VSRS Sodba in sklep II Ips 331/2011

Jedro

Tožnica pri utemeljevanju svojega zahtevka za povračilo škode izhaja iz predpostavke, da je lastnica sporne nepremičnine, česar pa ni uspela potrditi.

Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek imata različno pravno in dejansko podlago. V takšnem primeru se vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek:

- za ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena 5. 6. 2000 med prvo toženko in drugim tožencem za nakup nepremičnine parc. št. 868/6, k. o. ... - poslovna stavba v izmeri 34 m2, neveljavna (1. točka izreka);

- da je vknjižba lastninske pravice pri tej nepremičnini na ime drugega toženca neveljavna (2. točka izreka);

- da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na temelju kupoprodajne pogodbe z dne 5. 6. 2000 in vzpostavi zemljiškoknjižno stanje glede te nepremičnine, kakršno je bilo pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 5. 6. 2000, tako da se izbriše lastninska pravica drugega toženca (3. točka izreka);

- da sta toženki dolžni tožnici povrniti pravdne stroške (4. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 60.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri ugotavljanju volje strank zavezovala pravnomočna sodba 8 Pg 217/00, iz katere je razvidno, da drugi toženec ni nikoli navajal, da je sam pred tožnico postal lastnik sporne nepremičnine. Iz res iudicata je razvidna prava volja strank, in sicer, da drugi toženec najame od lastnika nepremičnino. Vse do spornega razpolaganja prve toženke slednji ni bil omenjen kot zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine. Sodišče je ob tem zanemarilo izkustvo obdobja od leta 1994 do 2000, ko je bil z Zakonom o zemljiški knjigi šele vzpostavljen primeren pravni okvir za vpise v zemljiško knjigo, ter zlasti Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je dosledno dopuščal uveljavljanje vlaganj v tujo stvar. Nekoliko grobo pravno povzemanje, ki je v letu 2011 bolj na robu neverjetnega, je v celoti ustrezalo času od leta 1986 pa vse do leta 2000, ko bi tožnica lahko celo priposestvovala nepremičnino. Sodišče je povzelo, da je bil zaradi plačila kupnine obogaten A., ob tem pa prezre, da drugi toženec ni zatrjeval nobenega plačila kupnine A. Prva toženka ni nikoli izvrševala lastninske posesti na sporni nepremičnini, pri čemer je relevantno, da takrat, ko je izvedela, da nekdo daljše obdobje prejema koristi iz njene lastnine, ni uveljavljala povračila. Ta okoliščina izkazuje nemoralnost pri razpolaganju prvega toženca. Stranke sicer niso decidirano zatrjevale vseh pravno relevantnih dejstev, vendar pa je dolžno tudi sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišči sprejmeta dejstvo prodajne pogodbe med toženkama kot pravno relevantno, ne glede na okoliščine njune volje. Zaradi položaja in funkcije drugega toženca ni mogoče govoriti o soglasju volj pri sklepanju pogodbe, ampak gre za nemoralno dejanje, saj je vsaj ena stranka v postopku vedela, da gre za razpolaganje s premoženjem tretje osebe. Pomembno je, da je bila prva toženka vpisana v zemljiško knjigo, ker je bila lastnica zemljišča, in je v času investitorstva veljalo pravilo družbene lastnine. Po osamosvojitvi so se itak vse nepremičnine prepisale na občine, Ingrad pa je šel vmes v stečaj. Iz tega razloga vpisov ni bilo mogoče urediti, tožnik pa je vsekakor zadevo skušal urediti. Šele po tem, ko je za dovolilo zaprosil prvo toženko, je drugi toženec izvedel sporni posel. V primeru poštenega in pravno dopustnega ravnanja bi prva toženka priznala lastninsko pravico tožnici. Drugi toženec pa je prvo toženko z lažnivimi okoliščinami spravil v zmoto, saj je zatrjeval, da ima ravno on sam sklenjeno pogodbo z investitorjem. Drugi toženec ni nikoli plačal kupnine. Sodišče spregleda, da prva toženka ni bila v tožbi za najemnino pritegnjena kot zemljiškoknjižna lastnica. Sodišče tudi ni zavzelo pravnega stališča do tega, na kakšni osnovi je bila prva toženka vknjižena kot lastnica, če je bilo očitno, da je za lastnika veljala tožnica, ki je izstavljala račune za najemnino. Sodišče ni presojalo okoliščin, ki kažejo na nezakonitost vpisa in nemoralno razpolaganje prve toženke, pri kateri je bil drugi toženec v času sklepanja pogodbe zaposlen. Prva toženka ni nikoli lastniško posedovala nepremičnine, niti je ni ekonomsko koristila, drugi toženec pa nikoli ni zanikal lastninske pravice tožnice. Ob tem ni zgolj pomembno, kdo je vpisan v zemljiško knjigo, ampak da tisti, ki meni, da je lastnik, izvršuje posest in je pri tem dobroveren. Sodišče tudi ni razrešilo vprašanja, zakaj je drugi toženec sklenil novo pogodbo s prvo toženko, če je že imel sklenjeno prodajno pogodbo iz leta 1989. Sodišči sta vsa pravna načela mirno spregledali ter se osredotočili na razsojanje, ali je tožnica zamudila rok pri vtoževanju izbrisa iz zemljiške knjige, brez da bi presojali, ali je morebiti upravičena do odškodnine s strani nedobrovernega drugega toženca, ki je svoj položaj, ko je bil hkrati najemnik in imel vpliv na odločanje s strani zemljiškoknjižnega lastnika, v celoti zlorabil in tožnici odtujil nepremičnino.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je delno nedovoljena, sicer ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367a. členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP). Tožeča stranka je poleg primarnega zahtevka, s katerim je uveljavljala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 5. 6. 2000 in izbrisno tožbo, uveljavljala še podrejeni zahtevek za plačilo 60.750 EUR iz naslova neupravičene obogatitve in odškodnine. Primarni in podrejeni tožbeni zahtevek imata različno pravno in dejansko podlago. V takšnem primeru se vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Poudariti je treba, da se pri tem tudi ni mogoče opreti na izjemo iz petega odstavka 367. člena ZPP, saj odločitev o reviziji ni odvisna od zahtevkoma skupnih pravnih vprašanj, prav tako odločitev o enem zahtevku ni odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Vrednost spornega predmeta primarnega zahtevka znaša 20.864,63 EUR, ki revizijskega praga ne presega. Revizijo je bilo zato treba v tem delu kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

