VSRS Sklep I Up 77/2017

Jedro

Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca.

Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti.

Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem.

Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista navedeni med zakonsko določenimi pravicami teh oseb.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1810/2016-13 z dne 2. 2. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-442/2016/14 (1313-14) z dne 25. 5. 2016, s katero je tožniku priznala status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018.

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da je podan tožnikov pravni interes za tožbo, saj je status begunca časovno neomejen in v nasprotju s subsidiarno zaščito preneha šele po posebnem postopku po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Omogoča tudi pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, na kar se navezuje večji obseg upravičenj, med drugim v zvezi s socialnim varstvom in volilno pravico. Sicer pa tožnik po prepričanju sodišča skladno s sodno prakso in Smernicami UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A)2 in 1(F) Konvencije o status beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009 (v nadaljevanju Smernice UNHCR),¹ pripada posebni družbeni skupini. Tožena stranka bi glede na nesporna dejstva morala ugotavljati, ali zato obstaja preganjanje po 26. členu ZMZ-1.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z argumentacijo sodišča v zvezi z obstojem tožnikovega pravnega interesa za tožbo. Pojasnjuje, da subsidiarna zaščita ni manj ugodna že zato, ker preneha s potekom časa, medtem ko status begunca preneha po izvedbi posebnega postopka. Subsidiarno zaščito je namreč možno podaljšati, če za to obstajajo razlogi. V tem postopku pa oseba nima manjših jamstev kot v postopku odvzema ali prenehanja statusa begunca. Zato mednarodna zaščita v obeh primerih traja tako dolgo, kolikor je potrebna. Sicer pa so po pritožničinem mnenju osebe z mednarodno zaščito skladno z 99. členom ZMZ-1 glede socialnih pravic izenačene z državljani Republike Slovenije, pri čemer se v praksi pridobitev teh pravic ne pogojuje z dovoljenjem za stalno prebivanje. Pritožnica meni, da tožnik ni pripadnik posebne družbene skupine, saj težaškemu delu niso podvrženi le otroci brez staršev, ampak tudi drugi otroci in odrasle osebe, prav tako pa niso zlorabljene vse sirote. Pavšalne so tudi ugotovitve sodišča v 14. točki obrazložitve v zvezi z upoštevanjem načela največje otrokove koristi v ponovljenem postopku. Pritožnica še meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje samo odločiti o stvari skladno s 65. členom ZUS-1. Zato predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi (pravilno spremeni) in tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da osebi z mednarodno zaščito pravica do udeležbe na lokalnih volitvah omogoča boljšo integracijo v okolje, v katerem živi. V zvezi s pripadnostjo posebni družbeni skupini pojasnjuje, da gre skladno s Smernicami UNHCR za skupino oseb, ki imajo določene skupne značilnosti, na podlagi katerih se razlikujejo od ostale družbe. Definicija posebne družbene skupine ne temelji na preganjanju, ki naj bi mu bila ta skupina podvržena. Dejstvo, da niso vse sirote podvržene preganjanju, torej ne pomeni, da ne tvorijo posebne družbene skupine. Utemeljen strah pred preganjanjem mora biti izkazan v vsakem posameznem primeru. Iz Smernic UNHCR je razvidno, da so predvsem ženske in otroci, ki se znajdejo v posebnih socialno-ekonomskih okoliščinah, zaradi katerih so ranljivi za trgovino z ljudmi ali prisilna dela, lahko upravičeni do statusa begunca na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Dejstvo, da je nekdo pripadnik posebne družbene skupine, torej še ne pomeni, da je preganjan. Tudi skladno s sodno prakso Velike Britanije in Kanade je otrok sirota v Afganistanu pripadnik posebne družbene skupine.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite tožniku je Vrhovno sodišče že odločalo. Izpodbijana sodba je bila izdana v izvrševanju odločbe Vrhovnega sodišča I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, s katero je bilo pritožbi tožene stranke ugodeno, sodba sodišča prve stopnje I U 982/2016-6 z dne 24. 8. 2015 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V sklepu je Vrhovno sodišče med drugim poudarilo, da je tožnik opredelil obseg zahtevane sodne presoje (tožbeni predlog) tako, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (otroci sirote v Afganistanu). Glede na odločitev sodišča prve stopnje, da je bila kršena tožnikova pravica do izjave v zvezi s tistim delom pritožničine odločitve, ki sicer ni bil sporen, je bil po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, da je bilo z izpodbijano sodbo odločeno izven meja tožbenega predloga. Prav tako je Vrhovno sodišče opozorilo, da mora tožnik ves čas postopka izkazovati pravovarstveni interes. V primeru, ko tožnik izpodbija odločbo o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite, je namreč treba ugotoviti, ali ta status tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca. V zvezi s tožnikovo mladoletnostjo, kot eno izmed bistvenih okoliščin, ki bo s potekom časa prenehala, je Vrhovno sodišče opozorilo, da zgolj način časovne opredelitve trajanja ene in druge oblike zaščite sam po sebi še ne pomeni, da zaščita po obeh oblikah ne traja enako dolgo (subsidiarna zaščita se podaljšuje dokler obstajajo razlogi zanjo, status begunca pa se odvzame, če prenehajo razlogi zanj).

7. Sodišče prve stopnje je v novem postopku uvodoma ugotovilo, da je v obravnavanem primeru podan tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Ob sklicevanju na sodbo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-277/11 je poudarilo,² da se narava pravic, ki izvirajo iz statusa begunca, razlikujejo od pravic, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite. Če se bo izkazalo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, bo ta status v nasprotju s subsidiarno zaščito časovno neomejen, pri čemer odločba o njegovem priznanju velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje, medtem ko pridobi oseba s subsidiarno zaščito le dovoljenje za začasno prebivanje. Na dovoljenje za stalno prebivanje pa je vezanih več pravic, med drugim pravica voliti člana občinskega sveta (tretji odstavek 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, v nadaljevanju ZLV, in pravice po Zakonu o socialnem varstvu, v nadaljevanju ZSV).

8. V nadaljevanju je prvostopenjsko sodišče presodilo, da mladoletni tožnik brez staršev, ki je moral v Iranu nezakonito na zahtevo brata opravljati neplačano težaško delo,³ pripada posebni družbeni skupini.⁴ Ob ugotovitvi, da je že iz Smernic UNHCR razvidno, da otroci, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi (ali imajo strah pred tem), lahko izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca, je presodilo, da pritožnica v tej zadevi nespornih dejstev ni ocenila v zvezi z obstojem preganjanja glede na prvi odstavek 26. člena ZMZ-1. Zato ji je naložilo, naj ugotovljena dejstva v zvezi z obstojem utemeljenega tveganja, da bi tožnik ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, upošteva pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca glede na drugi odstavek 23. člena ZMZ-1.⁵

9. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pravnega interesa za tožbo v konkretnem primeru ni mogoče utemeljevati s posplošenimi ugotovitvami o različni naravi pravic, ki naj bi izvirale iz obeh statusov mednarodne zaščite.⁶ To namreč nasprotuje drugemu pododstavku drugega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki tako možnost izrecno predvideva in torej dopušča, da so po nacionalni ureditvi iz teh statusov izvirajoče pravice enake. Sodba v zadevi C-277/11, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, za takšno stališče ne daje podlage. SEU namreč ni vsebinsko presojalo pravic, povezanih z obema statusoma, ampak je različno naravo pravic navedlo le v kontekstu pravice do izjave prosilca v sistemu priznanja mednarodne zaščite, za katerega je značilen obstoj dveh ločenih postopkov (v konkretnem primeru na Irskem),⁷ ki si sledita, in sicer postopka za obravnavanje prošnje za priznanje statusa begunca in postopka za obravnavanje prošnje za priznanje subsidiarne zaščite.⁸

11. Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je torej treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Povedano drugače, glede na tožnikov individualni položaj je treba presojati, ali bi mu s priznanjem statusa begunca šlo več pravic.

12. Skladno s prvim odstavkom 90. člena ZMZ-1 ima oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, pravico do (1) pridobitve informacij o statusu, pravicah in dolžnostih oseb z mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, (2) prebivanja v Republiki Sloveniji, (3) denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, (4) zdravstvenega varstva, (5) socialnega varstva, (6) izobraževanja, (7) zaposlitve in dela in (8) pomoči pri vključevanju v okolje. Pravice so zakonsko določene ne glede na obliko mednarodne zaščite.

13. Tožniku je priznan status subsidiarne zaščite do 17. 2. 2018 (1. točka izreka pritožničine odločbe z dne 25. 5. 2016), z dnem vročitve odločbe pa tudi dovoljenje za začasno bivanje (2. točka izreka omenjene odločbe).⁹ Te časovne omejitve, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, res ni v dovoljenju za bivanje osebe, ki ji je priznan status begunca. Iz prvega odstavka 92. člena ZMZ-1 je namreč razvidno, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan tak status, odločba o njegovem priznanju z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Vendar tudi takšno dovoljenje ni časovno neomejeno, saj velja, dokler beguncu ne preneha status.¹⁰ Zato je pravilno pritožničino stališče, da obe obliki mednarodne zaščite trajata tako dolgo, kot je to potrebno in se v tem pogledu ne razlikujeta.

14. Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti torej niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti, saj trdi, da pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote v Afganistanu. Vrhovno sodišče je že v zadevi I Up 295/2016 opozorilo, da je ena izmed bistvenih okoliščin za tožnikov status za mednarodno zaščito prav njegova mladoletnost, ki bo s potekom časa prenehala.¹¹ To pa glede na peto alinejo prvega odstavka 67. člena ZMZ-1, skladno s katero beguncu preneha status, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan, pomeni, da ta oblika mednarodne zaščite v obravnavanem primeru ne more biti časovno neomejena (trajala bi lahko, dokler tožnik ne bi postal polnoleten) in v tem smislu v primerjavi s subsidiarno zaščito ne izboljšuje tožnikovega pravnega položaja.

15. Glede na navedeno je naslednje vprašanje, ali pravni red Republike Slovenije v času trajanja katerekoli izmed obeh oblik mednarodne zaščite, pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb, ki jim je priznana takšna zaščita, medsebojno razlikuje glede na status.

16. Pravico do denarne socialne pomoči in pravico do varstvenega dodatka ureja Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Upravičenci po tem zakonu so med drugim osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita in njihovi družinski člani, ki so na podlagi pravice do združitve družine pridobili dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji in imajo prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 3. člena ZSVarPre). Že iz zakonskega besedila je torej jasno razvidno, da omenjeni socialnovarstveni pravici nista povezani s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in sta neodvisni od oblike mednarodne zaščite.

17. Glede socialno varstvenih storitev, urejenih v ZSV,¹² pa je treba izhajati iz 99. člena ZMZ-1, ki določa, da so osebe s priznano mednarodno zaščito pri uveljavljanju pravic iz socialnega varstva izenačene z državljani Republike Slovenije.

18. Storitve, nanašajoče se na institucionalno varstvo, vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji in pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih,¹³ se po presoji Vrhovnega sodišča prekrivajo s pravicami po ZMZ-1.¹⁴ Institucionalno varstvo je namreč vsebovano v pravicah do prebivanja v Republiki Sloveniji, denarnega nadomestila za zasebno nastanitev, zdravstvenega varstva in pomoči pri vključevanju v okolje. Storitvi vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, in pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih, pa sta vsebovani v pravici do zaposlitve in dela. To pa pomeni, da niso vezane na stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so do njih upravičene (vse) osebe s priznano mednarodno zaščito, tako statusom begunca, kot tudi s subsidiarno zaščito.

19. Glede na zgornje izhodišče ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije navedene pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem.

20. V zvezi s preostalimi storitvami, prvo socialno pomočjo,¹⁵ osebno pomočjo,¹⁶ in pomočjo družini,¹⁷ pa je treba uporabiti določbo prvega odstavka 5. člena ZSV, skladno s katero so upravičenci do socialnega varstva le tisti državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, tisti, ki ga nimajo, pa po zadnjem odstavku istega člena uveljavljajo pravice do posameznih storitev v primerih in pod pogoji, ki jih določa ZSV (drugi odstavek 5. člena ZSV). Navedeno mutatis mutandis velja za osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita.

21. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz okoliščin tožnikovega primera ni razvidno, zakaj bi se njegov pravni položaj, ob upoštevanju že omenjenih pravic iz 90. člena ZMZ-1, izboljšal s prejemanjem prve socialne pomoči, osebne pomoči in pomoči družini, katerih cilj ni zagotavljanje sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb.

22. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ji nepravilno pritrjuje tožnik v odgovoru na pritožbo), da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena ZLV. Mladoleten tožnik namreč ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice,¹⁸ ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista navedeni med zakonsko določenimi pravicami teh oseb. Pravico do pomoči pri vključevanju v okolje osebam z mednarodno zaščito namreč ureja 103. člen ZMZ-1.

