VSRS Sodba I Ips 25280/2014

Jedro

Obsojencu je očitano, da je ravnal v nasprotju z določbama 51. in 51.b člena Zakona o policiji. Bistvo navedenih določb je, da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada, pri uporabi prisilnih sredstev pa mora spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo. Fizično silo in palico lahko policisti uporabijo, če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red, ali v primeru upiranja osebe, ki jo je treba prijeti, privesti, ali ji odvzeti prostost, ter v primeru, če je treba odvrniti napad na osebe ali objekte, ali napad na sebe ali koga drugega.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 25280/2014 z dne 3. 11. 2015 obsojenega J. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 25280/2014 z dne 19. 5. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdi, da so v ravnanju obsojenca "izostali vsi potrebni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja", da je sodišče na škodo obsojenca prekoračilo obtožbo, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, ki bi bili obsojencu v korist, ker sodišče ni angažiralo izvedenca s področja policijskih pooblastil, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ter da je pritožbeno sodišče kršilo določbo 378. člena ZKP, ker obsojenca in njegovega zagovornika ni obvestilo o seji senata. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Meni, da sodišče ni prekoračilo obtožbe, ker je opis spremenilo v obsojenčevo korist ne v njegovo škodo, da sodišče glede vprašanja, ali sta obsojenca ravnala v skladu s pooblastili iz 51. in 51.b člena Zakona o policiji, ni bilo dolžno pritegniti izvedenca policijske stroke, ker gre za pravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča, da je sodišče ravnalo v skladu z zakonom, ker obsojenca in njegovega zagovornika ni obvestilo o seji senata, ter da vložnik zahteve v pretežni meri podaja svojo oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče.

4. Sodišče je z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva seznanilo obsojenčevega zagovornika, ki pa se o njem ni izjavil. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je Vrhovno sodišče dvakrat skušalo vročiti obsojencu (prvič na naslov njegovega stalnega, drugič na naslov začasnega prebivališča), vendar pa se je poštna pošiljka v obeh primerih vrnila z oznako "ni dvignil".

B.

5. Vložnik v zahtevi trdi, da so v ravnanju obsojenca "izostali vsi potrebni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja", s čimer nakazuje na kršitev kazenskega zakona.

6. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje očitek obsojenemu J. R., da je z zlorabo svojega uradnega položaja z drugim grdo ravnal, ko je pri izsleditvi dveh mladoletnikov v nasprotju z 51. in 51.b členom Zakona o policiji grdo ravnal z M. C., ki ga je z roko prijel za vrat in ga davil, ter vlekel in potiskal proti policijskemu vozilu, s svojim ravnanjem pa mu je povzročil bolečine, nelagodje in opraskanine na vratu.

7. Izpodbijanje sodbe zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, je sodišče utemeljeno sklepalo, da so v ravnanju obsojenca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1. Zahteva uveljavljane kršitve kazenskega zakona določno ne opredeli. Trditve zahteve, da obsojencu očitano kaznivo dejanje v objektivnem in subjektivnem smislu ni dokazano, da so oškodovanci inkriminirani dogodek opisovali povsem različno, da sodišče ni imelo razloga verjeti izpovedima oškodovancev M. C. in T. M., ker sta ovrženi z ostalimi izvedenimi dokazi, da je sodišče spregledalo specifične osebne lastnosti oškodovanca, ki trpi za prirojeno boleznijo - koprivovko, zaradi katere se na njegovem telesu pojavijo znaki že ob najmanjših dotikih, da v obravnavanem primeru obsojenec oškodovanca ni davil, temveč se ga je zgolj dotaknil, ter da je izpodbijana sodba v celoti utemeljena le na domnevah, pomenijo v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

8. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče na škodo obsojenca prekoračilo obtožbo, ter da med obtožbo in sodbo ni subjektivne in objektivne identitete, s čimer nakazuje na kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje samo spremenilo opis kaznivega dejanja in iz obtožbenega očitka izpustilo enega izmed ključnih elementov prvotnega očitka - "tepenje".

9. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek, da je obsojenec z oškodovancem ravnal tako, da je prizadel njegovo človeško dostojanstvo, ker v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ta očitek ni bil v zadostni meri konkretiziran. Iz konkretnega dela opisa pa je izpustilo očitek, da je obsojenec oškodovanca tepel, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da ta del očitka obsojencu ni dokazan. Sodišče je s takšnim ravnanjem opravilo redukcijo kazenskopravnega očitka obsojencu in s tem zmanjšalo kriminalno količino, ki se mu je očitala. Sodišče torej opisa kaznivega dejanja ni spremenilo v obsojenčevo škodo, temveč v njegovo korist, s tem pa ni prekoračilo obtožbe, saj se sodba tudi po posegu sodišča v opis kaznivega dejanja še vedno nanaša na dejanje, ki je predmet obtožbe, ter na osebo, ki je bila obtožena. Objektivna in subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo je tudi po spremembi opisa kaznivega dejanja še vedno podana.

10. Vložnik v zahtevi trdi, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, ki bi bili obsojencu v korist. Kršitev utemeljuje z navedbami, da sodišče ni angažiralo izvedenca s področja policijskih pooblastil, ki bi lahko "opisal konkreten postopek in presojo skladnosti ravnanja policistov z zakonskimi pooblastili". Meni, da sodišče v obravnavanem primeru ni imelo zadostnega strokovnega znanja s področja policijskih pooblastil, da bi lahko presojalo obsojenčevo ravnanje.

11. Obsojencu je očitano, da je ravnal v nasprotju z določbama 51. in 51.b člena Zakona o policiji. Bistvo navedenih določb je, da smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada, pri uporabi prisilnih sredstev pa mora spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo. Fizično silo in palico lahko policisti uporabijo, če ne morejo drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red, ali v primeru upiranja osebe, ki jo je treba prijeti, privesti, ali ji odvzeti prostost, ter v primeru, če je treba odvrniti napad na osebe ali objekte, ali napad na sebe ali koga drugega.

12. V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi izvedenih dokazov (22. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje) ugotovilo, da se oškodovanec policistu ni upiral, zato je bila uporaba fizične sile proti oškodovancu s strani policista v nasprotju s predpisi. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče v 20. točki razlogov sodbe, je presoja, ali je obsojenec ravnal v skladu s policijskimi pooblastili, ki mu jih daje Zakon o policiji, izključno v pristojnosti sodišča, zato sodišče ni bilo dolžno postaviti izvedenca "policijske stroke".

13. Obsojenčev zagovornik na več mestih v zahtevi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pravnomočno razsojeno prekrškovno zadevo, ter da je oškodovanec M. C. v prekrškovnem postopku priznal, da je bežal pred policisti. S temi navedbami po vsebini ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

14. Očitek vložnika zahteve, da je sodba sodišča druge stopnje obremenjena s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so njeni razlogi nejasni, pomanjkljivi in pavšalni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, je do te mere posplošena, da jo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče presoditi.

15. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o direktnem naklepu obsojenca, ker je treba njegovo ravnanje presojati v luči navodil, ki so jih policisti prejeli za postopanje v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo zakaj šteje, da je obsojenec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, vložnik zahteve pa z navedbami, da sodišče ni ugotavljalo, kakšna so bila navodila za postopanje ob primerljivih zapletih, uveljavlja nedovoljen razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče kršilo določbo 378. člena ZKP, ker obsojenca in njegovega zagovornika, kljub zahtevi slednjega, ni obvestilo o seji pritožbenega senata. Vložnik ob tem spregleda, da navedenega določba v obravnavanem primeru ne more biti kršena, ker se je zoper obsojenca vodil skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem. V tem postopku v skladu z določbo 445. člena ZKP sodišče druge stopnje obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

C.

17. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornika obsojenega J. R. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7111 v zvezi z 71113 v zvezi s 7152 Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 360/2008
• VSL sodba II Cp 1385/2009
• Sodba I Ips 254/2005