<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep VIII Ips 289/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.289.2016
Evidenčna številka:VS00000568
Datum odločbe:20.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 1171/2015
Datum odločbe II.stopnje:29.06.2016
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - dokazno breme - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - trditvena podlaga

Jedro

V individualnem delovnem sporu je torej izvedba dokazov po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1 predvidena le kot izjemna možnost sodišča. Razhajanje navedb obeh strank o poslovnih rezultatih tožene stranke in o tem, kdaj naj bi prišlo do spora med njenim nadrejenim in tožnico, ki ga je kot razlog za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti navedlo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da sodišče po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ni moglo ugotoviti obstoja utemeljenega poslovnega razloga. To pomeni samo, da bi moralo sodišče odločiti v skladu z dokaznim bremenom, ki je na toženi stranki (84. člena ZDR-1). Dokazi, ki sta jih predlagali stranki in jih je sodišče že izvedlo, so namreč omogočali presojo utemeljenosti poslovnega razloga v skladu z dokaznim bremenom.

Izrek

I. Revizija se glede odločitve o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust zavrže.

II. Sicer se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v ostalem delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2014, zahtevek za sodno razvezo z 27. 9. 2015, zahtevek za reparacijo in plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter zahtevek za plačilo odškodnine (nadomestila) zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Zavrnilo je (podredni) tožbeni zahtevek za reintegracijo tožnice k toženi stranki namesto sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga in je zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožena stranka v odpovedi ni sklicevala na organizacijski razlog. Obrazložitev odpovedi je splošna in ne dosega standarda obrazloženosti odpovednega razloga iz drugega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Ugotovitev obstoja poslovnega razloga, ki iz odpovedi ne izhaja, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je pri ugotavljanju obstoja ekonomskega razloga v celoti nadomestilo oziroma dopolnilo trditveno in dokazno podlago tožene stranke. Slednja v zvezi z obstojem utemeljenega poslovnega razloga trditev ni podala pravočasno in ni predložila ustreznih listin. Sodišče je torej odločitev oprlo na prepozne navedbe tožene stranke in dokaze, na katere se ni pravočasno sklicevala. Za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti niso bili izpolnjeni pogoji iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Direktor tožene stranke ni znal pojasniti ekonomskega razloga. Ker se sodišči nista opredelili do njegove izpovedbe v celoti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Tudi upad prometa sam po sebi ni zadostni razlog za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga. Potrebna je še reorganizacija in dejansko prenehanje potrebe po delu delavca. Tožena stranka ni zatrjevala dejanskih posledic upada prometa na delovni proces pri njej. Tudi sodišče ni ugotovilo ničesar v tej smeri. Ker je bil upad prometa prisoten zadnja tri leta pred odpovedjo, tožničino delo v tem času ne bi bilo potrebno, čeprav je ves čas dejansko opravljala delo. Zato zaključek sodišča, da je kar naenkrat prenehala potreba po njenem delu, ni utemeljen. Tožena stranka ni uspela dokazati, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila diskriminatorna. Ker so si izpovedbe prič nasprotovale, bi se moralo sodišče opredeliti do vseh; v tem delu je izostala dokazna ocena v smislu določbe 8. člena ZPP. Dejstvo, da je tožnica zahtevala izrabo dopusta, a ji to ni bilo omogočeno, bi se moralo šteti kot priznano dejstvo, ker tožena stranka temu ni oporekala. Zato je sodišče v tem delu zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa je utemeljena.

6. Zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ni del spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi bila na podlagi 2. točke 31. člena ZDSS-1 revizija vselej dovoljena. Ker gre za denarni zahtevek, bi morala za dovoljenost revizije vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 40.000,00 EUR (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s 367. členom ZPP). Ker vrednost spora v delu denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ne dosega revizijskega minimuma, tožnica pa tudi ni predlagala dopustitve revizije, revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je sodišče na podlagi določbe 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP v tem delu kot nedovoljeno zavrglo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2011 na delovnem mestu referent III za nedoločen čas. Tožena stranka ji je dne 2. 10. 2014 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da poslovni razlog temelji na prenehanju potreb po opravljanju določenega dela, da gre za utemeljen razlog - izgubo poslovnih partnerjev in zato tudi izgubo prometa ter da te okoliščine predstavljajo utemeljen razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče je presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga in je onemogočeno nadaljevanje dela tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

10. Obstoj utemeljenega poslovnega razloga je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo tudi na podlagi vpogleda v "finančne listine" tožene stranke, in sicer izpisa iz programa FORM-NET glede skupnega prometa, ki ga je ustvarila v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012, v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 in ga je izdalo Ministrstvo za javno upravo, Direktorat za e-upravo in upravne procese. Predložitev teh listin je toženi stranki naložilo sodišče po uradni dolžnosti s sklepom z dne 14. 5. 2015. Prav tako ji je po uradni dolžnosti naložilo predložitev podatkov o delu tožnice dne 19. 5. 2014 in 17. 5. 2014 in podatkov o evidentiranih urah dela tožnice dne 17. 5. 2014 med 8.00 in 10.00 uro in dne 19. 5. 2015 med 10.00 in 11.00 uro. Sodišče druge stopnje je zavrnilo očitek tožnice iz pritožbe, da je sodišče prve stopnje z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti za ugotavljanje dejstev, ki jih tožena stranka ni navajala, storilo relativno bistveno kršitev določb postopka. Pojasnilo je, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navajala, da se je promet tožene stranke v letu 2014 na lokaciji Slovenska Bistrica v primerjavi s prejšnjimi leti bistveno zmanjšal.

