VSRS Sodba VIII Ips 329/2016

Jedro

Sodišči druge in prve stopnje v zvezi s presojo hude malomarnosti tožnikovega nakupa in vgrajevanja nekaterih avtomobilskih delov v karambolirano vozilo, ki ga je kupil, nista izhajali iz standarda navadnega državljana (kot to navaja toženka v reviziji), temveč policista - kriminalista, ki je razpolagal s primernim znanjem in informacijami glede avtomobilske kriminalitete. Ob tej primerjavi, ki je pravilna, sta sodišči tudi pravilno presodili, da v okoliščinah tega primera tožniku ni mogoče očitati tolikšne stopnje neskrbnosti, da bi iz tega sklepali o njegovi hudi malomarnosti v zvezi z kupovanjem, vgradnjo in razpečevanju rezervnih avtomobilskih delov.

Res je, da je pri presoji o možnosti nadaljevanja treba upoštevati tudi tožnikovo delovno mesto oziroma položaj pri delodajalcu. Vendar ta presoja ne more biti vezana le na te okoliščine in na dejstvo, če je toženka poudarila izgubo zaupanja do tožnika že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu prepovedala opravljanje nadaljnjih nalog. Te okoliščine se lahko nanašajo na vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri presoji po 118. členu ZDR-1 pa so prvenstveno pomembne druge. Te se kažejo predvsem v objektivni nezmožnosti zagotovitve ustreznega dela ali v subjektivno tako porušenem odnosu med delavcem in delodajalcem po tem, ko je do izredne odpovedi že prišlo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 257,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 11. 2014 in ugotovilo, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 13. 1. 2015, temveč je trajalo do vključno 10. 2. 2016. Zavrnilo je reintegracijski zahtevek, toženki pa naložilo, da tožnika od 14. 1. 2015 do 10. 2. 2016 prijavi v ustrezna zavarovanja, mu obračuna bruto mesečno nadomestilo plače v višini kot bi delal, od bruto zneskov odvede akontacijo dohodnine in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo tudi, da je dolžna za tožnika obračunati denarno povračilo v višini 13.451,76 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in mu plačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka.

Po izvedenem dokaznem postopku sodišče ni ugotovilo obstoja odpovednih razlogov iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Presodilo je tudi, da zaradi porušenega zaupanja nadaljevanje dela tožnika pri toženki ni več mogoče, zaradi česar je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča z datumom odločitve sodišča prve stopnje, tožniku pa je prisodilo tudi denarno povračilo (118. člen ZDR-1).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodilo in odločitev v tem delu spremenilo tako, da je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja, naložilo toženki dolžnost reintegracije in prijavo v ustrezno matično evidenco do vrnitve nazaj na delo ter za to obdobje priznanje vseh pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom plače, sicer pa pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da toženka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka.

Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je obrazložilo, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedi dveh prič, ki sta bili neustrezni, saj priče A. A. (bivši komandir Policijske postaje C.) ni več zaposlen na tej postaji, B. B. pa je le formalno vodil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi njunih izpovedi je sodišče prve stopnje napačno izpostavilo, da je bilo tožnikovo ravnanje pri predstojnikih in zaposlenih precej negativno ocenjeno in bi zagotovo slabo vplivalo na njihov odnos do tožnika in s tem na njegovo opravljanje dela. Poudarilo je tudi, da priči niti nista izpovedali o okoliščinah iz 118. člena ZDR-1 (v zvezi z nezmožnostjo reintegracije), temveč o okoliščinah iz 109. in 110. člena ZDR-1¹ v smislu obstoja dodatnih razlogov za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, toženka pa drugih dokazov, ki bi lahko bili pomembni za presojo utemeljenosti predloga za sodno razvezo, ni predlagala.

