VSRS Sklep II Ips 222/2017

Jedro

Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanje, se uporabi zastaralni rok, ki je ugodnejši za oškodovanca. To pomeni, da bo prišla v poštev uporaba tistega zastaralnega roka, ki je daljši. Kateri rok je daljši, je odvisno tudi od trenutka, od katerega se računa. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Začetek teka civilnega zastaralnega roka pa je odvisen od vedenja o škodi in njenem povzročitelju (subjektivni zastaralni rok) oziroma od nastanka škode (objektivni zastaralni rok).

Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so bila že ugotovljena v predhodnem postopku; prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova.

Drugi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora biti listini, na katero se stranka sklicuje v dokaz svojih navedb, sestavljeni v tujem jeziku, priloženem tudi overjen prevod. Za tak prevod mora torej sama poskrbeti stranka, ki listino predloži.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožniki so 19. 8. 2003 vložili tožbo za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi malomarnega zdravljenja infekcije tretjega tožnika takoj po njegovem rojstvu v maju 1994, ki naj bi rezultiralo v njegovi cerebralni paralizi ter duševnih bolečinah prvega tožnika in druge tožnice zaradi sinovega zdravstvenega stanja.

2. Tožbeni zahtevek je bil s sodbo sodišča prve stopnje z dne 7. 3. 2011, v povezavi s sodbo sodišča druge stopnje z dne 11. 4. 2012, pravnomočno zavrnjen zaradi zastaranja. Za odločitev je bila ključna okoliščina, da so se najkasneje v začetku leta 1997 že začeli pojavljati znaki težke invalidnosti tretjega tožnika: huda hipotonija mišic ter hud razvojni zaostanek. Njegovo objektivno stanje je bilo že takrat takšno, da je dopuščalo opredelitev škode. Petletni objektivni zastaralni rok je torej potekel že leta 2002.

3. Vrhovno sodišče je dne 21. 3. 2013 zavrnilo revizijo prvega tožnika. Pojasnilo je, da odločitve ne spremeni niti uporaba določb o zastaranju odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Leta 2001 vložena kazenska ovadba teka zastaranja namreč ni pretrgala, saj se je absolutni zastaralni rok za kazenski pregon za kaznivo dejanje nevestnega zdravljenja iz malomarnosti po tretjem odstavku 122. člena Kazenskega zakona Socialistične Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/1977 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KZ SRS 1977) iztekel že leta 1998 (zastaralni rok za to kaznivo dejanje znaša dve leti, absolutni zastaralni rok pa dvakrat toliko).

4. Prvi tožnik je 9. 6. 2016 vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Kot novo dejstvo oziroma nov dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku, je predložil nevrološko izvedensko mnenje prof. dr. C.C. s klinike v Zagrebu, ki naj bi potrjevalo malomarno zdravljenje tretjega tožnika s posledico hude telesne poškodbe: hidrocefalusa (vode v glavi), zaradi katerega naj bi se kasneje razvila cerebralna paraliza. Zastaralni rok naj bi v primeru, ko gre za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 126. člena KZ SRS 1977 (torej za hujše kaznivo dejanje od tistega po tretjem odstavku 122. člena KZ SRS 1977), znašal deset let, zato naj bi bila tožba vložena pravočasno.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega tožnika ugodilo v stroškovnem delu in v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Menilo je, da ključno za odločitev ostaja to, da so bile vse okoliščine za opredelitev škode tožnikom znane najkasneje v začetku leta 1997. Obstoj hidrocefalusa kot domnevnega vzroka za cerebralno paralizo na tek zastaralnega roka ne vpliva. Zastaralni rok za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 126. člena KZ SRS 1977 znaša pet let, torej je do zastaranja prišlo leta 1999. Da bi pred tem prišlo do pretrganja zastaranja in bi torej zastaralni rok pričel teči znova, prvi tožnik ni zatrjeval. Samo v tem primeru bi namreč prišel v poštev desetletni absolutni zastaralni rok kot dvakratnik siceršnjega zastaralnega roka.

6. Prvi tožnik je zoper sklep sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je razveljavitev sklepov sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

