VSRS Sodba VIII Ips 34/2017

Jedro

Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je pri toženi stranki zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu dveh novinarjev v uredništvu priloge C. Zato je tožena stranka presežne delavce utemeljeno ugotavljala znotraj tega uredništva in ne na nivoju celotne družbe. Tudi sicer je nelogično, da bi zaradi tega, ker je prenehala potreba po delu dveh novinarjev, specializiranih za prilogo C., tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dvema novinarjema iz drugega uredništva, v katerem ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela in bi v to uredništvo potem premestila dva novinarja iz uredništva priloge C.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ter da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 29. 9. 2015 do poziva nazaj na delo, prizna delovno dobo, jo prijavi v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračuna mesečna nadomestila plače v bruto znesku 2.000,00 EUR, povečane za dodatke po zakonu in kolektivni pogodbi ter druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi tožnica delo opravljala, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka dokazala, da je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica in da je bila tožnica za preseženo delavko določena ob pravilni uporabi kriterijev iz kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje, katerega dokazno oceno je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo, ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami), zato ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka bi tožnici lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi izkazala obstoj poslovnega razloga na celotnem medijskem področju ali pa pri ediciji A. in B., katerih priloga je bila edicija C. Zmotno je stališče, da ni bistveno ali je C. priloga drugih časopisov ali pa samostojna edicija. Okoliščina, da je bila tožnica s sklepom uprave razporejena na stroškovno mesto priloge C. je stvar organizacije delovnega procesa v medijskem področju in ne dokaz, da je C. posebna organizacijska enota. Tožnica na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi lahko piše članke za katerokoli edicijo ali prilogo, kar je razvidno in opisnega lista delovnega mesta poročevalec, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Iz 3. točke akta o organizaciji in sistemizaciji družbe A., d.d. izhaja, da je bila tožnica kot novinarka poročevalka, skupaj z vsemi novinarji poročevalci, ki imajo vsi enake delovne naloge, razporejeno v posebno organizacijsko področje, in sicer v medijsko področje. To je zaključena in nedeljiva celota. Iz tožničine pogodbe ni razvidno, da bi bila dodeljena v katero posebno redakcijo ali uredništvo. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj tožena stranka ni ugotovila obstoja poslovnega razloga v medijskem področju, posledično pa med seboj ni primerjala vseh novinarjev, zaposlenih na delovnem mestu poročevalca. Upad prodaje oglasnega prostora ne more biti utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi novinarjev poročevalcev. Navedeno bi lahko bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi komercialistov. Utemeljen poslovni razlog mora biti v povezavi z vsebino del in nalog, ki jih je tožnica opravljala za toženo stranko.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. To bistveno kršitev naj bi storilo že sodišče prve stopnje, zato bi jo tožnica morala izrecno uveljavljati že v pritožbi, saj pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. Tožnica protispisno navaja, da naj bi neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP eksplicitno grajala že v pritožbi, vendar to ni res. Zaradi navedenega revizije v tem delu ni bilo možno upoštevati, saj bi šlo za tako imenovano nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev.

7. Z vsebinsko istimi razlogi tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja namreč, da bi sodišče moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih šele po tem primerjati med seboj, česar ni storilo, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe naj bi se nanašale na vprašanje, ali je bila tožnica razporejena v posebno organizacijsko enoto znotraj medijskega področja in ali je glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi in akta o sistemizaciji treba šteti, da je bila razporejena v medijsko področje kot celoto, zaradi česar bi bilo presežne delavce potrebno ugotavljati med vsemi novinarji, ne le znotraj uredništva priloge C. Glede tega vprašanja izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo na čem temelji ugotovitev, da je uredništvo priloge C. posebna notranja organizacijska enota tožene stranke; v 10. in 11. točki obrazložitve pa tudi zakaj je tožena stranka ravnala pravilno, ko je obstoj poslovnega razloga in presežne delavce ugotavljala znotraj te organizacijske enote.

8. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje, te pa so glede odločilnih dejstev naslednje:

- tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2006; več čas je delo opravljala za prilogo C. in je le občasno napisala članek za kakšno drugo edicijo;

- tožena stranka je tožnici 29. 6. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je kot ekonomski razlog navedla negativno poslovanje priloge C. in zaostanek na področju planiranih prihodkov iz naslova oglasov, kot organizacijski razlog pa prerazporeditev preostalih del na ostale zaposlene v uredništvu;

- pri uporabi kriterijev za določitev preseženih delavcev je tožena stranka primerjala novinarje, ki so delo opravljali v uredništvu priloge C.;

- tožnica je bila za presežno delavko določena na podlagi kriterija strokovne izobrazbe.

