VSRS Sklep I Up 112/2017

Jedro

Sodišče lahko v upravnem sporu z začasno odredbo začasno uredi le tisto sporno razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga v posameznem primeru obravnava sodišče. Mogoče je torej začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe sploh odloči. V tem postopku tako ni mogoče odločati o tem, kje naj se namestita mladoletna otroka, saj to ni predmet tega upravnega spora (v tem upravnem sporu se ne odloča o njuni namestitvi) temveč bo to šele posledica (morebitne) pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi začasno uredilo stanje tako, da bi se otroka do pravnomočnosti in še 90 dni po pravnomočnosti tega postopka vrnila k njej.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica predlagala izdajo t. i. ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Predmet spora, ki ga sodišče obravnava v tem postopku, je pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je namreč z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Tožnica pa je potrebo po izdaji začasne odredbe utemeljevala s škodljivimi psihičnimi posledicami, ki nastajajo otrokoma zaradi bivanja v rejniški družini, zaradi izgube navezanosti na stara starša, pogostih bolezni, ki naj bi bile posledica slabega počutja in travmatiziranega okolja pri rejnici zaradi smrti v njeni družini, torej težko popravljivo škodo, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe, utemeljuje na koristih otrok. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica pogoja težko popravljive škode, ki bi naj njej nastala, ni izkazala, s tem pa posledično tudi ni izkazala potrebe za predlagano začasno ureditev stanja.

3. Tožnica s pritožbo izpodbija navedeni sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 75. člena ZUS-1 ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, tožnici pa prizna tudi stroške tega postopka. Po tožničinem mnenju so namreč izpolnjeni vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Zakon vzpostavlja zakonsko domnevo, da je izvajanje rejniške dejavnosti pri sorodnikih v največjo korist otrok. Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 izhaja, da razmerje med starimi starši in vnuki lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih aktov pristojnih organov in Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bilo med tožnico in njenima mladoletnima vnukoma vzpostavljeno tesno in pristno razmerje. Bivanje otrok pri tožnici ni bilo protipravno, ampak je bilo izvrševano ob vedenju in soglasju tožene stranke. Ne gre za splošno dovoljenje za opravljanje rejniške dejavnosti, ampak se dovoljenje nanaša na rejništvo za točno določene otroke in o izbiri rejnika za te otroke imajo bližnji sorodniki ob pridobitvi dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti prednost pred drugimi rejniki. Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da bi odvzem otrok dne 30. 3. 2016 narekovali interesi ali koristi otrok, torej je izkazano, da je bivanje otrok pri tožnici v njihovo največjo korist. Sodišče bi tako moralo ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe. Da je tožnica primerna za rejnico, izkazuje tudi dejstvo, da je dobro vzgojila dve hčeri, ki sta zgolj s partnerjema imeli izdatno smolo. Tudi krajevna skupnost jo podpira, saj jo pozna in splošno znano je, da so se krajani zbirali na zborovanjih v njeno podporo. Nujno je torej, da se začasno uredi stanje tako, da se mladoletna otroka vrneta v njuno domače primarno okolje, to je k tožnici, da se ne izgubi navezanost s starimi starši in povzroči še večja škoda na psihi otrok. Stiki se namreč ne izvajajo oziroma pogosto odpadejo iz razlogov, ki niso na strani starih staršev. Rejnica in skrbnica načrtno odtujujeta mladoletna vnuka od tožnice, kar vsekakor ni v njuno korist in jima s tem nastaja težko popravljiva škoda. Tožnica zna prepoznati potrebe otrok, po hčerini smrti je skrbela za njiju ter tudi upoštevala navodila CSD. Izvajali so vse delovne terapije, hodili so k vsem, od logopeda, psihologa do ostalih zdravnikov, sodelovala je z vzgojitelji v vrtcu, na medije oziroma krajevno skupnost pa se je obrnila po pomoč šele po odvzemu otrok. Otrokoma je postavila tudi njuni starosti primerne zahteve, delovala po napotkih psihologinje, ravnala po navodilih osebe iz Hospica. Tožnica je stara 57 let in prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot presežna delavka do upokojitve, torej ima tudi dovolj časa in moči za izvrševanja varstva, vzgoje in oskrbe otrok. Tudi mož se bo konec leta upokojil. Če se otroka ne bosta vrnila k tožnici, bo tako njej kot tudi njima nastala nepopravljiva škoda, saj se pri rejnikih - tujcih ne počutita dobro, kar se kaže v njunih boleznih, ki so sedaj še pogostejše, zaradi smrti v družini rejnice pa je okolje pri rejnici sedaj travmatizirano. Tožnica še poudarja, da z vrnitvijo otrok ne more biti prizadeta javna korist oziroma korist nasprotne stranke, prav tako v ničemer ne moreta biti prizadeta rejnika, niti tožena stranka kot država oziroma ministrstvo kot njen zastopnik.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter med drugim navedla, da niso izkazana dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevale zadrževanje izvrševanja že izvršene odločbe še pred koncem upravnega spora, poleg tega pa tožnica navaja predvsem dejstva in okoliščine, s katerimi izpodbija zakonitost same odločbe, ki je predmet tega upravnega spora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu se na podlagi 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena pa je možna izdaja t. i. ureditvene začasne odredbe, kot jo predlaga tudi tožnica. V skladu s to določbo namreč lahko tožnica zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Tudi to začasno odredbo pa se lahko izda le pod pogoji iz drugega odstavka istega člena, torej da bi se preprečil nastanek težko popravljive škode, pri tem pa je treba skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Predmet tega upravnega spora je, kot je poudarilo že tudi sodišče prve stopnje, pridobitev oziroma zavrnitev izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, tožnica izpodbija odločbo, s katero je bila zavrnjena njena vloga za pridobitev dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti.

8. Sodišče pa lahko v upravnem sporu z začasno odredbo začasno uredi le tisto sporno razmerje, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga v posameznem primeru obravnava sodišče. Mogoče je torej začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe sploh odloči, kar je Vrhovno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016.

9. V tem postopku tako ni mogoče odločati o tem, kje naj se namestita mladoletna otroka, saj to ni predmet tega upravnega spora (v tem upravnem sporu se ne odloča o njuni namestitvi) temveč bo to šele posledica (morebitne) pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Zato tudi ni mogoče z začasno odredbo urediti spornega razmerja v obravnavani zadevi tako, da bi se odločilo o začasni namestitvi otrok k tožnici, saj tožnica v tem trenutku niti nima potrebnega dovoljenja za opravljanje rejništva. Vrhovno sodišče pa v zvezi s tem še pojasnjuje, da začasnega dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ne more podeliti v tem postopku odločanja o začasni odredbi, tega pa tudi sicer tožnica sama ne predlaga.

10. Glede na predlagano začasno odredbo torej ne gre za ureditev spornega razmerja, o katerem se odloča v tem upravnem sporu in zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe že zato niso podani.

11. V zvezi z navedenim Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti (za konkretna otroka). V primeru, da bo tožnica pridobila dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da bo imela pri odločanju o namestitvi otrok kot bližnji sorodnik na podlagi Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) prednost pri rejništvu zadevnih mladoletnih otrok.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3632/2009
• Sklep I Up 458/2004
• VSRS Sklep I Up 161/2016