VSRS Sklep II Ips 128/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi bile njegove trditve o vlaganjih v toženkino nepremičnino preskope (premalo konkretne), tožba zato nesklepčna in zahtevek neutemeljen.

Revident trdi, da je s tem nižje sodišče lestvico trditvenega in dokaznega bremena postavilo previsoko. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku torej je, ali so stališča nižjih dveh sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladni s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP.

Če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) spet ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe. Braniti se je mogoče namreč le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.

Izrek

I. Revizija zoper sklep se zavrže.

II. Reviziji zoper sodbo se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Tožnik s primarnim denarnim zahtevkom zahteva vračilo vlaganj v toženkino nepremičnino. Podredno pa zahteva, naj se ugotovi, da je zaradi teh vlaganj nepremičnina s par. št. 2275/3, k. o. ..., del skupnega premoženja pravdnih strank in zahteva tudi določitev deležev na tem skupnem premoženju.

2. Pravdni stranki sta se poročili 23. 8. 1997, razvezali pa 11. 12. 2009. Sporna nepremičnina je posebno premoženje toženke, saj jo je prejela kot darilo od matere že pred sklenitvijo zakonske zveze. Ugotovitev nižjih sodišč je, da pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze nista živeli v skupnosti, ki bi ustrezala pojmu izvenzakonske skupnosti. Po trditvah tožnika, je bila sporna nepremičnina predmet obširnih vlaganj tako pred sklenitvijo zakonske zveze, kot v času njenega trajanja. Med pravdo je toženka tožniku že plačala 30.000,00 EUR na račun vlaganj v času trajanja zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da že plačan znesek presega vrednost tožnikovih vlaganj v času trajanja zakonske zveze. Vrednost vlaganj v času zakonske zveze, ki odpadejo na tožnika, je sodišče prve stopnje ugotovilo po pravilih o ustvarjanju skupnega premoženja. Glede vlaganj, ki so bila opravljena pred sklenitvijo zakonske zveze, pa je navedlo, da je treba zanje uporabiti pravila o neupravičeni obogatitvi. Ker so ta pravila drugačna, bi moral po stališču nižjih sodišč tožnik podati konkretne navedbe o vrsti in obsegu vlaganj, ki so povečala vrednost toženkinega posebnega premoženja. Po stališču sodišča prve stopnje tožnikove trditve tej zahtevi ne ustrezajo. Tožbo je zato opredelilo kot nesklepčno in s tem neutemeljeno ter zahtevek za povračilo vlaganj v celoti zavrnilo. Podredni zahtevek je zavrnilo zato, ker vlaganja niso bila takšne vrste, da bi lahko privedla do stvarnopravnih posledic.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

Bistvo revizijskih navedb

4. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnik. Po stališču tožnika je odločitev nižjih sodišč absurdna. To je tožeča stranka izpostavila že v pritožbi. Tam je navedla, da življenjsko gledano ni mogoče pričakovati od tožeče stranke, da bi po več kot desetletju podrobneje in konkretneje opisala izvršena vlaganja, ki so pripeljala do povečanja vrednosti nepremičnine, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru. Do teh navedb se višje sodišče ni opredelilo. Dalje opozarja na nasprotje v 8. točki obrazložitve pritožbenega sodišča. Tam pritožbeno sodišče navaja, da bi tožnik moral zatrjevati, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine, v katero je vlagal. Nato pa v 10. točki obrazložitve navaja, da tožnik je pravilno zatrjeval, da obogatitev toženke predstavlja 3/4 vrednosti vseh vlaganj, oziroma na ta način povečane vrednosti nepremičnine, kot jo je v tem postopku že ugotovil sodni izvedenec.

5. Oporeka razlogom nižjih sodišč, da je njegova trditev o vlaganjih presplošna. Pritožbeno sodišče je očitno spregledalo, da je tožnik že v tožbi navedel, da je v delo na hiši vložil 20.000 ur, s čimer je ovrednotil delo v obdobju 17 let. Takšne trditve bi izvedenec le potrdil. Poudarja, da toženka tudi nikoli ni prerekala dejstva, da je tožeča stranka plačevala račune za material, ki se je dobavljal za hišo.

6. Revident zaključuje, da objektivno in življenjsko večja razčlenitev ur ter opravljenih vlaganj niti ni mogoča. Revident meni, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo glede utemeljevanja trditvenega in dokaznega bremena postavilo lestvico tako visoko, da takšnim kriterijem nihče ne bo mogel zadostiti. Meni, da takšno breme posega v strankino pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

7. Revizija je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

8. Revizija zoper sklep ni dovoljena. Revizija zoper sodbo je utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi bile njegove trditve o vlaganjih v toženkino nepremičnino preskope (premalo konkretne), tožba zato nesklepčna in zahtevek neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče je v ponovljenem postopku, drugače kot v prejšnjem pritožbenem postopku, temu stališču sodišča prve stopnje, pri katerem je to vztrajalo že iz predhodnega postopka, pritrdilo.

11. Revident trdi, da je s tem nižje sodišče lestvico trditvenega in dokaznega bremena postavilo previsoko. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku torej je, ali so stališča nižjih dveh sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladni s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12. Če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) spet ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe. Braniti se je mogoče namreč le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.

13. Med položajema nasprotnih strank je treba vzpostaviti pravično ravnovesje. A niti to ne pomeni, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini, so mogoči tudi vmesni položaji med obema skrajnostma. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je vselej mogoče vprašati, ali tožbene trditve ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva.

14. Odločitev nižjih sodišč je, nasprotno od pravkar povedanega, skrajna. Utemeljena je predvsem na naslednjih stališčih:

- da je tožnik sicer natančno opisal, kaj naj bi na objektu naredil, vendar ni opredelil vrednosti vsakega opravljenega dela posebej in zato ni mogoče preverjati njegovih trditev s pomočjo izvedenca;

- če bi se sodišče oprlo na mnenje izvedenca, koliko ur je potrebnih za določeno delo in kolikšna je njihova vrednost, potem bi izvedenčeve ugotovitve nadomestile pomanjkljivo trditveno podlago tožnika in bi se sodba opirala na tako imenovani informativni dokaz;

- tožnik bi moral določno opredeliti svoja finančna in osebna vlaganja, vsako posebej ovrednotiti, natančno navesti vrsto in obseg opravljenih del, nato pa zatrditi, za koliko se je povečala vrednost toženkine nepremičnine le iz tega naslova, in sicer za vsak posamezen vsebinski sklop vlaganj posebej;

- tožnik naj bi namesto tega navedel le dejstva, ki bi ob predpostavki dokazanosti zadostovala za ugoditev zahtevku iz naslova skupnega premoženja, ne pa tudi iz naslova vlaganj po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR);

- predvsem pa poenostavljeno izračunavanje (ki je lastno) ugotavljanja deležev na skupnem premoženju ni mogoče zato, ker je v njegovih trditvah in zatrjevanem znesku zajet tako delež tožnikovih vlaganj pred, kot tudi po sklenitvi zakonske zveze, čeravno se ta vlaganja obravnavajo po različni pravni podlagi;

- izvedenca je tožnik sicer predlagal, vendar le glede vprašanja vrednosti nepremičnine brez vlaganj in z njimi, kar lahko zadošča za razrešitev vprašanja obsegov in deležev na skupnem premoženju, ne pa tudi za dokazovanje zgolj tožnikovih vložkov ter povečanja vrednosti nepremičnine iz tega naslova;

- pritožbeno sodišče se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je tak, skrajen pristop, po katerem je tožba v celoti nesklepčna, napačen. Zgoraj povzete zahteve, ki jih na tožnika naslavljata nižji sodišči, so v razmerju do tožnika neživljenjske in zato v nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

16. O rigoroznosti trditvenega bremena ni mogoče podati enotnega stališča. Po stališču Vrhovnega sodišča je strogost trditvenega bremena namreč odvisna od tega, na kakšno vrsto dejstev se nanaša. Pravotvorna dejstva življenjskega primera so lahko bolj ali manj koncentrirana, življenjsko zaokrožena ter jih je mogoče zatrjevati zdaj bolj opisno in abstrahirano in drugič z večjo mero pozitivistične konkretnosti. Ko gre za samostojno, enkratno ravnanje (akt) kot je npr. posojilo konkretnega denarnega zneska, sklenitev zakonske zveze, nakup nepremičnine, je zahteva, naj stranka ta dejstva navede z ustrezno mero stvarne (pozitivistične) konkretnosti, življenjska.

17. Trditvena podlaga, ki jo je tožnik ponudil v tožbi, pa opisuje življenje, katerega plod naj bi bila povečana vrednost sporne nepremičnine ter njegovo dejansko oceno, za koliko je bila iz navedenih razlogov ta vrednost povečana. Več let življenja je mogoče strniti v lapidarne in/ali splošne trditve, mogoče pa jih je v trditvah tudi razdrobiti v nepregledno množico podrobnosti. Deloma je to lahko odvisno od trditvenega sloga posameznika, deloma pa od tega, kako skrbno ta posameznik hrani informacije o posameznih življenjskih dogodkih (tako v spominu kot v zasebni dokumentaciji).

18. Odločilno vprašanje je, kje je prava mera med obema skrajnostma. Minimum, pod katerega zanesljivo ni mogoče, nam narekuje teorija individualizacije¹, ki terja takšen opis tožbene dejanske podlage, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Če ta minimum ni dosežen, potem tožba ni le nesklepčna, marveč celo nepopolna². Teorija substanciranja, nadalje, "od tožnika zahteva, da tožbeni zahtevek substancira, kar pomeni, da mora navesti tudi dejstva, na katerih temelji uporaba prava.(...) Teorija temelji predvsem na interesu toženca, ki mora vedeti, na čem naj gradi svojo obrambo."³ Raven nerazčlenjenosti tožbene trditvene podlage, ki bi tožencu onemogočala učinkovito obrambo, je zanesljivo naslednja meja, pod katero ni mogoče postaviti letvice trditvenega bremena.

19. Tožnikova trditvena podlaga v konkretnem primeru pomanjkljivosti, ki bi onemogočale identifikacijo zahtevka ali pomanjkljivosti, ki bi toženki onemogočale učinkovito obrambo, ne vsebuje.

20. Res pa je, da ne vsebuje natančnih navedb, ki bi vsebovale podatke o tem, kdaj in koliko ur je tožnik opravljal kakšno konkretno opisano delo ter kolikšna je vrednost tega dela, kot se odraža v premoženju tožene stranke. In prav v zvezi s tem se poraja odločilni test ustreznosti trditvene podlage: ali bi sodišče ob ponujeni trditveni podlagi v primeru, če toženka ne bi odgovorila na tožbo, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP?

21. Po presoji Vrhovnega sodišča tega ne bi smelo storiti. Celo nasprotno, najbrž bi bilo treba izdati pravo zamudno (se pravi: ugodilno) sodbo. Tožnik je namreč opisal svoje prispevke in hkrati podal oceno, za koliko je zaradi njegovega dela nepremičnina več vredna (priložil je tudi tabelo, ki jo je izdelal privatni izvedenec). Kasnejša dinamika pravde je sicer trditveno podlago tožbe popačila, saj zdaj te, skupne denarne ocene več ni mogoče ločiti na obdobje pred sklenitvijo zakonske zveze ter na obdobje njenega trajanja.

22. Kljub slednjemu pa bi moralo sodišče vprašanje tožnikovih prispevkov, plačanih ali fizično opravljenih pred sklenitvijo zakonske zveze, vsebinsko obravnavati v dokaznem postopku (z izvedencem). V takšnem procesnem položaju je namreč stališče o tem, da je tožba nesklepčna in zato zahtevek v celoti neutemeljen, neskladno s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljenost zahtevka po višini (če je ta sporna) v takšnem položaju dopustno ugotavljati z izvedencem - čeprav gre delno že za informativni dokaz.

23. Informativnost se kaže v metodi ugotavljanja vrednosti vlaganj. Preciznih podatkov o urah dela in o natančni vrednosti vloženega materiala stranki več ne posedujeta in bilo bi tudi neživljenjsko, če bi se to od ljudi zahtevalo. Ker je tako, je treba o vrednosti vlaganj sklepati iz (a) splošneje zastavljenih opisov oz. trditev in (b) z izvedenčevo oceno, kaj opisana vlaganja pomenijo za vrednost konkretne nepremičnine. Slednjega ne ena ne druga stranki v resnici ne znata ugotoviti. Namesto tega lahko podata le približno oceno o skupni vrednosti. Zahteva, da bi moral tožnik to oceno razčlenjevati z (znova) približnimi ocenami o vrednosti ure dela in o vrednosti posameznih materialov je neskladna s tem, da ne poseduje natančnih podatkov ne o količini ur ne o materialu. Zato je bližje resnici, če trditve zasnuje opisno in nato zgolj poda svojo končno oceno, ki hkrati tudi zamejuje samo višino tožbenega zahtevka. Ni videti konceptualnega razloga, zaradi katerega vrzeli med trditvami, ki omogočajo ugotavljanje vrednosti vlaganj, ter samo ugotovitvijo te vrednosti, ne bi mogel zapolniti izvedenec v konkretni pravdi. To v resnici namreč ne ruši kontradiktorne zasnove postopka, pripomore pa, nasprotno, k učinkovitemu izvrševanju pravice do sodnega varstva, ki bi bila zaradi neživljenjskih zahtev, da mora biti posameznik vseskozi aktuar lastnega življenja, sicer izvotljena. Prav zato so tudi premoženjskopravna pravila družinskega prava takšna, kot so. Pravila o ugotavljanju deležev na skupem premoženju, so poenostavljena zato, ker se je le na tak način mogoče približati kompleksnosti več let trajajočega življenjskega primera. Res je, da pravil o ustvarjanju skupnega premoženja in stvarnopravnih posledicah le-tega, ni mogoče uporabiti za sedaj še sporno obdobje pred sklenitvijo zakonske zveze. A vendar to ne pomeni, da sodišče pri izbiri metode ugotavljanja višine obogatitvenega zahtevka ne bo upoštevalo tega, da ta ravno tako izvira iz več let trajajočega življenjskega primera. Prepad med premoženjskopravno obravnavo življenja dveh oseb, ki jima je priznana pravna kakovost zunajzakonskih partnerjev, in premoženjskopravno obravnavo dveh oseb, ki sta sicer partnerja, a zgolj kot fant in dekle (ki pa nameravata živeti skupaj), postane ob nasprotnem stališču pravno nevzdržen.

24. Pritožbeno sodišče je torej pritožbeni očitek o napačni uporabi procesnih standardov iz 7. in 212. člena ZPP obravnavalo napačno in s tem samo napačno uporabilo 7. in 212. člen ZPP, ker je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe. Na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 379. člena ZPP je zato Vrhovno sodišče reviziji ugodilo ter razveljavilo tako sodbo sodišča druge, kot tudi sodbo sodišča prve stopnje, saj gre za perpetuirano procesno kršitev.

25. Tožnik je vložil revizijo zoper sodbo in sklep. Pravnomočni sklep se nanaša na odločitev o tem, da se sprememba tožbe ne dovoli. Zoper tak sklep revizija ni dovoljena (384. člen ZPP), zato jo je v tem delu Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej tudi: Mile Dolenc, O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1467 in nasl.
² Glej tudi: J. Zobec, Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, Pravnik 11-12(2006), str. 907.
³ M. Dolenc, nav. delo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 515/2021
• VSRS Sklep II Ips 35/2022
• VSRS Sklep II DoR 417/2021