VSRS Sodba VIII Ips 146/2016

Jedro

Kavza pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 27. 3. 2012, med tožnikom in prvo toženko je "opravljanje določenega dela za plačilo." Vsebina spornega aneksa v ta namen ne posega, temveč gre le za ugotovitev, da je prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. Prenos dejavnosti iz drugo toženke na prvo toženko ne predstavlja nedovoljenega razpolaganja strank, saj zakon ta pravni posel izrecno dopušča in ureja, zato tudi ne more biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2012, ki jo je tožniku podala prva toženka, nezakonita in ugotovilo obstoj terjatve tožnika do prve toženke, in sicer da ga mora prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 2. 11. 2012 do 23. 9. 2013 ter iz naslova plače za čas od 2. 11. 2012 do 23. 9. 2013 v znesku 1.322,40 EUR bruto mesečno oziroma skupaj za 10 mesecev in 15 delovnih dni v znesku 14.215,80 EUR bruto, z obračunom akontacije dohodnine in prispevkov in preostankom neto zneska, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih (neto) zneskov od 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do začetka stečajnega postopka 23. 9. 2013, v presežku za 656,18 EUR bruto pa je ugotovilo, da terjatev ne obstoji. Sodišče je nadalje ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do prve toženke iz naslova plače za oktober 2012 in plače za 1. 11. 2012 v znesku 1.382,51 EUR bruto in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 896,35 EUR neto od 19. 11. 2012 in od zneska 40,74 EUR neto od 19. 12. 2012 vse do 23. 9. 2013 ter terjatev iz naslova odvoda akontacije dohodnine in prispevkov v znesku 445,42 EUR Davčni upravi RS. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 ničen; za ugotovitev, da za tožnika ni prenehala pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2012, sklenjena z drugo toženko, in da je še naprej v veljavi; da je druga toženka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 1. 8. 2012 dalje, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca; da je druga toženka dolžna tožniku plačati plačo za oktober 2012 in 1. 11. 2012 v znesku 1.382,51 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 896,35 EUR od 19. 11. 2012 dalje in od zneska 40,74 EUR od 19. 12. 2012 dalje, akontacijo dohodnine in prispevke v znesku 445,42 EUR pa nakazati Davčni upravi RS in da je druga toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 2. 11. 2012 dalje, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v 8 dneh, pod izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in prve toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje protispisno ugotovilo, da je zamudil z dopolnitvijo pritožbe, vložene dne 14. 4. 2015, saj je sodbo prejel 30. 3. 2015. Tožnik naj ne bi vedel za listino "Odpoved pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev," zato se nanjo ni mogel sklicevati, stališče sodišča druge stopnje, da gre pri tem za nedovoljeno novoto, pa naj bi bilo zmotno. Druga toženka bi morala upoštevati šesti odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih¹ (v nadaljevanju ZDR) o začasnem prenosu podjetja. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Druga toženka naj bi tožnika prenesla na prvo toženko le zato, da bi se ga lahko znebila. Prenos dejavnosti iz druge toženke na prvo toženko naj bi bil ničen, ker je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, in ker je na sklenitev pogodbe bistveno vplival nedopusten nagib, tj. odpust delavcev brez plačila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri drugi toženki do 31. 7. 2012. Tožnik in obe toženki so dne 25. 7. 2012 sklenili Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2012, s katerim so se stranke sporazumele, da na mesto delodajalca prenosnika (druge toženke) po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2012 stopi delodajalec prevzemnik (prva toženka) v skladu s 73. in 74. členom ZDR od 1. 8. 2012 dalje. Tožniku je prva toženka dne 16. 10. 2012 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delovno razmerje pa mu je prenehalo 2. 11. 2012.

7. Tožnik v reviziji utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje njegovo dopolnitev pritožbe, ki jo je vložil 14. 4. 2015 osebno pri sodišču prve stopnje, zmotno štelo za prepozno. Glede na to, da je sodbo sodišča prve stopnje prejel 30. 3. 2015, se je 15-dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel šele z dnem 14. 4. 2015, ki predstavlja zadnji dan znotraj roka. Vendar pa tožnik v zvezi s tem sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), saj je sodišče datum prejema dopolnitve pritožbe pravilno navedlo. Poleg tega ima sodišče druge stopnje prav, ko ugotavlja, da dopolnitev pritožbe vsebuje nedopustne novote, ki jih glede na določbo 337. člena ZPP ni moglo upoštevati. Tožnik se je, kot sam navaja v reviziji, v dopolnitvi pritožbe z dne 14. 4. 2015 skliceval na listino "Odpoved pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev z dne 24. 9. 2012." Ker se na to listino nobena od strank ni sklicevala, pač pa je bila zgolj vložena v spis kot priloga B1, sodišče, v skladu s pravili pravdnega postopka v zvezi z njo tudi ni ugotavljalo nobenih dejstev niti ni nanjo oprlo svoje odločitve. Nasprotne revizijske navedbe zato ne držijo. Pa tudi sicer se tožnik ne more sklicevati na to, da gre pri tej listini za dejstvo, ki ga brez svoje krivde ni mogel navesti prej kot v dopolnitvi pritožbe, saj je druga toženka listino vložila v spis že 2. 10. 2014, postopek na prvi stopnji pa se je zaključil šele 24. 3. 2015. Tožnik (oziroma njegov pooblaščenec) bi se z njeno vsebino ob potrebni skrbnosti lahko seznanil že ob njeni predložitvi ali neposredno po njej in ne šele kasneje, 14. 4. 2015, ko je vložil dopolnitev pritožbe. Glede na navedeno ni mogoče upoštevati revizijskih navedb in razlogov, ki jih tožnik ponuja z sklicevanjem na listino "Odpoved pogodbe o prepustitvi izvajanja storitev z dne 24. 9. 2012."

8. Sodišči druge in prve stopnje sta glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno presodili, da je prišlo do prenosa podjetja oziroma spremembe delodajalca po 73. členu ZDR. Revizijsko sodišče je v podobnih primerih (kjer sta nastopali isti toženki ob istem historičnem dogodku) že odločalo, in sicer v zadevah VIII Ips 58/2015 z dne 25. 5. 2015 in VIII Ips 59/2015 z dne 9. 9. 2015. V teh zadevah je obrazložilo, da v primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku, čeprav so dejanski učinki podobni. Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je. Spremeni se le delodajalec in to po zakonu samem. Zato sklepanje aneksa k pogodbi zgolj o tem ni potrebno, delavec pa ima možnost odkloniti prehod in dejansko opravljanje dela pri prevzemniku.

9. Kavza pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 27. 3. 2012, med tožnikom in prvo toženko je "opravljanje določenega dela za plačilo." Vsebina spornega aneksa v ta namen ne posega, temveč gre le za ugotovitev, da je prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. Tak namen pa ne more biti ničen, saj gre le za ugotovitev posledic zatrjevanega prenosa dela podjetja, ki so nastale že po zakonu. Enake posledice bi za tožnika nastale tudi, če aneksa ne bi podpisal. Sodišče ni ugotovilo, da bi toženki pri sklenitvi aneksa vodil nagib odpuščanja delavcev brez plačila. Prenos dejavnosti iz drugo toženke na prvo toženko ne predstavlja nedovoljenega razpolaganja strank, saj zakon ta pravni posel izrecno dopušča in ureja, zato tudi ne more biti v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 101/2015
• VSRS sodba in sklep VIII Ips 273/2015
• VDSS sodba Pdp 890/2012