23. Sodišče prve stopnje je torej napačno odločilo, da že zakonska ureditev daje podlago za tožnikov pravni interes za tožbo. Vendar pa to še ne pomeni, da njegov pravovarstveni interes ni podan ob upoštevanju konkretnih okoliščin. Obstoj takšnega interesa je namreč treba presojati z vidika morebitnega izboljšanja tožnikovega pravnega položaja in ne le s splošnim sklicevanjem na razlike med obema oblikama mednarodne zaščite.¹⁹

24. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožbeni očitek, nanašajoč se na razloge sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem tožnikovega pravnega interesa. S tem pa so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

25. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je za obravnavanje tožbe podan tožnikov pravni interes. Sodišče namreč zavrže tožbo, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevajoč tudi stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 295/2016, tožnika pozvati, naj tožbo (glede na svoje konkretne okoliščine) dopolni z ustreznimi navedbami o obstoju pravnega interesa zanjo. Nato pa bo moralo upoštevajoč (dopolnjeno) dejansko tožbeno podlago in ostale okoliščine iz VIII. poglavja ZMZ-1, ponovno preizkusiti, ali status subsidiarne zaščite tožniku omogoča enake pravice in koristi kot status begunca. Če bo glede na navedeno ugotovilo, da tožnik ima pravovarstveni interes, bo moralo presoditi, ali so v konkretnem primeru podani pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Teh pa ne določa prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kot to nepravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe,²⁰ ampak 65. člen ZUS-1. Skladno s prvim odstavkom omenjenega člena namreč sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.

26. Ob upoštevanju navedenega Vrhovno sodišče zaradi ekonomičnosti postopka pripominja,²¹ da v dejanskem pogledu vsebina izjav, ki jih je v postopku podal tožnik, in ki so povzete v obrazložitvi pritožničine odločbe, v zadevi ni sporna. Sporna je njihova presoja, in sicer najprej v delu, ki se nanaša na pripadnost posebni družbeni skupini kot pogoju za pridobitev statusa begunca. V zvezi s tem pa je že v izpodbijani sodbi obširno pojasnjeno, zakaj tožnik pripada posebni družbeni skupini, ki jo predstavljajo otroci sirote iz Afganistana. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na Smernice UNHCR, iz katerih je razvidno, da trgovina z otroki pomeni preganjanje,²² pri čemer dejstvo, da bo otrok odrasel, ne vpliva na pripadnost posebni družbeni skupini, dokler je otrok mladoleten.²³ V primerljivi sodni praksi držav članic je prav tako mogoče najti stališče sodišč, da je mladoletni otrok iz Afganistana brez spremstva staršev v državi članici Evropske unije, lahko pripadnik določene družbene skupine.²⁴ Ob povedanem je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba vzpostaviti materialno pravilno povezavo med dejanji preganjanja in razlogi za preganjanje (tožnikova pripadnost posebni družbeni skupini), pri čemer je treba dosledno upoštevati načelo največje otrokove koristi iz prvega odstavka 15. člena ZMZ-1, ki temelji na Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah. To pomeni, da bo, če bo ugotovljen tožnikov pravovarstveni interes, treba glede na dejstva in okoliščine tega primera ter tožnikovo pripadnost posebni družbeni skupini, najprej ugotavljati,²⁵ ali imajo dejanja preganjanja lastnosti, kot jih opredeljuje 26. člen ZMZ-1. Če bo ugotovljeno, da po teh kriterijih sploh ne gre za preganjanje, nadaljnja presoja utemeljenosti strahu ni potrebna in tožniku ni mogoče priznati statusa begunca.²⁶

-------------------------------
¹ UN High Commissioner for Refugees (UNHCR), Guidelines on International Protection no. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22. 12. 2009.
² Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 92. točko navedene sodbe, iz katere naj bi bilo razvidno, da je narava pravic, povezanih s statusom begunca in statusom subsidiarne zaščite, različna.
³ Po presoji sodišča prve stopnje je iz okoliščin primera (gre za med strankama nesporna dejstva) razvidno, da je tožnik mladoletnik, ki ima dva brata, pri katerih ni zaželen, pri čemer ga je eden izmed njiju s pomočjo tihotapca dvakrat poslal v Iran, kjer je moral opravljati neplačano težaško delo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁴ 13. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Iz drugega odstavka 23. člena ZMZ-1 je razvidno, da je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona, ali da mu je bila že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.
⁶ Prvi odstavek 20. člena ZMZ-1 določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite.
⁷ Skupni evropski azilni sistem namreč dopušča različne sisteme priznavanja mednarodne zaščite, enotne ali ločene postopke. Uskladitev azilne politike držav članic je opisana v točkah od 6 do 13 navedene sodbe SEU.
⁸ Po stališču SEU v takem sistemu okoliščina, da je bila zadevna oseba veljavno zaslišana že med obravnavanjem njene prošnje za priznanje statusa begunca, ne pomeni, da se lahko ta formalnost v okviru postopka obravnavanja prošnje za subsidiarno zaščito spregleda (druga alineja 95. točke navedene sodbe).
⁹ Drugi odstavek 92. člena ZMZ-1.
¹⁰ Skladno s prvim odstavkom 67. člena ZMZ-1 beguncu preneha status, če (1) prostovoljno sprejme zaščito države, katere državljan je, (2) državljanstvo po njegovi izgubi prostovoljno ponovno pridobi, (3) pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države, ki mu ga je podelila, (4) se prostovoljno ponovno nastani v državi, ki jo je zapustil in v katero se ni vračal zaradi strahu pred preganjanjem, (5) prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca in ne more več zavračati zaščite države, katere državljan je, (6) se kot oseba brez državljanstva zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca, lahko vrne v prejšnjo državo običajnega prebivališča.
¹¹ Tožnik je dobil status subsidiarne zaščite zaradi svoje mladoletnosti in slabega položaja otrok v izvorni državi, saj je pritožnica ocenila, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi poniževalnega ravnanja.
¹² Skladno s 3. členom ZSV pravice iz socialnega varstva obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov. Iz 10. člena ZSV pa je razvidno, da so socialno varstvene storitve namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav (socialna preventiva) in obsegajo aktivnosti ter pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva.
¹³ Omenjene storitve so navedene v 4., 5. in 6. točki prvega odstavka 11. člena ZSV.
¹⁴ Pravice oseb z mednarodno zaščito po ZMZ-1 so naštete v 12. točki obrazložitve.
¹⁵ Prva socialna pomoč po tem zakonu obsega pomoč pri prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težave, oceno možnih rešitev ter seznanitev upravičenca o vseh možnih oblikah socialno varstvenih storitev in dajatev, ki jih lahko uveljavi ter o obveznostih, ki so povezane z oblikami storitev in dajatev, kakor tudi seznanitev upravičenca o mreži in programih izvajalcev, ki nudijo socialno varstvene storitve in dajatve (12. člen ZSV).
¹⁶ Osebna pomoč po tem zakonu obsega svetovanje, urejanje in vodenje z namenom, da bi posamezniku omogočili razvijanje, dopolnjevanje, ohranjanje ter izboljšanje socialnih zmožnosti (13. člen ZSV).
¹⁷ Pomoč družini za dom obsega strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju (prvi odstavek15. člena ZSV).Pomoč družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo (drugi odstavek15. člena ZSV).Socialni servis obsega pomoč pri hišnih in drugih opravilih v primeru otrokovega rojstva, bolezni, invalidnosti, starosti, v primeru nesreč ter v drugih primerih, ko je ta pomoč potrebna za vključitev osebe v vsakdanje življenje (tretji odstavek15. člena ZSV).
¹⁸ Drugi v zvezi s tretjim odstavkom 43. člena Ustave Republike Slovenije.
¹⁹ Vrhovno sodišče se sicer ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bil tožnikov pravovarstveni interes podan v primeru, če pristojni organ ne glede na enotnost postopka ne bi najprej presojal pogojev za priznanje statusa begunca. Kljub temu pripominja, da je iz drugega odstavka 10. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev; v nadaljevanju Procesna direktiva II) razvidno, da pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite. Vsebinsko jasna in predvidljiva je tudi določba drugega odstavka 41. člena ZMZ-1, iz katere je razvidno, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite. V primeru, ko v postopku za izdajo odločbe navedeno pravilo ne bi bilo upoštevano, bi, ob izpolnitvi pogojev iz tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, torej lahko nastala situacija, ko bi sodišče tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani akt odpravilo. V tem pogledu bi bil tožnikov pravni interes za tožbo implicitno priznan.
²⁰ Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi namesto na razlago procesnega prava znotraj danih pooblastil (prvi odstavek 65. člena ZUS-1) nepravilno sklicevalo na prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, kdaj lahko sodišče odloči na seji, brez glavne obravnave.
²¹ Odločba sodišča prve stopnje je v tej zadevi že drugič razveljavljena.
²² Smernice UNHCR od 24. do 26. točke.
²³ Prav tam. 49. in 51. točka.
²⁴ Asylum and Immigration Tribunal, LQ, Afghanistan [2008] UK AIT 00005.
²⁵ Nesporna dejanska podlaga je razvidna iz 3. opombe te obrazložitve.
²⁶ Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca med drugim prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti posebni družbeni skupini, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 333/2016
• Sodba I Up 369/2013
• Sodba I Up 174/2011