7. Revizija je bila vročena toženki in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

8. Obširno in nesistematično revizijo je mogoče smiselno strniti kot sledi. Od samega začetka naj bi bili tožniki zavedeni, da je vzrok za cerebralno paralizo prirojena napaka tretjega tožnika. Šele leta 2000 naj bi prvi tožnik posumil, da temu ni tako in na podlagi genetskih preiskav naj bi bila prirojena napaka nato res izključena. Pred tem naj bi tožniki ne mogli vedeti, da je škoda posledica malomarnega zdravljenja, torej niso vedeli za vzrok in za povzročitelja škode. Šele v tem postopku predloženo izvedensko mnenje dr. C. naj bi predstavljalo dokaz, da je dejanski vzrok hidrocefalus kot posledica malomarnega zdravljenja. Niso bile namreč opravljene ustrezne preiskave, da bi se ugotovil vzrok infekcije takoj po rojstvu tretjega tožnika, zato je nastal hidrocefalus. Tudi sama škoda naj bi tožnikom v letu 1997 še ne bila znana. Hipotonija mišic tretjega tožnika, na katero se sklicujeta sodišči nižjih stopenj in ki je obstajala v letu 1997, naj bi namreč s fizioterapijo kasneje povsem izzvenela, kar pomeni, da ni šlo za končno stanje. Končno stanje naj bi bilo razvidno šele leta 2014. Ker se kazenski postopek po vloženi kazenski ovadbi ni končal z obsodilno ali oprostilno sodbo, naj bi pravdno sodišče moralo (zaradi odločitve o zastaranju odškodninske terjatve) kot predhodno vprašanje ugotavljati obstoj kaznivega dejanja. Poleg kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja naj bi šlo tudi za kaznivo dejanje goljufije zaradi prikrivanja malomarnega zdravljenja z zavajanjem o prirojeni napaki tretjega tožnika. To naj bi predstavljalo nepremagljivo oviro za sodno uveljavljanje odškodninske terjatve, zato naj bi zastaranje v tem času ne teklo (383. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR). V nobenem primeru naj bi zastaralni rok ob vložitvi tožbe torej še ne mogel poteči, zato naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

9. Revident zatrjuje še bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Listine v spisu in zaključki sodišč nižjih stopenj naj bi si bili v očitnem nasprotju; kršena naj bi bila pravica strank do izjave, ker sodišči nista angažirali sodnega izvedenca, da bi raztolmačil predloženo mnenje dr. C., temveč sta ga sami laično ocenili; poleg tega ga nista dali prevesti iz hrvaškega v slovenski jezik, kar naj bi morali storiti po uradni dolžnosti.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odstavek 376. člena ZOR). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 376. člena ZOR). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 377. člena ZOR). Pretrganje ali zadržanje zastaranja kazenskega pregona imata za posledico tudi pretrganje ali zadržanje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi in tretji odstavek 377. člena ZOR).

12. Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, se uporabi zastaralni rok, ki je ugodnejši za oškodovanca. To pomeni, da bo prišla v poštev uporaba tistega zastaralnega roka, ki je daljši. Kateri rok je daljši, je odvisno tudi od trenutka, od katerega se računa. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek 96. člena Kazenskega zakona Socialistične federativne republike Jugoslavije, Uradni list SFRJ, št. 44/1976 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KZ SFRJ 1976). Začetek teka civilnega zastaralnega roka pa je odvisen od vedenja o škodi in njenem povzročitelju (subjektivni zastaralni rok) oziroma od nastanka škode (objektivni zastaralni rok).

13. Sklicevanje prvega tožnika na zastaralni rok za škodo, povzročeno z domnevnim kaznivim dejanjem, temelji na njegovi predpostavki, da je v konkretnem primeru rok za zastaranje kazenskega pregona za zatrjevano kaznivo dejanje daljši od civilnega zastaralnega roka. Ta predpostavka je zmotna. Sodišče druge stopnje mu je pravilno pojasnilo, da bi v primeru storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 126. člena KZ SRS 1977 odškodninska terjatev zastarala že leta 1999. Zastaralni rok za to kaznivo dejanje namreč znaša pet let (četrta točka prvega odstavka 95. člena KZ SFRJ 1976), kaznivo dejanje pa naj bi bilo storjeno leta 1994. Samo v primeru, če bi do poteka petletnega roka prišlo do pretrganja zastaranja (na primer s procesnim dejanjem za pregon storilca), bi ta rok pričel teči znova. Edino procesno dejanje, na katerega se je skliceval prvi tožnik, je leta 2001 vložena kazenska ovadba. Vložitev kazenske ovadbe po sodni praksi zastaranja ne more pretrgati.¹ Prav tako ga ne bi moglo pretrgati drugo procesno dejanje upravičenega tožilca ali drugih procesnih subjektov, naslovljeno na sodišče po izteku zastaralnega roka v letu 1999. Desetletni absolutni zastaralni rok, na katerega se sklicuje revident, v obravnavani zadevi torej sploh ni mogel priti v poštev. Absolutni zastaralni rok je namreč rok, v katerem bi najkasneje zastaral kazenski pregon, tudi če bi vmes prišlo do njegovega pretrganja, in sicer gre za dvakratnik časa, ki ga zakon zahteva za zastaranje pregona (šesti odstavek 96. člena KZ SFRJ 1976). Posledično ni bilo nobene potrebe, da bi pravdno sodišče kot predhodno vprašanje ugotavljalo obstoj zatrjevanega kaznivega dejanja.

