VSRS Sodba II Ips 16/2016

Jedro

Ni ovire, da tretji ne bi mogel plačati sodne takse za taksnega zavezanca in da se s tem dejanjem tretjega šteje, da je taksni zavezanec določeno dolgovano takso plačal.

Vrhovno sodišče je že večkrat priznalo sodno varstvo dejanskim etažnim lastnikom predvsem v primerih, ko gre za razmerja, ki so nastala v preteklosti ob upoštevanju ureditve v času njihovega nastanka, tranzicije v nov sistem in siceršnje (ne)urejenosti zemljiškoknjižno vpisanih z dejanskim.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne tožbene zahtevke, s katerimi so tožniki zahtevali ugotovitev, da so lastniki nepremičnine parc. št. 26/2 k. o. ... v točno določenih solastniških deležih. Ugotovilo pa je (so)lastništvo posameznih stanovanj, in sicer (glede v reviziji izpodbijanih odločitev o zahtevkih)¹ da je A. A. lastnik stanovanja št. 5 (ID ...), B. B. lastnik stanovanja št. 6 (ID ...), C. C. lastnik stanovanja št. 8 (ID ...), Č. Č. lastnik stanovanja št. 3 (ID ...), da sta D. D. in E. E. solastnika stanovanja št. 2 (ID ...) vsak do 1/2 in da je Občina M. lastnica nestanovanjske enote št. 9 (ID ...). Ugotovilo je še, da sta skupna prostora št. 11 in 12 (ID ...) v solasti vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe V. v točno določenih sorazmernih deležih. Prav tako je ugotovilo, da je parc. št. 26/2 v solasti vsakokratnih lastnikov posameznega dela stavbe V. v točno določenih sorazmernih deležih.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Nižji sodišči sta ugotovili:

- parc. št. 26/2 k. o. ... danes v naravi predstavlja poslovno-stanovanjski objekt in dvorišče, celotno zemljišče meri 580 m2; pred njegovo zgraditvijo je na njegovem mestu na takrat še enotni parc. št. 26 k. o. ... od leta 1920 dalje stal gospodarski objekt (v naravi hlev);

- po zaplembi se je gospodarsko poslopje začelo uporabljati kot zadružni dom. V enem delu poslopja je bilo stanovanje, v katerega se je 1964 vselil A. A. in najemnino plačeval SSS ... Zraven stanovanja je imela poslovne prostore tudi Krajevna skupnost V. V gospodarskem poslopju je bila še trgovina N.;

- kupoprodajno pogodbo sta sklenila 24. 7. 1955 I. I. kot kupec in občinski ljudski odbor M. kot prodajalec. Predmet pogodbe je bila (le) stanovanjska hiša na parc. št. 26 k. o. ..., ki je bila last splošnega ljudskega premoženja v upravljanju Občinskega ljudskega odbora Moravče, ne pa tudi gospodarsko poslopje in celotno zemljišče parc. št. 26. Na stavbišču je I. I. dobil le pravico brezplačne in trajne uporabe. Nikakršnih pravic ni pridobil na gospodarskem poslopju;

- v skladu s pogodbo so bili opravljeni zemljiškoknjižni vpisi - stanovanjska hiša je bila prepisana v vl. št. 411 in tam vpisana lastninska pravica I. I.. V vl. št. 401 je bila nanj vpisna pravica uporabe za zemljišče parc. št. 26 k. o. ...;

- s sklepom o dedovanju Občinskega sodišča v Domžalah opr. št. O 114/64 z dne 21. 12. 1964 je po I. I. dedovala M. I., za njo pa na podlagi sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah, D 319/81 z dne 5. 3. 1985 toženec;

- parc. 26/1, 26/2 in 26/3, vse k. o. ..., so nastale s parcelacijo leta 1985 iz nekdanje parc. št. 26 k. o. ...;

- ob vsakem dedovanju je bila pri stanovanjski hiši v vl. št. 411 vpisana lastninska pravica; glede stavbišča se vpisi niso spreminjali. Pravica uporabe parc. št. 26 je bila 14. 11. 1994 vknjižena v korist vsakokratnega lastnika hiše, stoječe na parceli in vpisane v vl. št. 411.

