<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 342/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.342.2015
Evidenčna številka:VS00003854
Datum odločbe:10.08.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 2312/2015
Datum odločbe II.stopnje:16.09.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), Vladimir Horvat (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
Institut:odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo državnega organa - pravica do zasebne lastnine - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - protipravnost - test sorazmernosti

Jedro

V spornem primeru ni že izkustveno-življenjske in logične oziroma razumne zveze med predhodnim trajanjem pravdnega postopka in "pečatenjem" hiše, na eni strani, ter požigom, ki je bil povzročen s kaznivim dejanjem, oziroma s požigom nastalimi škodnimi posledicami, na drugi strani - ukrep policije bi kvečjemu lahko že navzven vsakogar odvračal od storitve kaznivega dejanja, kakršno je bilo storjeno s požigom hiše. Izključena je zato že osnovna - naravna vzročnost, kot predpostavka za pripisljivost prepovedane posledice in tudi povečanega tveganja za njen nastanek.

Ker je predvidljivost negativne posledice hkrati tudi merilo protipravnosti ter nadalje tudi merilo skrbnosti (krivde), je tudi protipravnost v spornem primeru izključena že na podlagi ugotovitev o neobstoju predvidljive vzročne zveze med dejanji tožene stranke in škodnim dogodkom.

Ustava RS tudi v razmerju do države ne zahteva takšne obremenitve države z dolžnostjo plačila odškodnine, ki bi temeljila na golem dejstvu, da je škoda nastala, pa čeprav povsem izven "njene sfere".