14. Novo zatrjevano dejstvo obstoja hidrocefalusa pa tudi ne more vplivati na odločitev o poteku civilnega objektivnega zastaralnega roka. Ta namreč znaša pet let in teče od nastanka škode, neodvisno od okoliščin v subjektivni sferi oškodovanca (torej od vedenja o škodi in storilcu, od katerih je odvisen tek subjektivnega zastaralnega roka). Če bi se kot trenutek nastanka škode upošteval nastanek hidrocefalusa, do katerega naj bi po trditvah revidenta prišlo maja 1994, bi bilo to za revidenta celo manj ugodno, saj bi v tem primeru objektivni zastaralni rok potekel že leta 1999. Vendar sta sodišči nižjih stopenj kot trenutek nastanka škode upoštevali trenutek, ko so se začeli pojavljati prvi znaki težke invalidnosti tretjega tožnika v začetku leta 1997 - huda hipotonija mišic in hud razvojni zaostanek. S tako razlago pravil o zastaralnih rokih v primerih latentne škode (to je škode, ki se pokaže šele dlje časa po škodnem dogodku) oškodovancu ni nesorazmerno oteženo ali preprečeno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pravilno sta sodišči tudi šteli, da sta prvi tožnik in druga tožnica že začetek leta 1997, ko se se pojavili znaki težke invalidnosti tretjega tožnika, začela trpeti duševne bolečine, ki jih povezujeta s sinovim zdravstvenim stanjem, ne pa šele z dnem, ko sta se zavedela, da naj bi bilo sinovo zdravstveno stanje posledica domnevno malomarnega zdravljenja.

15. Revidentove navedbe v zvezi z izzvenelo hipotonijo mišic tretjega tožnika in o tem, da naj bi to pomenilo, da se je škoda ustalila šele dosti kasneje, so prepozne. Ta dejstva so bila revidentu zagotovo poznana že v času postopka pred sodiščem prve stopnje, ki se je zaključil s pravnomočno zavrnilno sodbo, revident pa jih je prvič podal šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za obnovo postopka. Pri tem ni pojasnil, ali (in zakaj) naj bi tudi to (poleg hidrocefalusa) predstavljalo subjektivno novo dejstvo. Tega ne pojasni niti v reviziji. Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so bila že ugotovljena v predhodnem postopku; prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. V konkretnem primeru torej ne more privesti do ponovne presoje, ali je škoda nastala že leta 1997, ali morda šele kasneje.

16. Revident se sklicuje še na to, da naj bi zavajanje o prirojeni napaki tretjega tožnika kot nepremagljiva ovira za sodno uveljavljanje odškodninske terjatve imelo za posledico zadržanje teka zastaranja. Enake trditve je podal že v predhodnem, pravnomočno zaključenem postopku, pri čemer mu je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 224/2012 z dne 21. 3. 2013 pojasnilo, da je njegovo sklicevanje na zadržanje zastaranja neutemeljeno (9. točka obrazložitve navedene sodbe). Novo zatrjevano dejstvo obstoja hidrocefalusa pa na drugačno odločitev v zvezi z zadržanjem zastaranja ne more vplivati. Revident namreč s trditvami o hidrocefalusu zgolj podpira tezo, ki pa jo v tožbi sicer uveljavlja že od samega začetka, namreč da je cerebralna paraliza tretjega tožnika posledica malomarnega zdravljenja infekta tretjega tožnika takoj po rojstvu (neopravljenih preiskav). Neposredna posledica takega zdravljenja naj bi nastanek hidrocefalusa, ta pa vzrok za razvoj cerebralne paralize. Take trditve po svojem smislu torej predstavljajo nasprotovanje sklepu sodišča prve stopnje o lege artis zdravljenju, pri čemer pa revident spregleduje, da je zavrnilna sodba sodišča prve stopnje primarno temeljila na zastaranju (sodišče se je do ustreznosti zdravljenja opredelilo le podredno), sodišče druge stopnje pa se je oprlo izključno na zastaranje tožbenega zahtevka in tudi Vrhovno sodišče je revizijo prvega tožnika zoper pravnomočno zavrnilno sodbo presojalo izključno z vidika zastaranja.

17. Revizijski očitki o protispisnosti so neutemeljeni. Revident zamenjuje pojem protispisnosti in materialnopravnih sklepov, ki jih sodišče napravi na podlagi proste ocene dokaznega gradiva. V zvezi z očitkom, da bi morali sodišči nižjih stopenj izvedensko mnenje, ki ga je sam predložil v hrvaškem jeziku, po uradni dolžnosti prevesti v slovenski jezik, pa revizijsko sodišče revidenta napotuje na drugi odstavek 226. člena ZPP, ki določa, da mora biti listini, na katero se stranka sklicuje v dokaz svojih navedb, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Za tak prevod mora torej sama poskrbeti stranka, ki listino predloži. Če takega prevoda ni, listina pa je edino dokazno sredstvo, zatrjevano dejstvo ni dokazano. Posledica je odločitev po pravilih o dokaznem bremenu. Vendar pa sta v konkretni zadevi sodišči nižjih stopenj tako ali tako pravilno presodili, da novo zatrjevano dejstvo v nobenem primeru na odločitev ne bi moglo vplivati. Zato tudi ni bilo potrebe po angažiranju dodatnih izvedencev ustrezne stroke, za kar se neutemeljeno zavzema revident.

Odločitev o reviziji

18. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški revizijskega postopka

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker prvi tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Glej sodbo VS RS I Ips 226/99 z dne 4. 7. 2002.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2037/2014
• VDSS sklep Pdp 244/2014
• VSL sodba II Cp 2959/2014