- parc. št. 26/2 je upravljala Občina D. in pretežni del gospodarskega poslopja je bil 1986 porušen. Začela se je gradnja obstoječega poslovno - stanovanjskega objekta, investitor je bil SSS ..., poleg njega pa še P. (toženec pri gradnji ni imel nikakršne vloge);

- P. je pridobila pravico razpolaganja s tremi stanovanji, SSS ... pa s štirimi, eno stanovanje je bilo ves čas v zasebni lasti. S poslovnimi prostori je upravljala občina D.;

- s 1. 1. 1990 so naloge SSS ... prešle na Občino D., s pogodbo o razdružitvi z dne 24. 12. 1997 pa je Občina M. postala lastnica vseh prostorov in stanovanj na svojem območju;

- na podlagi 113. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) je Občina D. postala lastnica stanovanj v objektu, lastnica dveh pa na podlagi 112. člena SZ P.; obe sta postali solastnici skupnih delov in naprav objekta. Zemljišča ob uveljavitvi SZ še niso bila olastninjena. S pridobitvijo (so)lastninske pravice na objektu sta pridobili tudi pravico uporabe na zemljišču. Hkrati je za pravna subjekta nastala dolžnost, da na zahtevo imetnika stanovanjske pravice na stanovanju prodata stanovanje po določbah SZ (117. do 129. člen). Stanovanja so bila na tej podlagi prodana, razen stanovanja št. 2, ki je bilo ves čas v zasebni lasti;

- ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), to je 25. 7. 1997, so bile parc. št. 26/1, 26/2 in 26/3, vse k. o. ..., odpisane iz vl. št. 401 in vpisane v vl. št. 411. Takrat je bilo prvič vpisano gospodarsko poslopje. Vpisi so bili izvedeni hkrati z vpisom lastninske pravice na toženca na podlagi 2. člena ZLNDL. S tem vpisom je bil toženec prvič vpisan tudi kot lastnik parc. št. 26/2 k. o. ...;

- v trenutku uveljavitve ZLNDL toženec ni bil dejanski imetnik pravice uporabe parc. št. 26/2, ampak je z njim od izdaje odločbe z dne 19. 2. 1962 upravljala Občina D. (prednica dvanajste tožnice); zemljišče pa se je lastninilo po ZLNDL. V času njegove uveljavitve so bili (poznejši) lastniki posameznih stanovanj in poslovnih prostorov dejanski imetniki pravice uporabe zemljišča.

4. Toženec je vložil revizijo zoper odločitve o tožbenih zahtevkih tretjega, četrtega, sedmega, osmega in devetega tožnika ter deseto in dvanajsto tožnico. Predlagal je, da ji revizijsko sodišče ugodi in sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje in sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodna taksa nezakonito plačana, ker je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse za vse tožnike naslovljen le na dvanajsto tožnico. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da je bistveno, da je bila sodna taksa plačana, ne glede na to, kdo jo je plačal. Zato tudi ni pomembno, da je Občina M. kot samoupravna lokalna skupnost oproščena plačila sodne takse. Dejstvo, da je bil plačilni nalog poslan njej, še ne pomeni, da je prišlo do spremembe taksnega zavezanca. Revident pritožbenemu sodišču očita, da je sporno, ali je bila taksa res plačana ustrezno. Ni sporna višina, revident tudi ne nasprotuje temu, da je bil nalog poslan le enemu tožniku. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) zavezanca za plačilo opredeljuje v 3. členu, v katerem je določeno, da mora s tem zakonom predpisane takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. ZST-1 v 34. členu nadalje določa postopek za plačilo sodne takse. Nezakonito postopanje sodišča pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi namesto sodbe moralo izdati sklep o ustavitvi postopka.

5. Tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na nečem, kar ni stvar, zato ne more biti objekt stvarnih pravic. Ker se tudi pritožbeno sodišče ni opredelilo do tega, da nevzpostavljena etažna lastnina ne more biti predmet stvarnih pravic, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Etažna lastnina lahko nastane le na podlagi pravnega posla ali z odločbo sodišča in z vpisom v zemljiško knjigo (107. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ), originarni način vzpostavitve etažne lastnine v zakonu ni predviden. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo tožencu, da je, upoštevajoč sedanjo ureditev za vzpostavitev etažne lastnine, potreben naveden način, a poudarilo, da iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 202/2012 z dne 23. 10. 2014 izhaja, da je bila takšna ureditev sprejeta zaradi uveljavitve klasičnega koncepta stvarnega prava. Sodna praksa pa hkrati priznava sodno varstvo tudi t. i. dejanskim etažnim lastnikom. Takšen status je pripoznalo tudi tožnikom.