Kontrahirna dolžnost tožene stranke kot zavarovalca za sklenitev zavarovalne pogodbe za premoženjsko - požarno zavarovanje v korist tožnice, kot zavarovanca oz. zavarovalnega upravičenca bi morala biti nedvoumno in jasno določena, da bi na tej podlagi tožnica lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke. To izhaja že iz temeljnega načela obligacijskih razmerij - prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Načelno torej ne obstaja obveznost sklepanja pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2012 do dne plačila, ter 7.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2013 do dne plačila, vse v 15 dneh. Zavrnilo je tudi stroškovni tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožeči stranki pa je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.634,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da plača stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 3.198,10 EUR, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka. Predlaga, naj se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži, da povrne tožnici vse stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da reviziji ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ter odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti tudi pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je stališče drugostopenjskega sodišča, da ni prišlo do posega v tožničino lastninsko pravico, zgrešeno, v nasprotju z določbami Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tožnici je bila stanovanjska hiša v novembru 2006 z grožnjo z napadom na njeno življenje in življenje njenih bližnjih odvzeta, saj se je morala iz stanovanjske hiše izseliti, pri čemer je z družino najprej bivala pri svoji sestri v K., nato pa se je preselila v stanovanje na V.i, ki ga je vzela v najem. Kljub izdani začasni odredbi in vloženi reivindikacijski tožbi hiše ni dobila nazaj v posest. Ko bi se aprila 2010 to sicer lahko zgodilo, saj je umrl g. A. A., pa je v tožničino lastninsko pravico na sporni hiši posegla policija z zapečatenjem hiše. Ustava RS v 33. členu določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine. Upravičenja iz te pravice izhajajo tudi iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Poseg v lastninsko pravico torej ne predstavlja le odvzema lastninske pravice v pravem pomenu, ampak tudi poseg v posest oziroma preprečitev uporabe oziroma poseganja v uporabo in uživanja stvari. Upoštevaje, da je bilo tožnici najprej z resno in neposredno grožnjo g. A. A.-ja, nato pa z zapečatenjem nepremičnine preprečena posest in uporaba nepremičnine, je povsem jasno, da je prišlo do posega v njeno lastninsko pravico. Protipraven poseg je tožnica želela odpraviti, najprej z začasno odredbo, nato tudi s tožbo. Nobeno od teh pravnih sredstev pa ni bilo učinkovito, saj je začasna odredba od A. A.-jevi smrti, tri leta in pol, ostala neizvršena, v pravdnem postopku pa sodišče prav toliko časa ni razpisalo niti prvega naroka za glavno obravnavo. Zato je bilo poseženo tudi v njeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva (23. člen Ustave RS in 12. člen EKČP), in v pravico do poštenega sojenja (23. člen Ustave RS in 6. člen EKČP). Takšno zavlačevanje pri sojenju ni dopustno in vzpostavlja odgovornost tožene stranke za kršitev tožničine pravice do sodnega varstva in posledično tudi toženkino odgovornost za to, da je tožnica bila brez in tudi ostala brez hiše. Tožnica se ne more zanesti na uveljavljanje svojih pravic v sodnem postopku in ji posledično preostane le še samopomoč. Reševanje sporov po sodni poti pa je temelj pravne države, za učinkovitost pravnih sredstev in sodnih postopkov pa državljanom odgovarja država. Tožnica bi se po A. A.-jevi smrti sicer lahko vselila nazaj v hišo, vendar pa ji je bilo to preprečeno z zapečatenje s strani policije na podlagi ustne odredbe kriminalistov SKP PU Ljubljana. O zapečatenju ji ni bil vročen zapisnik, odredba, sklep ali kakšna druga odločba o zapečatenju. Zato tudi ni mogla vložiti pravnega sredstva. Ne strinja se, da naj bi bila podlaga za ravnanje policije v določbah 164. in 148. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Šlo je za poseg na podlagi 220. člena ZKP, vendar pa to za odgovornost tožene stranke ni relevantno. Ključno vprašanje je, kakšno odgovornost prevzame država, ko v zvezi s kazenskim postopkom enostransko in prisilno odvzame posest nepremičnine osebi, ki ni niti obdolženec niti osumljenec. Gre za posege v lastninsko pravico, ki se jim prizadeti ne more upreti. Nepravično je, da se prizadeti osebi naprti tudi breme poslabšanja stvari med posegom. Gre za nesorazmeren poseg v ustavno zagotovljene pravice. Načelo sorazmernosti terja, da država v takih primerih prevzame odgovornost za poslabšanje stvari. Trpi tudi naključno uničenje ali poslabšanje nepremičnine med pečatenjem oziroma zasegom. Le v tem primeru se lahko govori o sorazmernosti posega. Tudi ni utemeljena argumentacija drugostopenjskega sodišča, da hiša ni pogorela zaradi naključno nastalega vzroka, temveč zaradi kaznivega dejanja. V predmetni zadevi gre za vzrok, ki ne izvira iz sfere nobene od strank. Če pa že, izvira iz sfere policije oziroma toženke, ki je poklicana za preprečevanje in raziskovanje kaznivih dejanj, pa požiga ni preprečila, niti še ni ugotovila, kdo je hišo dejansko požgal. Gre torej za vprašanje sorazmernosti posega v lastninsko pravico, pri čemer je pomembno trajanje posega. Ustavnopravno neskladno je stališče drugostopenjskega sodišča, da trajanje ukrepa ni mogoče oceniti za protipravno ravnanje, čeprav je bila hiša zapečatena sedem dni, v tem času pa policija v hiši ni izvajala nobenih dejavnosti. To pa pomeni, da lahko policija brez pisnega pravnega akta prepove uporabo in dostop do nepremičnine za nedoločen čas. Če ne bi prišlo do požiga, bi bila hiša lahko zapečatena tudi več mesecev. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da policija rezultatov obdukcije ni imela niti 11. 6. 2010. Tak položaj ni dopusten v pravni državi. Toženka mora prevzeti odgovornost za uničenje oziroma poslabšanje nepremičnine. Policija bi morala ravnati v skladu z drugim odstavkom 8. člena Uredbe o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem, in varščinami (v nadaljevanju Uredba). Glede na določbe drugega odstavka 8. člena Uredbe se stališče drugostopenjskega sodišča, da ni pravne podlage za zavarovanje za rizike, ki ne izvira iz sfere države, in da Uredba ne predvideva sklepanja zavarovanjih pogodb, izkaže za zmotno. Iz navedene določbe namreč jasno izhaja, kakšne so dolžnosti države pri upravljanju z nepremičninami. Država mora zagotavljati varstvo pravic in izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo tretje osebe, redno vzdrževati nepremičnino in zavarovati njeno vrednost. Tudi če je šlo za ukrep iz 148. in 164. člena ZKP, je bila tožena stranka dolžna poskrbeti za hišo in jo zavarovati skladno z določbami Uredbe. Zapečatenje je imelo za tožnico enake posledice, kot bi jih imel zaseg, skladno z 220. členom ZKP. Zato ni razloga, da država v primeru zapečatenja nima enakih obveznosti kot v primeru zasega. Glede na posledice, ki jih imata oba ukrepa za lastnika, se ta dva ukrepa v ničemer ne razlikujeta. Vendar pa je v konkretnem primeru šlo za zaseg stanovanjske hiše in ne zgolj za omejitev gibanja v hiši za nujno potreben čas. Podlage za več kot osem dnevno popolno omejitev lastninske pravice v določbah 148. in 164. člena ZKP ni. Nujno potreben čas prav gotovo ne pomeni, da lahko policija za več kot osem dni popolnoma onemogoči dostop in vstop v obravnavano stanovanjsko hišo, ter med tem časom čaka na ugotovitve neke druge institucije. Po določbi 148. člena ZKP nujno potreben čas v smislu drugega odstavka navedenega člena pomeni čas, ki je nujno potreben, da se izvede naloga policije iz prvega odstavka 148. člena ZKP. Te naloge se nanašajo na ukrepe za izsleditev storilca kaznivega dejanja, preprečitev skrivanja ali pobega storilca, ukrepe za odkrivanje in zavarovanje sledov kaznivega dejanja in predmetov, ki utegnejo biti dokaz, ter ukrepe za zbiranje obvestil za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Policija je ogled opravila 28. 4. 2010. Od tega dne do 5. 5. 2010 pa ni opravljala ogleda in tudi ni počela ničesar drugega v zvezi s smrtjo A. A.-ja. Čakala je le na izvid obdukcije. Potreben čas je torej trajal do končanja ogleda. Za izvedbo obdukcije tudi ni bilo treba omejiti gibanja v stanovanjski hiši. Očitno je šlo za zapečatenje za vsak slučaj, če bi bil potreben nadaljnji ogled, česar določba 148. člena ZKP ne dopušča. Gre za prevelik poseg v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico. Prvi odstavek 220. člena ZKP določa, da se zasežejo in izročijo v hrambo sodišču predmeti, ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku oziroma se kako drugače zavaruje njihova hramba. Četrti odstavek določa, da smejo policisti zaseči predmete, kadar ravnajo po 148. in 164. členu ZKP. Ni sporno, da je policija ravnala na podlagi omenjenih določil, pri čemer je v prvi fazi verjetno res samo omejila gibanje v stanovanjski hiši za nujno potreben čas. Vendar pa podlage za ta ukrep po izvedbi ogleda dne 28. 4. 2010 ni bilo več. Zato zapečatenje po tem obdobju lahko predstavlja le zaseg hiše, v zvezi s katerim je treba ravnati po 220. členu ZKP in določbah Uredbe. To nenazadnje potrjujejo tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bilo zapečatenje hiše izvedeno zaradi zavarovanja dokazov. Torej je bila hiša zapečatena, ker bi se v njej lahko nahajali predmeti, ki bi utegnili biti dokazilo v kazenskem postopku, policija pa je na tak način, skladno s prvim odstavkom 220. člena ZKP zavarovala njihovo hrambo. Ker pa je šlo za zaseg celotne nepremičnine, je bila policija dolžna ravnati po drugem odstavku 8. člena Uredbe. Ker ni tako ravnala, ni bila sklenjena ustreza zavarovalna pogodba, to pa pomeni, da je prišlo do izostanka izplačila zavarovalnine, do katerega bi prišlo zaradi požiga, če bi bila hiša zavarovana. Poudarja še, da ne trdi, da naj bi bila za požig odgovorna toženka in da je zato odgovorna tudi za škodo, ki je tožnici nastala zaradi požiga; svoj zahtevek utemeljuje s tem, da je zaradi enostranskega posega v njeno lastninsko pravico in prevzema posesti s strani policije toženka dolžna prevzeti večje breme odgovornosti in mora posledično odgovarjati za škodo, do katere pride zaradi vzrokov, ki ne izhajajo iz njene sfere. Toženka mora večjo odgovornost prevzeti tudi zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do poštenega sojenja. Ustavnopravno je nevzdržno tudi stališče, da z ravnanjem policije in sodišča ni bil ustvarjen položaj, ki bi omogočal pogoje za kaznivo dejanje, s katerim je bila škoda povzročena, zaradi česar toženka naj ne bi odgovarjala za škodo. Takšno stališče omogoča zaključek, da kljub posegom v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravico do poštenega sojenja in v lastninsko pravico, do katerih je prišlo s strani policije in sodišča, toženka ne odgovarja niti za to, da sodišče v treh letih in pol ni bilo sposobno razpisati vsaj prvega naroka za glavno obravnavo in da je v času zapečatenja oziroma zasega hiše s strani policije prišlo do uničenja hiše. Po mnenju sodišč nižje stopnje je tožnica dolžna trpeti ne le posege in kršitve njenih ustavno zagotovljenih pravic, ampak prevzeti tudi vsa tveganja za poslabšanje njene nepremičnine v času, ko ji je bila proti njeni volji odvzeta posest nepremičnine in je proti svoji volji tudi ni mogla uporabljati. Takšno stališče ni pravilno, toženka mora prevzeti večjo stopnjo odgovornosti, tudi za škodo, do katere pride zaradi vzroka, ki ne izvira iz sfere nobene od strank.