3. V pravočasni reviziji toženka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zanemarilo naj bi dejstvo, da je bil tožnik policist - kriminalist, ki je več let opravljal delo predvsem v povezavi z avtomobilsko problematiko in avtomobilsko kriminaliteto in je bil ustrezno izobražen. Zato bi se od njega zahtevala dodatna skrbnost in zavezanost, da v vsakem času ravna zakonito, pravično in pošteno. To po prepričanju toženke pomeni, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, vsaj iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče naj tega ne bi upoštevalo in je tožnika enačilo z navadnimi državljani. V zvezi s tem se sklicuje tudi na 34. in 37. člen ZDR-1, 93. člen Zakona o javnih uslužbencih ter 4. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije. Nato med drugim navaja, da delo v policiji, upoštevajoč naravo tega dela, predpostavlja, da je policist tudi v zasebnem življenju spoštuje in upošteva veljavne predpise, pri tem pa tudi Kodeks policijske etike in Kodeks ravnanja javnih uslužbencev. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) v zadevah VIII Ips 255/2010, VIII Ips 119/2015, VIII Ips 426/2009 in VIII Ips 66/2014 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča (v nadaljevanju VDSS) v zadevi Pdp 227/2014. Iz teh naj bi izhajalo, da naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V postopku naj bi toženka zatrjevala, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče in da obstaja resen in utemeljen dvom o možnosti tega nadaljevanja. S tem v zvezi se sklicuje na 109. člen ZDR-1. Presoja možnosti nadaljevanja naj bi bila v izključni pristojnosti predstojnika, ki se je v tej zadevi odločil, da bo zoper tožnika uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in presodil, da gre za tako hude kršitve, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Takšno stališče naj bi potrdila tudi sodba VDSS v zadevi Pdp 1445/2004, sodišče pa naj bi prezrlo dejstvo, da je toženka že v "sklepu utemeljevala odločitev predstojnika, zakaj delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati." Napačna naj bi bila interpretacija pritožbenega sodišča, da je bila seznanjena s tem, da se je tožnik že dalj časa ljubiteljsko ukvarjal s popravili in prodajo vozil in temu ni nasprotovala. Stališče toženke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja naj bi potrjevale tudi odločbe VS RS v zadevah VIII Ips 497/2008 in VIII Ips 163/2013 in VDSS v zadevah Pdp 856/2015 in Pdp 1445/2004.

4. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da naj bi bil nerazumen očitek, da bi se moral zavedati, da je dolžan ravnati v skladu s predpisi, saj kršitve predpisov sploh niso bile ugotovljene. Opozarja tudi na to, da večje možnosti preverjanja posameznih avtomobilskih delov ni imel, saj bi v takem primeru prekoračil pristojnosti v skladu z določbami Zakona o tajnih podatkih itd. Sodna praksa, na katero se toženka sklicuje, naj ne bi bila primerljiva in uporabna.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi s sklepom z dne 18. 11. 2014 iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja prikrivanja po prvem in drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in ker je "naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer se je zaupanje delodajalca do njega porušilo do te mere, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, pritožbeno sodišče pa se je s temi ugotovitvami strinjalo, da se je tožnik (sicer zaposlen na delovnem mestu policista - kriminalista na Policijski postaji C.) že dalj časa ljubiteljsko ukvarjal s popravili avtomobilov, toženka pa je bila s tem seznanjena² . Tožnik je 2014 kupil karambolirano vozilo VW Golf 5 in zamenjal nekatere njegove dele, vključno z motorjem, menjalnikom, avtoradiom, varnostnimi blazinami itd. ter ga nato prodal, vendar tožniku ni mogoče očitati, da je namenoma ali iz hude malomarnosti v ta avtomobil vgradil rezervne dele, ki so bili odtujeni ali pridobljeni s kaznivim dejanjem oziroma, da je te dele kupil, sprejel v zastavo, si jih kako drugače pridobil, prikril ali razpečal.

O kršitvi in hudi malomarnosti

8. Toženka v reviziji zatrjuje, da bi se tožnik glede na svoj položaj in strokovno usposobljenost moral in mogel zavedati, da gre za nekatere odtujene avtomobilske dele in jih tudi ustrezno preverjati, vendar je ta očitek, ki ga toženka povezuje tudi z očitkom hude malomarnosti, neutemeljen. Sodišče druge in prve stopnje namreč v zvezi s presojo hude malomarnosti tožnikovega nakupa in vgrajevanja nekaterih avtomobilskih delov v karambolirano vozilo, ki ga je kupil, nista izhajali iz standarda navadnega državljana (kot to navaja toženka v reviziji), temveč policista - kriminalista, ki je razpolagal s primernim znanjem in informacijami glede avtomobilske kriminalitete.³ Ob tej primerjavi, ki je pravilna,⁴ sta sodišči tudi pravilno presodili, da v okoliščinah tega primera tožniku ni mogoče očitati tolikšne stopnje neskrbnosti, da bi iz tega sklepali o njegovi hudi malomarnosti v zvezi z kupovanjem, vgradnjo in razpečevanju rezervnih avtomobilskih delov. Revizija ne konkretizira, v čem naj bi se ta očitek nanašal na številko šasije in kako bi se bi to lahko nanašalo na druge rezervne dele, ki jih toženka niti ni specificirala (in že zato ne morejo biti pomembni). Revizija tudi ne konkretizira drugačnih razlogov za presojo v zvezi s številko motorja in številko menjalnika. Pri tem je pomembno, da se je že sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca avtomobilske stroke, iz katerega je med drugim izhajalo, da je številka motorja v tem primeru zelo težko dostopna in težje vidna, da se pri odprtem pokrovu motorja ne vidi, temveč bi bilo treba pokrov sneti, za kar pa v tej zadevi ni bilo potrebe, toženka pa ni dokazala, da naj bi tožnik v ta del pri popravilu posegal. Tudi v zvezi z menjalnikom iz dokaznih zaključkov izhaja, da je številka menjalnika težje vidna in da je tudi v tem primeru treba sneti spodnjo zaščitno pločevino in šele na predvsem nedostopnem mestu razbrati navedeno identifikacijsko oznako. Zahteva toženke, da bi tožnik kljub temu in že samo zaradi tega, ki se je ukvarjal z avtomobilsko kriminaliteto, moral (v okviru svoje ljubiteljske dejavnosti in v prostem času) še posebej oziroma izrecno najprej iskati in nato pregledovati ter preverjati te številke, ob dokaznih podlagah, na katerih temelji izpodbijana sodba, presega razumne zahteve tudi v primeru takšnega delavca. Revizijske zahteve toženke s tem v zvezi se praktično približujejo objektivni odgovornosti, kar ni sprejemljivo.

