<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep I Up 129/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:I.UP.129.2017
Evidenčna številka:VS00001184
Datum odločbe:21.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS I U 1791/2016
Datum odločbe II.stopnje:07.03.2017
Senat:mag. Tatjana Steinman (preds.), Peter Golob (poroč.), dr. Erik Kerševan
Področje:MEDIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
Institut:z aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika - ni upravni akt

Jedro

Določbo 7. člena Uredbe AKOS uporabi v primeru, ko se med nadzorom pojavi dvom, ali je določeno avdiovizualno delo slovensko ali ne. Odločitev ministra, pristojnega za kulturo, pomeni zgolj ugotavljanje dejstev v postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznih kvot slovenskih avdiovizualnih del televizijskih programov. Izpodbijani sklep torej predstavlja razmerje med AKOS-om ter ministrom in posledično dokončno odločitev samo za AKOS, ki je na to mnenje vezan. Če pa bo poseženo v pritožnikov pravni položaj, bo imel ta zagotovljeno sodno varstvo v postopku nadzora nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev, ki veljajo za televizijske programe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, vloženo zoper sklep Ministra za kulturo, št. 6151-4/2016/32 z dne 11. 11. 2016, s katerim je ta sklenil, da se programske vsebine z nazivom Pričevalci, Osmi dan, Točka, glasbena oddaja, Prisluhnimo tišini, Spomini: pogovorna oddaja, Kmetija, Big Brother, X Factor in Survivor ne štejejo med slovenska avdiovizualna dela.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da z izpodbijanim sklepom Ministra za kulturo ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, saj je slednji na podlagi 7. člena Uredbe o merilih oziroma pogojih za določitev slovenskih avdiovizualnih del (v nadaljevanju Uredba) odločil le o tem, katere konkretne programske vsebine po njegovi presoji predstavljajo oziroma ne predstavljajo slovenskih avdiovizualnih del v skladu z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed) in Uredbo.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izpodbijani akt neposredna posega v njegove pravne koristi in pravni položaj. Če se namreč ugotovi, da se posamezne programske vsebine, ki so se štele za slovenska avdiovizualna dela, ne štejejo za takšne, to vpliva na obvezne predpisane programske zahteve oziroma kvote, ki jih je dolžan izpolnjevati na podlagi drugega odstavka 92. člena ZMed. Upoštevaje, da ministrstvo v odločanje ne vključi posameznikov, na katere se odločitev nanaša, jih ne obvesti o sprejeti odločitvi in da se glede na to odločitev presoja, ali izpolnjuje zakonsko predpisane zahteve glede programskih zahtev oziroma kvot, izpodbijani akt brez dvoma posega v njegov položaj. Poleg tega nima na razpolago nobenega drugega postopka, v okviru katerega bi lahko sprožil vprašanje pravilnosti določitve. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je v izpodbijanem sklepu podala mnenje, ali se obravnavane programske vsebine štejejo za slovenska avdiovizualna dela v smislu 68. člena ZMed, na zahtevo Agencije za komunikacijska omrežja Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS), ni pa sama vodila nobenega postopka. Za izpolnjevanje deležev slovenskih avdiovizualnih del v televizijskih programih je v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZMed in 39. členom Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah izključno pristojen AKOS. Sama izpolnjevanja zadevnih obveznosti ne nadzira in ne more voditi nobenih postopkov. Določbo 7. člena Uredbe je treba razumeti kot možnost, ki jo ima AKOS, da v primeru dvoma zaprosi ministra za kulturo, da poda dokončno odločitev o tem, ali se posamezna dela štejejo za slovenska avdiovizualna dela. Mnenje je bilo torej izdelano na podlagi zahteve drugega oblastnega organa. Prav tako se v obravnavani zadevi ni odločalo o nobeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi pritožnice.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitostih drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt, je treba upoštevati dva pogoja: formalno so to le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUS-1), materialno pa so to le tisti akti, ki vsebujejo vsebinske odločitve o materialnopravno določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta, in s tem posegajo v njen pravni položaj, ter so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

7. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj da z njim ni bilo poseženo v pravni položaj tožnika, niti ni bilo z njim odločeno o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegovo tožbo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8. Prvi odstavek 68. člena ZMed določa, da so slovenska avdiovizualna dela tista, ki so izvorno producirana v slovenskem jeziku ali dela, ki so namenjena madžarski in italijanski narodni skupnosti v njunem jeziku, ter dela slovenskega kulturnega izvora z drugih področij umetnosti. V dvomu, ali gre za slovensko delo, pa na podlagi 7. člena Uredbe odloči minister, pristojen za kulturo. V obravnavanem primeru je minister, pristojen za kulturo, na poziv AKOS-a v skladu s 7. členom Uredbe odločal zgolj o tem, ali so navedene programske vsebine slovenska avdiovizualna dela. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali pravni koristi, niti se sklep določno ne nanaša na pritožnika. V upravnem sporu pa se izpodbija samo tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.1

9. Pritožnik v pritožbi napačno navaja, da izpodbijani akt neposredno posega v njegove pravne koristi in se pri tem sklicuje na vpliv odločitve na izpolnjevanje obveznih kvot. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Osebna korist se tiče stranke same, neposredna korist pa je sedanja korist stranke v upravnem postopku (ki ni bodoča ali le morebitna).2 Drži sicer, da morajo slovenska avdiovizualna dela na 1. in 2. televizijskem programu Radiotelevizije Slovenija skupaj obsegati najmanj 25 odstotkov letnega oddajnega časa (drugi odstavek 92. člena ZMed), vendar gre v primeru ugotavljanja izpolnjevanja obveznih kvot za samostojen postopek, neodvisen od izdaje izpodbijanega sklepa. Za inšpekcijski nadzor nad izpolnjevanjem deležev slovenskih avdiovizualnih del je v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZMed pristojna izključno agencija. Ta s splošnim aktom določi metodologijo nadzorstva, s katero podrobneje določi način ugotavljanja izpolnjevanja zahtev. Določbo 7. člena Uredbe pa uporabi v primeru, ko se med nadzorom pojavi dvom, ali je določeno avdiovizualno delo slovensko ali ne. Navedena odločitev ministra, pristojnega za kulturo, pomeni zgolj ugotavljanje dejstev v postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznih kvot slovenskih avdiovizualnih del televizijskih programov. Izpodbijani sklep torej predstavlja razmerje med AKOS-om ter ministrom in posledično dokončno odločitev samo za AKOS, ki je na to mnenje vezan. Če pa bo poseženo v pritožnikov pravni položaj, bo imel ta zagotovljeno sodno varstvo v postopku nadzora nad izvajanjem programskih zahtev in omejitev, ki veljajo za televizijske programe. Vrhovno sodišče pa še dodaja, da se sklep po vsebini niti ne nanaša zgolj na pritožnikove programske vsebine.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Androjna V., Kerševan E., Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 2017, str. 520.
2 Sklep VS I Up 91/2010 z dne 10. 11. 2010.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 36, 36/4
Zakon o medijih (2001) - ZMed - člen 68, 68/1, 92, 92/2

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o merilih oziroma pogojih za določitev slovenskih avdiovizualnih del (2001) - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMDgz