VSRS Sodba XI Ips 39827/2016

Jedro

Zagovornikovo enačenje informatorja s tajnim delavcem policije ni utemeljeno, saj mora slednji za razliko od informatorja delovati skladno z določbami ZKP o prikritih preiskovalnih ukrepih in je že tekom delovanja podvržen strogim procesnim pravilom ter usmerjanju in nadzoru s strani policije.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 3. 3. 2017 zoper obdolžena D. H. in E. S. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolžene A. D., U. R., B. I., A. L. in M. C. pa iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor po vloženi obtožnici še za dva meseca. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 30. 3. 2017 pritožbe zagovornikov obdolženih D. H., A. L., U. R. in M. C. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obdolženega U. R. in zagovornik obdolženega D. H. Zagovorniki prvega nasprotujejo presoji sodišč prve in druge stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, presoji o ponovitveni nevarnosti obdolženca in neogibni potrebnosti ter sorazmernosti odreditve pripora. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na obdolženega U. R. spremeni in pripor odpravi ali nadomesti s hišnim priporom, oziroma da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zagovornik obdolženega D. H. izpodbija presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter presojo sodišča, da pri obdolžencu obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Uveljavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, in sicer 1. do 4., 17., 18., 201., 205, 272., 371 in 395. člena ZKP, kršitve 22., 25., 27., 28. in prve alineje 29. člena Ustave RS, kršitve 3., 5., 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev tretjega odstavka 9. člena in drugega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju Pakt). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi ali nadomesti z milejšim ukrepom ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Zvonko Fišer v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve, ki jih uveljavljajo zagovorniki obeh obdolžencev, niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunim zagovornikom, ki so se o njem izjavili in nasprotujejo navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B.

K zahtevi zagovornice obdolženega U. R.

5. Zoper obdolženega U. R. je državno tožilstvo vložilo obtožnico zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1. Zagovornica izpodbija utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, z navedbami, da zgolj na podlagi obstoja velike verjetnosti ni mogoče sklepati o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja, saj le-ta ni podprt z dejstvi in dokazi in bi bilo med drugim potrebno tudi dokazati, da je obdolženec natanko vedel, kar počne in kaj je njegov cilj. Zunajobravnavnemu senatu očita, da v izpodbijanem sklepu ni utemeljil svoje presoje, da so izsledki telefonskih pogovorov HOX-4 in CPI-2 konkretni in kako naj bi zabeležniki o GPS lokaciji vplivali na zaključek, da se je obdolženec nahajal na območjih v bližini nezakonitih prehajanj državne meje. Prav tako naj bi senat samovoljno razlagal vsebino telefonskih pogovorov med domnevnimi udeleženci pri kaznivem dejanju ter na tej podlagi samovoljno sklepal o obstoju hudodelske združbe. Sodišče druge stopnje naj ne bi pojasnilo natančne vloge obdolženca kot organizatorja na lokalni ravni v hudodelski združbi, saj golo zatrjevanje delovanja v hudodelski združbi samo po sebi še ne more pomeniti izvršitve dejanja na predrzen in brezobziren način. Po mnenju zagovornice še toliko manj, ker obdolženec z ostalimi udeleženci pri kaznivem dejanju ni sorodstveno ali kako drugače povezan, pri čemer vseh niti ne pozna, določene izmed njih pa je spoznal zgolj po naključju. Zato o obdolženčevi pripadnosti hudodelski združbi naj ne bi bilo mogoče govoriti.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča gre pritrditi presoji sodišča druge stopnje, da je sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, konkretno utemeljen. V izpodbijanem sklepu je namreč vloga obdolženca pri očitanem mu kaznivem dejanju natančno in kronološko opisana ter podprta z zbranimi dokazi, zlasti z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov. Obdolženec naj bi organiziral in operativno sodeloval pri nezakonitih prehajanjih meje in ozemlja Republike Slovenije na lokalni ravni ter se o izvedbi kaznivega dejanja dogovarjal z vodjem hudodelske združbe, obdolženim V. H. Ker izpodbijani sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o utemeljenosti suma, kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. V čem pa naj bi bilo nasprotje med opisom dejanja in razlogi izpodbijanega sklepa pa zagovornica ne pojasni.

7. Ker je sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe odgovorilo in se do njih tudi ustrezno opredelilo, kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Sodišču druge stopnje se namreč do pritožbenih navedb o neobstoju utemeljenega suma ni bilo treba podrobneje opredeljevati in ponavljati razlogov prvostopenjskega sklepa, saj se je s presojo sodišča prve stopnje strinjalo. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbam zagovornice o samovoljni razlagi vsebine telefonskih pogovorov, saj ima izpodbijani pravnomočni sklep razumne razloge o pravem pomenu vsebine telefonskih pogovorov med člani hudodelske združbe. Kakšen pomen na obstoj utemeljenega suma naj bi imeli "zabeležniki GPS lokacij" zagovornica v zahtevi ne pojasni, zato Vrhovno sodišče teh njenih navedb ni presojalo. Kolikor pa zagovornica trdi, da obdolženec ni neposredno sodeloval pri nezakonitih prehajanjih državne meje Republike Slovenije, pa uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Slednje velja tudi za zagovorničine navedbe, da je obdolženec določene člane hudodelske združbe poznal zgolj naključno. Iz opredelitve hudodelske združbe v KZ-1 v prvem odstavku 41. člena tudi jasno izhaja, da obstoj sorodstvene povezave med člani hudodelske združbe ne more biti edino merilo tesne povezanosti med njenimi člani. Glede na preostali zagovorničin očitek Vrhovno sodišče dodaja, da predrzno in brezobzirno ravnanje nista zakonska znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.

8. Zagovornica v zahtevi izpodbija presojo sodišč prve in druge stopnje o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Navaja, da obdolženca pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja ni vodilo koristoljubje, temveč huda finančna stiska, ki bi se je obdolženec lahko rešil, če bi bil na prostosti, saj ima možnost zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu. Zato je sklepanje sodišča, da bi si obdolženec sredstva za preživljanje, če bi bil na prostosti, zagotavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj, nelogično in na ničemer utemeljena splošno trditev. Iz ugotovljenih dejstev namreč naj ne bi izhajalo, da je obdolženi stremel k čim večjemu zaslužku in da naj bi s S. H. prejemala po 1.000,00 EUR za prevoz ljudi čez mejo oziroma ozemlje Republike Slovenije. Da slednje ne drži, naj bi izhajalo že iz zagovora obdolženca, v katerem je povedal, da je šlo za precej nižje zneske. Pa tudi sicer naj bi bila vloga obdolženca, ki naj bi deloval po navodilih S. H., obrobna. Poleg tega je večina glavnih organizatorjev hudodelske združbe v priporu, med njimi tudi domnevni vodja V. H. Obdolženi S. H., ki naj bi bil organizator na lokalni ravni, pa je tako ali tako na begu in nihče ne ve kje se nahaja. Zagovornica še dodaja, da so določeni vodniki čez mejo sicer na prostosti, a bi ob izpustitvi obdolženca težko nadaljevali z izvrševanjem kaznivih dejanj brez domnevno vodilnih članov združbe in ni jasno, kako naj bi se obdolženec, če bi bil na prostosti ali v hišnem priporu, povezal z drugimi osebami, kar trdi sodišče. Sodišče druge stopnje naj tudi ne bi navedlo razlogov za zaključek, da obdolženec dobro pozna krajevne razmere in da nima zadržkov do izvrševanja kaznivih dejanj. Njegova predkaznovanost za drugo kaznivo dejanje ter okoliščina, da naj bi očitano mu kaznivo dejanje storil v času takoj po izteku preizkusne dobe, naj ne bi mogla pomeniti razloga za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. Po prepričanju zagovornice tudi okoliščine, ki naj kazale na obdolženčevo odločenost, premišljenost in vztrajnost izvrševati kazniva dejanja, naj ne bi bile podane. Pa tudi sicer obdolženec živi v urejenem družinskem okolju, pri čemer je njegov oče hudo bolan in bi prav obdolženec lahko najbolje skrbel zanj.

9. Sodišče je presojo o ponovitveni nevarnosti obdolženca oprlo na več objektivnih in subjektivnih okoliščin. Obdolženec, ki naj bi deloval v usklajeni kriminalni združbi, v kateri naj bi bile vloge članov razdeljene, naj bi večino očitanih mu dejanj storil proti plačilu, pri čemer naj bi v daljšem časovnem obdobju čez mejo spravljal tujce, ki niso imeli veljavnih dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo. Je brez zaposlitve in trajnega vira dohodka, očitana mu dejanja pa naj bi začel izvrševati takoj po poteku preizkusne dobe, ki mu je bila določena v pogojni obsodbi Okrožnega sodišča v Kopru zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Glede na ugotovljene okoliščine je sodišče prve stopnje razumno presodilo, da obdolženi nima zadržkov za ponavljanje kaznivih dejanj in da bi glede na okrepljene migrantske tokove preko Balkana brez težav ponovno navezal stike z ljudmi ali združbami, ki se ukvarjajo z ilegalnim tihotapljenjem tujih državljanov v države Evropske unije (EU). Obdolženec je bil očitno že pred izvrševanjem očitanega mu kaznivega dejanja zaposlen in na prostosti ter tudi seznanjen z zdravstvenim stanjem svojega očeta, a ga to od izvrševanja kaznivih dejanj ni odvrnilo. Nagibi, ki so ga vodili k nezakonitim ravnanjem, v konkretnem primeru presoje sodišča o ponovitveni nevarnosti ne morejo ovreči. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da naj bi obdolženca k storitvi kaznivega dejanja vodila finančna stiska, očitka o koristoljubnosti njegovih ravnanj ne more ovreči. Z navedbami o resnični višini zaslužka, ki naj bi ga obdolženec pridobil z izvrševanjem kaznivega dejanja, zagovornica izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati.

10. Zagovornica nasprotuje tudi presoji nižjih sodišč o neogibni potrebnosti pripora za zagotavljanje varnosti ljudi. Po njenem stališču ni mogoče zaključiti, da nezakonita migracija sama po sebi predstavlja nevarnost za življenje ljudi - migrantov ter ljudi živečih v okolici, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa, v katerem sodišče druge stopnje ne pojasni, kako se opisana nevarnost odraža v konkretnem primeru in kakšen zaslužek naj bi prinašala ilegalna migrantska problematika. Glede presoje sorazmernosti odrejenega pripora zagovornica trdi, da sodišče ni konkretno navedlo, v čem se odraža izpostavljenost nevarnosti, ki bi ogrožala zdravje ali celo življenje omenjenih ljudi ter emigrantov samih, kakor tudi ljudi živečih v okolici. Zgolj upoštevanje trenutnega stanja varnosti in nemirov v Evropi ne more opravičiti neogibne potrebnosti in sorazmernosti ukrepa v luči 20. člena Ustave RS in c) točko prvega odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP).

11. S stališčem zagovornice ni mogoče soglašati. Sodišči sta pri presoji neogibne potrebnosti pripora utemeljeno upoštevali težo kaznivega dejanja in druge ugotovljene okoliščine ter splošno znano dejstvo, da so ob nezakonitih prehodih državne meje tuji državljani izpostavljeni nevarnostim, ki ogrožajo njihovo zdravje ali celo življenje, ko se skriti prevažajo v različnih neustreznih prevoznih sredstvih in peš prehajajo državno mejo na krajih izven mejnih prehodov, praviloma v nočnem času in izven urejenih poti. Sodišče je tudi tehtalo med omejitvijo osebne svobode obdolženca in nevarnostjo, ki bi pretila tujim državljanom za njihovo premoženje, ko bi se izkoriščajoč njihovo življenjsko stisko od njih terjalo plačila za tovrstno nezakonito prehajanje državne meje in ozemlja Republike Slovenije z namenom priti v drugo državo članico EU. Razumno je presodilo, da varnost drugih ljudi - migrantov in ljudi živečih v okolici, pretehta nad obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode. Razlogom nižjih sodišč Vrhovno sodišče pritrjuje.

K zahtevi zagovornika obdolženega D. H.

12. Obdolženčev zagovornik trdi, da utemeljen sum, da je bil obdolženec udeležen pri očitanem mu kaznivem dejanju, temelji na enostranski in samovoljni razlagi sodišča, ne pa na dejstvih in dokazih ter dodaja, da niti izpovedbi tajnih delavcev, na katerih temelji celotna obtožba, nista potrdili utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišču prve stopnje očita, da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa namerno napačno povzelo poročilo in zaslišanje tajnih delavcev TD 1122 in TD 1144 o vsebini razgovora med slednjima in obdolženčevim bratom S. H., ki naj bi izjavil, da je sedaj obdolženec glavni za posle in seznanjen z vsem, kar počnejo. Obdolženec, ki naj bi mislil, da gre le za prodajo bratovega avtomobila, po mnenju zagovornika pogovora med njimi ni mogel slišati in o prometu s prepovedanimi drogami do prijetja s strani policije ni vedel ničesar. Obdolženčev brat S. H. naj bi se z izmišljeno vlogo obdolženca le postavljal pred tajnima delavcema. Sodišču očita, da je iz vsebine razgovora med obdolženčevim bratom in tajnima delavcema uporabilo le za obdolženca obremenjujoče izjave in s tem ravnalo pristransko in selektivno ter v nasprotju s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS. Četudi bi se sklepalo, da je obdolženec vedel za ravnanja svojega brata S. H. in polbrata V. H., bi moralo sodišče upoštevati, da skladno s 5. členom ZKP S. H. ni bil dolžan govoriti zoper svoje bližnje ali jih celo prijaviti policiji in da je bila njegova izjava pridobljena s kršitvijo 19. in 21. člena Ustave RS, saj S. H. ni bil poučen o pravnih jamstvih iz tretjega odstavka 19. člena Ustave RS, s čimer je bila kršena tudi obdolženčeva pravica do enakosti orožij. S samim rokovanjem s tajnim delavcem policije obdolženec ni izvršil nobene izvršitvene oblike očitanega mu kaznivega dejanja. Zato obrazložitev izpodbijanega sklepa naj ne bi zadostila standardu obrazložitve sodne odločbe in je posledično podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču zagovornika je sodišče prve stopnje obdolženca in njegovo obrambo postavilo v neenak položaj z državnim tožilcem in obdolžencu onemogočilo učinkovito obrambo, saj je do prekinitve komunikacijske zveze s tajnim delavcem TD 1122 med njegovim zaslišanjem prišlo vedno takrat, ko je obramba postavila kritična vprašanja, s čimer se je dalo tajnemu delavcu dodaten čas za pripravo odgovora. Ker se je sodišče oprlo na izpovedbi tajnih delavcev, naj bi kršilo 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, 201. člen ZKP, materialne določbe kazenskega zakona, ki določa znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter 19., 21., 22., 23. in 29. člen Ustave RS.

13. V fazi odločanja o priporu po vložitvi obtožnice sodišče o dejstvih sklepa na ravni utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Vprašanje prisotnosti obdolženca pri pogovoru med tajnim delavcem policije TD 1122 in obdolženčevim bratom S. H. dne 10. 8. 2016 oziroma vprašanje ali je obdolženec slišal njun pogovor je dejansko vprašanje in posledično ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče v okviru navedb vložnika zahteve presoja le, ali je sodišče v sklepu o podaljšanju pripora z zadostnimi oziroma razumnimi razlogi utemeljilo sum storitve kaznivega dejanja in ali dokazno gradivo daje oporo za tako sklepanje. Zunajobravnavni senat o vlogi obdolženca v hudodelski združbi ni sklepal zgolj na podlagi poročila tajnih delavcev policije z dne 10. 8. 2016, ki daje oporo za sklepanje o prisotnosti obdolženca pri prodaji prepovedane droge in o njegovi vlogi v hudodelski združbi, v kateri naj bi prevzel pomemben del vodenja združbe po prijetju obdolženega V. H., temveč tudi na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov ter logičnega sklepanja. Senat je namreč pojasnil, da S. H.j brata, če slednji ne bi vedel za njegove posle, ne bi s seboj peljal na kraj primopredaje prepovedane droge v vrednosti 9.000,00 EUR, saj vselej obstaja možnost prijetja s strani policije. Prav tako je senat razumno presodil, da naj bi bil obdolženec prisoten na kraju dejanja tudi iz varnostnih razlogov in zelo verjetno tudi zato, da vzpostavi kontakt s kupcema prepovedanih drog. Upoštevaje izjavo obdolženega S. H., da ima med drugimi tudi obdolženi D. H. veliko zaupanje v tajna delavca in da je obdolženec neposredno izročitev prepovedane droge prepustil njemu, ker je zelo previden človek, je sodišče razumno sklepalo o vlogi obdolženca v hudodelski združbi. Da naj bi bil obdolženec seznanjen z vsemi posli hudodelske združbe ter predstavljal vezni člen pri nabavi, transportu in zagotavljanju sredstev združbe na Kosovem, potrjujejo tudi izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov, kar je senat v izpodbijanem sklepu podrobno pojasnil. Na podlagi zbranih dokazov je zunajobravnavni senat z razumnimi razlogi presodil, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje v hudodelski združbi. Zagovornikove navedbe o kršitvi tretjega odstavka 19. člena Ustave RS razumnosti te presoje ne morejo ovreči, saj policija tekom izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov oziroma v postopku odkrivanja kaznivega dejanja oseb ni dolžna poučevati o njihovih pravicah. Takšno razumevanje ustavne pravice ne nasprotuje zgolj naravi in namenu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, temveč tudi ne upošteva, da že Ustava RS izrecno določa, da je policija dolžna osebi dati pravni pouk šele v trenutku odvzema prostosti. Zato uveljavljana kršitev Ustave RS ni podana. Vprašanje razlogov za prekinitev zaslišanja tajnega delavca pa je dejansko vprašanje, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati.

14. Zagovornik pravnomočni sklep o odreditvi pripora izpodbija tudi z navedbami, da razlogi sklepa temeljijo na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov, ki se niso izvajali zoper obdolženca, temveč zoper obdolženega V. H. Tezo, da je bila že odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolženega V. H. nezakonita, zagovornik gradi na stališču, da v odredbi o uvedbi prikritih ukrepov ni ničesar, kar bi sodišču omogočalo samostojno presojo zanesljivosti tajnega delavca policije (subjektivna in objektivna zanesljivost informatorja), nesorazmerno dolga pa naj bi bila tudi dolžina trajanja prikritega ukrepa. Obenem zagovornik tudi trdi, da sta tajna delavca policije glede na listine in izpoved obdolženca izzvala kriminalno dejavnost obdolžencev. Iz sklepa naj ne bi bilo razvidno, da bi državni tožilec izkazal, da kriminalna dejavnost obdolženega V. H. in prisotnost obdolženca D. H. ni bila izzvana.

15. Zagovornikovo enačenje informatorja s tajnim delavcem policije ni utemeljeno, saj mora slednji za razliko od informatorja delovati skladno z določbami ZKP o prikritih preiskovalnih ukrepih in je že tekom delovanja podvržen strogim procesnim pravilom ter usmerjanju in nadzoru s strani policije. Presoja verodostojnosti poročil o tajnem delovanju in izpovedb tajnih delavcev, ki sta bila v preiskavi že zaslišana, pa je predmet dokazne ocene sodišča. Gre za dejansko vprašanje, ki ga Vrhovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o priporu ne presoja. Slednje velja tudi za zagovornikove navedbe o izzivanju kriminalne dejavnosti s strani tajnih delavcev, pri čemer zagovornik konkretno niti ne pojasni, s čim naj bi tajna delavca izzvala kriminalno dejavnost obdolženca. Glede nezakonitih dokazov je Vrhovno sodišče že v več svojih sodbah¹ presodilo, da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu iz razloga po 8. točki 371. člena ZKP lahko uspešno le takrat, ko gre za očitno (prima facie) nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor ne bi bil podan. Presoja zakonitosti dokazov v tej fazi postopka je tako izključena v primerih, ko je odvisna od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo. V obravnavanem primeru ne gre za očitno nedovoljene dokaze. Med drugim je izvajanje tajnega delovanja potekalo v okviru predpisanih časovnih okvirov, dejstvo, da naj bi v kriminalni združbi sodeloval tudi obdolženec, pa na zakonitost odrejenega ukrepa ne more vplivati.

16. Presojo o ponovitveni nevarnosti obdolženca zagovornik izpodbija z navedbo, da sodišče ni ugotovilo niti ene okoliščine subjektivne narave, ki bi kazala na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj s strani obdolženca in posledično utemeljevala tudi sorazmernost odreditve pripora. Obdolženec naj ne bi bil kriminalno dejaven v Republiki Sloveniji, na Kosovem pa se ukvarja z gostinsko dejavnostjo, ki mu prinaša zadosten zaslužek.

17. Po ustaljeni sodni praksi je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.² Sodišči prve in druge stopnje sta o ponovitveni nevarnosti obdolženca sklepali na podlagi objektivnih okoliščin, med katerimi sta izpostavili obdolženčevo pomembno vlogo v kriminalni združbi, ki naj bi se ukvarjala s preprodajo prepovedanih drog in organiziranjem nezakonitih prehajanj meje. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu pa sta sodišči ugotovili tudi več subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Obdolženec je študent, brez poklica in redne zaposlitve, ki naj bi si dodatna sredstva za preživljanje zagotavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj, kar kaže na njegovo koristoljubnost in odločnost. Po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči na podlagi ugotovljenih okoliščin razumno presodili, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti in da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmerna.

18. Preostalih kršitev določb Ustave RS, EKČP in ZKP obdolženčev zagovornik ni pojasnil, zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

19. Glede na povedano je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 37499/2013-116 z dne 5. 9. 2016, točka 9.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, tč. 14.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 42108/2016
• VSC Sklep III Kp 6409/2016
• Sodba XI Ips 27115/2010-166 (XI Ips 25/2010)