VSRS Sklep X Ips 83/2015

Jedro

Revidentka je sicer kot vrednost spornega predmeta določila višino odmerjenega plačila, vendar pa že iz revizijskih navedb v zvezi z utemeljevanjem dovoljenosti revizije izhaja, da je zanjo dejansko sporna le razlika med vrednostjo točke za odmero plačila rudarske koncesnine, za katere uporabo se zavzema sama (0,006176 EUR1 ), in vrednostjo točke, ki jo je uporabila tožena stranka (0,009 EUR2 ). Vrhovno sodišče je ob presoji izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije zato ugotovilo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne dosega zneska iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, sta pa ob reševanju revizije ti vprašanji v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.

Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revidentka tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0141-98/2006-DE/54 z dne 6. 11. 2013 (I. točka izreka sodbe), s katero je bilo tožnici na podlagi določb Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) in določb Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/2011 in 57/2013, v nadaljevanju Uredba 91/11) za leto 2012 odmerjeno plačilo rudarske koncesnine za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na tam navedenem pridobivalnem prostoru v znesku 35.196,95 EUR (1. točka izreka odločbe), naloženo, da mora polovico celotne dajatve vplačati na plačilni podračun države (2. točka izreka), polovico pa na plačilni podračun tam navedene mestne občine (3. točka izreka), in sicer v roku 30 dni po vročitvi odločbe (4. točka izreka), tožnica pa je bila tudi poučena, da se od zneskov dajatev, navedenih v 2. in 3. točki izreka te odločbe, ki jih nosilec rudarske pravice ne bo plačal v predpisanem roku, plačajo zakonite zamudne obresti (5. točka izreka odločbe). Vlada RS je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila z odločbo, št. 02100-4/2014/4 z dne 3. 4. 2014.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške postopka.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo revidentki naloženo plačilo rudarske koncesnine, zato gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka je sicer kot vrednost spornega predmeta določila višino odmerjenega plačila, vendar pa že iz revizijskih navedb v zvezi z utemeljevanjem dovoljenosti revizije izhaja, da je zanjo dejansko sporna le razlika med vrednostjo točke za odmero plačila rudarske koncesnine, za katere uporabo se zavzema sama (0,006176 EUR¹ ), in vrednostjo točke, ki jo je uporabila tožena stranka (0,009 EUR² ). Vrhovno sodišče je ob presoji izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije zato ugotovilo, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta ne dosega zneska iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Revidentka kot pomembni izrecno izpostavlja dve pravni vprašanji, in sicer:

- ali ureditev plačila za rudarsko pravico, kot je določeno v koncesijski pogodbi in koncesijskem aktu, in ki temelji na sistemu točk iz podzakonskega akta (Uredba 2000³ ), in se glede vrednosti točke in načina njenega spreminjanja sklicuje na točno določen podzakonski akt (Uredbo 2000), ki je veljal v času sklenitve koncesijske pogodbe, ustvarja koncesionarjevo upravičeno pravno pričakovanje glede obsega njegove koncesijske dajatve, in ali uporaba kasneje sprejetega podzakonskega akta, ki bistveno posega v višino dajatve, pomeni poseg v tožnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, in

- ali se za koncesijsko pogodbo, sklenjeno na podlagi koncesijskega akta, ki urejata plačilo koncesnine po točno določenem podzakonskem predpisu (Uredba 2000), s točno določenim načinom določanja višine plačila, lahko uporablja drug, kasneje sprejet podzakonski predpis, ki glede plačila dajatev bistveno spreminja na podlagi zakonskih in podzakonskih pravil določeno višino plačila in prilagajanje višine.

10. O vprašanjih posega v revidentkine pričakovane pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja zaradi uporabe Uredbe 91/11 pri odmeri plačila rudarske koncesnine in kršitve prepovedi retroaktivne veljave te Uredbe, od katerih je odvisna odločitev v obravnavani zadevi, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, sta pa ob reševanju revizije ti vprašanji v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeni. Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) revizijo sicer v takem primeru praviloma obravnava po vsebini, ne glede na to, da zaradi že rešenih vprašanj odločitev ni (več) pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (367.a člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče z vsebinsko obravnavo na ta način predvsem zagotavlja enakost strank glede možnosti uspeha v reviziji, če je ob tako že rešenem pravnem vprašanju stališče Vrhovnega sodišča za revidenta (lahko) ugodno, pri dotedanjem odločanju pa še ni moglo biti upoštevano.

11. Vrhovno sodišče se je do zgoraj navedenih vprašanj v vsebinsko enakih zadevah, vloženih v istem časovnem obdobju, že opredelilo⁴ in sprejelo stališče, da materialno pravo (ZRud-1, Uredba 91/11), ki je bilo tudi podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako pa tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave RS.⁵ Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa od že sprejetih stališč Vrhovnega sodišča odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, prav tako pa niso podane zgoraj navedene okoliščine, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo ista pravna vprašanja ponovno vsebinsko obravnavati. Revidentka tako z revizijo v tej zadevi, ob že sprejetem pravnem stališču, ki je zanjo neugodno, ne more uspeti, zato si svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

13. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Drugi odstavek 31. člena Uredbe 91/11.
² 8. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo, Ur. l. RS, št. 57/2013.
³ Uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico, Uradni list RS, št. 43/2000 z dne 24. 5. 2000 in nasl. (op. VS RS).
⁴ Sodbi VS RS X Ips 115/2015 z dne 20. 1. 2016 in X Ips 147/2015 z dne 1. 2. 2017.
⁵ Stališča glede prepovedi retroaktivnosti in posega v tožnikov pravni položaj izhajajo tudi iz sklepov VS RS X Ips 113/2015 z dne 15. 6. 2016 in X Ips 389/2015 z dne 26. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep X Ips 63/2008
• Sklep X Ips 35/2008
• VSRS Sklep X Ips 350/2016