VSRS Sklep II Ips 272/2016

Jedro

Toženkine trditve, da ji solastnica ni dovolila uporabljati sporne nepremičnine in da nanjo (zaradi odklonitve soglasja) ni bilo moč priključiti vode in elektrike, zadoščajo za obrazloženo nasprotovanje primernosti stanovanja, ki ga poseduje najemnik in predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, sklenjene za neprofitno najemnino.

Zakonska dikcija primernega stanovanja je široka in jo je treba napolniti glede na okoliščine vsakokratnega primera. Po oceni revizijskega sodišča pa postavlja pod vprašaj primernost stanovanja oziroma stavbe, v kateri ni (mogoče priklopiti) vode in elektrike ali v kateri ni drugih pogojev za običajno in človeku dostojno bivanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrže.

II. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v I., II, in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožniki so na podlagi petega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) zahtevali odpoved najemne pogodbe, s toženko sklenjene za neprofitno najemnino, in njeno izselitev.

2. Sodišče prve stopnje je njihovemu tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Zavrnilo ga je le v delu, v katerem so zahtevali izselitev v manj kot 90-ih dneh, in v delu, v katerem so zahtevali, da začne rok za izselitev teči od izdaje sodne odločbe dalje.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 73/2016 z dne 21. 7. 2016 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo ob predpostavki, da so bile navedbe tožene stranke takšne, kot izhajajo iz 2. točke prvostopenjske sodbe in 8. točke drugostopenjske sodbe, pravilno ravnanje nižjih sodišč, ki nista ugotavljali dejstev v luči 10. člena SZ-1.

O navedbah v revizijskem postopku

5. Toženka po pooblaščeni odvetnici vlaga dopuščeno revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanih sodb tako, da tožbeni zahtevek tožnikov zavrne, oziroma njuno razveljavitev. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Opozarja, da je zatrjevala in dokazala, da stanovanje, na katerem je imela zgolj solastniški delež in ga ni mogla uporabljati, ni bilo primerno. Dogovora o njegovi delitvi s preostalo solastnico namreč ni mogla doseči, ni imela ključev njegovih vrat, stavbe že dolgo ni nihče uporabljal, zato ni bila opremljena, šipe so bile razbite, v njej pa tudi ni bilo elektrike in vode. Po njeni oceni bi morali sodišči nižjih stopenj ob tem preveriti, ali je bilo stanovanje primerno v smislu 10. člena SZ-1. Pojasnjuje potek postopka, v katerem sta s solastnico skušali razdeliti solastnino, in opozarja na svoje slabo premoženjsko stanje, ki ji onemogoča sprožanje novih postopkov. Ocenjuje, da je storila vse, da bi pridobila primerno stanovanje. Zaključku sodišča druge stopnje, da ni prerekala trditev tožnikov, da ima v lasti primerno stanovanje, pripisuje protispisnost, saj že s strani sodišča druge stopnje povzete trditve zadoščajo za zaključek, da ni imela na voljo primernega stanovanja. Na drugi strani tudi ocenjuje, da tožniki niso prerekali njenih trditev, da je neuporabno nepremičnino podarila bratu zato, da mu je vrnila dolgove. Opozarja tudi, da izpodbijana odločitev odstopa od dosedanje sodne prakse glede presoje, ali odpovedni razlog vpliva na odločitev, če ob odločanju ne obstaja več, in izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 36/2007. Opozarja še na 106. člen SZ-1 in dejstvo, da ob utemeljeni odpovedi te najemne pogodbe ne bo imela kam, kar nasprotuje ustavno zagotovljeni socialni državi. S tem se sodišči nižjih stopenj nista ukvarjali, pa bi se po njeni oceni morali.

Toženka je 18. 11. 2016 sodišču poslala še vlogo, ki jo je poimenovala pritožba. Iz uvoda izhaja, da z njo nasprotuje sodbama sodišč druge in prve stopnje.

6. Tožniki na vročeno revizijo niso odgovorili.

7. Vloga toženke, imenovana pritožba, ni dovoljena, dopuščena revizija, ki jo je vložila pooblaščena odvetnica, pa je dovoljena in utemeljena.

O dovoljenosti vloge, poimenovane pritožba

8. Že iz uvoda vložene vloge, poimenovane pritožba, izhaja, da z njo toženka nasprotuje (tudi) sodbi sodišča druge stopnje. Zato ne glede na poimenovanje lahko predstavlja le izredno pravno sredstvo. Po tretjem in četrtem odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Toženka slednjega ni izkazala, zato njeno pravno sredstvo ni dovoljeno.

9. To je Vrhovnemu sodišču narekovalo zavrženje vloge, poimenovane pritožba (prvi odstavek 91. člena ZPP).

O utemeljenosti dopuščene revizije

10. Tožniki želijo toženki odpovedati najemno pogodbo, sklenjeno za neprofitno najemnino. Pravico do odpovedi so v tožbi oprli na okoliščino, da ima toženka v lasti drugo primerno stanovanje, saj je do 1/2 solastnica nepremičnine s parc. št. 57/1, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Lastništvo drugega primernega stanovanja kot krivdni odpovedni razlog opredeljuje peti odstavek 103. člena SZ-1.¹ Zakonodajalec je na ta način uravnotežil interese lastnika stanovanja (najemodajalca) in najemnika, ki si sicer najema ne bi mogel privoščiti. Ta je upravičen do najema za neprofitno najemnino zato le tedaj, ko je njegov socialni položaj tako šibek, da bi brez njega ostal brez človeku dostojne strehe nad glavo. Če pa si jo lahko zagotovi drugače, prevladajo interesi najemodajalca (lahko predlaga spremembo najemnega razmerja iz neprofitnega v profitno ali odpove najemno pogodbo).

11. Toženka svojo pravico do najema stanovanja za neprofitno najemnino tudi z revizijskimi navedbami utemeljuje na okoliščinah, da solastninske pravice na sporni nepremičnini nima več (in po morebitnem prenehanju najema nima kam) ter da sporna nepremičnina ni ustrezala standardu primernega stanovanja, na katerega zakon veže pravico najemodajalca, da najemniku odpove najemno pogodbo. Glede slednjega med sodiščema nižjih stopenj in toženko obstoji nesoglasje o tem, ali je toženka trditve, s katerimi je dovolj določno nasprotovala primernosti sporne nepremičnine, podala. Sodišči nižjih stopenj sta namreč ocenili, da toženka tovrstnih trditev ni obrazloženo podala, o tem naj bi le izpovedovala v okviru svojega zaslišanja.²

12. Ugotovitve sodišč nižjih stopenj in toženkine revizijske trditve pa se ne razhajajo glede tega, da je toženka imela solastniški delež do 1/2 na sporni nepremičnini in da ga je konec leta 2013 prenesla bratu. Toženka v reviziji ponavlja po njeni oceni opravičljive razloge za svoje ravnanje, ki pa jih sodišči nižjih stopenj nista sprejeli. Ker revizija v tej smeri ni dopuščena, Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo nanje.³ Tako obvelja ocena sodišč nižjih stopenj, da je toženka sporno nepremičnino bratu neodplačno naklonila in za svoje ravnanje ni podala opravičljivega razloga.⁴

13. Na mestu pa je toženkino opozorilo, da sta sodišči nižjih stopenj napačno ocenili njene ugovore, s katerimi se je zoperstavila trditvi tožnikov, da je sporna nepremičnina predstavljala primerno stanovanje.

14. Pravdni postopek strankama nalaga, da trditve, na katere opirajo svoj zahtevek, podajo (nato pa jih morajo še dokazati), kar velja tudi za ugovore, s katerimi izpodbijajo nasprotne navedbe in dokaze (212. člen ZPP). Slednje morajo storiti tako obrazloženo, da ni moč zaključiti, da jih priznavajo (drugi odstavek 214. člena ZPP).

15. Že sami izseki iz obrazložitve izpodbijanih sodb, s katerimi sta sodišči nižjih stopenj povzeli toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, da ji solastnica ni dovolila uporabljati sporne nepremičnine in da nanjo (zaradi odklonitve soglasja) ni bilo moč priključiti vode in elektrike,⁵ zadoščajo za ovrženje nosilnega razloga sodišč nižjih stopenj, da naj bi toženka o tem le izpovedovala. Pa tudi izključujejo pravilnost nadaljnjega pojasnila pritožbenega sodišča, da iz toženkinih navedb ni mogoče razbrati, da soglasja za priklop ali uporabo ni mogla pridobiti, kar bi ji onemogočalo uporabo sporne nepremičnine. Dodatno to potrdi tudi pregled toženkinih navedb na prvem naroku za glavno obravnavo. Na njem je toženka dodala tudi, da kljub prošnji od solastnice ni prejela ključev sporne nepremičnine.⁶

16. Ostane še presoja, ali so toženkini ugovori dovolj konkretni, ali torej v primeru, če držijo, lahko zadoščajo za zaključek, da sporna nepremičnina ni primerno stanovanje. To zakon v 10. členu opredeli kot stanovanje v eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena tega zakona.

17. Zakonska dikcija je široka in jo je treba napolniti glede na okoliščine vsakokratnega primera. Po oceni revizijskega sodišča pa postavlja pod vprašaj primernost stanovanja oziroma stavbe, v kateri ni (mogoče priklopiti) vode in elektrike ali v kateri ni drugih pogojev za običajno in človeku dostojno bivanje.

18. Ocena sodišč nižjih stopenj, da toženka ni obrazloženo nasprotovala trditvam tožnikov o imetništvu primernega stanovanja, je tako v nasprotju z določbami pravdnega postopka. Toženki pa v postopku ni bila dana možnost poštene obravnave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

19. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in odločbi sodišč nižjih stopenj v delu, opisanem v izreku te odločbe, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

20. Sodišče prve stopnje bo moralo zgoraj povzete toženkine trditve vsebinsko obravnavati v pomenu 10. člena SZ-1 in glede njih izpeljati dokazni postopek. Šele na tem mestu bodo v poštev prišli dokazni predlogi tožnikov, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje.

21. Če se toženkine trditve ne bodo izkazale kot resnične, pa je pred izpraznitvijo ne bo moglo varovati zgolj dejstvo, da po odsvojitvi sporne nepremičnine nima kam. Ob ugotovljenem ravnanju, ki predstavlja zakonsko določen krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe, najemnika ne varuje in ne sme varovati nobeno (ustavno) načelo ali pravica.

-------------------------------
¹ Če ima najemnik neprofitnega stanovanja ali njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi najemnik v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo, sme lastnik odpovedati najemno pogodbo.
² Primerjaj 11. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 8. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.
³ Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Izven tega okvira pa revizija ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).
⁴ O vplivu tovrstnih naknadnih okoliščin na utemeljenost tožbenega zahtevka primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 36/2007.
⁵ Primerjaj 2. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 8. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, pa tudi drugo stran odgovora na tožbo.
⁶ Zapisnik naroka na list. št. 32 spisa in naslednje.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2177/2010
• VSL sodba I Cp 2906/2009
• VSK sodba I Cp 734/2001