VSRS Sodba VIII Ips 312/2016

Jedro

Pri obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR neupravičenost odsotnosti tudi ni pomembna, saj odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni, ki je bilo v postopku pred sodiščem ugotovljeno, in dejstvo, da tožnica ni obvestila delodajalca o svoji odsotnosti več kot pet dni, čeprav bi to lahko storila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015 ter zahtevek za njeno reintegracijo in reparacijo. Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila tožnica od 10. 4. 2013 do 15. 11. 2014 v bolniškem staležu. Po tem datumu ni imela več upravičenega razloga, da ne pride na delo, vendar kljub temu ni prišla na delo ali se oglasila toženki. Čeprav se je tožnica na odločitev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) o prenehanju bolniškega staleža pritožila, to ni opravičljiv razlog, da bi ostala doma. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2015 je bila pravilna in zakonita, saj je bila tožnica od 15. 11. 2014 neupravičeno odsotna z dela več kot 5 zaporednih delovnih dni, o tem pa tudi ni obvestila toženke, kar je razlog za odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13). Ker ni ravnala v skladu s 5. členom Pravilnika o delovnih razmerjih, plačah, prejemkih, napredovanju in nadomestil delavcev družbe McDonald`s Slovenije d.o.o. (v nadaljevanju Pravilnik) in toženki do zadnjega dne v mesecu novembru 2014 ni predložila bolniškega lista za čas po 15. 11. 2014, je s tem tudi namerno huje kršila obveznosti, ki jih je imela do svojega delodajalca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je njeno delovno razmerje prenehalo na podlagi odločitve ZZZS, po kateri je od 15. 11. 2014 zmožna za delo. Na to odločitev se je pritožila in dne 5. 2. 2015 uveljavljala tudi sodno varstvo. Šele v pritožbenem postopku je lahko izkazala, da je bila odločitev ZZZS napačna, saj je socialno sodišče v zadevi V Ps 241/2015 z dne 23. 2. 2016 razsodilo, da je bila za delo nezmožna tudi od 15. 11. 2014 do 23. 2. 2016. Glede na to je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljena. Sodišče prve stopnje bi moralo izdati sklep o prekinitvi postopka ter počakati na odločitev socialnega sodišča. To mu narekuje že 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Sodišču prve stopnje očita kršitev 206. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPP. Napačno je tolmačenje, da se upoštevajo le odločbe zdravniške komisije, ki so znane v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še posebej, če je delavec resnično bolan in nezmožen za delo, kar kasneje tudi dokaže v socialnem sporu. Sodišče ji ni dalo možnosti, da bi dokazovala utemeljenost svoje odsotnosti. Tudi odločitev drugostopenjskega sodišča, ki njenih vlog z dne 31. 3. 2016 in z dne 6. 5. 2016 ni upoštevalo, ker so bile vložene po preteku pritožbenega roka, ni pravilna. Pritožbeno sodišče glede obrazložitve odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni doseglo minimalne potrebne obrazloženosti sodne odločbe in je zato ni mogoče logično razumsko in materialno pravno ustrezno preveriti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji nepravilno tudi ni več očitalo neupravičene odsotnosti z dela (kar je bil primarni razlog odpovedi), temveč le, da o razlogih svoje odsotnosti ni obvestila tožene stranke (kar je bil drugi razlog odpovedi). To je v nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da je bila odpoved podana zaradi obeh razlogov. Ker ni mogla predložiti bolniškega lista toženki do konca meseca novembra 2014 (saj to zaradi opisanega stanja ni bilo mogoče), ni izpolnjen zakoniti pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. O svoji odsotnosti je obvestila B., zagotovo pa tudi O.; to bi moralo zadoščati za opravičeno odsotnost, saj bolniškega lista ni mogla predložiti.¹ Navaja še, da zaradi odsotnosti niso mogle nastati težave v organizaciji poslovanja, saj je bila na bolniškem staležu že od 10. 4. 2013. Sodišči nista ugotavljali, ali sta obstajali subjektivna in objektivna zmožnost, da toženko obvesti o odsotnosti še na kakšen drug način, kot s klicem. Niti nista ugotavljali, ali je šlo za kršenje pogodbenih obveznosti in za hujšo, naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti storjeno kršitev. Presojali nista niti dejanske zmožnosti tožnice za obveščanje toženke o odsotnosti, čeprav je iz spisa izhajalo, da je pri njej podana duševna ranljivost in psihoorganska spremenjenost ter načeta samovarovalna funkcija.

4. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki se strinja s stališči sodišč nižje stopnje in revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne revizijo kot neutemeljeno, tožnici pa naloži povračilo stroškov odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo določbe 206. člena ZPP, ker ni prekinilo postopka do odločitve socialnega sodišča v zadevi V Ps 241/2015 o njeni začasni nezmožnosti za delo. Gre za revizijski razlog relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki ga je mogoče uveljavljati le, če je kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Kolikor gre za kršitev v postopku pred prvostopnim sodiščem pa le, če jo je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. Tožnica te kršitve v pritožbi ni uveljavljala, torej je ne more prvič uveljavljati v reviziji.

8. Kasnejša pravnomočna sodba, izdana v socialnem sporu, da je bil tožnica v obdobju, ki se ji očita kot neupravičena odsotnost z dela, dejansko iz zdravstvenih razlogov nesposobna za delo (torej drugače kot to izhaja iz dosedanjih upravnih odločb ZZZS), bi bila lahko le razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP. Nesposobnost za delo je novo dejstvo, ki se dokazuje tudi s pravnomočno sodbo.² Tožnica tako ni izgubila osnovne pravne varnosti, kot navaja v reviziji.

9. Pritožbeno sodišče pravilno ni upoštevalo tožničinih vlog z dne 31. 3. 2016 in 6. 5. 2016, saj so bile vložene po izteku pritožbenega roka (343.člen ZPP). Rok za pritožbo je nepodaljšljiv zakonski rok. Zato se navedb in dokazov, vloženih po izteku tega roka, ne sme upoštevati.

10. Neutemeljene so navedbe tožnice o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev pritožbenega sodišča glede odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne dosega standarda minimalne obrazloženosti. Pritožbeno sodišče je glede obstoja odpovednega razloga po navedeni alineji uvodoma pojasnilo, čemu so navedbe in dokazi, ki so bili poslani po pritožbenem roku (ne glede na to, da se ne morejo upoštevati), tudi nepomembne za odločitev v tem sporu. Pritožbeno sodišče je dovolj jasno odgovorilo na pritožbene navedbe tožnice (glej 8. in 10. točko obrazložitve); kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.³

11. Revizijske navedbe, da pritožbeno sodišče tožnici očita, da o razlogih svoje odsotnosti ni obvestila tožene stranke, ne očita pa ji več, da je bila neupravičeno odsotna z dela, niso odločilne. Obstoj ene kršitve oziroma razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč lahko zadošča za presojo o utemeljenosti odpovedi.⁴ Pri obstoju razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR neupravičenost odsotnosti tudi ni pomembna, saj odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni, ki je bilo v postopku pred sodiščem ugotovljeno, in dejstvo, da tožnica ni obvestila delodajalca o svoji odsotnosti več kot pet dni, čeprav bi to lahko storila.⁵

12. Kot navedeno je torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici temeljila na dveh odpovednih razlogih - iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta oba odpovedna razloga podana. Pri tem je tudi ugotovilo, da tožnica pristojne delavke ni obvestila o svoji odsotnosti, s tem pa je bil podan tudi razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (glej 16. in 17. točko obrazložitve) in da tožnica ni ravnala v skladu s 5. členom Pravilnika ter do zadnjega dne v mesecu ni predložila bolniškega lista, s tem pa je namerno huje kršila obveznosti, ki jih je imela do svojega delodajalca (glej 18. točko obrazložitve). Neutemeljene so revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica o svoji odsotnosti obvestila B.; v sodbi je izrecno navedeno, da sodišče izpovedi tožnice ni verjelo, saj je neprepričljiva. Zgolj hipotetično je navedlo, da obvestilo B. tudi ni pomembno, saj njena odsotnost z dela tako ali tako ni bila upravičena (ker je bila odpoved utemeljena tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožnica s svojo argumentacijo prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje nižjih sodišč, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Obenem je treba dodati, da tožnica v pritožbi sploh ni izpodbijala zaključkov v zvezi z obveščanjem B.

13. Tožnica v postopku ni navajala, da ni bila sposobna obvestiti delodajalca o svoji odsotnosti, temveč je zatrjevala ravno nasprotno - da je toženko obvestila o odsotnosti. Prav tako tožnica v postopku in v pritožbi ni navajala, da naj pri zatrjevani kršitvi sploh ne bi šlo za hujšo kršitev; ni navajala, da je ni storila naklepno ali iz hude malomarnosti. Te navedbe predstavljajo revizijsko novoto, ki ni dovoljena.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

-------------------------------
¹ Pri tem se sklicuje na odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 378/2014.
² Enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 103/2002 z dne 17. 12. 2002.
³ Pri tem ni zanemarljivo, da je tožnica ob izrecnem zavedanju, da ji je bila izredna odpoved podana tudi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki ga je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo izpodbijala le pravočasnost odpovedi, ni pa izpodbijala dokaznih zaključkov in presoje sodišča prve stopnje o obstoju same kršitve. Tožnica tudi ni uveljavljala napačne presoje o obstoju pogoja za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1 (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja).
⁴ Tožnica ne uveljavlja tega, da zaradi ene kršitve ni podan pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja (vsaj) do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zato tudi revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.
⁵ Zato je pritožbeno sodišče tudi pravilno presodilo, da novi dokazi niso odločilni za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 950/2015
• Sodba VIII Ips 273/2010
• Sodba VIII Ips 213/2010