VSRS Sodba VIII Ips 73/2017

Jedro

Zavajanje, tudi če bi bilo ugotovljeno (pa ni bilo), bi se nanašalo na drugo družbo in ne na družbo, v kateri je bil tožnik zaposlen kot predsednik njene uprave. Zato v tem primeru sploh ne bi mogla biti podana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja; to je namreč lahko le kršitev, ki jo delavec stori v razmerju do svojega delodajalca in ne do druge družbe. Obenem je tudi povezava tega očitka z namenom, da bi na ta način tožnik hotel "doseči lastno osebno korist" (zaradi prikazovanja večje uspešnosti ) preveč ohlapna in splošna. Iz tega opisa tudi ni razvidno in ne izhaja, da bi bila lahko (nepojasnjena) "lastna osebna korist" tožnika povezana s prikazovanjem večje uspešnosti prav v kontekstu kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja proti svojemu delodajalcu.

Tožnikova pogodba o zaposlitvi je izrecno določala, da je njegov delovni čas prilagojen potrebam delovnega procesa in dinamiki dela. Prav tako osnovna plača tožnika ni bila vezana na njegov delovni čas. Glede na to je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da tožnik glede delovnega časa in dolžnosti evidentiranja delovnega časa ni bil v podrejenem položaju. Delovni čas in način dela si je lahko prilagajal sam. Na podlagi takšnih ugotovitev je očitek toženke v zvezi z vsakomesečnim potrjevanjem evidence prisotnosti nesmiseln in ga ni mogoče opredeliti kot (hujše) kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, še manj pa kot kršitve z znaki (treh) kaznivih dejanj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2.193,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2008 (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do toženke, da mu je ta dolžna zagotoviti za čas od 29. 12. 2008 pa do vključno 19. 2. 2009 vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu po obračunu in plačilu vseh davkov in prispevkov od plač, ki bi jih sicer prejel v tem obdobju v višini 16.677,77 EUR bruto mesečno, plačati nadomestilo plače v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 20. 2. 2009 pa do 15. 4. 2009 pa plačilo od mesečne razlike plače v višini 14.677,77 EUR bruto (II./1. točka izreka) in neobstoj v pobot uveljavljene terjatve toženke do tožnika v višini 96.006,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in datumov zapadlosti (II./2. točka izreka). Posledično je odločilo, da je toženka tožniku dolžna zagotoviti za čas od 29. 12. 2008 pa do vključno 19. 2. 2009 vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu po obračunu in plačilu vseh davkov in prispevkov od plač, ki bi jih sicer prejel v tem obdobju, v višini 16.677,77 EUR bruto mesečno, plačati nadomestilo plače v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od vključno 20. 2. 2009 pa do vključno 15. 4. 2009 pa po obračunu in odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska od mesečne razlike plače v višini 14.677,77 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II./3. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v zakonskem roku in po postopku, ki ga predpisuje Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), v nadaljevanju pa, da tožnik ni storil očitanih kršitev. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajajo tri kršitve, in sicer da je bil večkrat neupravičeno odsoten z dela in da je v sistemu beleženja prisotnosti navajal neresnične podatke o svoji prisotnosti, da je družbo A., d.d. zavedel, da je krila stroške vzpostavitve ISMS politik in sistema neprekinjenega poslovanja in da se je žaljivo in neprimerno vedel do zaposlenih, nad podrejenimi delavci pa izvajal oz. dopuščal izvajanje mobinga. Sodišče je presodilo, da druge kršitve ni storil, saj ob podpisu pogodbe, po katerem nosi stroške vzpostavitve sistema ISMS družba A., d.d., še ni nastopil funkcije predsednika uprave toženke, okoliščin glede izstavitve računa družbi A., d.d. pa toženka sploh ni ustrezno zatrjevala. Glede tretje očitane kršitve je sodišče ugotovilo, da navedb toženke ni potrdila nobena od zaslišanih prič, niti glavna žrtev domnevno neprimernega odnosa tožnika C. C. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je prva očitana kršitev sestavljena iz dveh kršitev. Prva je konkretizirana po posameznih dnevih in se nanaša na očitek neupravičenega izostanka v konkretno navedenih dnevih od 16. 7. 2008 do 28. 10. 2008 in manjše število opravljenih ur v konkretno navedenih dnevih od 29. 10. 2008 do 18. 11. 2008, druga pa na beleženje neresničnih podatkov v zvezi s katerimi je toženka opredelila le obdobje od 2. 6. 2008 do 26. 8. 2008. Prva kršitev je bila že predmet pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče ni obravnavalo, glede druge pa je presodilo, da je imel tožnik, v skladu s 157. členom ZDR poseben status in si je lahko sam odrejal delovni čas. Delo člana uprave ni takšne narave, da bi moral biti ves čas v pisarni; ni mu bilo treba upoštevati navodil podrejenih glede evidenc delovnega časa. Dejstvo, da njegovega avtomobila ni bilo v službeni garaži še ne dokazuje, da ni opravljal svojega dela, saj je v postopku dokazal, da je bil ta čas na službenih sestankih. Tožnik ni bil zadolžen za vodenje evidence delovnega časa in tako ni ponaredil ali kakorkoli zlorabljal svojega položaja ali ponarejal listin, kot se mu očita. Ker je toženka v vlogi z dne 19. 