VSRS Sodba XI Ips 13595/2017

Jedro

Naloga policije, ki izhaja iz njenih temeljnih dolžnosti, je nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet (četrta alineja prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, v nadaljevanju ZNPPol). Vrhovno sodišče tako pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da sme policija samostojno nadzorovati promet na javnih cestah, s tem pa tudi način vožnje udeležencev v prometu in (v zvezi z varnostjo prometa) oceniti, ali gre pri ravnanju posameznih udeležencev v cestnem prometu za storitev kaznivega dejanja.

Vrhovno sodišče glede identitete oziroma razmerja med prekrški in kaznivimi dejanji ter obstoja zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivih dejanj za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki s potrebno stopnjo verjetnosti kažejo, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 13595/2017 z dne 26. 3. 2017 odredila pripor zoper obdolženega S. C. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvi in tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1 ter kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 13595/2017 z dne 28. 3. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter odpravi pripor zoper obdolženca, podrejeno pa, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor nadomesti z milejšim ukrepom oziroma da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca trditve zagovornice, da utemeljen sum ni podan in da gre v obravnavani zadevi za policijski konstrukt, niso utemeljene. Navaja, da sta dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat ustrezno obrazložila obstoj utemeljenega suma. V zvezi z utemeljenostjo suma še navaja, da je preiskovalna sodnica že izdala sklep o preiskavi, v katerem je (tako kot v izpodbijanem pravnomočnem sklepu) natančno opisala obdolženčev način vožnje. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca so policisti skladno s pooblastili po drugem odstavku 148. člena ZKP ravnali v okviru naloge, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in da se storilec ne skrije ali ne pobegne. Meni, da odredba sodišča za sledenje obdolžencu ni potrebna, saj smejo policisti samostojno nadzorovati promet in oceniti, ali gre v konkretnem primeru za storitev kaznivega dejanja. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca se sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi s ponovitveno nevarnostjo sklicujeta na ogrozitev varnosti kot ustavno kategorijo. Zagovornica, ki tem razlogom nasprotuje, s svojimi trditvami po oceni vrhovnega državnega tožilca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec ob upoštevanju obdolženčevega prejšnjega življenja, njegove predkaznovanosti in okoliščin, v katerih je utemeljeno sumljiv, da je storil obravnavana kazniva dejanja, ne dvomi o obstoju ponovitvene nevarnosti. Glede na že navedene okoliščine in stopnjo ogrožanja varnosti ljudi pripor po mnenju vrhovnega državnega tožilca predstavlja sorazmeren ukrep. Po trditvah vrhovnega državnega tožilca gre pri oceni obstoja zakonskih znakov posameznih kaznivih dejanj ter razmerja med prekrški in kaznivimi dejanji za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga bo v nadaljevanju postopka ugotavljalo sodišče prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavah z dne 28. 4. 2017 (obdolženec) in dne 4. 5. 2017 (zagovornica) vztrajata pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornica navaja, da zaključek sodišča o obstoju utemeljenega suma temelji na enostranskih in nezakonitih uradnih zaznamkih policistov. Po navedbah zagovornice materialni dokazi v obravnavani zadevi niso uporabljivi oziroma ne potrjujejo očitkov, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Dokazi, na podlagi katerih je sodišče zaključilo o obstoju utemeljenega suma, so nezakoniti, neverodostojni, sami s seboj v nasprotju in ne izkazujejo potrebnega dokaznega standarda, zaradi katerega se lahko odredi pripor. Trdi, da je policija obdolženca (tudi preko elektronskih naprav) spremljala brez zakonitega razloga in da ni bila izdana odredba v zvezi s (prikritimi) preiskovalnimi ukrepi. Po navedbah zagovornice je bil obdolženec kot voznik osebnega vozila ustavljen zaradi storitve prekrška, ki ne more predstavljati podlage za odreditev pripora. Po trditvah zagovornice so policisti zoper obdolženca neutemeljeno uporabili sredstva za vklepanje, saj se obdolženec ni upiral. Ker je sodišče obdolžencu pripor odredilo zaradi vseh očitanih kaznivih dejanj, bi moralo sodišče po mnenju zagovornice v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljen sum obrazložiti posebej za vsako izmed očitanih kaznivih dejanj (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izkazan v zadostni meri. Dežurna preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta obrazložila, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, izhaja iz prilog kazenske ovadbe Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Ljubljana Moste z dne 26. 3. 2017, zlasti iz uradnih zaznamkov o: 1) ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja PP Ljubljana Center z dne 25. 3. 2017, 2) ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja PP Ljubljana Center z dne 25. 3. 2017 policistov M. P. in S. Š., 3) obvestilih, zbranih od V. P. z dne 25. 3. 2017, 4) obvestilih, zbranih od M. J. z dne 25. 3. 2017, 5) prijetju PP Ljubljana Moste z dne 25. 3. 2017, 6) postopku z dne 25. 3. 2017, 7) ugotovljenih dejstvih in okoliščinah PP Ljubljana Moste z dne 26. 3. 2017, zapisnika o sprejemu ustne ovadbe G. R. in Ž. C. z dne 25. 3. 2017, zapisnika o ogledu z dne 25. 3. 2017 in evidence izdanih vozniških dovoljenj za obdolženca (strani 3-6 sklepa preiskovalne sodnice in strani 3-4 sklepa zunajobravnavnega senata).