<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 308/2016


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.308.2016
Evidenčna številka:VS00000434
Datum odločbe:09.05.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 188/2016
Datum odločbe II.stopnje:01.09.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:odmera starostne pokojnine - pravnomočno odmerjena pokojnina - pokojninska osnova - neprava obnova postopka - učinkovanje odločbe - obresti

Jedro

Ob ugotovitvi, da pri odločitvi o pravici do pokojnine za več kot 10 let niso bila upoštevana plačila za nadurno delo, sodišče drugače kot toženec zaključuje, da gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno izračunano pokojninsko osnovo in s tem za podlago za poseg v pravnomočno odločbo. Zato je odločitev, ki temelji na uporabi 183. člena ZPIZ-2, pravilna.

Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plačil za delo preko polnega delovnega časa bo za toženca nastala obveznost izpolnitve. Zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav so dajatve priznane za nazaj.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti zavrne.

II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1 Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 19. 6. 2014 in 10. 1. 2014 in ugodilo zahtevku tožnika za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z dne 8. 6. 2006. Tožencu je naložilo, da v roku 30 dni tožniku ponovno odmeri pokojnino z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa, prejetega od leta 1974 do leta 1985, ter mu od 1. 9. 2013 izplača razliko med že izplačano pokojnino in novo odmerjeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je oprlo na 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki omogoča spremembo dokončnega akta, in 400. člen tega zakona, ki ureja vštevanje plač za nadurno delo v pokojninsko osnovo. Ugotovilo je, da so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo še z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki se nanaša na vštevanje določenih prejemkov v pokojninsko osnovo1 .

3. Toženec je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo. Ne strinja se, da so podani pogoji za uporabo 183. člena ZPIZ-2. Po njegovem mnenju je to možno v primeru, ko je dejansko stanje očitno nepravilno ugotovljeno, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Toženec je v postopku izdaje odločbe o pokojnini upošteval vse razpoložljive podatke in na njihovi podlagi pravilno odločil. Da niso bili upoštevani vsi podatki, je izvedel šele na podlagi nove vloge tožnika. Gre za naknadno sporočeno dejstvo, ki dokazuje, da dejansko stanje leta 2006 ni bilo očitno napačno ugotovljeno v škodo tožnika. Prav tako ni bila kršena določba materialnega zakona, da bi bila podana podlaga za uporabo 183. člena ZPIZ-2. Glede izpostavljene odločitve Ustavnega sodišča RS poudarja, da ne gre za podobno situacijo. Ta odločitev je bila sprejeta, ker so bili posamezniki v neenakopravnem položaju glede na to, kdaj so se upokojili, saj se je nekaterim pokojninska osnova oblikovala z upoštevanjem dela plač, namenjenih za notranji odkup, nekaterim pa ne. Odločbe so bile ob izdaji zakonite, vendar so temeljile na določbi zakona, ki je bil kasneje spoznan za neustavnega. Z odločitvijo, sprejeto v tem primeru, se ruši pravna varnost. Gre za poseg v pravnomočno odločbo, čeprav je tožnik imel možnost uveljavljanja ustreznih pravnih sredstev, pa tega ni izkoristil. Toženec se tudi ne strinja z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te ureja 197. člen ZPIZ-2 in jih je mogoče priznati le, če stranka pride v zamudo, do katere pa ni prišlo. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila poslana v odgovor tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija je utemeljena glede odločitve o zamudnih obrestih, v preostalem delu pa je neutemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V reviziji je treba odgovoriti na vprašanji, ali so v konkretnem primeru podani razlogi za uporabo 183. člena ZPIZ-2 ter glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih.

8. Tožniku je bila z odločbo z dne 8. 6. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 2006 dalje. Zoper odločbo se ni pritožil in je postala dokončna in pravnomočna. Po pravnomočnosti odločbe je pridobil podatek, da pri odmeri pokojnine niso bila upoštevana plačila za delo preko polnega delovnega časa v letih 1974 do 1985. Zato je 21. 8. 2013 vložil zahtevo za spremembo odločbe. Toženec je s sklepom, št. 17 651854 z dne 2. 9. 2013, predlog za obnovo postopka zavrgel. Organ druge stopnje je pritožbi tožnika zoper sklep ugodil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je organ prve stopnje z odločbo z dne 10. 1. 2014 zavrnil zahtevo tožnika za ponovno odmero pokojnine, organ druge stopnje pa tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločitev.

9. Bistvo pravice do pokojnine je pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Nedvomno so delavci in delodajalci dolžni plačevati prispevke tudi od plačila za delo preko polnega delovnega časa. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih časovnih obdobjih različno določali zgornjo omejitev dovoljenih ur dela preko polnega delovnega časa, plačila zanje pa so se na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštevala v pokojninsko osnovo.

10. Dolžnost sporočanja podatkov, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uresničujejo skladno s predpisi, je na delodajalcu oziroma na drugih zavezancih za prispevek in ne na delavcu. Podatki se zberejo v matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sporočene podatke je bil toženec oziroma njegovi predniki dolžan preverjati v postopku revizije. Preverjanje pa mora biti tako v korist kot tudi v škodo posamezne stranke. Če so podatki v obrazcih napačni, so za odmero pokojnine odločilni prejemki in od njih plačani prispevki, kar lahko zavarovanci dokazujejo2 . Tudi Sodišče EU je odločilo, da ima delavec na podlagi plačila pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezne dajatve3 .