2. 2014 pravočasno podala pobotni ugovor, je sodišče presojalo še utemeljenost slednjega in presodilo, da je v celoti neutemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Toženka v pravočasni reviziji toženka očita sodišču druge stopnje kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.) in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v I. točki izreka v zvezi s I. in II/3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je že v pritožbi uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi med seboj v nasprotju, sodišče druge stopnje pa je nepravilno očitek zavrnilo in štelo, da ta dejstva niso odločilna za presojo v tem sporu, s čimer je tudi samo zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje v razlogih sodbe je podano, ker je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve navedlo, da je tožnik izpovedal, da je podatke vsakomesečno potrjeval s podpisom brez popravkov v točni prisotnosti, nato pa je v 24. točki navedlo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je zase potrjeval evidence prisotnosti na delovnem mestu. Gre za nasprotje v odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka. Sodišče je s tem kršilo tudi toženkino pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94). Pritožbeno sodišče tudi ni odpravilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je v spis vložila dopis z dne 27. 8. 2008, ki ga je na tožnika, kot predsednika uprave toženke, naslovil predsednik uprave A. BPH, d. d., g. B. B. V njem je navedeno, da je toženka koristila storitve, ki jih je krila druga družba, ki je bila s tem oškodovana. Tožnik na ta dopis ni reagiral ali kako drugače saniral stanje glede škode, čeprav je bil na to pozvan, kar pomeni, da je kršil obveznosti, ki jih je imel kot predsednik uprave, to pa mu je bilo tudi očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza ni ustrezno vsebinsko opredelilo, niti v 14. točki obrazložitve (kot je navedlo pritožbeno sodišče), temveč je zgolj štelo, da očitana kršitev ni podana, ker račun za ta strošek ni bil izdan. V tem kontekstu očita toženka sodišču druge stopnje še kršitev 22. in 23. člena URS in 6. in 13. člena EKČP. Navaja tudi, da je sodišče s tem, ko se ni opredelilo do njenih odločilnih argumentov glede obstoja kršitve iz izredne odpovedi glede ISMS politik in ki jih je uveljavljala v postopku na prvi stopnji, ponovno storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen URS. Nadalje očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Glede druge kršitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave C. C., ki jo je podala v postopku zagovora tožnika zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je s tem v zvezi kršilo 8. člen ZPP. Te pritožbene graje sodišče druge stopnje sploh ni pravilno upoštevalo. Iz izpovedbe priče C. C., pridobljene pred zagovorom, namreč izhaja, da je zaradi tožnika jokala, sodišče pa je upoštevalo le njeno izpoved v sodnem postopku. Tožnik ni preprečil neupravičenega zaračunavanja storitev drugi družbi, čeprav je šlo za storitev, ki bi morali bremeniti toženko. To je hujša kršitev pogodbenih obveznosti, saj je bil k odpravi slednjih izrecno pozvan. Takšno prenašanje stroškov na drugo družbo je bilo v osebnem interesu tožnika, ki si je tako lahko višal svoja izplačila za delovno uspešnost. Odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni temeljila na očitku, da je tožnik zavrnil plačilo računa. Zato argumentacija, da za omenjene stroškeA., d.d. ni izstavila računa, ne zadošča. Glede prve očitane kršitve očita sodišču druge stopnje, da je pri presoji neupravičenega izostanka in manjšega števila opravljenih delovnih ur v konkretno določenih dnevih, odločilo izven izredne odpovedi in zato materialno pravno zmotno zaključilo, da ta kršitev ni podana. Kršitev, ki je bila razlog za odpoved, je bila neresnično beleženje podatkov o prisotnosti tožnika na delovnem mestu; izredna odpoved ni vsebovala samostojnega očitka neupravičenega izostanka in manjšega števila opravljenih ur. Pritožbeno sodišče se do teh navedb v pritožbi ni opredelilo in je zmotno štelo, da gre za ločeno oz. samostojno kršitev. Revizija še poudarja, da ni ključno, ali se je tožnik štel za navadnega ali poslovodnega delavca. Ni namreč pomembno kako ZDR omogoča urejanje delovnega časa za poslovodne delavce. Ključno je, da je tožnik zavestno potrdil listino kot pravo, čeprav je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da ni resnična. Razlaga, da je dopustno in normalno, da tožnik zavestno prirejal evidence in potrjeval neresnične podatke, je očitno napačna. V kolikor bo obveljala očitno napačna razlaga pritožbenega sodišča, da ni nič narobe, če je tožnik malce ponarejal podatke, bo šteti, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak samovoljno. Uveljavlja kršitev 22. člena URS in 6. člena EKČP.

4. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana tožniku. Ta je predlagal sodišču, da jo zavrne kot neutemeljeno, toženki pa naloži povrnitev stroškov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V tem postopku je sodišče prve stopnje odločalo že dvakrat, in sicer je s sodbo I Pd 110/2009 z dne 13. 4. 2011 zavrnilo zahtevek tožnika, kar je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo Pdp 674/2011 z dne 15. 2. 2012. Po reviziji tožnika je Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 142/2012 z dne 10. 6. 2013 ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem delu pa vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedeno sodbo je Ustavno sodišče RS z odločbo Up-765/13-24 z dne 3. 12. 2015 razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje Vrhovnemu sodišču, ki je s sklepom VIII Ips 313/2015 z dne 23. 2. 2016 ugodilo reviziji tožnika, sodbi sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi v novem sojenju sta predmet presoje te revizije. Ker revizija ne izpodbija odločitve o neutemeljenosti pobotnega ugovoru toženke, je revizijska presoja omejena le na pravnomočno odločitev o tožnikovem zahtevku.

8. Tožnik je na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2008 zaposlen pri toženki za nedoločen čas od 1. 4. 2008 dalje kot predsednik uprave. Toženka mu je dne 28. 11. 2008 vročila pisno obrazložitev pred izredno odpovedjo z vabilom na zagovor, ki je bil določen 4. 12. 2008. Tožnik je ob prisotnosti svojega pooblaščenca podal zagovor, toženka pa mu je dne 8. 12. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR .

9. Po stališču revizije naj bi pritožbeno sodišče napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je neutemeljeno zavrnilo pritožbeni očitek iste kršitve prvostopenjskemu sodišču. Razlogi o odločilnih dejstvih naj bi bili v prvostopenjski sodbi med seboj v nasprotju (konkretno v 23. in 24. točki obrazložitve). Ta revizijski očitek ni utemeljen. Bistvena in nosilna značilnost očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da se sodbe zaradi očitanih napak ne da preizkusiti. Sodba pa ima tako hude pomanjkljivosti takrat, ko ji ni mogoče vsebinsko oporekati.¹ Prvostopenjska sodba nima takšnih pomanjkljivosti, saj je iz njene vsebine mogoče razbrati, da je v 23. točki sodišče povzemalo izpoved tožnika in besedo potrjevati uporabilo zgolj v smislu podpisovanja evidence, v 24. točki pa je napravilo dokazno oceno vseh dokazov in besedo potrjevati uporabilo v smislu pregledovanja evidence. Če sodbe zaradi očitane kršitve ne bi bilo mogoče preizkusiti, toženka slednji ne bi mogla očitati zmotne uporabe materialnega prava, kot je to storila v II. poglavju revizije. Tako prihaja toženka z svojimi navedbami sama s seboj v nasprotje. Pritožbeno sodišče je v 5. točki obrazložitve tudi jasno obrazložilo zavrnitev teh pritožbenih navedb, zato očitana kršitev 22. člena URS in 6. člena EKČP ni podana.

10. Neutemeljen je očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi pravilno odpravilo kršitve prvostopenjskega sodišča, ki se naj ne bi opredelilo do dopisa z dne 27. 8. 2008 (v prilogi B1). Pritožbeno sodišče je namreč v 6. točki obrazložitve navedlo, da se je sodišče prve stopnje do tega dopisa opredelilo v 14. točki obrazložitve, nato pa je v 10. točki obrazložitve še podrobneje vsebinsko pojasnilo, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je lastnik A., d.d. in toženke v avgustu 2008 vzpostavil delitev stroškov vzpostavitve ISMS politik in da je zahtevo posredoval tudi tožniku, nato pa dodalo, da dopisa z dne 27. 8. 2008 ni mogoče šteti kot zahtevo, saj iz njega izhaja le, da je predsednik uprave A., d.d. seznanil tožnika s tem, da je toženka brez dovoljenja in plačila nadomestila koristila storitve, ki jih je plačala A., d.d. Pritožbeno sodišče se je tako dovolj argumentirano in vsebinsko natančno opredelilo do dopisa z dne 27. 8. 2008 in zato ni kršilo 23. in 22. člena URS oziroma 6. in 13. člena EKČP.

11. Toženka na četrti strani revizije povsem pavšalno in nekonkretizirano ponovno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do njenih argumentov, ki so odločilni glede obstoja kršitve iz izredne odpovedi glede ISMS politik in ki jih je uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Toženka bi morala navesti, katerih navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo oz. jih preizkusilo. Tega ni storila, zato revizije v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. S tem se ne da preizkusiti niti pavšalnih očitkov kršitve 22. in 23. člena URS zaradi domnevne neobrazloženosti sodne odločbe.

12. Revizija očita tudi zmotno uporabe materialnega prava. Vendar v prvem očitku zmotne uporabe materialnega prava pravzaprav uveljavlja storitev relativne bistvene kršitve 8. člena ZPP, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave C. C., ki jo je podala v postopku zagovora tožnika pri delodajalcu. Sodišče druge stopnje naj bi te pritožbene graje ne upoštevalo pravilno in naj bi posledično napravilo napačen zaključek. Iz 4. točke obrazložitve sodbe prve stopnje izhaja, da je sodišče med dokazi upoštevalo tudi zapisnik zagovora tožnika. Tudi v 15. točki obrazložitve (kot je povedalo že sodišče druge stopnje) je povzelo bistveni del izpovedi priče C. C., pri čemer je upoštevalo tudi njeno izpoved na zagovoru. Ta je bila namreč sestavni del izpovedi neposrednega zaslišanja na sodišču, saj je zaslišana priča vztrajala tudi pri vsem že povedanem v postopku zagovora tožnika, vendar podala tudi dodatna pojasnila. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene s tem v zvezi upoštevalo tudi izpoved D. D. Tako je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odločilo da očitane tretje kršitve iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne šteje za dokazane. Toženka s revizijskimi navedbami v tem delu pravzaprav prikrito izpodbija tudi dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, kar predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar revizije sploh ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Materialnopravna presoja sodišča druge stopnje glede očitane druge kršitve v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pravilna. Iz odpovedi izhaja očitek tožniku, da je zavedel družbo A., d.d. (lastnico toženke), da je krila stroške vzpostavitve ISMS politik in sistema neprekinjenega poslovanja, vse z namenom doseči osebno lastno korist. Napačno je revizijsko stališče, da je bilo tožniku v odpovedi očitano predvsem to, da kot predsednik uprave kljub pozivu ni preprečil neupravičenega zaračunavanja storitev drugi družbi. V odpovedi je zgolj v kontekstu potrditve tožnikovega namernega zavajanja navedeno, da je bil pozvan, naj nepravilnosti odpravi ter A., d.d. povrne stroške, pa tega ni storil. Po presoji sodišč nižje stopnje očitano zavajanje ni bilo dokazano (na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano), saj se je izkazalo, da se je A., d.d. že pred nastopom tožnikovega mandata s pogodbo (A1) zavezala plačevati te stroške in da A., d.d. za omenjene stroške ni nikoli izstavila računa. Izkazalo se je tudi, da iz dopisa z dne 27. 8. 2008 (B1) izrecna zahteva o povrnitvi stroškov sploh ne izhaja, temveč gre le za obvestilo o ugotovljenem kritju stroškov s strani A., d.d. in prošnja za vzpostavitev reda v prihodnje. V postopku je tožnik (v kontekstu očitka zavajanja) opravičeval svojo pasivnost na omenjeni dopis s tem, da A., d.d. ni nikoli izstavila računa za te stroške, toženka pa v postopku ni trdila niti dokazala, da bi tožnik lahko reagiral na poziv drugače in da kljub temu nanj namerno (da bi zavajal) ni odreagiral. Predmet odpovednega očitka torej ni bila tožnikova pasivnost na dopis z dne 27. 8. 2008, temveč namerno zavajanje toženke in A., d.d., dodatno tudi zato, ker naj bi hotel doseči neko osebno korist, ki naj bi bila v prikazovanju uspešnosti. S tem v zvezi je treba dodati, da bi se zavajanje, tudi če bi bilo sploh ugotovljeno (pa ni bilo), nanašalo na drugo družbo in ne na družbo, v kateri je bil tožnik zaposlen kot predsednik njene uprave. Zato v tem primeru sploh ne bi mogla biti podana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja; to je namreč lahko le kršitev, ki jo delavec stori v razmerju do svojega delodajalca in ne do druge družbe. Obenem je tudi povezava tega očitka z namenom, da bi na ta način tožnik hotel "doseči lastno osebno korist" (zaradi prikazovanja večje uspešnosti ) preveč ohlapna in splošna. Iz tega opisa tudi ni razvidno in ne izhaja, da bi bila lahko (nepojasnjena) "lastna osebna korist" tožnika povezana s prikazovanjem večje uspešnosti prav v kontekstu kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja proti svojemu delodajalcu.

14. Očitek zmotne uporabe materialnega prava sodišča druge stopnje v zvezi z neupravičenim izostankom v konkretno navedenih dnevih od 16. 7. 2008 do 18. 10. 2008 in manjšim številom opravljenih ur v konkretno navedenih dnevih od 29. 10. 2008 do 18. 11. 2008 ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ni (kot navaja revizija) presodilo, da zgoraj navedena kršitev ni podana, temveč je obrazložilo, da tega očitka, ker je bil že predmet pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni mogoče uveljavljati še v okviru izredne odpovedi (12. točka obrazložitve).² To pomeni, da te kršitve niso bile in niso mogle biti podlaga za odpoved. Sodišče je tak zaključek napravilo, ker je tožnik v postopku zatrjeval in dokazoval tudi upravičenost odsotnosti v dneh, ki so bili že predmet pisnega opozorila. Pri tem je ves čas sodelovala tudi toženka in tožnikovo opravičevanje odsotnosti v dneh, ki pravzaprav zaradi predhodnega pisnega opozorila pred redno odpovedjo niso mogla bili še predmet izredne odpovedi, v številnih vlogah negirala³ in dokazovala nasprotno.⁴