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so navedbe zagovornice, da so policisti obdolženca nezakonito opazovali oziroma spremljali in da so uradni zaznamki nezakoniti, pavšalne in nekonkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče dodaja, da je naloga policije, ki izhaja iz njenih temeljnih dolžnosti, nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet (četrta alineja prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, v nadaljevanju ZNPPol). Vrhovno sodišče tako pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da sme policija samostojno nadzorovati promet na javnih cestah, s tem pa tudi način vožnje udeležencev v prometu in (v zvezi z varnostjo prometa) oceniti, ali gre pri ravnanju posameznih udeležencev v cestnem prometu za storitev kaznivega dejanja. Kot je navedeno zgoraj, je v tej fazi kazenskega postopka podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, trditve zagovornice, da so policisti zoper obdolženca neutemeljeno uporabili sredstva za vklepanje, pa se nanašajo na vprašanje, ki ga sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Tako se izkaže, da vložnica z navedbami o enostranskih in neverodostojnih dokazih izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čemer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornica izpodbija obstoj pripornega razloga, ko navaja, da so zaključki sodišča glede ponovitvene nevarnosti vsakega izmed obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pavšalni in nekonkretizirani. Trdi, da obdolženec ni bil obsojen in zoper njega ne teče kazenski postopek v zvezi s kaznivimi dejanji zoper varnost javnega prometa, prav tako ni bil spoznan za odgovornega storitve prekrškov v cestnem prometu. Meni, da kazniva dejanja, ki se očitajo obdolžencu, glede na težo in kazenskopravno dobrino ne opravičujejo posega v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorničine navedbe glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti niso utemeljene. Sodišči sta obrazložili objektivne (storitev treh kaznivih dejanj, pri čemer je v KZ-1 za dve izmed očitanih kaznivih dejanj predpisana kazen od enega do petih let zapora; način storitve kaznivih dejanj, ki je natančno obrazložen v izpodbijanem pravnomočnem sklepu) in subjektivne okoliščine (obdolženčeva vztrajnost, objestnost, brezobzirnost in maščevalnost, ki se kaže v načinu storitve obravnavanih kaznivih dejanj; obdolženec je specialni povratnik, ki je zaradi storitve raznovrstnih kaznivih dejanj prestajal dolgoletno zaporno kazen, pri čemer je bil iz prestajanja kazni izpuščen dobra dva tedna pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj), na katere sta oprli svoj zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (strani 6-7 sklepa dežurne preiskovalne sodnice in stran 4 sklepa zunajobravnavnega senata). Tako se izkaže, da vložnica zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku sodišč o obstoju pripornega razloga, s čemer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornica z navedbami, da dokazi (razen pavšalnih uradnih zaznamkov policistov) ne izkazujejo neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora, zato naj pripor ne bi bil sorazmeren, ne uveljavlja nobene izmed kršitev, ki jih je dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Po trditvah zagovornice gre pri obdolženčevih ravnanjih za prekrške, za katere je bila obdolžencu izrečena globa. Zagovornica meni, da je podana identiteta med očitanimi kaznivi dejanji in prekrški, kar bi moralo sodišče upoštevati pri presoji teže očitanih kaznivih dejanj, vendar se do tega sploh ni opredelilo. Navaja, da v obravnavanem primeru zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj niso podani. Meni, da v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem po prvi in tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 obdolženec ni povzročil neposredne nevarnosti za življenje ali telo. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem in tretjem odstavku 299. člena KZ-1 trdi, da policista nista ravnala skladno z drugim odstavkom 4. člena ZNPPol. Obdolženec uradni osebi ni preprečil uradnega dejanja kot izhaja iz izpodbijanega sklepa pod točko 2, saj policija opisanega uradnega dejanja ni izvajala. Ocenjuje, da v zvezi s kaznivim dejanjem po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ni podan zakonski znak maščevanja uradni osebi, saj do maščevanja ni prišlo.

12. Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zagovornice glede identitete med prekrški, zaradi storitve katerih je bil obdolžencu izdan plačilni nalog in očitanimi kaznivimi dejanji opozarja na določbo tretjega odstavka 11.a člena Zakona o prekrških (ZP-1), skladno s katero se v primeru, če je bila zoper storilca vložena kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ali zaradi takega dejanja zoper njega teče kazenski postopek, postopek o prekršku ne more začeti, če se je začel, pa se prekine in se ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno končan. Vrhovno sodišče glede identitete oziroma razmerja med prekrški in kaznivimi dejanji ter obstoja zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivih dejanj za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki s potrebno stopnjo verjetnosti kažejo, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja.

13. Zagovornica še uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in navaja, da v času storitve očitanih kaznivih dejanj KZ-1B, po katerem sta sodišči opredelili obravnavana kazniva dejanja, več ni veljal. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženčeva zagovornica v pritožbi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP ni uveljavljala, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, zato kršitve iz omenjenih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep I Ips 307/2009
• VSL Sodba VII Kp 18253/2020
• Sodba I Ips 445/2007