VSRS Sklep Cp 3/2017

Jedro

V postopku priznanja tuje sodne odločbe dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe, prav zato pa dolžnik ni prekludiran z uveljavljanjem teh ugovorov v kasnejšem izvršilnem postopku. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek. Vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka ivzršilnega naslova ne sodijo.

Izrek

I. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predlagatelj, hrvaška pravna oseba, je pred slovenskim sodiščem predlagal priznanje pravne veljavnosti tuje sodne odločbe, sodbe in sklepa Trgovskega sodišča v Splitu, opr. št. IV P-3274/95 z dne 28. 11. 1997, ki je bila izdana v pravni zadevi tožeče stranke: 1. A. A., 2. B. B. in 3. C. C., vsi iz Ljubljane, zoper toženo stranko: 1. D. d.d., Ston, in 2. E. Zagreb (sodna odločba je postala pravnomočna 12. 5. 1998 in izvršljiva 2. 7. 1998), vendar ne v celoti, temveč le v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka.

2. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in s sklepom I R 1328/2015 z dne 29. 1. 2016 priznalo delno pravno veljavnost omenjene hrvaške sodne odločbe, in sicer v naslednjem obsegu:

- prizna se pravna veljavnost II. točke izreka sklepa, ki glasi: "Tožniki A. A., B. B. in C. C. iz Ljubljane so solidarno dolžni v roku 8 dni nadomestiti pravdne stroške postopka in sicer toženemu D. d.d., Ston v znesku od 530.000,00 kn in toženemu E. Zagreb, v znesku od 4.000,00 kn", v delu, v katerem je bilo odločeno o povrnitvi pravdnih stroškov v razmerju med A. A. in D. d.d., Ston,

- prizna se pravna veljavnost III. točke izreka sklepa, ki se glasi: "Tožnik A. A. je dolžan v roku 8 dni, poleg nastalih stroškov v predhodni točki, poravnati toženim nadaljnje pravdne stroške postopka in sicer toženem D. d.d., Ston v znesku od 50.000,00 kn in toženem E. Zagreb v znesku od 1.000,00 kn", v delu, v katerem je bilo odločeno o povrnitvi pravdnih stroškov v razmerju med A. A. in D. d.d., Ston.

3. Ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o priznanju je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom I R 1328/2015 z dne 23. 9. 2016 kot neutemeljen zavrnilo.

4. Zoper omenjeni sklep vlaga pritožbo nasprotni udeleženec, kot navaja uvodoma, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, predlog za priznanje tuje sodne odločbe pa zavrže oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne. Njegove pritožbene razloge lahko razdelimo v tri sklope:

a) glede pravnega interesa za priznanje tuje sodne odločbe:

Nasprotni udeleženec v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je podan pravni interes predlagatelja za priznanje tuje sodne odločbe. Pojasnjuje, da Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7. 2. 1994 (v nadaljevanju: Pogodba), ki ureja priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, ločuje dva postopka, postopek za priznanje njene pravnomočnosti in njene popolne izenačitve z domačo sodno odločbo in postopek za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe. Prvi postopek se uporablja predvsem za priznavanje oblikovalnih in ugotovitvenih sodb, izjemoma pa tudi za dajatvene sodbe, sledenje pa le, kadar se ne zahteva njihova izvršitev, temveč želi stranka doseči kakšen drug učinek (npr. želi uveljavljati ugovor res iudicata). Postopek za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe pa se presoja v izvršilnem postopku in je posebej prilagojen dajatvenim odločbam (nasprotni udeleženec se sklicuje na sklep VS RS Cp 11/2005 z dne 26. 10. 2006). Na podlagi navedenega nasprotni udeleženec zaključuje, da predlagatelj pravnega interesa za priznanje nima, saj v predlogu sam navaja, da predlaga priznanje za potrebe izvršitve tuje sodne odločbe nasproti nasprotnemu udeležencu v Republiki Sloveniji. Predlagatelj bi moral zato sprožiti postopek za priznanje izvršljivosti tuje sodne odločbe, v katerem pa bi bil neuspešen, saj je nasprotni udeleženec terjatev že v celoti poplačal, kar izhaja tudi iz priloženih dokazov. Zato tudi niso pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da je navedba predlagatelja, da njegova terjatev še ni bila v celoti poplačana, ostala neprerekana. Nasprotni udeleženec je namreč ves čas zatrjeval, da je bil predlagatelj v celoti poplačan. Pri tem se nasprotni udeleženec sklicuje na navedbe na strani 3 ugovora, ko je trdil, da je bil predlagatelj od 5. 1. 2011 do 12. 2. 2013 poplačan skupaj za 211.803,70 EUR, kar predstavlja glavnico, zakonske zamudne obresti in stroške postopka, ki so bili poplačani več kot dvakrat. Navedeno v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi sodišče samo (v točki 19), kar pomeni, da so razlogi sklepa med seboj v nasprotju.