15. Toženka v reviziji sicer pravilno navaja, da je povezava med neupravičeno odsotnostjo tožnika in očitkom beleženja neresničnih podatkov logična, vendar pri tem pozabi, da se je očitek beleženja neresničnih podatkov iz odpovedi nanašal le na obdobje od 2. 6. 2008 do 26. 8. 2008 in je bilo zato le to obdobje predmet sodne presoje. V tem smislu je sodišče za to obdobje ugotavljalo tudi tožnikovo (ne)upravičenost odsotnosti, ki je logično (kot pravi tudi revizija) povezana z očitkom beleženja neresničnih podatkov o prisotnosti. Obenem je pravilno obrazložilo, da ZDR omogoča drugačno urejanje delovnega časa za poslovodne delavce (72. člen in 157. člen ZDR) in da je imel tožnik delovni čas v pogodbi o zaposlitvi drugače urejen. Njegova pogodba o zaposlitvi je izrecno določala, da je njegov delovni čas prilagojen potrebam delovnega procesa in dinamiki dela.⁵ Prav tako osnovna plača tožnika ni bila vezana na njegov delovni čas.⁶ Glede na to je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da tožnik glede delovnega časa in dolžnosti evidentiranja delovnega časa ni bil v podrejenem položaju.⁷ Delovni čas in način dela si je lahko prilagajal sam. Na podlagi takšnih ugotovitev je očitek toženke v zvezi z vsakomesečnim potrjevanjem evidence prisotnosti nesmiseln in ga ni mogoče opredeliti kot (hujše) kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, še manj pa kot kršitve z znaki (treh) kaznivih dejanj. Čeprav je tožnik evidence prisotnosti na delovnem mestu, ki jih je bila sicer dolžna pripravljati in izpolnjevati poslovna asistentka zaradi formalnosti podpisoval, je lastnik toženke tožniku omogočil delovni čas brez "štempljanja" in prilagojen potrebam delovnega procesa ter dinamiki dela. Tožnik ni zavestno prirejal evidence in potrjeval neresničnih podatkov, temveč je le podpisal evidenco, ki jo je pripravila asistentka, saj je bila taka formalna zahteva za poslovanje toženke. Odločitev pritožbenega sodišča ni samovoljna in arbitrarna, saj temelji na veljavni zakonski podlagi in upošteva posebnosti tožnikovega položaja tudi v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče tako tudi ni kršilo toženkine pravice iz 22. člena URS in 6. člena EKČP.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZZDSS-1. Toženka mora tožniku povrniti stroške njegovega odgovora na revizijo v znesku 2.193,56 EUR (1.778,00 EUR za odgovor na revizijo; 20 EUR za materialne stroške in 395,56 EUR za DDV).

-------------------------------
¹ S tistim kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali sploh brez razlogov, dialog in polemika pač nista mogoča (Glej Ude l., in drugi.:Pravdni postopek-zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 307).
² Enako 18. točka prvostopenjske sodbe.
³ Glej odgovor na tožbo z dne 10. 2. 2009 (v njem toženka ne pojasni, da izredna odpoved ne vsebuje očitka neupravičene odsotnosti z dela, temveč je iz vloge mogoče sklepati ravno obratno - list. št. 17 spisa); prvo pripravljalno vlogo z dne 2. 7. 2009 (v njej toženka komentira tožnikove navedbe o odsotnosti posamezne dni, ki zajemajo očitek v pisnem opozorilu - list. št. 33 spisa); drugo pripravljalno vlogo z dne 29. 9. 2009 (ki vsebuje prerekanje vseh navedenih tožnikovih delovnih sestankov, tudi tistih, ki se ne tičejo očitka beleženja neresničnih podatkov); pripravljalno vlogo z dne 23. 9. 2010 (ki prereka izpodbijanje odsotnosti posameznih dni, ki zajemajo očitek v pisnem opozorilu - list št. 161 spisa); pripravljalno vlogo z dne 18. 5. 2016 (kjer celo izrecno navede, da je predmet izredne odpovedi tudi neupravičeno odsotnost z dela - na dnu lista št. 393 sodnega spisa) itd.
⁴ Zaslišanje priče Miklavec, ki je lahko izpovedala samo o očitkih odsotnosti po 27. 10. 2008, izpis evidence garaže za dni od 8. 9. 2008 do 29. 10. 2008 in podatki programa Tiran tudi za obdobje od 27. 8. 2008 do 30. 11. 2008 (za te dni odpoved tožniku ne očita beleženja neresničnih podatkov).
⁵ Dolžan je bil le obveščati delodajalca, kje se nahaja in zagotoviti dosegljivost na telefon v nujnih primerih.
⁶ Enako plačo je dobil ne glede na to ali je delo opravljal preko polnega delovnega časa ali ne.
⁷ Z lastnikom se je dogovoril, da se ne bo "štempljal".

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 278/2010
• Sodba in sklep VIII Ips 142/2012
• Sodba I Up 371/2006