4. Tožena stranka in stranski intervenient na revizijo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka uvodno navaja, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa te očitane kršitve v nadaljevanju revizije ne obrazloži. Zato se s tem očitkom revizijsko sodišče, ki ne pazi na revizijske razloge po uradni dolžnosti, ni smelo ukvarjati (člen 371/1 ZPP).

7. Materialno pravno pravilne so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede neobstoja vzročne zveze v zvezi med očitanimi ravnanji oziroma opustitvami tožene stranke in nastalo škodno posledico. Že zgolj zato, ker ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med očitanimi ravnanji oziroma opustitvami tožene stranke ter nastalo škodno posledico (uničenje tožničine hiše zaradi požiga s strani tretje osebe), odškodninske odgovornosti države v konkretnem primeru ni. Revidentka se v okviru tega očitka smiselno zavzema tudi za objektivno odgovornost (in v tem okviru torej za domnevo vzročnosti) organov oziroma zaposlenih v organih tožene stranke, za katero pa v spornem primeru ni podlage; ne gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost, tudi ni posebne zakonske podlage za objektivno odgovornost1. Celo še več - v delu svojih trditev se zavzema celo za obveznost plačila odškodnine, ne da bi sploh obstajala kakršnakoli vrsta odgovornosti tožene stranke. Tudi še v reviziji namreč med drugim navaja, da bi morala v primeru, kakršen je tudi sporni, država odgovarjati tudi za "naključno škodo" oz. "škodo, do katere pride zaradi vzroka, ki ne izvira iz sfere nobene od strank.". Organu tožene stranke - policiji nadalje niti substancirano ne očita kakšne neskrbnosti v času "zapečatenja" tožničine nepremičnine. Sklicuje se na nedopustno dolgo trajanje pravdnega postopka zoper pokojnega A. A., predvsem pa po njenem mnenju neupravičeno izvedeno "pečatenje" hiše in njegovo predolgo trajanje, ki je po njenem stališču v nasprotju z določbami ZKP celo prešlo v zaseg na podlagi prvega odstavka 220. člena ZKP2 in se torej ni omejilo zgolj na omejitev gibanja v hiši v smislu 148. in 164. člena ZKP3. Odgovoru obeh sodišč, da ni izkazana že zgolj pravno relevantna vzročna zveza med navedenimi okoliščinami in nastalo škodo, tako upoštevaje teorijo adekvatne vzročnosti kot tudi ne ratio legis vzročnosti, revizijsko sodišče pritrjuje, in dodaja:

8. Ni že izkustveno-življenjske in logične oziroma razumne zveze med predhodnim trajanjem pravdnega postopka in "pečatenjem" hiše, na eni strani, ter požigom, ki je bil povzročen s kaznivim dejanjem, oziroma s požigom nastalimi škodnimi posledicami, na drugi strani. Življenjsko izkustveno, logično in razumno je prav nasprotno - ukrep policije bi kvečjemu lahko že navzven vsakogar odvračal od storitve kaznivega dejanja, kakršno je bilo storjeno s požigom hiše. Izključena je zato že osnovna - naravna vzročnost, kot predpostavka za pripisljivost prepovedane posledice in tudi povečanega tveganja za njen nastanek, za kar se vsebinsko zavzema tožnica še v reviziji.4 Torej tudi če ukrep policije - tako glede same uvedbe kot tudi njegovega trajanja - ne bi bil v skladu z zakonsko ureditvijo oziroma ne bi bil upravičen glede na okoliščine primera, že sam neobstoj pravno relevantne vzročne zveze izključuje odškodninsko odgovornost države. Zato je za pravno presojo predmetnega spora nepomembno, kako se ga opredeli - ali zgolj kot začasno omejitev gibanja ("pečatenje hiše") na podlagi 148.člena in 164. člena ZKP, ali pa kot zaseg predmetov (hiše) v smislu 220. člena ZKP.

9. Sodišče druge stopnje nadalje pravilno ugotavlja, da je izključena tudi protipravnost kot element odškodninske odgovornosti. Ker je predvidljivost negativne posledice hkrati tudi merilo protipravnosti ter nadalje tudi merilo skrbnosti (krivde)5, je tudi protipravnost v spornem primeru izključena že na podlagi gornjih ugotovitev o neobstoju predvidljive vzročne zveze med dejanji tožene stranke in škodnim dogodkom. Upoštevaje ugotovitve obeh sodišč, katerim revidentka ne nasprotuje, da je bil namreč glede na okoliščine podan sum storitve kaznivega dejanja in izkazana nevarnost uničenja morebitnih sledi in dokazov storitve kaznivega dejanja v primeru, če hiša ne bi bila "zapečatena", pa je policija tudi ravnala v skladu z navedenimi zakonskimi določili. Predmetni ukrep policije tudi po presoji revizijskega sodišča ni bil samovoljen oz. arbitraren in tudi ne v nasprotju z namenom zakonodajalca, temveč nasprotno potreben, primeren ter sorazmeren (test sorazmernosti ter strogi test sorazmernosti, kakršnega je uveljavilo v svoji praksi tudi Ustavno sodišče RS6). Samo trajanje pa je bilo po nadaljnjih ugotovitvah in pravno pravilni presoji obeh sodišč potrebno do ugotovitev obdukcije. Zato je tudi revizijski očitek - da je tožena stranka ravnala protipravno ter da je izkazana njena odškodninska odgovornost, neutemeljen. S tem pa je zavrnjen tudi posledični revizijski očitek o kršitvah ustavnih pravic iz 33. člena Ustave RS in tudi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP (kršitev pravice do lastnine oziroma premoženja), katerega revidentka delno veže tudi na zatrjevane nepravilne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede postavk za vzpostavitev odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ustava RS tudi v razmerju do države ne zahteva takšne obremenitve države z dolžnostjo plačila odškodnine, ki bi temeljila na golem dejstvu, da je škoda nastala, pa čeprav povsem izven "njene sfere".

10. Še posebej glede vprašanja ali bi morala tožena stranka zavarovati svojo odgovornost na podlagi zavarovalne pogodbe glede na določbi 220. člena ZKP in predvsem 8. člena Uredbe7: sodišči stopničastno nanizata več razlogov, ko utemeljeno zavračata tudi te tožničine razloge za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke - da tudi v tej smeri ni pravno relevantne vzročne zveze, da nadalje tudi na podlagi teh določil ne izhaja kar obveznost tožene stranke, da ona v tožničino korist zavaruje pri zavarovalnici odgovornost za tovrstne primere, ter da bi nasprotno tožnica sama lahko zavarovala svoje premoženje s sklenitvijo ustrezne zavarovalne pogodbe, in nenazadnje, da je svojo odgovornost celo zavarovala, saj je v tej pravdi kot stranski intervenient udeležena tudi zavarovalnica. Revizijsko sodišče pa dodaja, da 8. člen Uredbe določa obveznost zavarovanj, ki so povezana z nastalimi okoliščinami ukrepa ter povečanimi riziki zaradi samega ukrepa in ki jih lahko v tistem času omogoči le ali pa vsaj predvsem policija oz. državni organ, ki je ukrep odredil, nikakor pa ne tista zavarovanja, kakršna bi lahko lastnik sicer že prej ali tudi kasneje - tudi med trajanjem ukrepa - sklenil sam in mu sam ukrep tega tudi ni onemogočil. Kontrahirna dolžnost tožene stranke kot zavarovalca za sklenitev zavarovalne pogodbe za premoženjsko - požarno zavarovanje v korist tožnice, kot zavarovanca oz. zavarovalnega upravičenca bi morala biti nedvoumno in jasno določena, da bi na tej podlagi tožnica lahko uveljavljala odškodninsko odgovornost tožene stranke. To izhaja že iz temeljnega načela obligacijskih razmerij - prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Načelno torej ne obstaja obveznost sklepanja pogodb. Domet citirane določbe podzakonskega akta torej ni takšen, kot si predstavlja revidentka, da bi bili državni organi v situacijah, kakršna je sporna, dolžni namesto lastnikov sklepati zavarovalna razmerja za zavarovanje njihovega - torej v korist tretjih oseb. Takšna - sistemska pravna presoja - tako ne omogoča še v reviziji navajanih tožničinih zaključkov, da ji je tožena stranka tudi iz tega razloga kršila lastninsko pravico oziroma pravico do premoženja v smislu 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola EKČP. Zgolj trditev, da bi morala država avtomatično prevzeti vsa tveganja škodnih dogodkov v času trajanja ukrepov, ki so sprejeti zaradi odkrivanja kaznivih dejanj in pregona njihovih storilcev, ne omogoča ugotovitve ustavnih in konvencijskih kršitev.

11. Revidentka se v okviru očitkov o neustavnosti izpodbijane pravnomočne odločitve sicer smiselno sklicuje še na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter na tej podlagi prav tako zatrjuje poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva (23. člena Ustave RS in 12. člen EKČP) in v pravico do poštenega sojenja (23. člena Ustave RS in 6. člen EKČP). Vendar pa posebej odškodnine iz tega naslova ne zahteva. Zato za presojo predmetnega spora trditve o predolgo trajajočih postopkih niso pravno pomembne (2. člen ZPP, po katerem odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov).

12. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

-------------------------------
1 Takšno zakonsko situacijo na primer predstavlja določba prvega odstavka 542. člena ZKP, ki neposredno določa pravico do povrnitve škode, če je bil sicer zakonito odrejen in izvršen pripor zoper obdolženca, pa se nato kazenski postopek ni končal z obsodilno sodbo. Določba uzakonja objektivno odgovornost organov tožene stranke.
2 Prvi odstavek 220. člena ZKP se glasi: "Predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, se zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihova hramba."
3 Prvi odstavek 148. ZKP se glasi: "Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka."

Drugi odstavek 148. ZKP se glasi: "Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka sme policija zahtevati potrebna obvestila od občanov, opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje oseb in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi se napravi zapisnik ali zaznamek."

Prvi odstavek 164. člena ZKP se glasi: "Policija sme še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 220. členu tega zakona, če bi bilo nevarno odlašati, in ob pogojih iz 218. člena tega zakona opraviti hišno in osebno preiskavo."

Drugi odstavek 164. člena ZKP se glasi: "Če preiskovalni sodnik ne pride takoj na sam kraj, sme policija tudi sama opraviti ogled ter odrediti potrebno izvedensko delo razen obdukcije in izkopa trupla. Če prispe preiskovalni sodnik na sam kraj med opravo teh dejanj lahko prevzame in sam opravila te dejanja."
4 Revidentka se v bistvu - neuspešno - zavzema za uporabo teorije objektivne pripisljivosti oziroma v tem okviru za uporabo teorije povečanega tveganja, ki poskuša pravno vzročnost povsem osvoboditi od naravne vzročne zveze. Ta teorija sicer v našem pravnem prostoru ni uveljavljena, podvržena pa tudi sicer kritiki. Glej o tem več v: L. Varanelli, Vzročna zveza in naključje, Litteralis, Ljubljana 2016, stran 163 do 169.
5 Glej o tem v teoriji: N. Pavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen, Gv Založba, Ljubljana 2003, str. 727
6 Glej na primer odločbe: U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, Up-286/01 z dne 11. 12. 2003, Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, Up-679/12 z dne 16. 10. 2014.
7 8. člen Uredbe se glasi: "Predmete, katerih tržna vrednost se s potekom časa zmanjšuje, ali je nadaljnja hramba povezana z nesorazmernimi stroški, je treba prodati takoj, ko se glede na predvideno trajanje postopka in pričakovano ceno pri prodaji ugotovi, da stroški glede na vrednost ne upravičujejo nadaljnje hrambe. Pri upravljanju z nepremičninami je potrebno zagotoviti varstvo pravic in izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo tretje osebe, vzdrževanje in zavarovanje njihove vrednosti. Pri upravljanju s terjatvami, vrednostnimi papirji,drugimi premoženjskimi oz. materialnimi pravicami in poslovnimi deleži je treba zagotoviti varnost in donosnost, v skladu s tržnimi razmerami."


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23, 26, 33
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 148, 164, 220

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 12
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - člen 1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami (2002) - člen 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExOTU4