VSRS Sodba VIII Ips 25/2017

Jedro

Niso pomembne okoliščine ob sklenitvi delovnega razmerja, temveč ob njegovem prenehanju. To pa je tožniku prenehalo iz poslovnega razloga. Okoliščine, ki povzročijo prenehanje potreb po določenem delu iz tega razloga, so na strani delodajalca. Do odpovedi iz poslovnega razloga ne pride po volji ali krivdi delavca. Ker krivdni razlog ali volja tožnika ob prenehanju delovnega razmerja ni podana, je upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 22. 1. 2015 in 14. 10. 2014 ter da se tožniku prizna nadomestilo za invalidnost v višjem znesku. Presodilo je, da razlogi za odmero nadomestila v višjem odstotku niso podani. Tožnik je ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal, da je invalid III. kategorije invalidnosti. Delodajalec mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj ni vedel, da je tožniku zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, odpravilo dokončno odločbo z dne 22. 1. 2015, v odločbi organa prve stopnje z dne 14. 10. 2014 pa je znesek 193,10 EUR nadomestilo z zneskom 249,30 EUR. Zavzelo je drugačne stališče glede posledic prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Odločitev je oprlo na 18. člen Obligacijskega zakonika (OZ)¹ , ki določa, da mora biti volja izjavljena tako, da je mogoče zanesljivo sklepati, da obstoji ter mora biti svobodna in resna. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pa pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca. Zato je tožnik upravičen do odmere nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

3. Revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Svojega zadnjega delodajalca ni seznanil, da je invalid. Zato ga ob prenehanju delovnega razmerja zaradi poslovnega razloga ta ni obravnaval kot delavca, ki mu Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1)² zagotavlja posebno varstvo pred odpovedjo in določa za odpoved invalidu poseben postopek. Pritožbeno sodišče je štelo, da je opustitev mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi le formalna pomanjkljivost postopka. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča pred pridobitvijo mnenja te komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne obstaja. Dopušča možnost, da tožnik ni izrazil izrecne volje oziroma soglasja, da mu delovno razmerje preneha, temu pa tudi ni nasprotoval. Po prepričanju toženca je s svojimi opustitvami povzročil in omogočil prenehanje delovnega razmerja. Zato zaključuje, da mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi. Opozarja, da je tožniku pri prejšnjem delodajalcu prenehalo delovno razmerje kot invalidu po predpisanem postopku, kar pomeni, da mu je postopek znan. ZDR-1, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)³ in Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI)⁴ urejajo varstvo invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ohranitvi zaposlitve. V potrditev stališč navaja tudi Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD)⁵ , ki brezposelni osebi ne priznava pravic, če ji je delovno razmerje prenehalo v nasprotju z določbami ZDR-1, pa delavec ni zahteval varstva svojih pravic.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)⁶ poslana v odgovor tožniku. Ta je odgovor vložil, vendar ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka lahko opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta določba ne velja, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP), to pa za tožnika ni izkazano.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Od tega pa je odvisno, ali tožniku pripada nadomestilo v višini 25 % oziroma 60 % invalidske pokojnine, do katere bi bil upravičen ob nastanku invalidnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 4. 2. 2009. Priznana mu je bila pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu. Tožnik je 29. 6. 2012 sklenil delovno razmerje z delodajalcem A., d.o.o. Ta mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delovno razmerje mu je prenehalo 10. 7. 2014. Prijavil se je v evidenco brezposelnih oseb in je bil od 11. 7. 2014 do 10. 10. 2014 prejemnik denarnega nadomestila za brezposelnost. Toženec mu je z odločbo z dne 14. 10. 2014 priznal nadomestilo za invalidnost od 11. 10. 2014 dalje v višini 193,10 EUR. Tožnik se z višino ni strinjal.⁷ Toženec je pritožbo z odločbo z dne 22. 1. 2015 zavrnil.

9. Pravico do nadomestila za invalidnost in njegovo višino ureja 94. člen ZPIZ-1, ki ga je treba uporabiti glede na 389. in 396. člen ZPIZ-2. Ta določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost invalid II. in III. kategorije, če :

- ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, v višini 40%,

- mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, v višini 60%,

- je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, v višini 25%,

- se je zaposlil na drugem delovnem mestu, v višini 25%.

10. Bistvo za odločitev o odmeri nadomestila za invalidnost je, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi, tudi v povezavi s tem, da je ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu zamolčal, da je invalid III. kategorije invalidnosti.

11. Glede na citirano pravno podlago niso pomembne okoliščine ob sklenitvi delovnega razmerja, temveč ob njegovem prenehanju. To pa je tožniku prenehalo iz poslovnega razloga. Okoliščine, ki povzročijo prenehanje potreb po določenem delu iz tega razloga, so na strani delodajalca. Do odpovedi iz poslovnega razloga ne pride po volji ali krivdi delavca. Ker krivdni razlog ali volja tožnika ob prenehanju delovnega razmerja ni podana, je upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

12. Vse ostale navedbe, povezane s sklenitvijo delovnega razmerja, niso bistvenega pomena za odločitev, ker se ne nanašajo na prenehanje delovnega razmerja. Glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi je delodajalec lahko tožniku zakonito odpovedal delovno razmerje iz poslovnega razloga, to pa bi lahko storil tudi v primeru, če bi mu bilo znano, da je tožnik invalid. Zato tudi v takšnem primeru ne bi bilo mogoče šteti, da je prav zato, ker tožnik ni povedal, da je invalid, prišlo do prenehanja delovnega razmerja po volji oziroma krivdi tožnika. Tega ne spremeni niti okoliščina, da bi se moral delodajalec v takšnem primeru predhodno obrniti tudi na Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Treba je ločiti med varstvom delavca oziroma postopkom pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu in načinom prenehanja pogodbe o zaposlitvi, do katerega v tem primeru ni prišlo po volji ali krivdi delavca. Glede na podano dejansko stanje tudi ne gre za enako situacijo, kot jo ureja 63. člen ZUTD v povezavi z zahtevo po arbitražni odločitvi ali sodnem varstvu, saj ZPIZ-2 tega ne določa.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 63/04 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁷ Toženec mu je v letu 2012 priznal nadomestilo v višini 249,05 EUR, kar predstavlja 60% invalidske pokojnine, saj mu je pogodba o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu prav tako prenehala iz poslovnega razloga.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 85/2016
• VDSS Sodba Psp 73/2023
• VDSS Sodba in sklep Psp 206/2018