VSRS Sklep VIII DoR 55/2017-7

Jedro

Tožnikov predlog je po vsebini revizija. V njem ne postavlja nobenega pomembnega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločilo Vrhovno sodišče.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklepa tožene stranke št. 10010-5/2013/6 z dne 9. 10. 203 in št. 10051-70/2013/2 z dne 20. 11. 2013, s katerima je bila kot prepozna zavržena tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za odpravo diskriminacije z dne 13. 9. 2013, ki ga je tožnik utemeljeval s trditvijo, da ni imel možnosti enakopravno kandidirati na prosta delovna mesta. Zavrnilo je zahtevek za odpravo (razveljavitev) sklepa o zavrnitvi zahtevka z dne 13. 9. 2013 in za plačilo odškodnine v višini razlike med plačo, ki jo je prejemal in plačo, ki bi jo dobil, če bi imel možnost zasesti eno od delovnih mest namestnika generalnega direktorja ali generalnega sekretarja v času od septembra 2013 do 8. 1. 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo nematerialne škode zaradi neenake obravnave oziroma diskriminacije v višini 4.000 EUR. Tožbo za ugotovitev, da je tožena stranka tožnika diskriminirala zaradi osebnih okoliščin, je zavrglo. Ugotovilo je, da je bila tožnikova pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za odpravo kršitev pravočasna, zato jo je tožena stranka neutemeljeno zavrgla. O zahtevku za plačilo odškodnine je odločalo po vsebini, sklicujoč se na tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013), po katerem predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu, ko gre za denarne zahtevke, ni potrebno. Ugotovilo je, da tožnik ni bil diskriminiran, saj notranje seznanjanje s prostimi delovnimi mesti v spornem obdobju ni bilo predvideno. Enako kot tožnik tudi drugi javni uslužbenci niso bili seznanjeni s tem, katera so delovna mesta, ki so prosta za notranje premestitve.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da v spornem obdobju formalni postopek za premestitve na druga delovna mesta v notranji službi ni bil predpisan; po koncu razporeditve v zunanji službi je tožena stranka javne uslužbence premeščala v notranje službe brez formalnega postopka. Razlog, da tožnika ni premestila na višje vrednoteno delovno mesto, ni bil v njegovih osebnih okoliščinah, saj je odločitev o izbiri javnih uslužbencev, ki se bodo premestili, temeljila na objektivnih in z delom povezanih razlogih.

3. V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožnik navaja, da stališče sodišča druge stopnje glede obveznosti seznanitve s prostimi delovnimi mesti, obveznostjo formalnega izbirnega postopka in obveznostjo seznanitve sindikata ni pravilno, da je Navodilo ministra kot zavezujoči akt delodajalca sodišče bilo dolžno uporabiti, ker je bilo objavljeno na spletni strani ministrstva ter ga zato stranki, ki sta se nanj sklicevali, nista bili dolžni predložiti. Na njegovi podlagi bi bila odločitev drugačna. Nadalje meni, da bi bilo sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze. Očita zmotno uporabo materialnega prava glede osebnih okoliščin, ki so bile podlaga za neenakopravno obravnavo, glede obveznosti izvedbe formalnega razpisnega postopka in glede uporabe kriterijev, po katerih je tožena stranka izbirala javne uslužbence v primeru premestitev. Zatrjuje, da ni imel enakih pogojev za dostop do prostega delovnega mesta, ne glede na to, da tožena stranka o prostih delovnih mestih tudi drugih javnih uslužbencev ni obveščala. Izbrala je tistega, ki ga je sama želela in privilegirala. Meni, da so bile na ta način kršene človekove pravice iz 49. člena Ustave RS. Ne strinja se tudi s presojo, da zahtevek za odškodnino za nematerialno škodo ni sklepčen. O tem ni bil poučen. Poprava mu ni bila naložena.

4. Predlog ni popoln.

5. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367. b člena ZPP). Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku 367. b člena ZPP, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367. b člena ZPP).

6. Tožnikov predlog je po vsebini revizija. V njem ne postavlja nobenega pomembnega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločilo Vrhovno sodišče. Ker predlog zato ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP, ga je vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Dor 14/2009
• VSRS Sklep VIII DoR 317/2019-10
• VSRS sklep VIII DoR 30/2016