7. Tožniki so imeli na voljo več kot 20 let, da bi pravice, za katere menijo, da jim pripadajo, uveljavili v ustreznem postopku. Njihova pasivnost ne more škoditi tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Sodišče bi moralo razsoditi v skladu z veljavno zakonodajo v času zadnje glavne obravnave. Glede na to, da veljavna slovenska zakonodaja pojma "dejanskih etažnih lastnikov" ne pozna, je stališče nižjih sodišč zmotno. Tožniki tako s kupoprodajnimi pogodbami niso pridobili izključne lastnine na kupljenem stanovanju, saj etažna lastnina še ni vzpostavljena, možna je le solastnina. Predmet stvarnih pravic je lahko le individualno določena stvar (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 194/2006 z dne 23. 10. 2008). Nižji sodišči sta zato zmotno uporabili določbe 7., 8., in 107. člena SPZ.

8. Nižji sodišči pri svoji odločitvi tudi nista upoštevali pravnomočnih sklepov o dedovanju in sklepov o vpisu v zemljiško knjigo, ki so bili podlaga za vknjižbo toženčeve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 26 k. o. .... Celotna nepremičnina je bila dedovana na podlagi sklepa o dedovanju Občinskega sodišča v Domžalah opr. št. O 114/64 z dne 21. 12. 1964, nato pa na podlagi sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Domžalah opr. št. D 319/81 z dne 5. 3. 1985. Na podlagi teh sklepov so bili izdani tudi sklepi o vpisu v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do posledic sklepov o vpisu v zemljiško knjigo in obrazložilo, da gre za sklepe deklaratorne narave, ker ima zemljiškoknjižni postopek zgolj izvedbeno naravo in se v njem o pravicah ne odloča. V pravdi je dopustno ugotavljati, da je lastnik postal nekdo drug in to kljub pravnomočnosti sklepa o vpisu. Ni pa se opredelilo do posledic sklepov o dedovanju, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v 163. členu določa, da se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z zakonom drugače določeno. V pravnomočen izrek odločbe ni dovoljeno posegati. Sodišči sta nezakonito posegli v načelo res iudicata (odstop od prakse Vrhovnega sodišča II Ips 1037/2007 z dne 20. 1. 2011). Sodišče ne more prosto presojati, kar izhaja iz pravnomočne odločbe, ampak mora to šteti za resnično. Zoper pravilnost ugotovitev, ki izhajajo iz pravnomočne odločbe ni dopusten nasprotni dokaz. Zoper pravnomočno odločbo so možna le izredna pravna sredstva, ni pa možno v odločbo posegati v tem pravdnem postopku.

9. Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili.