b) glede nasprotovanja pravnemu redu RS:

Nasprotni udeleženec uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da v konkretnem primeru priznanje tuje sodne odločbe ne nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Za to navaja več razlogov. Prvega gre razumeti v smeri, da je v nasprotju s slovenskim pravnim redom, da bi predlagatelj s priznanjem tuje sodne odločbe dosegel poplačilo terjatve, ki po pravu RS več ne obstaja. Pravi, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da terjatev še ni bila v celoti poplačana in se ni opredelilo do navedb in dokazov, ki jih je v zvezi s tem podal oziroma predložil nasprotni udeleženec. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugi razlog nasprotni udeleženec vidi v tem, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da priznanje tuje sodne odločbe, ki teka zakonskih zamudnih obresti ne omejuje s pravilom ne ultra alterum tantum, ni v nasprotju s sedaj veljavnim pravnim redom RS. S tem je sodišče, kot trdi nasprotni udeleženec, dovolilo retroaktivno uporabo novele OZ-A, kar pa izrecno nasprotuje ustavni odločbi U-I-300/04 z dne 17. 3. 2006. Poleg tega je nasprotnega udeleženca postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi z dolžniki, ki jim je bila obveznost plačila naložena po slovenskem pravu. Tretji razlog pa nasprotni udeleženec vidi v tem, da tuja sodna odločba kot taka že v samem izreku nasprotuje javnemu redu RS. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da obveznost plačila obresti v izreku tuje sodbe ni navedena in zato sodišče tudi iz tega razloga priznanja tuje sodne odločbe glede obveznosti plačila zamudnih obresti niti delno ne bi moglo zavrniti. Po mnenju predlagatelja že ta razlog sam po sebi nasprotuje pravnemu redu RS, ki zahteva, da so izreki sodnih odločb jasni in določni. V konkretnem primeru pa v izreku tuje sodne odločbe obveznost plačila zamudnih obresti sploh ni določena, kljub temu pa je bila taka obveznost nasprotnemu udeležencu na podlagi te sodne odločbe naložena. Sodne odločbe zaradi take pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, nasprotnemu udeležencu pa je najmanj glede obrestnega dela onemogočena pravica do izjave, saj se o nečem, kar ni določeno, sploh ne more izjaviti.

c) kršitev razpravnega načela:

Nasprotni udeleženec uveljavlja, da je sodišče kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP), ker je predlagatelja pozvalo, da dopolni navedbe glede tega, v kakšnem obsegu predlaga priznanje tuje sodne odločbe, ter s tem dopustilo nedopustno saniranje nezadostne trditvene ter dokazne podlage.

5. Na pritožbo je odgovoril predlagatelj. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče pri presoji utemeljenosti pritožbe ne more mimo naslednjih dejstev in okoliščin:

- da je bila tuja sodna odločba priznana le v delu, s katerim je bilo nasprotnemu udeležencu naloženo, da mora predlagatelju plačati 580.000 kn stroškov postopka.

- da v izreku tuje sodne odločbe ni določeno, da mora nasprotni udeleženec v primeru zamude s plačilom stroškov postopka plačati tudi zakonske zamudne obresti in da zato tudi iz sklepa o priznanju tuje sodne odločbe ta obveznost ne izhaja.

- da se izvršilni postopek v Republiki Hrvaški vodi tudi zaradi plačila zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, in sicer od 28. 11. 1997 dalje (glej prilogo A10).

- da je med udeležencema postopka sporno, ali je nasprotni udeleženec svojo obveznost po tuji sodni odločbi že izpolnil: po trditvah predlagatelja mu je nasprotni udeleženec na dan 23. 3. 2016 dolžan še 652.508,43 kn (454.659,44 kn glavnice in 197.848,99 kn zakonskih zamudnih obresti), medtem ko nasprotni udeleženec trdi, da je svojo obveznost že v celoti izpolnil.