11. Sodišči sicer pravilno navajata, da je tožena stranka predhodno zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Dokazi, ki so bili izvedeni po uradni dolžnosti, niso nadomestili trditvene podlage. V odgovoru na tožbo z dne 24. 11. 2014 se je sklicevala na upad prometa v letu 2014 glede na predhodna leta in v tabeli številčno prikazala obseg prometa od leta 2010 do leta 2014 (upad obsega prometa) in število tehničnih pregledov v letu 2013 in 2014 (ki je prav tako upadlo). Predložila je tudi tabelo, iz katere so razvidni prihodki od tehničnih pregledov Slovenska Bistrica od oktobra 2009 do oktobra 2014 (B2).

12. Tožnica je v pripravljalni vlogi, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 1. 2015, obrazloženo oporekala navedbam tožene stranke o zmanjšanju prometa v enoti Slovenska Bistrica. Zatrjevala je, da upad števila tehničnih pregledov ne more biti razlog za prenehanje potreb po opravljanju njenega dela referentke, glede na to, da so tehnične preglede opravljali pregledniki. Sama je vodila različne upravne postopke v zvezi z registracijo vozil, s prenosom lastninske pravice na vozilih in sklepala zavarovanja. Navedena opravila tudi niso bila nujno vezana na opravo tehničnega pregleda, zato upad števila tehničnih pregledov ne pomeni tudi nujno prenehanja potreb po opravljanju dela referenta. Ker je tožena stranka prejela pripravljalno vlogo tožnice na naroku, ji je sodišče prve stopnje določilo rok 15 dni za vložitev odgovora. Vendar tožena stranka na pripravljalno vlogo tožnice ni odgovorila.

13. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, toženi stranki po uradni dolžnosti naložilo predložitev listin v zvezi s poslovnimi rezultati od 2012 do 2014 in v zvezi s prisotnostjo tožnice na delu (B7-B17). Določbo prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 je uporabilo, ker je štelo, da na podlagi že izvedenih dokazov ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev.

14. Prvi odstavek 34. člena ZDSS-1 določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

15. V primeru spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno še dodatno upoštevati tudi določbo 84. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu, to je, da mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga oziroma na sploh pogojev za zakonitost odpovedi dokazati delodajalec. Taka ureditev v teh sporih praktično izključuje določbo ZDSS-1 o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v korist delodajalca oziroma v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.1

16. V individualnem delovnem sporu je torej izvedba dokazov po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1 predvidena le kot izjemna možnost sodišča. Tožnica utemeljeno navaja, da za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 34. člena ZDSS-1. Razhajanje navedb obeh strank o poslovnih rezultatih tožene stranke in o tem, kdaj naj bi prišlo do spora med njenim nadrejenim in tožnico, ki ga je kot razlog za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti navedlo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da sodišče po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, še vedno ni moglo ugotoviti obstoja utemeljenega poslovnega razloga. To pomeni samo, da bi moralo sodišče odločiti v skladu z dokaznim bremenom, ki je na toženi stranki (84. člena ZDR-1). Dokazi, ki sta jih predlagali stranki in jih je sodišče že izvedlo, so namreč omogočali presojo utemeljenosti poslovnega razloga v skladu z dokaznim bremenom. Tudi v individualnem delovnem sporu se glede na določbo 19. člena ZDSS-1 uporablja določba 215 . člena ZPP, ki določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen ZPP) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

17. Tudi sicer je primarna dolžnost strank, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva in dokaze za njihovo potrditev in določba prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena (da same predlagajo dokaze).2 Zato bi morala tožena stranka že glede na običajno skrbnost postopanja v sodnem postopku predložiti listinske dokaze o finančnem poslovanju v potrditev svojih navedb o obstoju utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi zato, ker je kot pravna oseba oziroma gospodarska družba in hkrati delodajalec z njimi razpolagala.

18. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti in je s tem preseglo domet določbe 34. člena ZDSS-1. Ker je sodišče presojo o obstoju utemeljenega poslovnega razloga oprlo tudi na dokaze, izvedene po uradni dolžnosti, za kar pa ni bilo pogojev, je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

19. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, brez upoštevanja nepravilno izvedenih dokazov, o zadevi ponovno odloči.

-------------------------------
1 Primerjaj odločbo VS RS VIII Ips 154/2016 z dne 11. 10. 2016.
2 Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 59/2013 z dne 3. 9. 2013, sodbo VIII Ips 124/2015 z dne 22. 9. 2015, sodbo VIII Ips 142/2016 z dne 11. 10. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 19, 34
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 84, 87, 87/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 215, 339, 339/1

-
-
-

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5Mjgy