VSRS Sodba VIII Ips 268/2016

Jedro

Sodišči sta presodili, da tožnik prve očitane kršitve ni storil. Glede drugih dveh očitanih kršitev sta v prvi vrsti presodili, da je odpoved podana prepozno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.461,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2014 in tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do 17. 6. 2015, vse pravice in prejemke iz delovnega razmerja za čas do 17. 6. 2015 s pripadajočimi obrestmi ter denarno povračilo v znesku 46.922,40 EUR. Zahtevek za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po 17. 6. 205 je zavrnilo. Presodilo je, da tožnik ni kršil pogodbenih in drugih obveznosti, za dve od treh očitanih kršitev pa je bila izredna odpoved tudi prepozna. Ker pa so med strankama odnosi popolnoma porušeni, je sodišče odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na dan izdaje sodbe (17. 6. 2015) in tožniku prisodilo denarno povračilo v višini sedmih povprečnih plač, izplačanih v zadnjem trimesečju. Upoštevalo je tožnikovo starost, izobrazbo in zaposlitvene možnosti.

2. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Sodišču očita, da je v zvezi s prvo kršitvijo (posredovanje ponudbe kupcu A., Hrvaška) glede na predloženo dokazno gradivo naredilo napačen zaključek, da je bila ponudba okvirna in nezavezujoča. Kaj pomeni ponudba in za kaj je potrebna pisna potrditev (za naročilo in ne za ponudbo), je izpovedal zakoniti zastopnik. Sodišče druge stopnje na pritožbeno opozorilo, da se ta izpoved in izpoved B. B. nista upoštevali, ni odgovorilo. Ponudba je predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine in s prejemom ponudbe ponudnika veže. Direktor tožene stranke se je s ponudbami, ki jih je dal tožnik, seznanil 19. 2. 2014, ko mu je tožnik poslal seznam. Veliko ponudb ni bilo vnesenih v sistem, o čemer je izpovedal direktor, pa tudi sicer dejstvo, da tožena stranka v preteklosti ni sankcionirala tožnikovega ravnanja (pošiljanje ponudb nad vrednostjo 500.000 EUR) ne pomeni, da bi morala tolerirati tudi vse ostale. V zvezi s kršitvijo o izstavitvi bančne garancije družbi C., d.o.o. navaja, da odločitev temelji na napačni interpretaciji izvedenih dokazov. Presoja, da je bil tožnik razrešen izpolnjevanja pogodbe, je v nasprotju z dokazi. Po obvestilu, da je razrešen, je podpisal še aneks k pogodbi, s katerim se je spremenila cena in plačilni pogoji. D. D. ni imela pooblastil za razrešitev. Bil je še naprej odgovoren za izvrševanje pogodbe z C., d.o.o. in zagotovitev bančne garancije, kar dokazuje tudi tožnikova navedba, da je sam posredoval bančno garancijo po posredovanju C., d.o.o. Tožena stranka pa se tudi ne strinja, da je odpoved prepozna. Izpodbijani sodbi očita tudi, da v njej ni opredelitve do ostalih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na neupoštevanje dokazov.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji z omejenim obsegom razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato morajo biti razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča druge stopnje izpodbija, konkretizirani. Ob očitku bistvenih kršitev je treba navesti procesno določilo, ki naj bilo prekršeno, oziroma mora biti kršitev tako opisana, da je mogoče vsaj smiselno razbrati, katera se zatrjuje.

8. Tožena stranka v reviziji uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih na koncu le pavšalno opredeli kot bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Z zatrjevanjem, da zaključki sodišča glede na predloženo dokazno gradivo niso pravilni, da so bile izpovedi zakonitega zastopnika napačno povzete in je zato odločitev v nasprotju z izvedenim dokazom, da elektronsko sporočilo Janeza Gornika ne daje podlage za zaključek, da je družba A. razumela ponudbo kot nezavezujočo, da odločitev v zvezi z bančno garancijo temelji na napačni interpretaciji dokazov, da izvedeni dokazi ne utemeljujejo zaključka, da je bil tožnik razrešen izpolnjevanja pogodbe z družbo C., d.o.o. itd. tožena stranka v resnici izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je povzelo sodišče druge stopnje. To pa pomeni, da uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Druge bistvene kršitve, ki bi bila v zvezi s sprejeto dokazno oceno še lahko podana, revizija ne uveljavlja.

9. Zgolj smiselno je iz revizije mogoče razbrati tudi očitek bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Sodišču druge stopnje se namreč očita, da je spregledalo pritožbene navedbe glede izpovedi zakonitega zastopnika in priče B. B. in da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki temeljijo na izvedenih dokazih. Vendar to ne drži. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, če ne izrecno (kar niti ni potrebno), pa vsaj posredno. Poudarilo je, da sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z naravo sporne ponudbe družbi A. (izpovedi zakonitega zastopnika in B. B. sta bili v pritožbi izpostavljeni kot del dejanskega stanja) in je v točkah 8. in 9. obrazložitve tudi pojasnilo, zakaj. Zato mu bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče očitati. V preostalem pa revizija tudi glede opredelitve sodišča druge stopnje do pritožbenih navedb v resnici ne uveljavlja bistvene kršitve, pač pa nedovoljeno zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Tudi očitek, da vsebine odločbe ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje vsebujeta dovolj jasno obrazložitev, ki omogoča ustrezen preizkus in s tem prerekanje - kar je nenazadnje z izpodbijanjem posameznih ugotovitev in razlogov tožena stranka tudi storila.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot zastopnik podružnice. Tožena stranka mu je 7. 3. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi treh kršitev, in sicer ker:

- naj bi 13. 1. 2014 prekoračil pooblastila s tem, ko je potencialnemu kupcu A. iz Hrvaške posredoval ponudbo za prodajo opreme E. E. Phoenix 2005 System v znesku 690.000 EUR, čeprav za podajanje ponudb v vrednosti nad 500.000 EUR ni bil pooblaščen,

- naj bi kot podpisnik pogodbe z C., d.o.o., Ljubljana z dne 12. 4. 2013 in kot odgovorni vodja projekta ne zagotovil, da bi dobavitelj E. E. izstavil bančno garancijo v skladu s pogodbo, zaradi česar kupec ni plačal izstavljenih računov v skladu s pogodbo, temveč šele po prejemu bančne garancije in mu je s tem nastala škoda,

- naj bi kot podpisnik pogodbe s F. F. iz Makedonije z dne 20. 4. 2012 in odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ne sodeloval pri odpravi napak oz. reševanju uveljavljene garancije kupca, zaradi česar mora dobavitelj E. E. podaljšati garancijsko dobo.

13. Sodišči sta presodili, da tožnik prve očitane kršitve ni storil, ker je bila ponudba, ki jo je posredoval družbi A., nezavezujoča, prepoved dajanja ponudb nad zneskom 500.000,00 EUR pa se nanaša le na zavezujoče ponudbe. Glede drugih dveh očitanih kršitev sta v prvi vrsti presodili, da je odpoved podana prepozno, ker je bil direktor tožene stranke o dejstvu neizstavljene bančne garancije družbi C., d.o.o. seznanjen 21. 1. 2014, o nesodelovanju pri reševanju reklamacije za družbo F. F. pa konec januarja oziroma v začetku februarja 2014. Odpoved je bila podana 7. 3. 2014. Obe očitani kršitvi sta sodišči obravnavali tudi po vsebini in presodili, da tožniku nista dokazani.

14. V zvezi z odločitvijo o prvi kršitvi je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je imel tožnik za podajanje ponudb omejena pooblastila, in sicer do višine 500.000,00 EUR, kar nenazadnje izhaja tudi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med strankama ni bilo sporno, da se ta omejitev nanaša na zavezujoče ponudbe, sporno je bilo, ali je bila ponudba, ki jo je tožnik posredoval družbi A., zavezujoča ali nezavezujoča. Sodišče prve stopnje, ki mu je sodišče druge stopnje pritrdilo, je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila ponudba okvirna, torej nezavezujoča. Ob tej dejanski ugotovitvi je presoja, da tožnik z okvirno ponudbo, čeprav je presegala znesek 500.000,00 EUR, ni prekoračil svojih pooblastil, pravilna.

15. Glede drugih dveh kršitev je sodišče presodilo, da sta prepozni.

16. Po drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. To pa je glede na ustaljeno in enotno sodno prakso dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP).¹ Vendar pa se v zvezi s tem ni mogoče izogniti in spregledati tudi pravne opredelitve posameznih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tudi ta opredelitev lahko pomembna pri presoji, kdaj je delodajalec takšen razlog ugotovil² . To pa pomeni, da je presoja, kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma odpovednem razlogu tudi materialnopravne narave³ .

17. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi z ravnanji, opisanimi v 12. točki te obrazložitve, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge delovne obveznosti. V zvezi z očitkom, da naj bi kot podpisnik pogodbe z C., d.o.o., Ljubljana z dne 12. 4. 2013 in kot odgovorni vodja projekta ne zagotovil, da bi dobavitelj E. E. izstavil bančno garancijo v skladu s pogodbo, zaradi česar kupec ni plačal izstavljenih računov v skladu s pogodbo, temveč šele po prejemu bančne garancije, je sodišče druge stopnje pritrdilo dejanski ugotovitvi, da je bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo 21. 1. 2014, torej takrat, ko je bila seznanjena, da družba C., d.o.o. s strani tožene stranke ni prejela bančne garancije. Ta dejanski zaključek temelji na dejstvu, da tožena stranka ni navedla, da se je s kršitvijo dejansko seznanila kasneje in kdaj, zakonitemu zastopniku, da je za to izvedel šele po razgovoru s finančno direktorico (katere zaslišanje ni bilo predlagano, tožena stranka pa v zvezi s tem tudi ni navajala nič konkretnega), pa ni verjelo. Bistvenih kršitev v zvezi s tem revizija ne uveljavlja. Zato je ob dejanski ugotovitvi, da je bila tožena stranka seznanjena z odpovednim razlogom 24. 1. 2014 treba pritrditi presoji, da je odpoved prepozna.

18. V zvezi z očitkom, da naj bi kot podpisnik pogodbe s F. F. iz Makedonije z dne 20. 4. 2012 in kot odgovorni vodja projekta v času izvajanja projekta ne sodeloval pri odpravi napak oz. reševanju uveljavljene garancije kupca, zaradi česar je moral dobavitelj E. E. podaljšati garancijsko dobo, je sodišče druge stopnje pritrdilo dejanski ugotovitvi, da je bila tožena stranka s kršitvijo seznanjena konec januarja oziroma v začetku februarja 2014, ko je bil direktor tožene stranke obveščen o tem, da tožnik ni sodeloval pri reševanju reklamacije. Kupec je namreč pravočasno in utemeljeno reklamiral dobavljeno blago in zahteval odpravo napak, vendar reklamacija še po letu dni ni bila rešena. Zato je morala tožena stranka na upravičeno zahtevo kupca podaljšati garancijo. Tudi v tem primeru je sodišče poudarilo, da tožena stranka ni navedla, kdaj točno se je seznanila z razlogi, ki utemeljujejo odpoved, če ne že konec januarja oziroma v začetku februarja. Zato je sledilo razpoložljivim dokazom, iz katerih izhaja, da je predstavnik družbe F. F., G. G. toženi stranki 14. 1. 2014 poslal elektronsko sporočilo, da reklamacija še ni rešena, o čemer je bil seznanjen tudi direktor. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da na tej podlagi o seznanitvi s kršitvijo še ni mogoče govoriti, je pa glede na izpoved B. B.⁴ presodilo, da je bil o celotnem poteku reševanja reklamacije direktor seznanjen konec januarja oziroma v začetku februarja 2014. Glede na takšno dejansko ugotovitev je tudi glede tretje kršitve presoja, da je podana odpoved prepozna, pravilna.

19. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

20. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.461,50 EUR (1.178,00 EUR nagrade za pravno sredstvo - tar. št. 3300 ZOdvT⁵ , 20,00 EUR za materialne stroške in DDV).

-------------------------------
¹ Glej sodbo in sklep VS RS VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012, sodbo VS RS VIII Ips 44/2013 z dne 15. 10. 2013 in druge.
² Glej sklep VS RS VIII Ips 178/2016 z dne 7. 3. 2017.
³ Glej sodbo VS RS VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013.
⁴ Očitek protispisnosti v zvezi z izpovedjo ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje ni napačno povzelo, ampak je njeno izpoved (na list št. 112) ocenjevalo. Obrazložilo je, da iz njene izpovedi izhaja, da je bil direktor o celotnem postopku reklamacije obveščen konec januarja oz. v začetku februarja 2014.
⁵ Ur. l. RS št. 67/2008 in naslednji.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 298/2005
• Sodba VIII Ips 39/2006
• VDS sklep Pdp 1825/2003