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožena stranka kot ekonomskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne bi smela upoštevati ugotovljenih rezultatov poslovanja priloge C., temveč kvečjemu rezultate poslovanja A. in B. Pravilo je stališče sodišča, da se ekonomski razlog lahko ugotavlja tudi po posameznih segmentih poslovanja (v konkretnem primeru na nivoju priloge, čeprav se ta ne prodaja samostojno) pri tem je bistveno, da se je uspešnost poslovanja za vse priloge ugotavljala na enak način in na podlagi primerljivih podatkov. Ne drži očitek, da zatrjevan ekonomski razlog sploh ni povezan z vsebino del in nalog, ki jih je opravljala tožnica. Ekonomski razlog je bil ugotovljen v zvezi s prilogo C., tožnica pa je delo opravljala za to prilogo.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da bi bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazloženi poslovni razlog lahko zakonit le v primeru, če bi bilo v pogodbi o zaposlitvi izrecno navedeno, da je tožnica razporejena v kakšno posebno redakcijo ali uredništvo. V pogodbi o zaposlitvi je sicer res navedeno le, da se pogodba sklepa za delovno mesto specializirane novinarke, vendar pa to ne pomeni, da se pri presoji, ali je prenehala potreba po opravljanju tega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne upošteva, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala. To pomeni tudi upoštevanje dejstva, da se je delo specializiranih novinarjev opravljalo znotraj različnih uredništev (med njimi je bilo tudi uredništvo priloge C.) in da je tožnica ves čas novinarsko delo opravljala le za to prilogo in samo občasno napisala članek za kakšno drugo edicijo. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je uredništvo priloge C. posebna notranja organizacijska enota tožene stranke, pri čemer se je utemeljeno sklicevala na določbe akta o organizaciji družbe A., d.d. Res je sicer, da ta akt določa, da je družba razdeljena na organizacijska področja; medijsko področje, marketing, trženje, tiskarsko področje, področje distribucije in upravno področje, vendar je iz organizacijske strukture, ki je prikazana na sliki 1 tega akta, razvidno, da medijsko področje sestavljajo organizacijske enote dokumentacija in uredništvo edicij, pri čemer so med edicijami navedene tudi priloge.

11. Zmotno je revizijsko stališče, da bi tožena stranka obstoj poslovnega razloga lahko ugotavljala samo na organizacijskem nivoju, ki ga predstavlja medijsko področje, kar bi dejansko pomenilo, da bi tožena stranka pri določanju preseženih delavcev med seboj morala primerjati novinarje iz vseh uredništev. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je pri toženi stranki zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po delu dveh novinarjev v uredništvu priloge C. Zato je tožena stranka presežne delavce utemeljeno ugotavljata znotraj tega uredništva in ne na nivoju celotne družbe. Tudi sicer je nelogično, da bi zaradi tega, ker je prenehala potreba po delu dveh novinarjev, specializiranih za prilogo C., tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi dvema novinarjema iz drugega uredništva, v katerem ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela in bi v to uredništvo potem premestila dva novinarja iz uredništva priloge C.

12. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 16. in 17. člena Kolektive pogodbe za poklicne novinarje. Celotna ureditev poglavja o prenehanju potreb po delu novinarjev zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu temelji na, ob uveljavitvi kolektivne pogodbe veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami), saj predvideva tako trajno kot začasno prenehanje potreb po delu novinarjev. Ne glede na navedeno pa določbe 16. člena poklicne kolektivne pogodbe o tem, da se vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo, uvrstijo v isto kategorijo preseženih novinarjev, ni možno tolmačiti tako, da je presežne delavce, tudi v primeru t.i. individualnih odpovedi možno ugotavljati le na nivoju celotne organizacije in ne le notranje organizacijske enote, v kateri dejansko preneha potreba po delu novinarjev. Sodišče druge stopnje se utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013, saj gre za povsem primerljivo dejansko in pravno problematiko. Tudi v navedeni zadevi je delodajalec imel opredeljeno le enotno delovno mesto urednika, ki se je na specifičen način opravljalo v različnih uredništvih, podobna je bila tudi ureditev v kolektivni pogodbi. Zato se je sodišče druge stopnje utemeljeno oprlo na stališče iz navedene sodbe, da kadar gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku, ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pri toženi stranki je prenehala potreba po delu dveh novinarjev v uredništvi priloge C., zato je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je na podlagi kriterijev iz kolektivne pogodbe med seboj primerjala le novinarje v tem uredništvu.

13. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana tudi zaradi organizacijskega razloga, ki je v tem, da so se preostala dela in naloge prerazporedila na ostale zaposlene v uredništvu priloge C. Obstoja tega odpovednega razloga tožnica z revizijo niti ne izpodbija. Sprememba organizacije, ki je v tem, da se število zaposlenih zmanjša, preostala dela pa se prerazporedijo na ostale zaposlene v uredništvu Priloge C., prav gotovo pomenijo organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

14. Ob ugotovitvi, da sta podana oba v odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložena razloga za prenehanje potreb po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (negativno poslovanje edicije C. še zlasti zaostanek lastnih prihodkov za planiranimi in prerazporeditev preostalih del in nalog na ostale zaposlene v uredništvu priloge C.) je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 425/2008
• Sodba VIII Ips 196/2008
• Sklep VIII Ips 363/2008