<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 330/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.330.2015
Evidenčna številka:VS00003857
Datum odločbe:07.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 109/2015
Datum odločbe II.stopnje:11.09.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni zastaralni rok - skrbnost oškodovanca

Jedro

Zmotno je stališče revidenta, da je za začetek teka zastaralnega roka bistveno njegovo subjektivno zavedanje. Določena stopnja skrbnosti se namreč zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočali uveljaviti odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo, vloženo 17. 4. 2012, zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, nastale zaradi nezgode 11. 8. 2008, v kateri je utrpel zlom ledvenega vretenca in udarnino desne petnice. Sporno je bilo, ali je odškodninska terjatev tožnika zastarala, oziroma, kdaj je pričel teči triletni subjektivni zastaralni rok. Toženka je menila, da je zastaranje začelo teči najkasneje 19. 1. 2009, saj izvid tega dne potrjuje, da je bil tožnikov zlom že zaraščen, tožnik pa steznika in bergel ne potrebuje več. Tožnik je ugovarjal, da je aktivno zdravljenje trajalo ves čas, ko je bil v bolniškem staležu, tj. do 20. 1. 2010. V skladu z navodili Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v času trajanja bolniškega staleža ni smel od doma, moral je mirovati, dovoljeni so mu bili le obiski zdravnikov, zaradi česar ni mogel poiskati pomoči za sestavo ustreznega zahtevka.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je ugovor zastaranja utemeljen. Ugotovilo je, da je tožnik že na dan škodnega dogodka izvedel za povzročitelja škode. Na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca travmatologa in nevrologa je nadalje ugotovilo, da se je tožnikovo zdravljenje končalo najkasneje 20. 2. 2009, ko se je izkazalo, da njegove psihične težave (anksiozno depresivni sindrom in somatizacija) niso posledica škodnega dogodka (nevrolog je ob pregledu izključil možnost, da so psihične težave posledica nevrološke prizadetosti tožnika). Ker je zastaralni rok začel teči 20. 2. 2009, se je do vložitve tožbe 17. 4. 2012 že iztekel. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da revizijsko sodišče ugotovi, da je podan temelj odškodninske odgovornosti. Podredno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Revident se ne strinja z zaključkom nižjih sodišč, da je subjektivni zastaralni rok začel teči 20. 2. 2009. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do subjektivnega zavedanja tožnika, ki mu ni moglo biti znano, da je njegovo zdravljenje zaključeno. Zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. in 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Lečeči zdravnik nevrolog dr. Mark Zupan, katerega zaslišanje sta sodišči nepravilno in neobrazloženo zavrnili kot prepozno, ga s tem namreč ni seznanil ob pregledu 20. 2. 2009, iz izvida pa tega kot laik ni mogel razbrati. Tožnik je domneval, da njegovo zdravljenje še traja, saj je bil do 20. 1. 2010 na bolniškem staležu (zaradi česar ni mogel poiskati pomoči za vložitev tožbe) ter se kontinuirano zdravil - obiskoval zdravnike, opravljal fizioterapijo in številne preglede. Prav tako mu je bila odločba o III. kategoriji invalidnosti izdana šele 1. 6. 2009, odločba o II. kategoriji invalidnosti pa 17. 4. 