7. Revizija je torej dovoljena le v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 60.750 EUR. V zvezi z njim revidentka vztraja pri njegovi odškodninski podlagi. V postopku ga je utemeljevala z navedbami, da naj bi prva toženka in drugi toženec 5. 6. 2000 sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. 868/6, k. o. ... - poslovna stavba v izmeri 34 m2, kljub temu, da je tožnica za isto nepremičnino prodajno pogodbo sklenila 12. 4. 1989 z A. n.sol.o. Z ravnanjem toženih strank naj bi bila oškodovana, saj svoje lastninske pravice ne more vpisati v zemljiško knjigo, nepremičnine pa tudi ne more uporabljati, zato zahteva povrnitev njene tržne vrednosti.

8. Tožnica pri utemeljevanju svojega zahtevka za povračilo škode torej izhaja iz predpostavke, da je lastnica sporne nepremičnine, česar pa v pravdi ni uspela potrditi. Vrhovno sodišče poudarja, da iz dejanskih ugotovitev in na njih temelječih pravnih zaključkov sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi njen zatrjevani pravni prednik A. sploh bil imetnik lastninske oziroma druge pravice, ki bi se v postopku lastninjenja transformirala v lastninsko pravico (nasprotno, iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila imetnica pravice uporabe druga pravna oseba) in bil kot tak razpolagalno sposoben. Lastninska pravica torej nanjo ni bila (in ni mogla biti) učinkovito prenesena. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tega tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna. Tožnica se v reviziji prvič (pavšalno) sklicuje tudi na priposestvovanje, kar ne more biti uspešno, saj dejstev, ki bi takšen način pridobitve lastninske pravice utemeljevala, do sedaj ni niti zatrjevala. V zvezi z revidentkinim izpostavljanjem odločitve v zadevi 8 Pg 217/00 Okrožnega sodišča v Ljubljani, pa je treba pritrditi razlogom sodišč prve in druge stopnje, da odločitev v postopku za plačilo najemnine iz najemne pogodbe, ki je bila za sporno nepremičnino sklenjena med tožnico in drugim tožencem, na odločitev v tej pravdni zadevi, v kateri je bistvena presoja učinkovitosti prenosa lastninske pravice s strani tožničinega zatrjevanega pravnega prednika na tožnico, ne more vplivati.

9. Glede revizijskega navajanja, da bi prva toženka morala lastninsko pravico na sporni nepremičnini prenesti na tožnico, pa je treba pojasniti, da tožnica kakšnega obligacijskopravnega razmerja, ki bi bilo podlaga za takšen zahtevek, ni zatrjevala. Zato tudi zahtevek za povračilo škode zaradi njegove kršitve ne more biti utemeljen.

10. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, torej niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 179/2013
• Sklep II Ips 661/2003
• Sodba in sklep III Ips 71/2009