VSRS Sodba XI Ips 42108/2016

Jedro

Če je osebo dopustno tajno opazovati in ji slediti z uporabo tehničnih sredstev, za kar je potrebno dovoljenje državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika, potem je osebo še toliko bolj dopustno tajno opazovati brez uporabe tehničnih sredstev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 27. 2. 2017 zoper obdolženega S. T., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in drugih, zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odredila pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 6. 3. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica. Navaja, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. Očitek hudodelskega združevanja je po vložničinem videnju nerazumljiv in nekonkretiziran, saj iz opisa dejanja ni razvidno, na podlagi čigavih navodil naj bi obdolženec deloval kot član hudodelske združbe, prav tako pa ni razviden način storitve kaznivega dejanja - hramba in preprodaja prepovedane droge. Nadalje trdi, da je sodišče sum utemeljilo z nedovoljenimi dokazi, da sklep o preiskavi temelji na poročilih TPS, ki nimajo dokazne vrednosti, da TPS pri izvajanju ukrepa ne bi smel izzivati kriminalne dejavnosti, da bi morale biti pri izvedbi tajnega opazovanja in sledenja uporabljene tehnične naprave, saj bi bilo šele tako mogoče ugotavljati verodostojnost osebnih zapiskov oziroma poročil TPS. Po njenem stališču je bilo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov odrejeno v nasprotju z ZKP, ker dejstva in okoliščine, na katere je bila oprta odredba za izvajanje teh ukrepov, ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum. V zvezi s pripornima razlogoma zagovornica trdi, da je obdolženec svoj izostanek z narokov iz zdravstvenih razlogov sodišču vedno opravičil. Poleg tega ni izkazanega kriterija, ki bi opravičeval, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, ali posebnih okoliščin, da bo ponovil kaznivo dejanje. Obdolženec namreč še ni bil kaznovan zaradi storitve kaznivega dejanja niti zoper njega ne teče drug kazenski postopek. Sodišče bi moralo tudi pretehtati sorazmernost odreditve pripora. Ob vsem tem zagovornica tudi navaja, da obdolženca ni obremenil nihče od soobdolženih, da v dvoletnem postopku izvajanja prikritih ukrepov nikoli ni bil aretiran ali legitimiran niti mu ni bila zasežena prepovedana droga, in da obdolženec ne govori tujih jezikov ter ni nikoli potoval v tujino, razen na Kosovo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da očitane kršitve, ki jih uveljavlja zagovornica, niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. V obravnavani zadevi se je preiskovalna sodnica glede utemeljenosti suma, da je obdolženi S. T. storil očitano mu kaznivo dejanje, sklicevala na sklep o uvedbi preiskave z dne 13. 12. 2016, ki je postal pravnomočen dne 27. 2. 2017. Po ustaljeni sodni praksi se lahko sodišče v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se pripor odredi po pravnomočnosti sklepa o preiskavi in se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo (sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 27115/2010-258 z dne 6. 5. 2010). Iz opisa dejanja v sklepu o preiskavi z dne 13. 12. 2016, ki je povzet tudi v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. V natančno določenih časovnih okoliščinah so jasno opisana konkretna ravnanja obdolženca, ki naj bi ne le napeljeval druge osebe k storitvi kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, temveč tudi organiziral prevoz večje količine prepovedane droge z Nizozemske. Zato navedbam obdolženčeve zagovornice, da v izpodbijanem sklepu hudodelsko združevanje ni opisano, ni mogoče pritrditi.

6. Neutemeljene so tudi zagovorničine navedbe o nezakonitosti izvedbe tajnega opazovanja, saj če je osebo dopustno tajno opazovati in ji slediti z uporabo tehničnih sredstev, za kar je potrebno dovoljenje državnega tožilca oziroma preiskovalnega sodnika, potem je osebo še toliko bolj dopustno tajno opazovati brez uporabe tehničnih sredstev. Zato kršitev 149.a člena ZKP v konkretnem primeru ni podana. Vprašanje verodostojnosti poročil tajnih policijskih delavcev¹ pa ne more biti predmet presoje v postopku odreditve pripora, saj je dokazna ocena pridržana razpravljajočemu sodniku na glavni obravnavi.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat² obrazložilo, da lahko v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma: če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora. Ker je zagovornica v zahtevi zgolj splošno navedla, da naj bi tajni policijski delavec izzval kriminalno dejavnost, in pri tem ni navedla nikakršnih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale njen očitek o nezakonitem ravnanju policijskega delavca oziroma o nedovoljenosti dokaza, Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo. Enako velja tudi za povsem splošno navedbo o nezakonitosti odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov.

8. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornice, da priporna razloga nista podana. Preiskovalna sodnica je v izpodbijanem sklepu z razumnimi razlogi presodila, da se obdolženec izogiba kazenskemu postopku, ki teče zoper njega in je zato za zagotovitev njegove dosegljivosti nujno odrediti pripor, saj diagnoza, ki izhaja iz medicinske dokumentacije, ki jo je predložila njegova zagovornica, obdolžencu ne preprečuje daljšega potovanja in udeležbe na sojenju. V izpodbijanem sklepu je navedena tudi vrsta subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec, če ostane na prostosti, nadaljeval z istovrstnimi kaznivimi dejanji. Glede na vse ugotovljene okoliščine, zlasti pa glede na težo kaznivega dejanja ter vpetost obdolženca v mednarodno kriminalno dejavnost, okoliščine, ki jih v zahtevi navaja zagovornica, niso take narave, da bi dovoljevale odreditev katerega izmed milejših ukrepov. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je sodišče utemeljeno presodilo, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega zdravja ter da gre za poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, ki je glede na vse okoliščine primera sorazmeren.

9. Ker s preostalimi navedbami zagovornica uveljavlja nedopusten razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jih Vrhovno sodišče ni presojalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ Vrhovno sodišče glede na vsebino zahteve šteje, da zagovornica s kratico "TPS" misli na tajne policijske delavce.
² Na primer sodbe XI Ips 61492/2011-68 z dne 26. 1. 2012, I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003, enako sodba I Ips 86/2006 z dne 9. 3. 2006 ter številne druge.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 28154/2010-82 (XI Ips 28/2010)
• VSRS Sodba XI Ips 39827/2016
• VSRS Sodba XI Ips 22460/2015