VSRS Sodba II Ips 326/2015

Jedro

Sodišče druge stopnje se je moralo opredeliti do vprašanja ali je imel začetek stečajnega postopka nad nekdanjo družbo tožencev pravne učinke na izdajo delne zamudne sodbe zoper revidenta, upoštevaje, da je bila zamudna sodba izdana po njegovi uvedbi, rok za odgovor na tožbo, katerega revident z odgovorom na tožbo ni izkoristil, pa se je iztekel že pred tem časovnim trenutkom. Do tega vprašanja se je sodišče druge stopnje opredelilo tako, da je kot časovno odločilni trenutek štelo stek zakonskih pogojev za njeno izdajo, to je do poteka roka za odgovor na tožbo (318. člen ZPP). In opredelilo se je pravno pravilno, pritrjuje mu torej tudi revizijsko sodišče. Do tedaj je namreč imel revident možnost navesti dejstva in svoje ugovore pravne narave zoper tožbene navedbe. Pravnomočnost je bila torej lahko definirana le s tožbeno trditveno podlago, ki je bila nato le še (ex post) preizkušena brez zahteve po nadaljnjem procesnem dogajanju (glavni obravnavi) skozi prizmo zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe, osredotočenih ponovno na čas do izteka roka za odgovor na tožbo. Izčrpala se je tedaj procesna možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov (skratka zbiranja procesnega gradiva, kot podlage za sodno odločitev) tako s strani drugega toženca kot tudi v razmerju do njega s strani tožeče stranke.

Neutemeljena so revizijska navajanja, da je tožeča stranka kasneje spremenila tožbo in da bi zato moralo sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe upoštevati tudi to procesno okoliščino, in še šteti, kot da je bila tožba zoper drugega toženca umaknjena. Tožeča stranka je namreč uveljavljala dodatno oziroma še drugo pravno podlago nepogojno le zoper prvega toženca in ne tudi zoper drugega toženca - zoper njega le, če bi se izkazalo, da je vložil odgovor na tožbo, o čemer tožeča stranka v trenutku vložitve vloge še ni bila seznanjena. Tožbe zoper drugega toženca pa ni umaknila. Upoštevaje, da drugi toženec odgovora na tožbo ni vložil, je sodišče prve stopnje tudi v skladu z navedeno vlogo glede njega izdalo delno zamudno sodbo in dovolilo spremembo tožbe le v razmerju do prvega toženca.

Res je pravica do enakega varstva pravic, ki vsebuje tudi pravico do izjave stranke v pravdnem postopku, je osnovna prvina uresničevanja ene od temeljnih paradigem poštenega postopka. Takšno jamstvo pa ima stranka le glede tistih trditev in dokaznih predlogov ter drugega procesnega gradiva, ki se nanaša na tožbene zahtevke, ki jih uveljavlja oziroma tiste, ki se zoper njo uveljavljajo, in vzročno-posledično neposredno ali posredno vplivajo na njen pravni položaj v sodnem postopku. To pa obenem pomeni, da je po drugi strani domet strankinih upravičenj odvisen od okvira - širine in vsebine sodnega postopka, ki se vodi zoper njo. Ustava od sodišča tako tudi ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov onemogočala opredelitev do vlog, ki ne morejo vplivati na izid postopka. Te meje v pravdi postavlja tožeča stranka v skladu z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Če pritožbeno sodišče na pavšalne pritožbene očitke ni bilo dolžno odgovoriti, je v enakem ali vsaj smiselno podobnem položaju kot tedaj, ko (nato v reviziji prvič uveljavljen) očitek v pritožbenem postopku sploh ni bil (niti z besedico) omenjen. Njegova odločitev ne more biti pred revizijskim sodiščem strožje presojana kot v primeru, če revident prej v pritožbi ni niti omenil kršitve, ki ni podvržena uradnemu preizkusu, in jo je nato prvič uveljavljal v reviziji. Ker torej že redno pravno sredstvo v tem delu ni izpolnjevalo pogojev za njegovo vsebinsko presojo, jo nujno posledično v tem delu ne izpolnjuje tudi v tej smeri vloženo izredno pravno sredstvo. Pomeni dejansko preskakovanje pravnih sredstev.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Toženi stranki sta dolžni plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovoroma na revizijo in sicer vsaka po 1.554,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izvršljivosti odločbe o stroških dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej odločilo z delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca, ki mora tožeči stranki plačati znesek 44.046,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 43.730,99 EUR od 27. 9. 2011 dalje do plačila, ter od zneska 315,32 EUR od 15. 12. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Drugemu tožencu je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške odmerjene na 1.872,72 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje dalje. Nato pa je s sodbo ugodilo še tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca, ki je dolžan solidarno s prej drugim tožencem tožeči stranki plačati 44.046,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 43.730,99 EUR od 23. 9. 2011 dalje do plačila in od 315,32 EUR od 15. 12. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Prvi toženec je dolžan tožeči stranki solidarno z drugim tožencem stranki povrniti tudi njene pravdne stroške za postopek v višini 1.872,72 EUR, sam pa dodatno strošek v višini nagrade za postopek 332,36 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje je najprej s sodbo zavrnilo pritožbo drugega toženca in izpodbijano delno zamudno sodbo potrdilo. Pritožbi prvega toženca pa je delno ugodilo in razveljavilo sklep, v preostalem pa pritožbo prvega toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Odločilo je še, da toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa sta v roku 15 dni dolžna povrniti vsak po 1.267,82 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

3. Zoper delno zamudno sodbo vlaga revizijo drugi toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno zamudno sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške drugotožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev zahtevka dalje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje, odločanje o stroških pa pridrži za končno odločitev. Sklicuje se na posledice začetka stečajnega postopka, ki nastopijo z dnem oklica na podlagi 244. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in prisilni poravnavi (v nadaljevanju ZFPPIPP). Zaradi uvedenega stečajnega postopka nad družbo A., d. o. o., katere družbenik je bil, morajo biti zaradi enakega obravnavanja upnikov, upoštevaje 46. člen ZFPPIPP, vsa dejanja v zvezi s plačilom terjatev upnikov opravljena na račun vseh upnikov, torej tako, da učinkujejo za stečajno razdelitveno maso, iz katere se plačujejo terjatve upnikov. To osnovno načelo stečajnega prava je tudi razlog, da po drugem in tretjem odstavku 350. člena ZFPPIPP že z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke do osebno odgovornih družbenikov in to pravico pridobi stečajni dolžnik. Zahtevke do osebno odgovornih upnikov uveljavlja stečajni upravitelj v imenu stečajnega dolžnika (kot njegov zakoniti zastopnik - drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP) in za račun stečajne mase (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 350. člena ZFPPIPP). To pravico pridobi stečajni upravitelj s trenutkom oklica stečajnega postopka in velja tudi za vse nezaključene zadeve. Če je upnik vložil tožbo pred začetkom stečajnega postopka, ga lahko z njegovo privolitvijo stečajni upravitelj nadaljuje (četrti odstavek 350. člena ZFPPIPP). V nasprotnem primeru bi upnik pridobil in prejel od stečajnega dolžnika (preko osebno odgovornega družbenika) po plačilu celotne terjatve, kar je v nasprotju z zgoraj omenjenim načelom enakega obravnavanja in s tem tudi enakega poplačila upnikov. Zakonska določila, ki obravnavajo posledice začetka stečaja, so prisilne narave. Ko nastopijo posledice začetka stečajnega postopka glede osebno odgovornih družbenikov, gre za zahtevke, s katerimi stranke ne morejo več razpolagati. To vpliva tudi na izdajo zamudne sodbe, saj je eden od pogojev za njeno izdajo prav razpolaganje z zahtevki (primerjaj 2. točko 318. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Pasivnost toženca šteje teorija med posredno razpolaganje strank. Strinja se sicer, da so bili formalni pogoji zaradi poteka roka za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni 14. 2.2013. Ker pa prvostopno sodišče do začetka stečajnega postopka nad družbo A., d. o. o., zamudne sodbe ni izdalo, je sodišče po dnevu nastanka pravnih učinkov začetka stečajnega postopka ne bi smelo več izdati. Tožeča stranka bi lahko svoje terjatve uveljavljala v stečajnem postopku, tožbo proti revidentu pa bi lahko prevzel stečajni upravitelj. Izpodbijana zamudna sodba bi bila pravilna in zakonita le v primeru, če bi jo sodišče izdalo pred 22. 4. 2013, izdalo pa jo je šele 21. 3. 2014 (sklicuje se tudi na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1173/2009). Dodaten argument za pravilnost stališča revidenta so tudi določbe o postopkih izvršbe. Če je sodišče pred začetkom stečajnega postopka ugodilo zahtevkom upnika proti osebnemu družbeniku, je po začetku stečajnega postopka dovoljeno izdati sklep o izvršbi in zavarovanju te terjatve in opraviti druga dejanja v izvršilnem postopku samo v dobro stečajnega dolžnika, čeprav stečajni dolžnik v izvršilnem naslovu ni naveden kot upnik (primerjaj drugi do četrti odstavek 351. člena ZFPPIPP ter teorijo - dr. doc. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnim prenehanju, razširjeno uvodno pojasnilo str. 94 in 95). Začetek stečajnega postopka torej vpliva tudi na pravnomočnost sodne odločbe in se upravičenec za poplačilo obveznosti spremeni že na podlagi zakona. Terjatev po samem zakonu preide iz upnika na stečajno maso. Gre za zakonito cesijo na podlagi 350. člena ZFPPIPP. Tudi v tem primeru torej prevlada načelo enakega obravnavanja upnikov in zato celo upnik, ki je izposloval pravnomočno sodno odločbo v svojo korist, ni aktivno legitimiran v izvršilnem postopku. Mora se pri uveljavljanju terjatve na prisilen način proti osebno odgovornim družbenikom podrediti določbam ZFPPIPP. Če torej veljajo te določbe glede pravnomočne odločbe, veljajo še toliko bolj v postopkih, kjer sodne odločbe še niso izdane (argumentum ad maiori ad minus). Zaradi uvedenega stečajnega postopka so se okoliščine spremenile. Sodišče bi moralo presojati pogoje za izdajo zamudne sodbe na dan izdaje. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so res vezani na potek roka za odgovor na tožbo. Vendar pa je sodišče v nekaterih primerih vezano tudi na dejstva in okoliščine, ki nastanejo po izteku pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožeča stranka res ne more učinkovito vložiti odgovora na tožbo in navajati novih dejstev, če ne uspe z vrnitvijo v prejšnje stanje. Vendar pa v svojih pravicah ni v ničemer omejena. Vse do izdaje zamudne sodbe lahko navaja nova dejstva in razpolaga s svojim zahtevkom. Situacija je torej podobna kot pri obravnavanju - sodišče sodi na podlagi stanja na dan obravnave (podobno, vendar z drugačnim stališčem Jan Zobec, Komentar ZPP, str. 97). Če npr. tožeča stranka umakne tožbo, je jasno, da sodišče ne bo izdalo zamudne sodbe, ampak sklep o umiku. V primeru, da tožena stranka preneha brez nasledstva (z izbrisom po določbah ZFPPIPP), bo sodišče tožbo zavrglo in ne bo izdalo zamudne sodbe. Če tožnik kot novo dejstvo navede, da je družba, za katere obveznosti terja odgovornega družbenika, v stečaju, bo sodišče ravnalo po kogentnih določbah ZFPPIPP. Časovna meja pravnomočnosti zamudne sodbe se zato razteza vse do trenutka, do katerega lahko pravdni stranki razpolagata s svojimi zahtevki in navajata nova dejstva oziroma predlagata nove dokaze. Prvostopno sodišče dejstva o začetem stečajnem postopku v sodbi ni ugotavljalo. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo s stališčem, da začetek stečajnega postopka ni vplival na izdajo zamudne sodbe. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da je prišlo do cesije na podlagi zakona. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj bi bilo v tem primeru treba upoštevati določila ZFPPIPP kot lex specialis v primerjavi z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V trenutku izdaje zamudne sodbe so bila dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi in dejstvi, ki jih je navedla tožeča stranka sama, in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi (4. točka 318. člena ZPP). Postopek bi moral teči na podlagi 44. in 350. člena ZFPPIPP, to je v korist stečajne mase. Tožeča stranka, ki v tožbi zatrjuje, da je na podlagi določila 8. člena ZGD-1 za obveznosti družbe osebno odgovoren kot družbenik tudi revident, bi morala voditi pravdo po začetku stečajnega postopka izključno za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Materialnopravni upravičenec v takem primeru je družba GI1, d. o. o., kot stečajni dolžnik. Tožba je torej bila že ob vložitvi nesklepčna, saj ji pravna posledica, ki jo zahteva v tožbi, glede na njene utemeljitve, ne gre. Zagrešena je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 4. točko 318. člena ZPP, ker pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili podani, med njimi tudi sklepčnosti tožbe ni. Sodišče se mora prepričati, da trditve in predloženi dokazi vodijo v izdajo sodbe, kot jo je zahtevala tožba. Tožeča stranka je v tožbi zajela dva toženca, ki nista v materialnopravni zvezi in sta zato formalna in navadna sospornika, ki pa sta lahko zajeta z isto tožbo. Ker toženca nista bila v nobenem pravnem razmerju, bi morala tožeča stranka v tožbi, vloženi na podlagi 8. člena ZGD, za vsakega od tožencev posebej navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Že v tožbi je navedla, da je bil prvotoženec B. B., ki je z njo kot direktor sklenil pogodbo, družbenik od 3. 4. 2007 do 9. 8. 2011, revident pa od 9. 8. 2011 do 6. 10. 2011, torej vsak v svojem obdobju. Tožeča stranka v tožbi na splošno trdi za oba toženca skupaj, da naj bi družbo A., d. o. o., zlorabila z namenom oškodovanja upnikov, saj sta sredstva družbe porabljala v svoje zasebne namene oziroma namene njunih povezanih oseb. Tožeča stranka bi morala določno navesti dejstva, ki se nanašajo konkretno in izključno nanj, za tako navedena dejstva pa predlagati tudi dokaze. Tožeča stranka pa trditev o revidentu ni niti navedla, kaj šele konkretizirala in je v tožbi šele predlagala pridobitev dokaza v tej smeri (pridobitev bančnega izpiska s prometom (četrta stran tožbe). Tožbeni dejanski stan zato ni določen niti določljiv. Navedla je le abstraktni zakonski dejanski stan. Zato sodišče ni moglo oziroma smelo vrednotiti nezapisane trditvene podlage. Gre le za prepis zakonskega teksta 8. člena ZGD. Dejstva, kako konkretno je revident ravnal, je navedla šele v spremembi tožbe, glede katere pa pritožbeno sodišče pravi, da se ne razteza na revidenta in zato ni relevantna. Pritožbeno sodišče je zgolj pavšalno zavrnilo pritožbene očitke o nesklepčnosti tožbe in o zmotni uporabi materialnega prava ter absolutni bistveni kršitvi določb postopka. Zato je revidentu odvzeta pravica do izjave in zagrešena absolutna bistvena kršitev iz 8. kot tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidentu sta kršeni zato tudi njegovi ustavni pravici iz 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotavljalo dejansko stanje, ko je izdalo zamudno sodbo. Ker tožba ni konkretizirana, je nadalje zmotno uporabljeno materialno pravo in tudi ni izveden dokazni sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka v smislu 3. točke 318. člena ZPP, zaradi česar je zagrešena tudi nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da niso bili podani zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe, je razvidno tudi iz vloge tožeče stranke z dne 14. 1. 2014. V tej vlogi tožeča stranka najprej res predlaga izdajo zamudne sodbe, vendar pa potem spremeni tožbo tudi v razmerju do revidenta. Zapiše, "da s to vlogo spreminja pravno podlago tožbenega zahtevka in odslej vtoževani znesek od toženih strank zahteva na podlagi nepogodbene oziroma deliktne odškodninske odgovornosti ..." (točka XI., str. 2 vloge z dne 16. 1. 2014). V nadaljevanju navaja tudi dejstva in predlaga dokaze glede odškodninske odgovornosti revidenta. Očita mu protipravno odtujitev sredstev družbe v znesku 126.540,00 EUR. Tožbeni zahtevek je omejen z višino dolga družbe, vendar pa gre po prvotni tožbi za ravnanje revidenta kot družbenika, po spremenjeni pa za njegova ravnanja kot direktorja družbe. Ta sprememba tožbe pa je bila dopuščena brez izjave in privolitve nasprotne stranke. Že v pritožbi je navedel, da v takšnem primeru sodišče ne sme izdati zamudne sodbe. Sprememba tožbe namreč pomeni, da je prva tožba umaknjena, saj ne uveljavlja dveh zahtevkov istočasno. Revidentu sodišče ni dalo možnosti, da se izjavi o spremembi in da se udeležuje postopka in v njem brani svoje pravice. Šlo je za objektivno spremembo tožbe in bi moralo sodišče pozvati obe toženi stranki, da se opredelita do spremenjene tožbe, nato pa ju pozvati, da odgovorita na spremenjeno tožbo in šele po preteku roka za odgovor na spremenjeno tožbo izdati delno zamudno sodbo. Vsako drugačno ravnanje pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je kršena tudi pravica do izjave in zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter tudi pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

4. Prvi toženec vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. 9. 2014 in v zvezi z zamudno sodbo z dne 21. 3. 2014. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženo stranko v celoti zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, stroški revizijskega postopka pa so nadaljnji stroški postopka. Opozarja, da je prvostopno sodišče z zamudno sodbo razsodilo, da je drugi toženec dolžan plačati tožeči stranki 44.046,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, nato pa je s ponovno sodbo z dne 11. 9. 2014 odločilo, da sta prvotoženec in drugotoženec dolžna solidarno plačati tožeči stranki znesek 44.046,31 EUR s pripadki. Zato je v enem postopku o isti stvari odločilo dvakrat. Sprašuje se, katera odločba naj v primeru pravnomočnosti velja za drugotoženca in posledično tudi za prvotoženca. Obe sodbi dejansko pomenita, da ima na podlagi zamudne sodbe tožeča stranka izvršilni naslov za celotni znesek zoper drugotoženca in po sodbi z dne 11. 9. 2014 izvršilni naslov ponovno za celotni znesek zoper prvotožneca. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabljeno materialno pravo. Bistvena kršitev je podana tudi s tem, da se je nad družbo A., d. o. o., s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 452/2013 z dne 22. 4. 2013 začel stečajni postopek, tega dejstva pa prvostopno sodišče ne obrazloži niti ne analizira možnih posledic. Tožeča stranka je bila namreč upnik pravne osebe navedene družbe in bi moralo prvostopno sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev iz istega naslova, kot ga vtožuje v predmetni pravdi, v stečajno maso. Če jo je prijavila, bo lahko v primeru pozitivne stečajne mase, dvakratno poplačana. Prvostopno sodišče tudi ni pozvalo tožeče stranke, da se o tem dejstvu izjasni in predloži dokaze, kljub jasni zahtevi tožene stranke. V odgovoru na tožbo je prva tožena stranka podala ugovor pasivne legitimacije in natančno obrazložila ta ugovor. Sklicevala se je med drugim na pogodbo o odplačnem prenosu poslovnega deleža v navedeni družbi z dne 9. 8. 2011. Meni, da bi morala tožeča stranka vložiti tožbo proti zadnjemu direktorju družbe C. C. in tudi proti dejanskemu lastniku in odredbodajalcu v družbi D. D. Prvostopno sodišče se tudi ni spuščalo v račun št. 081-7/11, ki je napisan v skupnem znesku brez DDV v višini 53.988,88 EUR. V nadaljevanju je v računu naveden znesek za plačilo skupaj 48.589,99 EUR. Tožeča stranka pa vtožuje zgolj znesek 44.047,31 EUR. Tak račun je nejasen, vtoževani znesek je neobrazložen. Del računa je bil očitno plačan. Kljub temu se prvostopno sodišče v razlogih v to ne spušča in je zato podana bistvena kršitev določb postopka, v posledici nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi s tem, da je tožeča stranka najprej uveljavljala tožbeni zahtevek na podlagi spregleda pravne osebnosti, ki se uveljavlja proti družbeniku, s spremembo tožbe pa uveljavlja tožnik odškodnino na drugi podlagi - odškodninski odgovornosti proti toženima strankama. Sodišče takšne spremembe ne bi smelo dovoliti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabljeno materialno pravo. Nadaljnja bistvena kršitev določb postopka je podana, ker se prvostopno sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je družba A., d. o. o., bila ustanovljena kot povezana družba, skupaj še z drugima dvema družbama v lasti D. D., - D. d. o. o. in D. D., s. p., kar je jasno razvidno iz navedb tožene stranke, zaslišanja prvotoženca in izpovedbe priče F. F.. Te navedbe bi moralo prvostopno sodišče analizirati in kritično oceniti. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj je bila, kot je že očitno iz izvedenih dokazov pred prvostopnim sodiščem, odvisna družba. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker sodišče napačno povzema in obrazlaga pričevanje priče F. F.. Ta je izpovedal, kdo je njemu dajal navodila, komu in koliko naj plača iz računa družbe in da je bil dejanski lastnik D. D., da mu je prvotoženec povedal, da se ukvarja z gradbeništvom in z operativnim vodenjem gradbišč, izplačevanjem in finančnim delom poslovanja pa ne. V družbo je F. F. vpeljal D. D., ki je skrbel za likvidnostne stvari in dogovor z bankami v družbi. Preden je izvedel nakazilo, je vprašal le D. D., ki mu je sporočal po mailu, sms ali ustno, kaj naj plača. Na izrecno vprašanje, ali je tudi B. B. kdaj dajal kakšno naročilo za plačilo, je priča izpovedala, da njemu direktno ne. Iz celotnega konteksta pa je razvidno, da se je prvotoženec dejansko ukvarjal z operativo in gradnjo, medtem, ko se je D. D. ukvarjal s finančnimi zadevami in je odrejal, komu naj se plačajo storitve in kdo naj bo prednostno poplačan. Če bi bil dejanski lastnik res prvotoženec, zagotovo ne bi prepustil plačila D. D.. Plačila so bila namenjena poravnavanju leasinga za avto, določenim firmam, ki jim je bila dolžna neka druga firma, izplačevale so se plače tudi drugim osebam - na primer G. G., H. H., I. I., J. J., ki so bile zaposlene pri drugih firmah, na primer v E., d. o. o. Denar se je plačeval iz družbe. Računovodja F. F. je še povedal, da je prvotoženec vedel za komunikacijo med njim in D. D., ni pa vedel za vsebino, kar je bistveno. Na podlagi teh izpovedi bi prvostopno sodišče lahko zaključilo, da prvotoženec ni s svojimi ravnanji družbo namerno izčrpaval v škodo tretjih. Želel je, da družba plačuje račune izvajalcem, ni izčrpaval firme in ni finančno ravnal goljufivo. Na vprašanje zastopnika tožeče stranke je priča natančno odgovoril, da je prvotoženec podpisoval gradbene situacije in izdane račune. Vendar to še ne pomeni, da se je ukvarjal s financami. Jasno je, da je kot formalni direktor podpisal račune, vendar pa je odrejal, kaj bo šlo v izplačilo, izključno D. D.. Priča ga je vpeljal v računovodstvo firme. Glede odločilnih dejstev v zvezi z izpovedbama prvotoženca in priče D. D. pa je bistveno nasprotje v tem, kar povzema prvostopna in nato drugostopna sodba. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nenazadnje je predvsem iz prvostopne sodne odločbe pa tudi tudi iz drugostopne razvidno, da sodišči poklanjata vero in verodostojnost enostransko le predstavnikom tožeče stranke. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi glede predpostavk splošne odškodninske odgovornosti, kot je uveljavljana po spremembi tožbe. Ni ugotovljeno, ali je škoda tožeče stranke dejansko nastala v višini, ki jo vtožuje. Ni ugotovljeno ali je bila tožeči stranki terjatev v stečajni masi priznana in v določenem deležu poplačana. Prvotoženec je tudi predlagal, da se preverijo prilivi na račun tožeče stranke, ali je od glavnega izvajalca dobila plačilo. Tudi ni dokazano protipravno ravnanje. Revident se je v družbi ukvarjal le z gradbenimi deli, dejansko pa je vse finančne posle vodil tretji - D. D., kar je izpovedal tudi F. F.. Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici je v teku tudi preiskava - Kpr 39524/2014 zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije kot direktor družbe. Zaslišane so bile številne priče in le priča D. D. se je izogibal pričanju in bo zato okrožni sodnik odredil tudi prisilno privedbo priče. V tem postopku pa se je pokazalo, da je vse finančne posle družbe vodil D. D. in bo zato zoper revidenta umaknjen postopek zaradi poslovne goljufije in uveden zoper D. D.. Izkazalo se je namreč, da podpisi kjer je zapis B. B., predstavlja podpis nekoga drugega, verjetno samega D. D. oziroma tretjega po njegovem naročilu. Protipravnost ni ugotovljena. Prvotoženec ni opustil nekaj, kar bi lahko povzročilo tožeči stranki škodo. Le na papirju je bil direktor in lastnik družbe. Vsa protipravna ravnanja oziroma opustitve je izvršil D. D., kar je razvidno iz listin v spisu, bančnih nakazil, saj je dal nakazovati denar svoji ženi, svojim najbližjim in drugim povezanim družbam. S tem pa je bil revident seznanjen šele med tem pravdnim postopkom. D. D. je dajal odredbe, da se iz družbe izplačujejo plače za druge njegove delavce, ki so bili zaposleni v drugih njegovih družbah, katerih lastnik je bil. Družba je bila ustanovljena kot povezano podjetje z dvema drugima v lasti D. D.. Prvotoženec tudi ni podpisoval nalogov, odredb za izplačilo in zato tudi ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem. Zato je tudi predlagal dokaze s postavitvijo izvedenca grafološke stroke, ki bi po pregledu listin in podpisov lahko ugotovil, ali so podpisi res njegovi. Komunikacijska e-sporočila, ki jih je predložil v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2014, to dokazujejo. Predlagal je tudi izvedenca za računalniško komunikacijo in bančna plačila ter elektronsko pošto, saj bi bilo iz teh podatkov jasno lahko razbrati, da odredbodajalec ni mogel in ni bil prvi toženec. Predlagal je še, da se pregledajo podpisi na položnicah, naloga, itd. in da izvedenci ustrezne forenzične stroke oziroma grafolog preverijo, kdo je izplačeval, kdo nakazoval, preko katerega računalnika ali preko katerih položnic, vendar je sodišče vse te dokaze zavrnilo. Protipravno je lahko ravnal le tretji. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da prvotoženec ni aktivno sodeloval, in mu ni mogoče očitati opustitve, saj dejansko ni bil zadolžen za finančne transakcije. Tudi ni podana odgovornost. Ni dokaza, da je povzročil škodo namenoma ali iz malomarnosti. Če sodišči nista ugodili predlaganim dokazom, to ne more biti v njegovo breme. Predlagal je dokaze, ki niso bili upoštevani. Tudi ni upoštevano, da v času, ko je račun že zapadel v plačilo, ni bil formalno več lastnik in direktor družbe in zato ne more zaradi neplačila računa nositi odgovornosti. Nikoli ni videl računa, do česar se sodišči nista opredelili. Tudi se nista opredelili do dejstva, da je navedeni račun zapadel v plačilo v času, ko prvotoženec ni bil formalni direktor in lastnik družbe. Pri gospodarskih družbah pa se računi običajno plačujejo nekaj dni pred zapadlostjo ali na dan zapadlosti, ne pa že mesec ali dva prej. Če bi bil nekomu izplačan račun že bistveno prej, bi se pojavil dvom, ali je favoriziran. Tudi glede stroškov je napačno uporabljeno materialno pravo. Drugostopno sodišče je razsodilo, da sta tako prvotožena kot drugotožena stranka dolžni povrniti tožeči stranki vsaka po 1.267,82 EUR pritožbenih stroškov.

5. Tožeča stranka je odgovorila na obe reviziji. Predlaga njuno zavrnitev.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. O reviziji drugega toženca:

8. Sodišče druge stopnje ni zgolj pavšalno zavrnilo pritožbene očitke o nesklepčnosti tožbe in zmotni uporabi materialnega prava ter absolutni bistveni kršitvi določb postopka, temveč se je prav do vseh pritožbenih očitkov substancirano in izčrpno opredelilo. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično tudi ni izkazana prav tako še v reviziji zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS, ki jih revident vse neuspešno veže na omenjeno nezadoščenost ustavnopravnega jamstva obrazloženosti drugostopne sodbe.

9. Torišče procesne problematike, ki jo načenja revizija, pa se nahaja v odgovoru na vprašanje časovnih meja pravnomočnosti zamudne sodbe. Sodišče druge stopnje se je moralo opredeliti do s pritožbo načete problematike - ali je imel začetek stečajnega postopka nad nekdanjo družbo tožencev pravne učinke na izdajo delne zamudne sodbe zoper revidenta, upoštevaje, da je bila zamudna sodba izdana po njegovi uvedbi, rok za odgovor na tožbo, katerega revident z odgovorom na tožbo ni izkoristil, pa se je iztekel že pred tem časovnim trenutkom.¹ Do tega vprašanja se je sodišče druge stopnje opredelilo tako, da je kot časovno odločilni trenutek štelo stek zakonskih pogojev za njeno izdajo, to je do poteka roka za odgovor na tožbo (318. člen ZPP). In opredelilo se je pravno pravilno, pritrjuje mu torej tudi revizijsko sodišče. Do tedaj je namreč imel revident možnost navesti dejstva in svoje ugovore pravne narave zoper tožbene navedbe. Pravnomočnost je bila torej lahko definirana le s tožbeno trditveno podlago, ki je bila nato le še (ex post) preizkušena brez zahteve po nadaljnjem procesnem dogajanju (glavni obravnavi) skozi prizmo zakonskih pogojev za izdajo zamudne sodbe, osredotočenih ponovno na čas do izteka roka za odgovor na tožbo. Izčrpala se je tedaj procesna možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov (skratka zbiranja procesnega gradiva, kot podlage za sodno odločitev) tako s strani drugega toženca kot tudi v razmerju do njega s strani tožeče stranke. Takšen načelen - negativni - odgovor na opisano pravno dilemo ima oporo v procesno pravni teoriji.² Sodišči prve in druge stopnje torej pravilno nista upoštevali, da je bil ob izdaji zamudne sodbe že uveden stečajni postopek zoper drugotoženčevo družbo. Različni pravni učinki uvedbe stečajnega postopka, ki jih ponovno izpostavlja revizija, so tako pravno nepomembni, in posledično revizijsko obširno sklicevanje na določila ZFPPIPP, ki naj bi onemogočila nadaljnji procesni tek te pravde oziroma celo nedovoljenost tožbe tožeče stranke iz v reviziji ponovno nanizanih različnih razlogov - neutemeljeno, pri čemer izpodbijano stališče prestane tudi preizkus v luči ustavne pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS.

10. Neutemeljena so revizijska navajanja, da je tožeča stranka kasneje spremenila tožbo in da bi zato moralo sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe upoštevati tudi to procesno okoliščino, in še šteti, kot da je bila tožba zoper drugega toženca umaknjena. Tožeča stranka je namreč uveljavljala dodatno oziroma še drugo pravno podlago nepogojno le zoper prvega toženca in ne tudi zoper drugega toženca - zoper njega le, če bi se izkazalo, da je vložil odgovor na tožbo, o čemer tožeča stranka v trenutku vložitve vloge še ni bila seznanjena (primerjaj njeno vlogo z dne 16. 1. 2014, na katero so oprti tudi razlogi sodišča druge stopnje). Tožbe zoper drugega toženca pa ni umaknila. Upoštevaje, da drugi toženec odgovora na tožbo ni vložil, je sodišče prve stopnje tudi v skladu z navedeno vlogo glede njega izdalo delno zamudno sodbo in dovolilo spremembo tožbe le v razmerju do prvega toženca. Ta procesna situacija je predmet še nadaljnjega revidentovega očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično še drugega odstavka 14. člena (pravice do enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave RS (pravice do enakega varstva pravic v sodnih postopkih), saj se ne sprijazni s tem, da ni bil niti seznanjen s spremenjeno tožbo, vsaj ne pravočasno - tako, da bi nanjo lahko odgovoril. Res je pravica do enakega varstva pravic, ki vsebuje tudi pravico do izjave stranke v pravdnem postopku, na katero se dejansko osredotočajo ti revidentovi očitki, osnovna prvina uresničevanja ene od temeljnih paradigem poštenega postopka.³ Takšno jamstvo pa ima stranka le glede tistih trditev in dokaznih predlogov ter drugega procesnega gradiva, ki se nanaša na tožbene zahtevke, ki jih uveljavlja oziroma tiste, ki se zoper njo uveljavljajo, in vzročno-posledično neposredno ali posredno vplivajo na njen pravni položaj v sodnem postopku. To pa obenem pomeni, da je po drugi strani domet strankinih upravičenj odvisen od okvira - širine in vsebine sodnega postopka, ki se vodi zoper njo. Ustava od sodišča tako tudi ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov onemogočala opredelitev do vlog, ki ne morejo vplivati na izid postopka.⁴ Te meje v pravdi postavlja tožeča stranka v skladu z načelom dispozitivnosti (prvi odstavek 2. člena ZPP). V konkretnem primeru je bila sprememba tožbe nepogojno uperjena in dovoljena le zoper prvega toženca. V zvezi z njo zahtevanih procesnih pravic drugi toženec torej ni imel, postopek, ki se je nadaljeval nato le zoper prvega toženca, ni vplival na odločitev o zahtevku zoper njega. Okoliščina, da ni bil seznanjen s spremembo tožbe in tedaj ni imel možnost, da se o njej izjavi, tako ni posegla v njegove ustavno zagotovljene pravice in torej posledično ni vplivala na pravilnost izdaje delne zamudne sodbe.

11. Revident nadalje problematizira izpolnitev pogojev za izdajo zamudne sodbe na podlagi drugega odstavka 318. člena ZPP; vendar tudi tu, kot bo razvidno še iz nadaljnjih razlogov te revizijske odločbe, vselej trči tudi ob obrazloženo procesno oviro, začrtano s časovnimi učinki pravnomočnosti, ki ima pravno odločilen vpliv na vse še v reviziji izpostavljene okoliščine, ki naj bi bile v prid obrambi revidenta zoper njega uveljavljani tožbeni zahtevek.

12. Neutemeljena so tako najprej revizijska stališča glede nesklepčnosti tožbe (zatrjevani neobstoj pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 318. člena ZPP).⁵ V razlogih sodbe sodišča prve stopnje povzete tožbene trditve, na katerih temelji izdaja zamudne sodbe (primerjaj razloge sodbe na drugi in tretji strani), vsebujejo vsa pravno odločilna in dovolj konkretizirana dejstva, ki omogočajo uporabo pravne posledice, kot izhaja iz določbe 8. člena ZGD-1 o odškodninski odgovornosti družbenikov družbe na podlagi spregleda pravne osebnosti, kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje. Ne gre torej le za prazen oz. dejstveno izvotljen - abstraktni prepis zakonskih določb, temveč za zadostno opredelitev pravno odločilnega dejanskega okvira, pri čemer je na podlagi tako predočenega konkretnega dejanskega stanu tudi jasno razvidna izluščena oz. od prvotoženčeve ločeno prikazana drugotoženčeva vloga pri povzročitvi škode tožeči stranki. Revident sicer tudi v reviziji nekorektno povzema - le del neprerekanih tožbenih trditev, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izdajo delne zamudne sodbe.

13. Revident ob do sedaj povedanem tudi nima prav, ko poudarja, da bi tožeča stranka morala do izdaje zamudne sodbe dopolniti tožbene navedbe, upoštevaje, da je bil uveden stečajni postopek. Kot že pojasnjeno, je bila tožba ob izteku roka za odgovor na tožbo sklepčna - zadostno utemeljena upoštevaje tedaj uveljavljano pravno podlago (določbe ZGD-1 o spregledu pravne osebnosti) in je ni bilo treba popravljati oz. dopolnjevati; upoštevaje opisane časovne meje pravnomočnosti pa kasneje (torej že po trenutku, ko zaradi opisane procesne pasivnosti drugi toženec z novimi navedbami ni mogel več obrniti poteka pravde v svojo korist) nastala okoliščina uvedbe stečajnega postopka sklepčnosti tožbe ni mogla načeti. Presoja sodišč prve in druge stopnje tožbenega procesnega gradiva le do dneva poteka roka za odgovor na tožbo zbranega procesnega gradiva je bila pravilna. Revidentov nadaljnji očitek, da je osnovna tožbena naracija v nasprotju s predloženimi dokazi pa tudi nadaljnjimi tožbenimi trditvami ter celo splošno znanimi dejstvi (zatrjevana neizkazanost pogoja za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke 318. člena ZPP), je zato tudi notranje protisloven in nelogičen. Pred potekom roka za odgovor na tožbo takšnih dejstev tožeča stranka ni mogla navesti, saj še niso obstajala, kasneje pa jih zaradi opisanih meja pravnomočnosti zamudne sodbe več ni mogla procesno učinkovito navesti. Torej prav nasprotno - ker tožeča stranka tožbe zoper drugega toženca ni dopolnjevala s trditvami o uvedbi stečajnega postopka, je ohranila procesno in materialnopravno pravilnost kot tudi notranjo skladnost svojih trditev in teh z v tožbi predloženimi dokazi.

14. Pravno nepomembna so tudi revizijska navajanja, da se delna zamudna sodba ne bo mogla izvršiti. V pravdnem postopku se odloča o tožbenih zahtevkih in ne o njihovi realizaciji, ki je pridržana izvršilnemu postopku.

15. Ob povedanem so revizijski očitki, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 318. člena ZPP (očitan neobstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe) neutemeljeni.

16. O reviziji prvega toženca:

17. Revizijsko sodišče najprej strnjeno navaja revizijske očitke, ki pomenijo nedopusten revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Med te spadajo: obširna, zgoraj povzeta, revizijska kritika dokazne ocene glede pričevanja F. F. in revidentovega izpovedovanja; revidentovo zatrjevanje, da se kot edini lastnik oziroma direktor ni ukvarjal s finančnim delom poslovanja in da naj bi bil zgolj "slamnati direktor in lastnik", da družbe ni finančno izčrpal, da je imel vlogo v družbi glede finančnega poslovanja izključno D. D., da bi bilo treba dejstva ugotavljati tudi z izvedenci ter revidentovo sklicevanje na kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici I Kpr 39524/2014.

18. Revident sodiščema prve in druge stopnje nadalje očita nezadostno procesno aktivnost pri ugotavljanju ali je bila prijavljena terjatev v stečajnem postopku in preverjanju ali je bila tožeča stranka za svojo terjatev že poplačana iz stečajne mase. Sodišče prve stopnje je na strani 16 sodbe ugotovilo, da v stečajni masi ni bilo premoženja in da se zato tožeča stranka ni mogla poplačati kljub pravnomočnim sklepom o izvršbi, izdanim že zoper družbo v stečaju A., tem dejanskim ugotovitvam pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v 20. točki na deveti strani sodbe. Revident tako tudi v tem delu nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve obeh sodišč, kar poskuša prikriti z vsebinsko uveljavljano procesno kršitvijo.

19. Tudi ni izkazana še v reviziji vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči namreč nista v nasprotju z zapisniki o zaslišanju priče F. F. kot tudi ne prvega toženca povzemali v svoje razloge zapise teh izpovedb. Očitana procesna kršitev je lahko storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih, torej če sodišče kakšno listino ali zapisnik o izpovedbah oziroma prepis zvočnega posnetka v razlogih povzame oziroma citira v nasprotju z njihovo vsebino (primerjaj določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša.⁶ S trditvami, da sta sodišči "napačno povzemali in obrazlagali izpovedbe" ter s kritično presojo dokazne ocene sodišč izpovedb zaslišanih revident tako tudi tu zgolj prikrito uveljavlja revizijsko nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

20. Revizija kritično ocenjuje razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na odločitev o dovolitvi spremembe tožbe. Ta kritika je bila v pritožbi podana le na pavšalni, nesubstancirani ravni in, ob tem, da ne gre za procesno kršitev, na katero pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, ni terjala obrazloženega pritožbenega odgovora (glej ustrezno pojasnilo v 23. točki na deseti strani sodbe sodišča druge stopnje). Če namreč pritožbeno sodišče na pavšalne pritožbene očitke ni bilo dolžno odgovoriti, je v enakem ali vsaj smiselno podobnem položaju kot tedaj, ko (nato v reviziji prvič uveljavljen) očitek v pritožbenem postopku sploh ni bil (niti z besedico) omenjen. Njegova odločitev ne more biti pred revizijskim sodiščem strožje presojana kot v primeru, če revident prej v pritožbi ni niti omenil kršitve, ki ni podvržena uradnemu preizkusu, in jo je nato prvič uveljavljal v reviziji. Ker torej že redno pravno sredstvo v tem delu ni izpolnjevalo pogojev za njegovo vsebinsko presojo, jo nujno posledično v tem delu ne izpolnjuje tudi v tej smeri vloženo izredno pravno sredstvo. Pomeni dejansko preskakovanje pravnih sredstev (prvi odstavek 367. člena ZPP, po katerem je predmet revizijskega preizkusa pravilnost sodbe sodišča druge stopnje, s katero je prvostopna odločitev prestala pritožbeni preizkus). Revidentovo navajanje, da ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, in ker jo je, je storilo procesno kršitev in celo zmotno uporabilo materialno pravo, torej ne zadostuje za uspeh revidenta v revizijskem postopku.

21. Tudi revizijske trditve, da se že prvostopno sodišče ni opredelilo do revidentovih navedb glede povezanosti družbe s še dvema drugima družbama, na pravilnost izpodbijane drugostopne sodbe ne morejo vplivati. Drugostopno sodišče je to okoliščino pravilno označilo kot pravno neodločilno in pojasnilo, da zato pritožbeni očitek ni utemeljen (19. točka na osmi strani sodbe). Sodišče se je vselej dolžno opredeljevati le do pravno odločilnih trditev pravdnih strank (prvi odstavek 213. člena ZPP in prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato tudi ni vsebinsko očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22. Revident nadalje zmotno zatrjuje obstoj pravnomočno razsojene zadeve (res iudicata) in neutemeljeno očita kršitve procesne in materialnopravne narave. Kršitev nepravilno najde v zapisu, v izreku izpodbijane pravnomočne odločitve povzetega tožbenega zahtevka, - da je sporni znesek dolžan plačati solidarno s prej drugim tožencem, kljub temu, da je bila dolžnost plačila naložena drugemu tožencu že prej - na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe. Kršitve, ob tem, da toženca nista enotna sospornika, pa nedopustno uveljavlja le v korist drugega toženca, zoper katerega je bila izdana delna zamudna sodba. S tem ne izboljšuje svojega pravnega položaja, celo ga implicite formalno poslabšuje - zavzema se namreč za izključnost, ekskluzivnost svoje plačilne zaveze v smeri, da z eventuelnim drugotoženčevim plačilom dolga ne bi bil v razmerju do tožeče stranke prost svoje obveznosti. V tem delu tako celo ni izkazan kakšen njegov pravni interes za revizijo, kot smiselno enako za pritožbo ugotavlja že sodišče druge stopnje. Zato revizijsko sodišče le obiter dictum pojasnjuje, da pomen omenjenega zapisa izreka izpodbijane drugostopne sodbe revident tudi še v reviziji očitno napačno razume. V njem ni določeno, da sta oba toženca dolžna solidarno plačati, torej še enkrat in posebej tudi drugi toženec, neupoštevaje že izdano delno zamudno sodbo. Materialno pravno pravilno je določena solidarnost obveze plačila dveh dolžnikov, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje v 13. točki na šesti strani sodbe. Tožeči stranki izpodbijana pravnomočna sodba torej ne omogoča dvojnega poplačila zoper drugega toženca na podlagi dveh izvršilnih naslovov.

23. V zvezi s ponovnim opozarjanjem, da ni pasivno legitimiran in da bi morala biti tožba vložena proti zadnjima direktorjema družbe in dejanskemu lastniku in odredbodajalcu, je treba izpostaviti obširne dejanske in pravne razloge obeh sodišč. Iz njih izhaja, da je tudi revident kot lastnik in direktor gospodarske družbe na podlagi 263. člena ZGD-1, ki omogoča neposreden zahtevek upniku za povrnitev škode, ki so jo povzročili in zanjo odgovarjajo družbi člani organov vodenja ali nadzora in ki jih družba ne more poplačati, pasivno legitimiran za predmetni odškodninski zahtevek. Neutemeljeno je tudi revizijsko navajanje, da ni izkazana pasivna legitimacija, ker z začetkom stečajnega postopka preneha pravica upnikov uveljavljati zahtevke proti osebno odgovornim družbenikom. Tudi na to vprašanje je pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje s sklicevanjem na 348. člen ZFPPIPP, v skladu s katerim se takšna pravila uporabljajo le glede osebnih družb in ne pri kapitalskih družbah, kakršna je bila tudi družba, katere takratni direktor in družbenik je bil revident.

24. Tudi glede okoliščine, da tožeča stranka zahteva s tožbo manj, kot pa izkazuje sam račun, ki naj bi bil tudi nejasen, revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje. To dejstvo je v korist revidenta, ki je na podlagi izpodbijane sodbe dolžan plačati manjši znesek odškodnine, kot izhaja iz jasno navedenega zneska računa za opravljeno delo. Tožeča stranka je materialnopravno pravilno razpolagala v okviru izkazane terjatve in ni zahtevala več, kot ji pripada. Tudi tu materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno in tudi ni očitane procesne kršitve.

25. Prav tako ni napačno uporabljeno materialno pravo v delu, ko revizija kritizira neizpolnitev predpostavk za splošno odškodninsko odgovornost. Kot izhaja iz razlogov sodb sta obe sodišči na ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno pojasnili vsak element odškodninske odgovornosti revidenta. Prvostopno sodišče je na straneh 14, 15 in 16 sodbe izpostavilo splet okoliščin, ki skupaj izkazujejo protipravnost ravnanja prvega toženca - sklenitev pogodbe s tožečo stranko, soglašanje in tudi odobravanje izplačil tretjim, tudi sorodnikom "dejanskega lastnika družbe" D. D., ki je finančno izčrpalo družbo, da ta kasneje, ko sicer prvi toženec ni bil več lastnik in direktor družbe, ni bila sposobna plačati zapadle pogodbene obveznosti do tožeče stranke - in zaključilo, da je izkazana tudi vzročna zveza me opisanim protipravnim ravnanjem in kasneje nastalo škodno posledico ter prvotoženčevo odgovornost; tem razlogom pa je pravilno pritrdilo drugostopno sodišče. Prav tako mu je posebej pravno pravilno pojasnilo, v čem je izkazana njegova odgovornost za škodo, ki jo je povzročil tožeči stranki, pri čemer se je oprlo tudi na izčrpne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje (glej 16. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

26. Revident nedopustno izpodbija odločitev o stroških pritožbenega postopka, saj ne gre za odločitev, s katero je bil postopek končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).

27. skupno glede obeh revizij

28. Ob povedanem je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

29. Glede na neuspeh v zvezi z revizijama morata toženca plačati tožeči stranki stroške odgovorov na revizijo in sicer vsaka po 1.554,28 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od poteka paricijskega roka do plačila, vse pa v petnajstih dneh pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožeče stranke.

-------------------------------
¹ Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč se je rok za odgovor drugemu tožencu iztekel 18. 3. 2013, stečajni postopek pa je bil uveden oziroma začet dne 22. 4. 2013, zamudna sodba pa izdana dne 21. 3. 2014.
² Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba l. 2005, str. 97: "...Sodba iz 318. člena ZPP je izdana v pisni fazi postopka. Pravilo, da so časovne meje pravnomočnosti določene s koncem glavne obravnave, zato v tem primeru ni uporabno. Ker pa je izvedeno iz višjega pravila oziroma načela, da se časovne meje pravnomočnosti presojajo po trenutku, do katerega so imele stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost navajati nova dejstva, je treba v tem pravilu iskati odgovor tudi za časovne meje pravnomočnosti sodb, ki so izdane na podlagi 318. člena ZPP. Konkretizacija tega pravila za zadevno sodbo pomeni, da je to trenutek izteka roka za odgovor na tožbo. Ker je to nosilna predpostavka za zamudno sodbo, se pogoji za njeno izdajo presojajo glede na stanje, ko se je ta predpostavka uresničila. Takrat je postala zadeva zrela za odločitev. Do tega trenutka je imel toženec še možnost odgovoriti na tožbo in zato navajati dejstva. ..."
³ Glej sodno prakso Ustavnega sodišča RS, na primer: sklep Up-271/04 z dne 7. 2. 2006, odločba Up-305/15 z dne 27. 10. 2016.
⁴ Primerjaj na primer: odločbe Ustavnega sodišča RS: Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, Up-822/13 z dne 4. 12. 2014, Up-969/13 z dne 17. 9. 2015, Up-578/16 z dne 20. 4. 2017.
⁵ Nesklepčnost se lahko giblje v okviru dveh temeljnih vzrokov in sicer: 1.) ko je življenjski primer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja v tožbenem izreku zahtevana posledica, in 2.) opisan je pomanjkljivo, nezadostno substancirano (niso nanizana vsa pravno odločilna dejstva, ki šele omogočajo pravno presojo izhajajočo iz tožbene zahteve) - med slednje spada lahko tudi situacija, kakršno v tej pravdi neutemeljeno zatrjuje revident - ko v tožbi dejansko sploh ni konkretizacije življenjskega primera, njene bivajočnostne individualizacije, temveč je tožbena naracija izčrpana zgolj s povzemanjem abstraktnega - zakonskega stanu. Glej o tem še več v J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 127 - 128.
⁶ Glej tudi v J. Zobec v J. Zobec in drugi: "Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503.člen)", GV Založba, 2009, Ljubljana, stran 339. "...Protispisnost je napaka tehnične narave - gre namreč za napačen "postopek prenosa" (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos)...". Glej v sodni praksi Vrhovnega sodišča napr.: sklep II Ips 194/2005 z dne 26. 5. 2005, sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 433/2016
• VSC Sodba Cp 391/2023
• VSRS sodba II Ips 108/2014