VSRS Sodba II Ips 171/2017

Jedro

Kljub nekaterim drugačnim odločitvam v starejši sodni praksi, se je ustalilo stališče, da stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjane z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.

Za presojo, ali v konkretni zadevi dvom ni takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca predstavljala metodološko (spoznavoslovno) kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in s tem procesno kršitev, je bistveno, da strokovna stališča izvedenca C. ne vzbujajo nobenega resnega dvoma v zaključek, da sporna oporoka ni ponaredek.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti 2.069,12 EUR stroškov odgovora na revizijo v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je oporoka z dne 1. 11. 1998 neveljavna, ker naj je oporočiteljica A. A. ne bi napisala in podpisala. Pri svoji odločitvi se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da tudi ono nima pomislekov v pravilnost in verodostojnost izvedenskega mnenja. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter kršitve 22. člena Ustave. Tožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca, saj je s svojimi pripombami vzpostavila najmanj dvom v pravilnost in popolnost mnenja sodnega izvedenca, ki ga ta ni uspel odpraviti tudi, ko je bil zaslišan. Izpodbija dokazno oceno sodišč glede odnosov med pravdnimi strankami in zapustnico ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadevo razveljavi in jo vrne v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidentka je po pregledu dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 7. 1. 2015 predlagala neposredno zaslišanje izvedenca, podredno pa postavitev novega izvedenca. Novega izvedenca se skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP določi, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z (novim) zaslišanjem.

7. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016, izdanem v prejšnjem odločanju in na katerega se sklicuje revidentka, zavzelo stališče, da ima pravica stranke izvedencu ustno zastavljati vprašanja tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Še zlasti v primerih, ko je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca oziroma, kjer se predlog za zaslišanje nanaša na ugotovitev o ključnem spornem dejstvu, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka, je bilo tudi po mnenju revizijskega sodišča za odstranitev vsakršnega dvoma dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. To je sodišče v ponovljenem sojenju tudi storilo.

8. Revidentka sodišču očita, da ni povzelo njenih obsežnih pripomb, ki jih je podala po njegovem zaslišanju na obravnavi 20. 5. 2016, kar po njenem mnenju pomeni, da jih sodišče ni obravnavalo. Po zaslišanju izvedenca je opozorila tudi na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 189/2001, iz katere naj bi izhajalo, da ima stranka pravico do drugega izvedenskega mnenja. Iz revizije izhaja, da je izvedenec namreč zaslišan priznal, da so popravki in zastoji lahko indic za ponarejanje oporoke. Prav tako je tudi potrdil določene razlike, predvsem pri črkah H, p, j, č, r, t, A. Povedal je tudi, da je oporoka srednje zahtevna za ponarejanje. Revidentka je prepričana, da so v mnenju (in dopolnitvi in zaslišanju) izvedenca podana nasprotja in pomanjkljivosti kot tudi utemeljen dvom o njegovi pravilnosti, tako da bi moralo sodišče na podlagi zakona in sodne prakse (sklicuje se na judikata Vrhovnega sodišča II Ips 357/2009 in II Ips 1093/2008) postaviti novega izvedenca. Ker tega ni storilo, je po mnenju revidentke zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave.

9. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče v podanem mnenju izvedenca ne vidi nasprotij ali pomanjkljivosti, prav tako ne dvomi o njegovi pravilnosti, zato ne vidi razloga, da bi postavilo drugega izvedenca. Iz sodbe nadalje izhaja, da zgolj nezadovoljstvo tožnice kot ene pravdne stranke v tem postopku, brez tehtnih utemeljitev, še ni razlog za postavitev drugega izvedenca. S takšnim stališčem se je strinjalo tudi višje sodišče.

10. Kljub nekaterim drugačnim odločitvam v starejši sodni praksi, se je ustalilo stališče, da stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje¹ za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil.² Vrhovno sodišče je revidentkino prizadevanje, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, preizkusilo tudi s tega vidika.³

11. Za presojo, ali v konkretni zadevi dvom ni takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca predstavljala metodološko (spoznavoslovno) kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in s tem procesno kršitev, je bistveno, da strokovna stališča izvedenca C. ne vzbujajo nobenega resnega dvoma v zaključek, da sporna oporoka ni ponaredek. Spoznavanje dejstev v sodnem postopku ima nujno svoje meje, ki so spoznavoslovno izražene v dokaznem standardu zanesljivosti (215. člen ZPP), ustavnopravno pa v zahtevi po izvedbi sodnega postopka brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Gre preprosto za vprašanje prave mere, ko se sprašujemo, ali bi bilo treba (vselej prisotni) znanstveni (strokovni) dvom odpravljati še z dodatnim izvedencem.⁴

12. Tudi po mnenju revizijskega sodišča je izvedensko mnenje celostno, jasno in prepričljivo, izvedenec pa je v okviru pisne dopolnitve in dodatnega ustnega zaslišanja odgovoril na vse relevantne pomisleke revidentke. Odgovorjeno je bilo na njene pripombe glede navedb izvedenca, da je konkretna oporoka srednje zahtevna za ponarejanje; da so popravki in zastoji lahko indic za ponarejanje oporoke⁵; da pri posameznih črkah obstajajo določene razlike; glede primerjalnih gradiv, ki jih je izvedenec upošteval itd.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila tako prava mera pred nižjima sodiščema dosežena. Iz razlogov, ki izhajajo iz njunih sodb, je razvidno, da so bile vse nejasnosti odpravljene ter s stopnjo prepričanja ugotovljeno, da je oporoko napisala in podpisala pokojna A. A.. Sodišče tako ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in Ustave, revizijske trditve pa zato predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP)⁶, zato jim v tej smeri ni bilo mogoče slediti. Iz istega razloga tudi ni bilo mogoče slediti revizijskim navedbam glede odnosov pravdnih strank z zapustnico.

14. Kljub temu, da je revizija vložena tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, iz nje ni razvidno, katero materialno določbo naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo oziroma naj je ne bi uporabilo, pa bi jo moralo. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

15. Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) ter odločilo še, da mora prvemu tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 2.069,12 EUR (1.676,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 20 EUR, povečano za 22 % DDV). Če tožnica v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP), svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžna prvemu tožencu plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj: J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 503 in 504.
² Gl. sklep VSL I Cp 2915/2013 z dne 12. 2. 2014.
³ Gl.: J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 503.
⁴ Gl. sodbo VS RS II Ips 292/2015 z dne 18. 5. 2017.
⁵ Gl. tudi opombo 6 izpodbijane sodbe.
⁶ Gl. npr. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 159/2016 in VIII Ips 143/2010.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 511/2014
• VSL sodba II Cp 538/2013
• Sklep II DoR 87/2010