10. Revizija ni utemeljena.

11. Taksni zavezanec za plačilo sodne takse je tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega procesnega dejanja (3. člen ZST-1), torej v tej pravdi vsi tožniki kot vlagatelji tožbe. Vendar te določbe ne izhaja tako ozka razlaga, da bi takso lahko plačal le taksni zavezanec sam in je drug zanj ne bi mogel plačati. Treba je ločiti med taksnim zavezancem in (dejanskim) plačnikom. Odločilno je plačilo takse, in ne, kdo takso dejansko plača. Če takso plača kdo drug kot zavezanec, se zavezanec ne spremeni, procesna predpostavka plačila sodne takse pa je s tem izpolnjena. Tako je mogoče zaključiti tudi iz besedila 105.a člena ZPP, ki kot pogoj za nadaljevanje postopka določa, da je določena taksa plačana, ne pa, da bi moral takso plačati ravno taksni zavezanec. Ker torej ni ovire, da tretji ne bi mogel plačati sodne takse za taksnega zavezanca, se s tem dejanjem tretjega šteje, da je taksni zavezanec dolgovano takso plačal. Zato postopanje sodišča prve stopnje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe in očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. V zvezi z očitkom, da nevzpostavljena etažna lastnina ne more biti predmet stvarnih pravic, se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo, in sicer je priznalo sodno varstvo dejanskim etažnim lastnikom predvsem v primerih, ko gre za razmerja, ki so nastala v preteklosti ob upoštevanju ureditve v času njihovega nastanka, tranzicije v nov sistem in siceršnjega odstopanja zemljiškoknjižnih vpisov od dejanskega stanja.² Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 194/2006 z dne 23. 10. 2008, na katero se sklicuje revident, ni primerljiva, saj gre za povsem drugačno situacijo, ki ne izvira iz dejanske etažne lastnine, ki se je izoblikovala v sistemu družbene lastnine in se ohranila do sprejetja institutov klasičnega stvarnega prava. Odločba namreč ne obravnava dejanske etažne lastnine v enakem smislu kot v obravnavani zadevi, ampak obravnava vprašanje, ali je na podlagi sodne poravnave, sklenjene v nepravdnem postopku zaradi delitve solastnih nepremičnin v naravi, možna vknjižba etažne lastnine in kaj je lahko samostojen predmet stvarnih pravic.

13. Odločitev nižjih sodišč tudi ne posega v sklep o dedovanju in z njo ni bilo kršeno načelo res iudicata. Toženec lastninske pravice na spornem zemljišču in stanovanjsko - poslovnem objektu ni dobil s sklepom o dedovanju, ampak je bil kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo na podlagi zakona - ZLNDL. Prav tako podlaga za pridobitev lastninske pravice ni bil sklep, s katerim je bil toženec na podlagi ZLNDL vknjižen v zemljiško knjigo, saj je bil ta le deklaratorne narave.³ Metoda lastninjenja, ki jo je uvedel ZLNDL, je ex lege sprememba pravice uporabe nepremičnine v lastninsko pravico tako, da se z uveljavitvijo zakona imetnikova pravica uporabe spremeni v lastninsko pravico. Nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe država, občina ali mesto, postanejo lastnina teh javnih subjektov. Predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v družbeni lastnini po ZLNDL je torej pravica uporabe na tej nepremičnini v času njegove uveljavitve (2. in 5. člen ZLNDL). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da toženec ni bil dejanski imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču (parc. št. 26/2, k.o. ... s stanovanjsko - poslovnim objektom) v času uveljavitve ZLNDL, ampak je imel pravico uporabe le na stanovanjski hiši in na zemljišču današnjih parc. št. 26/1 in 26/3, obe k.o. ..., zato je lastninsko pravico dobil le v tem delu. Ker v obravnavani zadevi ni šlo za poseg v res iudicata, odločitev nižjih sodišč tudi ne pomeni odstopa od sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 1037/2007 z dne 20. 1. 2011, na katero se sklicuje revident. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbenega sodišča, saj se je do posledic sklepov o dedovanju opredelilo v 14. točki svoje obrazložitve.

14. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da toženec sam krije svoje svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta v zavrnitvi revizije.

-------------------------------
¹ Ugotovilo je še, da je F. F. lastnik stanovanja št. 1 (ID ...), da sta A. G. in B. G. solastnika št. 4 (ID ...), vsak do 1/2, ter da sta A. H. in B. H. solastnika stanovanja št. 7 (ID ...), vsak do 1/2. Ta del odločbe ni revizijsko izpodbijan, ampak je bil predmet predloga za dopustitev revizije, ki je bil zavrnjen s sklepom II Dor 323/2015 z dne 28. 1. 2016.
² Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 202/2012 z dne 23. 10. 2014, enako tudi II Ips 76/2012 z dne 15. 1. 2015, II Ips 83/2009 z dne 13. 9. 2012, II Ips 178/2009 z dne 6. 10. 2011 in II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009.
³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010, ki je zavzelo stališče, da (zemljiškoknjižni) sklep o vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo ne pomeni meritorne odločbe, ki bi bila podlaga za vknjižbo lastninske pravice, ampak le sklep, s katerim je bila izvedena vknjižba na podlagi zakona (ZLNDL).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 202/2012
• Sodba II Ips 381/2008
• VSL sodba in sklep II Cp 31/2015