9. Kot že navedeno toženka pri tem tudi ne konkretizira dodatnih okoliščin, ki bi bile morda lahko pomembne za drugačno presojo (npr. način nakupa teh delov, nakupna cena, morebitno sporno poslovanje oseb, pri katerih je tožnik kupoval, ipd.). Zato le pavšalno sklicevanje na dolžnost ravnanja policistov v skladu z zakoni, splošnimi akti in poklicno etiko tudi izven ozkega območja odnosov med delavcem in delodajalcem ne zadošča in ne utemeljuje drugačnih zaključkov.

10. Tudi revizijsko sklicevanje na odločbe VS RS in VDSS ni utemeljeno. Sodne odločbe, na katere se sklicuje revidentka v povezavi z vprašanjem obstoja kršitev in vprašanjem hude malomarnosti tožnika, se namreč ne nanašajo na vprašanje utemeljenosti kršitev oziroma krivdne oblike, ki se pri tem zahteva, temveč na vprašanje, ali kršitve, ki jih delavec ne stori pri izvrševanju delovnih obveznosti v delovnem času pri delodajalcu, sploh lahko obravnavamo kot takšne kršitve.

O vrnitvi na delo

11. Sodišče druge stopnje je jasno obrazložilo, da toženka meša razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča iz 118. člena ZDR-1 in razloge iz 109. in 110. člena ZDR-1, ki so pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar s tem neutemeljeno nadaljuje tudi v reviziji. Revizijske navedbe v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja se namreč ne nanašajo na 118. člen ZDR-1, temveč (prvenstveno) na prvi odstavek 109. člena ZDR-1.

12. Za izredno odpoved delodajalca mora obstajati odpovedni razlog iz 110. člena ZDR-1, pa tudi pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tudi v primeru, če sicer obstaja eden od odpovednih razlogov za izredno odpoved pogodbe iz 110. člena ZDR-1 (v konkretnem primeru ta ni bil ugotovljen), izredna odpoved delodajalca ne bo zakonita, če je mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ta presoja se nanaša na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa na okoliščine in interes obeh strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče tudi po naknadni presoji sodišča o nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR.1).

13. Zato upoštevajoč revizijske navedbe ni odločilno, da se je in zakaj se je predstojnik toženke sploh odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.⁵

14. Neutemeljeno je njeno sklicevanje na odločbe VS RS in VDSS. Odločitev VS RS v sodbi in sklepu VIII Ips 497/2008 z dne 9. 2. 2010 se nanaša na delno ugoditev reviziji v zvezi z odločitvijo sodišč druge in prve stopnje o reintegraciji tožnika, vendar le zato, ker je bila odločitev sodišč v zvezi s tem preuranjena. Ta odločitev ne predstavlja podlage za sklepanje, da bi v vsakem primeru pomenilo, da policista, ki mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, tudi če se ugotovi, da ni storil očitanih kršitev, ni mogoče več reintegrirati. Takšno stališče ni sprejemljivo.

15. Neprimerljiva je tudi sodba VIII Ips 163/2013 z dne 10. 3. 2014. V tej zadevi je sodišče pogodbo med strankama razvezalo, vendar so bile za odločitev pomembne še druge okoliščine, med drugim tudi, da je bila odpoved delno prepozna, delno pa kršitve niso bile tako hude (torej so obstajale), da bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je šlo za komandirja postaje mejne milice itd.⁶ Res je, da je pri presoji o možnosti nadaljevanja treba upoštevati tudi tožnikovo delovno mesto oziroma položaj pri delodajalcu. Vendar ta presoja ne more biti vezana le na te okoliščine in na dejstvo, če je toženka poudarila izgubo zaupanja do tožnika že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu prepovedala opravljanje nadaljnjih nalog. Te okoliščine se lahko nanašajo na vprašanje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri presoji po 118. členu ZDR-1 pa so prvenstveno pomembne druge. Te se kažejo predvsem v objektivni nezmožnosti zagotovitve ustreznega dela ali v subjektivno tako porušenem odnosu med delavcem in delodajalcem po tem, ko je do izredne odpovedi že prišlo. Le v zvezi s tem se lahko posredno upoštevajo tudi okoliščine kršitve⁷ in narava le te. Nadalje se toženka sklicuje tudi na sodbo VDSS v zadevi Pdp 856/2015,⁸ ki pa se nanaša na to, da je presoja porušenega zaupanja povezana z vsebino kršitev, in česar spet ni mogoče primerjati z odločitvijo v tej zadevi, saj kršitve niso bile ugotovljene. Podobno neutemeljena je primerjava z zadevo VDSS Pdp 1445/2004, ki se nanaša na oceno nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 109. členu ZDR-1.⁹

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Toženka, ki z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP (sicer tudi na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1) sama krije svoje stroške revizije, tožnik pa je upravičen tudi do povračila stroškov za odgovor na revizijo. Ti so bili odmerjeni v skladu s tarifno št. 15. Odvetniške tarife in znašajo 450 točk oziroma 206,55 EUR, skupaj z materialnim stroški in DDV pa 257 EUR. Višje priglašeni stroški v odgovoru na revizijo niso utemeljeni. Od priznanih stroškov gredo tožniku v skladu s pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih 1/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Sodišče druge stopnje se je pri tem le pomotoma sklicevalo na 110. in 111. člen ZDR-1.
² To je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je temeljila na izvedenih dokazih, in s katero se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Nasprotne revizijske navedbe toženke, da naj bi sodišče druge stopnje napačno interpretiralo to seznanjenost, predstavljajo nasprotovanje dejanskim zaključkom, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).
³ Res je sodišče prve stopnje na enem mestu izhajalo tudi iz položaja "ljubiteljskega avtomehanika" (str. 11. obrazložitve), kar ne bi bilo ustrezno, vendar iz kasnejše obrazložitve dovolj jasno izhaja, da je upoštevala prav položaj tožnika kot policista, ki je razpolagal tudi z dodatnim strokovnim znanjem. Predvsem pa je pomembno, da je sodišče druge stopnje očitno in pravilno izhajalo le iz položaja tožnika kot policista - kriminalista, ki se je ukvarjal prav z avtomobilsko kriminaliteto (13. točka obrazložitve).
⁴ Huda malomarnost je podana takrat, ko delavec ne ravna s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega primerljivega delavca.
⁵ Toženka tudi neutemeljeno navaja, da naj bi bila ocena o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (po 109. členu ZDR-1) v izključni pristojnosti predstojnika. Sodišče namreč lahko presoja tudi, ali je bila ta ocena pravilna in utemeljena.
⁶ Že VS RS je v tej sodbi tudi izrecno opozorilo, da ta zadeva in druge, v katerih je prav tako prišlo do izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi policistom (VIII Ips 230/2007, VIII Ips 191/2008, VIII Ips 317/2008 in VIII Ips 427/2008, pa tudi v zadevi VIII Ips 480/2008), niso primerljive.
⁷ Kršitev v tem primeru ni bila ugotovljena.
⁸ Toženka neutemeljeno ponuja iztrgan citat iz te sodbe, saj obenem zanemari, da je sodišče druge stopnje v jedru odločitve obrazložilo, "da tožena stranka ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ker ni mogoče mešati pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (po 109. členu ZDR-1) z okoliščinami in interesi iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo. Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 pa se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (torej že zato razlogi, ki so do odpovedi privedli ne štejejo), pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni mogoče."
⁹ Da se presoja pritožbenega sodišča v tej zadevi ne nanaša na vprašanje sodne razveze, je očitno razvidno že iz tega, da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnjen.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 765/2019
• VDSS sodba Pdp 617/2013
• VDSS Sodba Pdp 540/2018