VSRS Sklep I Up 130/2017

Jedro

Splošne navedbe, da so prizadeti njihovi interesi in da jim nastaja težko popravljiva škoda, za izkazovanje take škode ne zadoščajo.

Stranka mora podati celovito utemeljitev že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka postopka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper dovoljenje Občinske uprave Občine ..., št. 224-0028/2016-2 z dne 27. 9. 2016 (s katerim je tožena stranka dovolila delno zaporo nekategorizirane občinske ceste, ki poteka po parceli št. 308/8, k. o. ...., zaradi gradnje garaže s pisarnami) in zoper sklep Občinske uprave Občine ..., št. 224-0038/2016 z dne 9. 1. 2017 (s katerim je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnikov zoper dovoljenje) v zvezi s sklepom Župana Občine ...o, št. 224-0038/2016-7 z dne 5. 4. 2017 (s katerim je bila pritožba zoper sklep z dne 9. 1. 2017 zavrnjena). Tožniki so namreč predlagali izdajo začasne odredbe, s katero naj se stranki z interesom odredi, da v 15 dneh po prejemu sklepa o začasni odredbi odstrani fizično zaporo in parkirano vozilo, ki stoji na vzhodnem delu občinske ceste, pod izvršbo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožniki zgolj splošno navajajo, da jim nastaja težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda. Ker je zahteva za izdajo začasne odredbe nekonkretizirana (tako npr. niso niti navedli, ali jim delna zapora ceste pomeni popolno onemogočenje dostopa do njihovih nepremičnin in podobno), tožniki niso v zadostni meri dokazali, da bi jim z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda.

3. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ki jo tožniki (v nadaljevanju pritožniki) vlagajo iz vseh pritožbenih razlogov, navajajo, da jim postavljena fizična zapora občinske ceste onemogoča promet po cesti, ki poteka po zemljišču parc. št. 308/8, k. o. .... Gre za občinsko cesto in je njena uporaba pod enakimi pogoji dovoljena vsem, prav tako pa je ta cesta povezovalna pot od glavne občinske ceste. S postavljeno zaporo jim je onemogočen prevoz in dostop po tej cesti do njihovih zemljišč. Prvi pritožnik je lastnik stanovanjske hiše na naslovu A., in potrebuje dovoz do svoje stanovanjske hiše vsaj štirikrat dnevno. Ostali pritožniki pa so lastniki zemljišč na območju sprejetega OPPN-ja, kjer bodo začeli z gradnjo novih stanovanjskih hiš, zaradi česar se sem pripeljejo večkrat dnevno in morajo zaradi zapore izbrati daljšo pot. Prav tako intervencijska vozila nimajo dostopa do njihovih zemljišč. Cesta je zaprta skoraj v celotni širini, možen je le prehod za enega pešca (kar izhaja tudi iz skice, ki sta jo priložili tožena stranka in stranka z interesom). Glede posega v javno korist navajajo, da je ta prizadeta, ker začasna odredba ni bila izdana.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožniki niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi s svojimi splošnimi navedbami niso izkazali težko popravljive škode. Fizična zapora ne onemogoča prometa po navedeni cesti, saj promet po cesti naprej od uvoza do stanovanjskih hiš na naslovu B. in C. (kjer je postavljena delna zapora), nikoli ni potekal, ker se je cesta zaključila z travnikom, cesto pa so v tem delu uporabljali le pešci in kolesarji. Prvi pritožnik ima dostop do svojega stanovanjskega objekta (A.) zagotovljen preko priključka po parc. št. 656/1, k. o. ..., ki ga je vseskozi uporabljal, dostop do nepremičnin ostalih pritožnikov pa je zagotovljen skladno z določili Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje urejanja .... Pritožba zato ni utemeljena.

5. Odgovor na pritožbo je vložila tudi stranka z interesom. V njem navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, saj je zahteva za izdajo začasne odredbe neutemeljena. Sklicuje se na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

6. Vrhovno sodišče je vsebinsko obravnavalo pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, ne da bi se, glede na procesno situacijo, opredelilo do obstoja procesnih predpostavk za tožbo, s katero pritožniki izpodbijajo dva akta (dovoljenje Občinske uprave Občine ..., št. 224-0028/2016-2 z dne 27. 9. 2016, in sklep Občinske uprave Občine ..., št. 224-0038/2016 z dne 9. 1. 2017).

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, glede na ustaljeno upravnosodno prakso¹ pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi pritožniki s svojimi splošnimi navedbami zatrjevane težko popravljive škode niso izkazali. Tako pritožniki v prvostopenjskem postopku niso niti ustrezno zatrjevali niti verjetno izkazali težko popravljive škode, ki naj bi jim z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Edina konkretna navedba v zvezi z možnostjo nastanka težko popravljive škode je ta, da je z zaporo dela ceste ta neprevozna za promet. Vendar je ta navedba v celoti nekonkretizirana in neizkazana. Zgolj splošne navedbe, da so prizadeti njihovi interesi in da jim z navedenim dejanskim stanjem nastaja težko popravljiva škoda, pa za izkazovanje take škode ne zadoščajo. Ob tem pa navajanje novih dejstev in okoliščin, ki jih pritožniki zatrjujejo šele v pritožbi (npr. da cesta predstavlja povezovalno pot od glavne občinske ceste, da prvi tožnik potrebuje po tej cesti dovoz do svoje hiše štirikrat dnevno), ne more biti upoštevano v okviru pritožbene presoje pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločitve o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj ob navedeni temeljni obveznosti, da stranka poda celovito utemeljitev že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe, v pritožbenem postopku zoper sklep o izdaji začasne odredbe nedovoljenih pritožbenih novot ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

12. Glede pritožbenega ugovora posega v javno korist pa Vrhovno sodišče dodaja, da je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da pritožniki izkažejo škodo, ki bo njim nastala, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, in njeno težko popravljivost. Šele če sta ti dve predpostavki izkazani, sodišče pri nadaljnjem odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi.

13. Vrhovno sodišče še pripominja, da bi iz predlagane zahteve za izdajo začasne odredbe lahko izhajalo, da je stanje, ki naj bi se z njo uredilo, dejansko posledica nepravilnega izvrševanja izdanega dovoljenja, torej ne dovoljenja samega. Z začasno odredbo pa je mogoče začasno urediti stanje le v zvezi z njim in v njegovem okviru, za vse, kar predstavlja kršitev dovoljenja, pa so pristojni drugi organi, kot je že opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena, odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke in stranke z interesom pa na prvem odstavku 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Glej npr. sklep VS I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013 in X Ips 237/2014.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 61/2019
• UPRS Sklep I U 270/2019-6
• UPRS Sklep IV U 79/2020-6