11. Sodišče pritrjuje tožencu glede učinkov pravnomočnosti. Vendar pa je v skladu s 158. členom Ustave RS mogoče pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe toženca določata Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. št. 80/99 s spremembami) in 183. člen ZPIZ-2. Ta člen ureja razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, t.i. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta ter tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Rok za izdajo nove odločbe je 10 let od vročitve dokončne odločbe. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

12. Namen ureditve te možnosti za spremembo dokončne odločbe je v tem, da se popravijo očitne, torej zaznavne napake, tako tehnične, dejanske ali vsebinske, do katerih je prišlo pri odločitvi o pravici ali njenem obsegu. Določen je tudi daljši rok kot ga določa ZUP4 . Gre torej podobno kot pri obnovi po ZUP tudi za odpravo nepopolnega ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pomeni kršitev temeljnega načela materialne resnice5 . To izredno pravno sredstvo je utemeljeno v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker se pravica do pokojnine odraža v njenem dolgotrajnem uresničevanju. Z njim je dana možnost odprave napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov pri upokojevanju, kar ima lahko velik vpliv na pravico posameznika. S podobnimi argumenti je uvedbo tega izrednega pravnega sredstva utemeljevala tudi Vlada RS ob pripravi in sprejemanju ZPIZ-2.6

13. Poseg v pravnomočno odločbo in ureditev po 183. členu ZPIZ-2 je ob vprašanju vštevanja delnic v pokojninsko osnovo obravnavalo Ustavno sodišče RS.7 Iz odločbe izhaja, da naj se pri odmeri pokojnine upoštevajo tisti podatki, ki odražajo dejansko in pravilno stanje o plačanih prispevkih.

14. Toženec je ob izdaji odločbe o pravici do pokojnine v letu 2006 upošteval vse razpoložljive podatke. Vendar to očitno niso bili vsi podatki, ki vplivajo na določitev pokojninske osnove. Stališče, da ne gre za uporabo 183. člena ZPIZ-2, ker ne gre za očitno napačno uporabljene podatke, je napačno. Ker se morajo plačani prispevki odražati v pokojninski osnovi, in ker v pokojninsko osnovo tožnika plačilo za delo preko polnega delovnega časa ni bilo upoštevano, dejanska podlaga za odločitev o pravici ni pravilna in v posledici pokojninska osnova ni bila določena skladno z materialnim zakonom. Dejansko stanje, ki ne upošteva vseh prejemkov, ki se morajo všteti v pokojninsko osnovo, je očitno napačno.

15. Ob ugotovitvi, da pri odločitvi o pravici do pokojnine za več kot 10 let niso bila upoštevana plačila za nadurno delo, sodišče drugače kot toženec zaključuje, da gre za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, napačno izračunano pokojninsko osnovo in s tem za podlago za poseg v pravnomočno odločbo. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da je odločitev, ki temelji na uporabi 183. člena ZPIZ-2, pravilna. Sodišči sta utemeljeno odpravili izpodbijani odločbi ter tožencu naložili, da tožniku ponovno odmeri pokojnino z upoštevanjem dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa.

16. Prav tako ni utemeljeno stališče toženca, da ni mogoča uporaba tega instituta, ker tožnik ni uporabil pravnih sredstev, ki bi jih lahko. ZPIZ-2 tega pogoja ne določa. Določa le, da mora biti odločba, ki se izpodbija, dokončna, to pa postane tudi, če ni bila vložena pritožba.

17. Toženec se tudi ne strinja z odločitvijo v zvezi s priznanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. ZPIZ-2 ureja vprašanje obresti le v 197. členu. Določa, da je toženec dolžan prejemniku priznanih pokojninskih prejemkov izplačati zamudne obresti, če teh ne izplača v 60 dneh, potem ko je odločba o priznanju pravice postala izvršljiva. Zamudne obresti se odmerijo v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, od naslednjega dne po izteku navedenega roka. Vendar ta določba v tej zadevi ne pride v poštev, saj očitno ne gre za primer zamude pokojninskega prejemka po izvršljivi odločbi.

18. Na podlagi prvega odstavka 182. člena ZPIZ-2 pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži njene izvršitve, razen v primeru priznanih pravic na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti oziroma pravice do invalidske pokojnine. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP pa postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva, ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plačil za delo preko polnega delovnega časa bo za toženca nastala obveznost izpolnitve. Zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ne bo priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav so dajatve priznane za nazaj.

19. Glede na navedeno je odločitev sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede priznanja zakonskih zamudnih obresti v III. točki izreka, ki niti ne določa zapadlosti posameznih zneskov in izpolnitvenega roka, neutemeljena. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženca v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obresti ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti zavrnilo.

-------------------------------
1 Glej U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015.
2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 7/2014 z dne 10. 2. 2014.
3 C-160/96.
4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 153/15 z dne 22. 9.2015.
5 Jerovšek, T., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo, 2004, str. 703.
6 Predlog Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Poročevalec DZ z dne 19. 10. 2012, EPA-730-VI, str. 373.
7 Glej opombo 1.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 182, 183, 197
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 224

-
-

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MzI0