<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 58/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.58.2017
Evidenčna številka:VS00000531
Datum odločbe:09.05.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 507/2016
Datum odločbe II.stopnje:17.11.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:naknadna odmera starostne pokojnine - pravnomočno odmerjena pokojnina - pokojninska osnova - obnova postopka

Jedro

Tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2 učinke izdane odločbe veže na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. S tem izrednim pravnim sredstvom nepravilne odločitve oziroma njenih pravnih posledic, ki so že nastale, ni mogoče odpraviti, na tej podlagi se lahko za naprej vzpostavi zakonito stanje. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za odpravo odločbe tožene stranke z dne 7. 10. 2015, odločbe z dne 10. 6. 2015 pa v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za izplačilo razlik med že izplačanimi zneski pokojnine in novo odmerjeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2004. Odločitev je sodišče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, v kateri je določilo način izvršitve te odločbe.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Izpostavilo je še ureditev po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in predpisi pred njegovo uveljavitvijo, ureditev v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) ter posledice te ureditve.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila obširno revizijo, s katero izpodbija sodbo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej nasprotuje sprejeti odločitvi, saj je z njo storjeno več kršitev določb Ustave RS, načel pokojninskega zavarovanja in tudi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za nezastarljivo pravico do pokojnine, o kateri je mogoče kadarkoli ponovno odločiti. O vštevanju dela plač, namenjenih za notranji odkup delnic, še ni bilo odločeno in zato ne gre za materialno pravnomočnost, ki bi bila ovira za ponovno odločanje. Opozarja na različno obravnavo zavarovancev, ker so bila nekaterim pri izračunu pokojninske osnove upoštevana vsa izplačila, od katerih so bili plačani prispevki, drugim ne, pa jih na to ni nihče opozoril. Tako jim pokojnina ni bila odmerjena zakonito, ker materialne določbe niso bile upoštevane pravilno. Tožena stranka je že vse od leta 2002 vedela, da je treba plačilo, namenjeno za nakup delnic za notranji odkup, upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, pa je to zavestno kršila. Vseh posledic tudi ne odpravlja 183. člen ZPIZ-2, ki dodatno povzroča neenakopravno obravnavo zavarovancev. Tožeča stranka je prikrajšana pri odmeri pokojnine, sedaj pa se ji odreka še pravica do poprave nezakonitosti. V nadaljevanju izpostavlja načelo varstva zaupanja v pravo ter temeljno načelo upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Zaključuje, da pokojnina tožeče stranke ni bila odmerjena na podlagi plačanih prispevkov in prejetih plač, za kar pa ni stvarno upravičenega cilja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v uvodu revizije navaja, da jo vlaga zaradi vseh revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP, torej tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer teh kršitev ne obrazloži, niti ne navede, za katero kršitev konkretno gre. Zato revizijsko sodišče tega očitka ni moglo presojati.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo št. 12 2016776 z dne 30. 8. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 224.155,32 SIT. Tožeča stranka se zoper odločbo ni pritožila. Odločba je 18. 9. 2004 postala pravnomočna. Tožena stranka je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 po uradni dolžnosti začela postopek ponovne odmere starostne pokojnine. Ugotovila je, da je tožeča stranka prejela tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Dne 10. 6. 2015 je izdala odločbo, s katero je upoštevala ta plačila v pokojninsko osnovo in odločila, da se tožeči stranki novo odmerjena pokojnina izplačuje od 1. 7. 2015. Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala priznanje višje pokojnine za vsa leta nazaj, zahtevala pa je tudi zakonske zamudne obresti. Toženec je z odločbo št. 12 2016776 z dne 7. 10. 2015 pritožbo zavrnil.

10. Vštevanje dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, je obravnavalo Ustavno sodišče RS in v že citirani odločbi zavzelo stališče, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Tožencu je naložilo, da mora v roku šestdeset dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Odločilo je, da lahko zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, v roku, določenem v drugi točki izreka ustavne odločbe, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Toženi stranki je bila, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, naložena izdaja odločbe o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka ustavne odločbe).

11. Ustavno in vrhovno sodišče sta v svojih v svojih odločitvah večkrat poudarila načelo pravnomočnosti, določeno v 158. členu Ustave. Ta določa, da je pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Bistvo pravnomočnosti je utrditev pravnega razmerja zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države1 . Materialna pravnomočnost ima pravne učinke tudi v primeru, če gre za nezakonito in nepravilno odločbo. Gre za postopkovni institut pravnomočnosti, ki zaradi pravne varnosti na račun objektivne pravičnosti sanira pravno zmotne odločitve in napake postopka državnih institucij. Odločba, ki je postala formalno in materialno pravnomočna, zato zavezuje vse stranke in prepoveduje ponovno odločanje o isti zadevi. Takšna odločba pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni. Zato v pravico, pridobljeno s posamičnim aktom ali z njim naloženo obveznost, praviloma ni mogoče poseči, ker bi to slabilo zaupanje v pravni red, v stabilnost in nespremenljivost pravnih razmerij. Pravnomočno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih urejajo zakoni v različnih postopkih. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe toženca določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2.

12. V konkretnem primeru pogoji za obnovo postopka po ZUP zaradi poteka roka niso izpolnjeni. Zakonodajalec je po pooblastilu iz 158. člena Ustave določil možnost razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe tudi po poteku tega roka ter določil, od kdaj učinkuje nova odločba. Tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2 učinke izdane odločbe veže na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. S tem izrednim pravnim sredstvom nepravilne odločitve oziroma njenih pravnih posledic, ki so že nastale, ni mogoče odpraviti, na tej podlagi se lahko za naprej vzpostavi zakonito stanje2 . Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki je takšen način določilo zaradi varstva pravice iz prvega odstavka 50. člena Ustave v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člen Ustave ter ob upoštevanju 155. člena Ustave. Toženec je dolžan izvršiti odločbo Ustavnega sodišča in odpraviti ugotovljeno neustavnost zakona, vezan pa je tudi na določbo 183. člena ZPIZ-2. Skladno z navedenim, in ker je bil v konkretnem primeru postopek uveden po uradni dolžnosti, je pravilna odločitev, da gre tožeči stranki višja pokojnina od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, to je od 1. 7. 2015 dalje.

13. Tožeča stranka graja sprejeto odločitev, ker v postopku odločanja o pravici do pokojnine niso bili upoštevani vsi dohodki, od katerih so bili plačani prispevki in ki sestavljajo pokojninsko osnovo. Podatki o plačah in plačnih prispevkih so obstajali že v času tega odločanja in s tem, ko je bilo odločeno, kateri se upoštevajo, je bilo istočasno odločeno, kateri se ne. To pa je razvidno iz izračuna pokojninske osnove. Na tej podlagi je bila izdana odločba o pravici do pokojnine. O tej pravici je bilo torej že odločeno, odločitev pa je postala pravnomočna. Zato je zmotno stališče tožeče stranke, da ne gre za materialno pravnomočnost tudi glede višine pokojnine. S pravnomočnostjo in izčrpanostjo izrednih pravnih sredstev je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta t.i. neprave obnove omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ponovno odmero pokojnine, z učinkom za naprej. Iz navedenih razlogov so očitki tožeče stranke glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeni.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 Šturm, L., Komentar Ustave RS, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 1405
2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 153/2015


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 183

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MzE1