- da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali in v kolikšnem obsegu je nasprotni udeleženec poravnal svojo obveznost po tuji sodni odločbi, ker je zavzelo stališče, da je to stvar morebitnega izvršilnega postopka.

8. Čeprav sodišče prve stopnje dejstvo, da nasprotnemu udeležencu v izreku tuje sodne odločbe obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti sploh ni bila naložena, navaja kot dodaten, obrobni razlog, zakaj tudi v primeru, da bi plačilo zakonskih zamudnih obresti nasprotovalo pravnemu redu RS (zaradi kršitve prepovedi ne ultra alterum tantum), predloga za priznanje niti delno ne bi moglo zavrniti, po presoji Vrhovnega sodišča to dejstvo predstavlja ključni razlog za odločanje o utemeljenosti pritožbenih navedb, da priznanje tuje sodne odločbe nasprotuje slovenskemu pravnemu redu.

9. Izvršilni naslov v morebitni izvršbi bo sodna odločba hrvaškega sodišča, s katero je bilo nasprotnemu udeležencu naloženo, da predlagatelju plača stroške postopka v znesku 580.000,00 kn. V slovenskem pravnem redu je ustaljeno in enotno stališče, da v izvršilnem postopku ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi plačila zamudnih obresti od glavnice, če izvršilni naslov obrestnega izreka ne vsebuje.¹ Navedeno za konkretni primer pomeni, da v primeru izvršbe v Republiki Sloveniji predlagatelj od nasprotnega udeleženca na podlagi tuje sodne odločbe kot izvršilnega naslova ne bo mogel izterjati nič več od glavnice v znesku 580.000,00 kn (in seveda stroškov samega izvršilnega postopka v RS). Za plačilo zakonskih zamudnih obresti v morebitnem izvršilnem postopku ne bo pravne podlage, saj obveznost njihovega plačila v izreku tuje sodne odločbe ni navedena. Iz tega razloga se vse pritožbene navedbe v smeri, da priznanje tuje sodne odločbe nasprotuje slovenskemu pravnemu redu, ker tek zamudnih obresti ni omejen s pravilom ne ultra alterum tantum in ker obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti v njenem izreku ni navedena, izkažejo za neutemeljene.

10. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da je podan pravni interes predlagatelja za predmetni postopek priznanja tuje sodne odločbe. Pravni interes je procesna predpostavka vsakega sodnega postopka. Drugi odstavek 23. člena Pogodbe določa, da prošnjo za priznanje in izvršitev lahko vloži vsak, ki ima pravni interes za tako priznanje in izvršitev. Po eni strani gre za povezavo med priznanjem in izvršitvijo, kar pomeni, da je mogoče priznati tujo sodno odločbo predvsem tedaj, kadar naj bi imela na teritoriju Republike Slovenije določene pravne učinke. Predlagatelj trdi, da je predlog za priznanje vložil zato, da bo v Republiki Sloveniji predlagal izvršbo zoper nasprotnega udeleženca, saj njegova terjatev po tuji sodni odločbi še ni v celoti poplačana. Tuja sodna odločba je po svoji naravi takšna sodna odločba, ki bi mogla imeti učinke na pravna razmerja v Republiki Sloveniji, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pravni interes predlagatelja za njeno priznanje podan. Kakšen bo dejanski uspeh predlagatelja v postopku izvršbe, pa za odločanje o priznanju (tudi za presojo pravnega interesa) ni odločilno.

11. Nasprotnega udeleženca sicer moti tudi to, da je predlagatelj predlagal zgolj priznanje, ne pa tudi priznanja izvršljivosti tuje sodne odločbe in češ da zgolj za priznanje (brez priznanja izvršljivosti) nima pravnega interesa. Prva ugotovitev v zvezi s tem je, da Pogodba in tudi Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) postopka za priznanje izvršljivosti ne poznata, temveč govorita le o "izvršitvi tuje sodne odločbe" (glej 20. - 23. člen Pogodbe in 103. člen ZMZPP), s čimer ni mišljen postopek za priznanje izvršljivosti, pač pa izvršba in concreto.² Po ZMZPP, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi prvega odstavka 23. člena Pogodbe, je izvršbo mogoče zahtevati neposredno na podlagi tuje sodne odločbe. Člen 103/2 ZMZPP določa le pogoj, da mora upnik k predlogu za izvršbo priložiti tuje potrdilo o izvršljivosti. Tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 13. členu določa, da je tuja sodna odločba izvršilni naslov, če izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje. V tem primeru torej izvršilno sodišče v okviru odločanja o dovolitvi izvršbe odloči o priznanju tuje sodne odločbe kot o predhodnem vprašanju. Ima pa upnik tudi drugo možnost in lahko najprej sproži samostojen postopek za priznanje tuje sodne odločbe, nato pa na podlagi sklepa o priznanju predlaga izvršbo. V tem primeru je izvršilno sodišče vezano na pravnomočno odločitev, da se tuja sodna odločba prizna (13. člen ZPP). Še vedno pa mora upnik v izvršilnem postopku predložiti tuje potrdilo o izvršljivosti te sodne odločbe, izvršilno sodišče pa mora presoditi, ali je to potrdilo veljavno (člen 103/2 ZMZPP). Glede na navedeno pravno ureditev torej ni ovire, da predlagatelj najprej predlaga le priznanje tuje sodne odločbe in šele nato sproži samostojen postopek za njeno izvršitev. V primeru, da je o priznanju že odločeno, bo pač izvršilno sodišče na to odločitev vezano.³

12. Bi pa bila navedena okoliščina lahko pomembna z vidika presoje, ali priznanje tuje sodne odločbe nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe). Nasprotni udeleženec namreč tudi trdi, da bi bilo predlagatelju s priznanjem tuje sodne odločbe omogočeno, da doseže poplačilo terjatve, ki po pravu RS več ne obstaja, to pa je v nasprotju s pravnim redom RS.

13. Izvršilni dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja iz razlogov po 55. členu ZIZ, ki preprečujejo izvršbo. Pravna teorija razloge deli na opozicijske, ki nasprotujejo sami terjatvi, in impugnacijske, ki kljub obstoju terjatve preprečujejo izvršbo. Eden od ugovornih razlogov po 55. členu ZIZ je tudi razlog, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Ugotoviti gre, da nasprotni udeleženec po vsebini uveljavlja ravno takšen razlog za nedopustnost izvršbe. Trdi namreč, da je njegova obveznost zaradi naknadnega plačila že prenehala in da je zato nedopustno, da bi predlagatelj v izvršilnem postopku dosegel poplačilo terjatve, ki več ne obstaja.

14. Zastavlja se vprašanje, ali takšen ugovor spada v postopek priznanja tuje sodne odločbe ali pa v kasnejši izvršilni postopek. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v postopku priznanja tuje sodne odločbe dolžnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe, prav zato pa dolžnik ni prekludiran z uveljavljanjem teh ugovorov v kasnejšem izvršilnem postopku. Postopek priznanja tuje sodne odločbe je od izvršilnega postopka ločen postopek. Vodi do nastanka izvršilnega naslova, na podlagi katerega je mogoče zahtevati izvršbo. Ugovori, ki se nanašajo na dopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka izvršilnega naslova ne sodijo. Po slovenskem pravu se v postopek izvršbe v vsakem primeru vključi sodišče, ki mora izdati sklep o dovolitvi izvršbe, in v ta okvir spada tudi odločanje o ugovorih, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe. Dolžnik, čigar ugovor je v izvršilnem postopku zavrnjen, pa ima še možnost samostojne tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Vprašanje, ali je terjatev predlagatelja že prenehala, se bo zato obravnavalo v morebitnem izvršilnem postopku, ki bi dejansko pomenil pravno učinkovanje priznane tuje sodne odločbe na območju Republike Slovenije, v kolikor bo do njega sploh prišlo. Nasprotni udeleženec bo lahko zato takšne ugovore uveljavljal v kasnejšem izvršilnem postopku (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).⁴

15. Poleg tega tudi Pogodba sama določa numerus clausus razlogov, zaradi katerih je mogoče zavrniti predlog za priznanje tuje sodne odločbe. Konkretni razlog, ki ga uveljavlja nasprotni udeleženec, bi bilo torej moč v samem postopku priznanja tuje sodne odločbe upoštevati le v okviru ugovora nasprotovanja pravnemu redu RS (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe). Vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni v nasprotju s slovenskim pravnim redom, če bi upnik v izvršilnem postopku dosegel poplačilo terjatve, ki je bila po trditvah dolžnika že v celoti poplačana, če dolžnik v izvršilnem postopku tega ni ugovarjal. Odločitev sodišča prve stopnje, da priznanje tuje sodne odločbe ne nasprotuje pravnemu redu RS, je zato materialnopravno pravilna.

16. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, ko je predlagatelja pozvalo, da dopolni predlog tako, da pojasni, v kakšnem obsegu predlaga priznanje tuje sodne odločbe, tj. ali priznanje predlaga le v delu, s katerim je bilo odločeno o zahtevkih med njim in nasprotnim udeležencem ali pa predlaga priznanje tuje sodne odločbe v celoti. V tem primeru je potrebna ustrezna dopolnitev predloga z navedbo vseh udeležencev in predložitev vseh vlog in listin v dodatnem izvodu še za njih. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP in procesna kršitev bi bila podana ravno v nasprotnem primeru, če sodišče predlagatelju takšne zahteve za dopolnitev ne bi podalo.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče pritožbo na podlagi 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

18. 110. člen ZMZPP določa, da sodišče o stroških postopka odloči po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ Republike Slovenije. O zadevi, v kateri je bila izdana odločba, katere priznanje se v tem postopku zahteva, bi slovensko sodišče odločalo po pravilih pravdnega postopka. Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako pa odgovor na pritožbo predlagatelja ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, do istega rezultata bi namreč prišlo tudi brez njega, zato tudi predlagatelj nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba II Ips 475/2006 z dne 19. 6. 2008, sklep II Ips 58/2005 z dne 23. 3. 2006, II Ips 68/2005 z dne 6. 4. 2006 in številne odločbe višjih sodišč, npr. VSL sklep III Ip 5485/2013 z dne 9. 1. 2014.
² Pozna pa ta institut Uredba št. 44/2001 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (ti. Bruseljska uredba oziroma Uredba Bruselj I), ki drugače kot ZMZPP ne ureja same izvršitve tuje sodne odločbe, temveč potrjevanje (razglasitev) izvršljivosti tuje sodne odločbe (prim. poglavje III, oddelek 2 BU), po katerem mora upnik najprej v samostojnem postopku doseči potrditev izvršljivosti (eksekvatura) in šele ko je v tem postopku v Sloveniji izdana odločba o razglasitvi izvršljivosti, lahko zahteva (v novem sodnem postopku) izvršbo.
³ Navedeno izhaja tudi iz sklepa VS RS Cp 11/2005, na katerega se v pritožbi sklicuje nasprotni udeleženec v utemeljitev svojih navedb, da predlagatelj nima pravnega interesa za priznanje tuje sodne odločbe in da bi moral sprožiti postopek za priznanje njene izvršljivosti. V navedenem sklepu je Vrhovno sodišče izrecno zapisalo, da ni izključena možnost, da bi predlagatelj vložil zahtevo samo za priznanje tuje sodbe odločbe. To izrecno velja za ugotovitveno sodbo, kjer izvršba ni mogoča in kjer predlagatelj tudi ne bi mogel predložiti potrdila tujega sodišča o izvršljivosti. Prav tako pa je tudi pri dajatveni sodbi mogoče pričakovati, da bo po priznanju sodne odločbe prišlo do prostovoljne izpolnitve zahtevka in da izvršilni postopek ne bo potreben.
⁴ Tako tudi sklep VS RS Cpg 5/2014 z dne 23. 9. 2014 in Cp 2/2006 z dne 29. 6. 2006 ter A. Galič, Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po uredbi št. 44/2001 ("Bruseljski uredbi"), Zbornik znanstvenih razprav - LXVI. letnik 2006, str. 76 - 77. Slednji sicer takšno stališče zavzema glede postopka potrditve izvršljivosti po Bruseljski uredbi, vendar je po mnenju Vrhovnega sodišča njegovo stališče smiselno uporabljivo tudi za postopek priznanja po ZMZPP in Pogodbi, saj gre v obeh postopkih za to, da vodita k nastanku izvršilnega naslova, ugovori, ki se nanašajo na nedopustnost izvršbe, pa v postopek nastanka izvršilnega naslova ne spadajo.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Cp 2/93
• Sodba III Ips 83/2008
• Sklep II Ips 557/2009