2012. Pritožbeno sodišče je prekoračilo trditveno podlago toženke, ko se je pri presoji, da je tožnik vedel za zaključek zdravljenja, sklicevalo na izvid specialista ortopedije in fiziatrije 19. 1. 2009. S tem je zagrešilo kršitev 2., 3. in 214. člena ZPP, 22. in 23. člena URS ter 6. člena Evropske konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Nadalje sodišče ni ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novih izvedencev (travmatologa in psihiatra). Angažirana izvedenca namreč svoje odločitve o neobstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in psihičnimi težavami nista strokovno obrazložila. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do očitanih pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, je poseglo v pravico tožnika do poštenega postopka in dostopa do sodišča. Izpodbija tudi ugotovitev, da je za povzročitelja škode vedel ob škodnem dogodku. Toženka ni (obrazloženo) prerekala, da je za povzročitelja škode tožnik izvedel leta 2012, niti ni predlagala njegovega zaslišanja. Zato se sodišče ne bi smelo opreti na njegovo izpovedbo. Navedeni zaključek je tudi protispisen. Nasprotuje namreč listinskim dokazilom, ki izkazujejo, da je zahtevke pošiljal družbam A., B. in C., pošiljal poizvedbo o imetniku črpalke na pristojne organe ter zahtevek naslovil na E. s.p. Ker se sodišče druge stopnje do teh listin ni opredelilo, je izpodbijana sodba neobrazložena ter so podane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena EKČP.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Z navedbami, ki se nanašajo na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, ki naj bi narekovale postavitev novih izvedencev, tožnik ne more uspeti. Revizijsko sodišče je načeloma vezano na dokazno oceno nižjih sodišč glede podanega izvedenskega mnenja. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre praviloma zgolj za zmotno ugotovitev dejanskega stanja1. V tem primeru sodišče ni postavilo novega izvedenca, ker je menilo, da sta izvedenski mnenji (z ustno dopolnitvijo) obrazloženi in strokovno utemeljeni (glej 22. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Temu je pritožbeno sodišče pritrdilo in pojasnilo, zakaj ni imelo razlogov za dvom v obstoječe izvedensko mnenje (str. 4 izpodbijane sodbe). Nesprejemanje izvedenskega mnenja zato v konkretnem primeru pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pritožbeno sodišče namreč navedb tožnika ni ignoriralo, temveč se je do njih obrazloženo opredelilo. Ocenilo je, da sta angažirana izvedenca pojasnila, na podlagi katerih dejstev sta podala svoje izsledke, da psihičnih motenj ni mogoče povezati s škodnim dogodkom - tj. ker ni bilo časovnega sosledja razvoja. Prilagoditvena motnja, ki ne traja dlje kot 6 mesecev, se je namreč pri tožniku ugotovila šele 31. 3. 2009 (ko je bilo zdravljenje že zaključeno). V času od škodnega dogodka 11. 8. 2008 pa v medicinski dokumentaciji ni bilo podatkov, da bi pri tožniku prišlo do tolikšnega poslabšanja njegovega psihičnega stanja, da bi potreboval obravnavo zdravstvene službe, niti da bi se ugotovila katera izmed psihičnih motenj. Čeprav je izvedenec psihiater jasno pojasnil, da imajo lahko poškodbe vpliv na pojav psihičnih motenj, pa v obravnavanem primeru na tožnikove psihične težave niso vplivale. Ob tem velja pripomniti, da zgolj tožnikovo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

7. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje (in s tem obseg škode) stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Zato ni pomembno, da morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni2.

8. Dejanske ugotovitve nižjih sodišč ne dopuščajo dvoma, da bi moral biti tožniku obstoj (in obseg) škode znan 20. 2. 2009, ko se je končalo njegovo zdravljenje (tj. ko se je ob pregledu izkazalo, da tožnikove psihične težave niso posledice škodnega dogodka oziroma nevrološke prizadetosti tožnika). Ker bi povprečni oškodovanec, ki ravna z ustrezno skrbnostjo, tedaj že mogel uveljavljati odškodninski zahtevek zoper povzročitelja, je zaključek nižjih sodišč o začetku teka zastaralnega roka 20. 2. 2009 povsem na mestu. Tožniku bi namreč najkasneje tedaj moralo biti znano, da je zdravljenje fizičnih poškodb že zaključeno, saj je to izhajalo že iz izvida travmatološke ambulante SB Celje z dne 10. 12. 2008. Pritožbeno sodišče je to ugotovitev podkrepilo še z izvidom specialista ortopedije in fiziatrije z dne 19. 1. 2009, v katerem je dr. D. ugotovil, da tožnik bergel in steznika ne potrebuje več, da rehabilitacijska obravnava ni indicirana in je tožniku svetoval "naj čimprej začne normalno funkcionirati in neha zganjati teater, ki je popolnoma nepotreben". S tem sodišče ni prekoračilo trditvene podlage toženke, saj se je ta na izvid z dne 19. 1. 2009 sklicevala že v odgovoru na tožbo. Zmotno je stališče revidenta, da je za začetek teka zastaralnega roka bistveno njegovo subjektivno zavedanje. Določena stopnja skrbnosti se namreč zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočali uveljaviti odškodninski zahtevek. Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti uveljaviti odškodninski zahtevek. Trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, torej ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov3. Zato navedbe tožnika, da ni vedel za zaključek zdravljenja, ker je njegov bolniški stalež trajal do 20. 1. 2010, zaradi naknadno prejetih odločb o invalidnosti ter zato, ker ga zdravnik nevrolog dr. M. s tem ni seznanil ob pregledu 20. 2. 2009, niso odločilne za presojo začetka teka subjektivnega zastaralnega roka. Že zato izvedba dokaza z zaslišanjem dr. M. ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje pa se je opredelilo tudi do tožnikovih trditev glede pravočasnosti dokaznega predloga in pojasnilo, da bi tožnik njegovo zaslišanje lahko predlagal že pred pridobitvijo izvedenskih mnenj. Stališče tožnika, da je zastaralni rok začel teči šele z zaključkom bolniškega staleža, je ob odsotnosti trditev, da se je njegovo zdravstveno stanje po tem kakorkoli izboljšalo, napačno. Trditev v smeri zadržanja zastaranja (da v času bolniškega staleža zaradi psihičnih težav ni bil v duševnem stanju, da bi se lahko odločal o vložitvi tožbe, oziroma, da ni mogel vedeti za zaključek zdravljenja zaradi somatoformne bolečinske motnje) pa tožnik ni postavil. Enako velja za kasnejše opravljene fizioterapije, obiske terapevta in izdane odločbe o invalidnosti. Te ob ugotovitvah izvedencev, da je bilo zdravljenje že pred tem zaključeno, ne vplivajo na začetek teka zastaranja.

9. Toženka je navedbe tožnika, da je za povzročitelja škode izvedel leta 2012 (podane v pripombah na izvedensko mnenje 7. 10. 2014) prerekala v vlogi 16. 10. 2014 ter opozorila, da so trditve podane prepozno. Kljub prekluziji sta se nižji sodišči do navedb tožnika opredelili in ugotovili, da je že na dan škodnega dogodka 11. 8. 2008 izvedel za povzročitelja škode. Tožnik sam je namreč povedal, da je bilo ime zavarovanca toženke razvidno iz napisa na tovornjaku in da je razpolagal z registrsko številko vozila. V skladu z 8. členom ZPP sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazana. ZPP načeloma ne pozna formalnih dokaznih pravil, zato so zmotna revizijska prizadevanja za togo razlago, po kateri bi sodišče v dokaz trditev toženke lahko upoštevalo le tiste dokaze, ki jih je predlagala sama. Nadalje tudi revizijski očitek protispisnosti ni utemeljen. Ta je podana le takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb, torej tedaj, ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov razume drugače kot stranka - v tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno. Tožnik z očitkom protispisnosti in neobrazloženosti, češ da sodišče ni upoštevalo (prepozno predloženih) listinskih dokazil tožnika, v resnici nedopustno izpodbija dokazno oceno oziroma ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik za povzročitelja škode izvedel že na dan škodnega dogodka.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

-------------------------------
1 Prim. Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 993/2008 z dne 5. 3. 2009, II Ips 168/2014 z dne 28. 1. 2016, II Ips 176/2011z dne 13. 9. 2012 ter odločbi VSRS II Ips 103/2010 z dne 25. 4. 2013 in II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016. Glej tudi Zobec v: Ude, Galič (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 501-502, opomba 1537.
2 Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 237/2012 z dne 4. 12. 2014, II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015, II Ips 29/2014 z dne 5. 11. 2015, II Ips 184/2014 z dne14. 1. 2016 in Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2015 z dne 22. 12. 2016 ter Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011.
3 Ibid.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 352/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExOTY1