VSRS Sodba VIII Ips 17/2017

Jedro

Začetek izplačevanja nadomestila za invalidnost je odvisen od pričetka opravljanja ustreznega dela. Toženec bo moral ugotoviti, glede na nesporno dejstvo, da tožnik od 23. 3. 2010 za svoje delo brez omejitev ni bil več zmožen, kdaj je tožnik pričel z opravljanjem drugega ustreznega dela in so bili s tem izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost.

Zmotno je stališče toženca, da do izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne bi moglo priti pred pravnomočnostjo ali izvršljivostjo odločbe o pravici. Izvršljiv je izrek odločbe, ki določa datum nastanka pravice. Pogoji za njeno uresničitev so določeni v ZPIZ-1 in ko so ti podani, ni mogoče zavrniti njene realizacije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 257,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb št. 3.037.330 z dne 11. 2. 2015 in 4. 9. 2014 ter da mu je toženec od 23. 3. 2010 dalje dolžan izplačevati nadomestilo za invalidnost v mesečnem znesku 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko bi posamezni znesek nadomestila moral biti izplačan, do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov upravnega postopka. Zavzelo je stališče, da je mogoče pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo napadeni odločbi in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje. Presodilo je, da je v okoliščinah konkretnega primera stališče, da lahko zavarovanec začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe oziroma z dnem njene vročitve, nesprejemljivo, saj je do zavrnitve pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti s 23. 3. 2010 v prejšnjem upravnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi 94., 161. in 262. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)¹ je pravice do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje. Sodba v zadevi III Ps 3092/2010 z dne 30. 1. 2013 je bila tožniku vročena 17. 4. 2013, odločitev pa je postala pravnomočna na podlagi sodbe Psp 267/2013 z dne 19. 9. 2013. Pravico bi zavarovanec lahko uveljavil na podlagi citiranih členov šele s pričetkom dela na drugem delu. Oba navedena datuma pa segata v čas, ko je bil tožnik že starostno upokojen. Do izplačila bi bil lahko upravičen najprej od konca novembra 2010, ko je bila izdana odločba organa druge stopnje, ki je bila predmet spora v zadevi III Ps 3092/2010. Ker pravice do drugega dela ni bilo mogoče realizirati prej, ni materialne podlage za izplačevanje denarnega nadomestila za invalidnost pred izvršljivostjo odločbe o priznani pravici, torej pred dokončnostjo odločbe, izdane v prejšnjem postopku. Takšno stališče je že večkrat zavzelo sodišče druge stopnje in ni podlage za odmik od sodne prakse. Na to tudi ne more vplivati razlog za zavrnitev pravic na podlagi neustavnega tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Zato je bil zahtevek z odločbo z dne 11. 2. 2015 pravilno zavrnjen.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)² vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev. Tožnik na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 4. 2010 za delo kmeta pod splošnimi pogoji ni bil zmožen, pa mu kljub temu niso bile priznane pravice. V času izdaje te odločbe je bil tožnik v bolniškem staležu, po njegovem zaključku pa je začel z lažjimi deli na kmetiji. Zato izpolnjuje pogoje za izplačevanje nadomestila za invalidnost od ugotovitve potrebe po fizičnih razbremenitvah. Pravice mu niso bile priznane zaradi uporabe neustavne določbe tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Na odločbo Ustavnega sodišča RS se je tožnik izrecno skliceval, pa toženec tega ni upošteval. Zato je nesprejemljivo, da mu po realizaciji pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti ni izplačano tudi ustrezno nadomestilo. Uveljavlja povračilo stroškov odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je invalidska komisija I. stopnje 23. 3. 2010 podala mnenje, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti. Kljub temu je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja z odločbo z dne 13. 5. 2010 zavrnjena. Invalidska komisija II. stopnje je ugotovila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti od 23. 3. 2010 dalje ter da za delo kmeta pod splošnimi pogoji ni zmožen, je pa zmožen za drugo delo v polnem delovnem času s fizičnimi razbremenitvami. Z odločbo organa druge stopnje z dne 29. 11. 2010 je bila njegova pritožba zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Navedeni odločbi sta bili predmet socialnega spora III Ps 3092/2010. Sodišče prve stopnje je 30. 1. 2013 odpravilo odločbi z dne 29. 11. 2010 in 13. 5. 2010, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do drugega dela s fizičnimi razbremenitvami od 23. 3. 2010 dalje. Od tega dne mu je priznalo tudi pravico do nadomestila za invalidnost, odločitev o odmeri in izplačevanju pa je naložilo tožencu. Z odločitvijo sodišča se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče (Psp 267/2013). Toženec je 9. 1. 2014 izdal odločbo, ki jo je organ druge stopnje razveljavil z odločbo z dne 24. 8. 2012. V ponovljenem postopku je bila 4. 9. 2014 izdana odločba, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila nadomestila za invalidnost od 23. 3. 2010 do 24. 8. 2012. Pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo je organ druge stopnje zavrnil z odločbo z dne 11. 2. 2015. Tožnik se je starostno upokojil 25. 8. 2012.

8. ZPIZ-1 v 94. členu določa, da ima zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije invalidnosti, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, pravico do nadomestila za invalidnost. Ta se na podlagi 161. člena ZPIZ-1 izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu.

9. Toženec je tožniku odrekel pravice na podlagi invalidnosti kljub temu, da je bila pri tožniku 23. 3. 2010 ugotovljena celo I. kategorija invalidnosti, nato pa v mesecu novembru 2010 od istega datuma III. kategorija invalidnosti. Odločitev je oprl na tretji odstavek 66. člena ZPIZ-1, za katerega je Ustavno sodišče že 4. 3. 2010 ugotovilo, da je protiustaven.

10. Odprto je vprašanje, od kdaj je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost. Začetek izplačevanja te pravice je odvisen od pričetka opravljanja ustreznega dela. Teh dejstev pa toženec ni ugotavljal. Zato je odločitev sodišča, da se tožencu vrne zadeva v ponovno odločanje pravilna. Toženec bo moral ugotoviti, glede na nesporno dejstvo, da tožnik od 23. 3. 2010 za svoje delo brez omejitev ni bil več zmožen, kdaj je tožnik pričel z opravljanjem drugega ustreznega dela in so bili s tem izpolnjeni pogoji za pričetek izplačevanja nadomestila za invalidnost. Upoštevati bo moral tudi, da je bil tožnik 23. 3. 2010 in tudi 29. 4. 2010, kot sam navaja v reviziji, v bolniškem staležu, kar pomeni, da je prejemal nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in da z delom ni pričel že 23. 3. 2010.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču toženca, da je treba ločiti priznanje pravice od njenega izplačevanja. Za eno in drugo morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih ZPIZ-1 določa in datuma običajno ne sovpadata. Odvisna sta od izpolnitve vseh pogojev, ki jih ZPIZ-1 določa. V konkretnem primeru pa ti pogoji še niso ugotovljeni in zato ni podlage za zavrnitev zahtevka.

12. Zmotno je stališče toženca, da do izplačevanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja ne bi moglo priti pred pravnomočnostjo ali izvršljivostjo odločbe o pravici. Izvršljiv je izrek odločbe, ki določa datum nastanka pravice. Pogoji za njeno uresničitev so določeni v ZPIZ-1 in ko so ti podani, ni mogoče zavrniti njene realizacije.

13. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožnik je upravičen do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi³ v višini 257,00 EUR (450 točk x 0,459 + 2 % + 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 76/2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 4/2021
• VDSS Sodba Psp 254/2021
• VDSS sodba Psp 94/2011