VSRS Sklep I Up 44/2017

Jedro

Odločba o dovolitvi zadrževanja je po svoji pravni naravi konstitutivna, saj podeljuje tujcu, ki je v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji.Tovrstno dovoljenje se izda, če je izpolnjen eden od vsebinskih pogojev iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, med drugim, če tujca država, katere državljan je, ni pripravljena sprejeti. Določbe ZTuj-2 ne dajejo podlage za razumevanje, da bi bilo tujcu že ob izpolnitvi predvidenih pogojev dovoljeno ostati v državi. Bistveno je, da ob odločanju okoliščina, ki narekuje dovolitev zadrževanja, obstoji, ne pa, kdaj je nastopila. Zato šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, ustvari pravico, s tem pa tudi pravne učinke za naprej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper 1. točko izreka odločbe Centra za tujce Postojna št. 2253-397/2015/45 z dne 7. 10. 2016 (v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-47/2015/2 z dne 30. 11. 2016). V tej točki izreka je bilo tožniku, ki je v postopku odstranitve iz države, na njegovo zahtevo dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji od 13. 10. 2016 do 12. 4. 2017. V ostalih točkah izreka, ki jih tožnik ni izpodbijal, je bilo odločeno o uresničevanju pravice do nujnega zdravstvenega varstva, o tem, da mu pripada pravica do osnovne oskrbe, da se mu izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja, kdaj dovoljenje za zadrževanju predčasno preneha in o taksni oprostitvi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih navedenega sklepa navaja, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, saj je toženka njegovi zahtevi za dovolitev zadrževanja v celoti ugodila.

3. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistveno kršitev pravil upravnega spora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je pritožnik, ki je v postopku odstranitve iz države, vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Zahtevi je bilo ugodeno z uvodoma navedeno odločbo z dne 7. 10. 2016 in pritožniku dovoljeno zadrževanje v Sloveniji za čas po izdaji odločbe. Pritožnik je v tožbi menil, da bi mu moralo biti dovoljeno zadrževanje od 5. 8. 2016 (do 4. 2. 2017), saj je toženka že 4. 8. 2016 prejela odgovor srbskih varnostnih organov, da zavračajo njegov sprejem. V pritožbi svoj pravni interes za takšno odločitev in s tem za tožbo, s katero si prizadeva za spremembo odločitve, utemeljuje s - sodeč tudi po navedbi naslova v tožbi in pritožbi - trenutnim odvzemom prostosti. V tem času namreč po četrtem odstavku 75. člena ZTuj-2 nima pravice do denarne pomoči, zato naj bi bilo zanj, ker nima dohodkov, pomembno, za koliko časa pred tem mu ta pravica pripada.

6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik za ta upravni spor nima pravnega interesa. S pritožbenim sklicevanjem na oviro (bivanje v priporu ali zaporu), ki mu trenutno onemogoča koriščenje pravice do denarne pomoči v obdobju dovoljenega zadrževanja in je zato zainteresiran, da se mu zadrževanje prizna že od tedaj, ko je Srbija zavrnila njegov sprejem in omenjene ovire za izplačilo sredstev ni bilo, ne zatrjuje pravnega ampak dejanski, ekonomski interes. Upravni organ namreč nima podlage za dovolitev zadrževanja za čas pred izdajo odločbe, s tem pa ne tujec za uveljavljanje na ta pravni status vezanih upravičenj.

7. Odločba o dovolitvi zadrževanja je po svoji pravni naravi konstitutivna, saj podeljuje tujcu, ki je v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji.¹ Tovrstno dovoljenje se izda, če je izpolnjen eden od vsebinskih pogojev iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, med drugim, če tujca država, katere državljan je, ni pripravljena sprejeti (7. alineja). Ali je pogoj izpolnjen, ugotavlja upravni organ v postopku, ki se začne na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti, dovoljenje pa se izda za dobo šestih mesecev (prvi odstavek 73. člena ZTuj-2).

8. Te ali druge določbe ZTuj-2 ne dajejo podlage za razumevanje, da bi bilo tujcu že ob izpolnitvi predvidenih pogojev dovoljeno ostati v državi (npr. v smislu, da tujec pridobi šestmesečno pravico ostati v Sloveniji z dnem zavrnitve njegovega sprejema s strani države, katere državljan je). Po omenjenih določbah je bistveno, da ob odločanju okoliščina, ki narekuje dovolitev zadrževanja, obstoji, ne pa, kdaj je nastopila. Zato šele odločba, s katero se tujcu dovoljuje ostati v državi, ustvari pravico, s tem pa tudi pravne učinke za naprej.

9. Po navedenem upravni organ v odločbi, ki jo je izdal 7. 10. 2016, ne bi mogel dovoliti zadrževanja za čas od 5. 8. 2016, kar pomeni, da je bilo pritožnikovi prošnji za zadrževanje v celoti ugodeno. V takem primeru za izpodbijanje odločbe nima pravnega interesa, okoliščina, da zaradi prestajanja pripora ali zaporne kazni ne bo dobil izplačane denarne pomoči za vse mesece dovoljenega zadrževanja, pa na to ne more vplivati in posledično ne vzpostavljati pravnega interesa za tožbo. Prav tako na odločitev ne more vplivati morebitno nepravočasno odločanje o pritožnikovi zahtevi,² saj ima stranka v takem primeru možnost vložiti pritožbo zaradi molka organa po četrtem odstavku 222. člena ZUP.

10. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

-------------------------------
¹ V skladu s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 pomeni zadrževanje po tem zakonu dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji.
² Iz odločbe izhaja, da je upravni organ pritožnikovo zahtevo za dovolitev zadrževanja prejel 29. 3. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 427/2018-16
• Sodba I Up 371/2003
• UPRS Sodba in sklep III U 127/2023-12