<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 81/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.81.2017
Evidenčna številka:VS00000557
Datum odločbe:20.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 828/2016
Datum odločbe II.stopnje:01.12.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - pogodba civilnega prava - zloraba - neizpolnjevanje predpisanih pogojev - neustrezna izobrazba

Jedro

Revizija očita sodbama sodišč druge in prve stopnje nasprotje med ugotovitvijo, da je tožnik uporabljal svoj računalnik in svoj fotoaparat, da ni redno hodil na delo in da ni bil dolžan najavljati dopusta ter ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja. Zatrjevano nasprotje ne more predstavljati uveljavljane bistvene kršitve, pač pa kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava.

Tako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru).

Sklepanje pogodb civilnega prava, kadar je očitno, da gre za elemente delovnega razmerja, je zloraba, ki jo zakon sankcionira z domnevo o obstoju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je bila prvotna odločitev glede obstoja delovnega razmerja in priznanja vseh pravic in obveznosti iz delovnega razmerja za nedoločen čas za delovno mesto novinar fotograf za čas od 1. 7. 2013 dalje, reintegracije in izstavitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinar fotograf, s sklepom Vrhovnega sodišča VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016 razveljavljena, o tem delu zahtevka ponovno odločalo. Ugotovilo je, da je imelo razmerje med strankama, ki sta v tem obdobju sklenili več pogodb o avtorskem delu, vse elemente delovnega razmerja. Zato je priznalo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu novinar fotograf, naložilo toženi stranki izstavitev pisne pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, z bruto plačo v višini 1.275,39 EUR, ki mu jo je za čas od 1. 7. 2013 dolžna obračunati in izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako pa mu je dolžna za leto 2013, 2014 in 2015 (v sodbi je pisna pomota v letnici) obračunati in plačati regres za letni dopust.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da so v razmerju med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Tožnik je delo opravljal na popolnoma enak način, kot redno zaposleni novinarji fotografi, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, upoštevajoč njeno organizacijo dela na tem delovnem mestu. Strinjalo se je tudi s stališčem, da na obstoj delovnega razmerja ne vpliva dejstvo, da tožnik ni imel ustrezne izobrazbe za to delovno mesto, kar je utemeljilo z ugotovitvijo, da tudi redno zaposleni novinarji fotografi nimajo vsi ustrezne formalne izobrazbe (mojster fotograf), ki se zahteva za to delovno mesto.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožnik prejemal plačilo preko družbe A., d.o.o., torej ni prejemal plačila neposredno v okviru organiziranega delovnega procesa. Meni, da sodišče ne bi smelo ugotavljati obstoja elementov delovnega razmerja pred 1. 7. 2013, saj je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ta čas (od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013) zavržena. Ker ni ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja pred 1. 7. 2014, mu ga tudi po tem datumu, to je po datumu prenehanja razmerja, ni mogoče priznati. Ne strinja se tudi s tem, da je Vrhovno sodišče med postopkom "spremenilo pravila igre" oziroma sodno prakso v škodo tožene stranke. Očitno je, da je delavec v sodnih sporih v Republiki Sloveniji neutemeljeno favoriziran. Zakon glede uveljavljanja varstva pravic je jasen, kako in v kakšnih rokih se uveljavlja v primeru prenehanja delovnega razmerja, je določeno v tretjem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013). Dokazno breme, ker ne gre za prenehanje, pač pa obstoj delovnega razmerja, je na tožniku, ki ni dokazal obstoja elementov delovnega razmerja. Sodišči bi morali upoštevati tudi voljo pogodbenih strank. Ko sta sklenili avtorske pogodbe, nista imeli nikakršne volje po sklepanju delovnega razmerja. Ker to ni upoštevano, je odločitev v nasprotju s 15. in 41. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Nihče ne more prisiliti delodajalca, da z nekom sklene delovno razmerje, zlasti še, če delavca ne potrebuje. V nasprotnem primeru je to poseg v ustavno pravico iz 74. člena Ustave RS. Kršene so tudi določbe 49. člena Ustave RS, 4. in 5. člena Konvencije MOD št. 29 in 1. člena Konvencije o diskriminaciji pri zaposlovanju, saj z odločitvijo ni vsem pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Tožnika mora tožena stranka sprejeti v delovno razmerje, čeprav za opravljanje dela nima ustrezne izobrazbe (ima samo osnovno šolo in ne V. stopnje izobrazbe, ki se zahteva). Tožnik je iztožil delovno mesto mimo 22. člena ZDR-1 in drugih določb ZDR-1, brez zdravstvenega pregleda, torej tudi mimo določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS št. 43/2011). Ko sodišče odloča o obstoju delovnega razmerja, mora preveriti pogoje za takšno sklenitev (objava delovnega mesta, potreba delodajalca, zdravstvena zmožnost itd.). Sodbi zaradi tega povzročata neenakost v pravu. Revizija uveljavlja kršitev Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS št. 111/2013 in naslednji) v povezavi z 8. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) in 18. členom ZPIZ-2 (Ur. l. RS št. 96/2012 in naslednji), ter 14. člena Ustave RS. Napačno naj bi bilo odločeno tudi zato, ker je tožniku priznano delovno razmerje za poln delovni čas, čeprav na delu ni bil 40 ur tedensko. Podrejeno uveljavlja nepravilno uporabo določb Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS št. 31/91 in naslednji) v zvezi z denarnimi zahtevki. Regres za letni dopust je prisojen v previsokem znesku. Nepravilno naj bi bilo materialno pravo upoštevano tudi z vidika 118. člena ZDR-1. V okviru očitka bistvenih kršitev uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi si razlogi o odločilnih dejstvih nasprotovali. Uveljavlja tudi bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP, ki naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba temelji na pravici, ki jo je tožnik z zavrženjem tožbe glede obstoja delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 izgubil, v zvezi z 215. členom ZPP, ki naj bi bila podana s tem, da se ni pravilno uporabilo določb o dokazovanju (dokazno breme glede obsoja delovnega razmerja je na tožniku, ne na toženi stranki), ter ker ni prekinilo postopka do odločitve v zadevi X Pd 333/2016 (kolektivni spor v zvezi z veljavnostjo KPPN). Vrhovnemu sodišču predlaga, da vloži pri Ustavnem sodišču zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ter 18. in 13. člena ZDR-1, ker so v nasprotju z 2., 14., 49. in 74. členom Ustave RS, predlaga pa tudi postavitev predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU o tem, ali je ugotavljanje obstoja delovnega razmerja, kot je bilo ugotovljeno v tem primeru, v skladu s 26., 45. in 46. členom Pogodbe o delovanju EU.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Čeprav tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve na koncu revizije, Vrhovno sodišče najprej odgovarja na očitke v zvezi s tem.

8. Bistvene kršitve, ki se uveljavljajo z revizijo, niso podane. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, med njimi tudi ni nobenega nasprotja. Revizija očita sodbama sodišč druge in prve stopnje nasprotje med ugotovitvijo, da je tožnik uporabljal svoj računalnik in svoj fotoaparat, da ni redno hodil na delo in da ni bil dolžan najavljati dopusta ter ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja. Zatrjevano nasprotje ne more predstavljati uveljavljane bistvene kršitve, pač pa kvečjemu zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je pojasnilo, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja kljub temu, da je tožnik uporabljal svoj računalnik in fotoaparat, ker zgolj to dejstvo na obstoj ne vpliva. Da ni redno hodil na delo, iz izpodbijane sodbe ne izhaja, prav nasprotno. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prihajal na delo k toženi stranki vsak dan ob 9.00 uri (17. točka obrazložitve), Pojasnilo je tudi, da se je tožnik o odsotnosti oziroma prostih dneh dogovarjal z drugimi fotografi in dejstva, da ni imel dopusta, ni štelo za bistveno.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 215. in 274. členom ZPP. Prva naj bi bila podana v zvezi z dokaznim bremenom. Tožena stranka v reviziji navaja, da so bila pravila o dokazovanju iz 215. člena ZPP napačno uporabljena. To ne drži. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, katera dejstva šteje za dokazana. Ali so bile določbe 84. in 200. člena ZDR-1 pravilno uporabljene, pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava. Druga relativna kršitev naj bi bila storjena, ker je sodišče o obstoju delovnega razmerja po 1. 7. 2013 odločilo kljub temu, da je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pred tem, od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013, zavržena. Z nestrinjanjem s takšno odločitvijo tožnik dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in ne bistvene kršitve.

10. Sodišče tudi ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni prekinilo postopka do odločitve sodišča v kolektivnem sporu X Pd 333/2016 o veljavnosti KPPN. Sodba sodišča druge stopnje ni oprta na določbe te kolektivne pogodbe, zato že zaradi tega do kršitve ni moglo priti.

11. Revizijska navedba o tem, da naj bi bilo vzpostavljeno tristransko razmerje med tožnikom, toženo stranko in družbo A., d.o.o., preko katere naj bi prejemal tožnik plačilo za delo, in naj bi bila zato odločitev o obstoju delovnega razmerja v nasprotju s 4. členom ZDR-1, je novota, ki je v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. V pritožbi tožena stranka tega ni izpostavljala, pa tudi iz sodb sodišča prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bilo vprašanje, ali je tožnik plačo prejemal neposredno od tožene stranke, sploh sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da je tožnik plačilo preko te družbe prejemal pred 28. 2. 2012. Da bi ga prejemal tudi kasneje, ni bilo ugotovljeno.

12. Novota je tudi navedba, da tožnik ni delal polni delovni čas.

13. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

14. Vrhovno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016 pojasnilo naslednje: "Tožnik je vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje v 30 dnevnem roku po prenehanju zadnje pogodbe o avtorskem delu ter zahteval reintegracijo in reparacijo. Tak zahtevek procesno in materialnopravno zadošča za odločitev o obstoju delovnega razmerja. V tožbi je zatrjeval in v postopku dokazoval, da je imelo razmerje, ki je bilo med strankama z njim vzpostavljeno, vse elemente delovnega razmerja. Ne glede na to, da obstoj delovnega razmerja od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2013 zaradi prepozne tožbe ni bil ugotovljen, je za odločitev o obstoju delovnega razmerja od 1. 7. 2013 dalje bistveno to, ali so bili za čas neposredno pred tem ugotovljeni elementi delovnega razmerja; ugotovitev teh elementov je podlaga za presojo, ali obstoji delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 7. 2013 dalje. Vsebinsko se namreč določba drugega odstavka 11. člena ZDR navezuje na 16. člen ZDR, ki uzakonja domnevo o obstoju delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Gre za zakonsko presumpcijo, pri kateri stranki v primeru spora ni potrebno dokazovati domnevanega pravnega dejstva - obstoja delovnega razmerja, temveč le t. i. domnevno bazo - elemente delovnega razmerja.1 " Zato revizija neutemeljeno uveljavlja stališče, da obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2013 dalje ni mogoče priznati, ker ni bilo priznano tudi za obdobje pred tem, ko je še dejansko delal. Čeprav je bila tožba v tem delu zavržena, to ne vpliva na ugotovitev, da je imelo razmerje, sicer formalno "pokrito" s pogodbami o avtorskem delu, vse elemente delovnega razmerja, in sicer za nedoločen čas. Zato s potekom časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba (30. 6. 2013) ni moglo zakonito prenehati in traja še naprej. Obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas pa je tožnik uveljavljal v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

15. Da je Vrhovno sodišče z odločitvijo v zadevi VIII Ips 258/2015 z dne 5. 4. 2016 spremenilo dosedanjo sodno prakso, je bilo v sklepu izrecno poudarjeno, obrazloženi pa so bili tudi razlogi za to. Razlogi so jasni, in jih zato ni treba ponavljati.

16. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 84. člen ZDR-1 in na pravilo o dokaznem bremenu, ki naj bi bilo napačno uporabljeno. Sodišče bremena dokazovanja (ne)obstoja elementov delovnega razmerja ni prevalilo na toženo stranko. Dokazno breme, da obstojijo elementi delovnega razmerja, je bilo na tožniku. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je obstoj dokazal (16. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 16. do 18. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), in sicer da je opravljal delo fotografa na popolnoma enak način, kot ostali redno zaposleni fotografi, da je bil na način, kot ostali, prostovoljno vključen v organiziran delovni proces, ki je bil sicer zaradi narave dela specifičen tako glede delovnega časa kot organizacije dela. Vendar pa za vse fotografe enak. Delo je opravljal osebno, za plačilo ter po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

17. Glede na to, da je bil ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1, je sodišče druge stopnje pravilno pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja. Odločitev temelji na pravilni uporabi 18. člena ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Vse navedene določbe je sodišče dosledno in pravilno uporabilo, zato mu zmotne uporabe materialnega prava glede tega ni mogoče očitati.

18. Dejstvo, da tožnik nima izobrazbe mojstra fotografije, ki se zahteva za delovno mesto novinar - fotograf (tudi nekateri redno zaposleni na tem delovnem mestu niso izpolnjevali izobrazbenega pogoja), na obstoj delovnega razmerja ne more vplivati. Vrhovno sodišče je glede tega zavzelo jasno stališče v zadevi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017: "V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDR-1 mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa tako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru)." Da zaradi navedenega vsebina določb KPPN ni bistvena, je pojasnilo že sodišče druge stopnje (20. točka obrazložitve).

19. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje zmotne uporabe številnih določb različnih zakonov in Ustave RS, ki naj bi bile kršene, ker je tožniku priznano delovno razmerje brez postopka, ki sicer velja za sprejem delavcev v delovno razmerje. Sklepanje pogodb civilnega prava, kadar je očitno, da gre za elemente delovnega razmerja, je zloraba, ki jo zakon sankcionira z domnevo o obstoju delovnega razmerja. Zato zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, če so podani pogoji iz 18. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 4. člena ZDR-1, ne more priti do kršitev zakonov, ki jih našteva revizija (ZMEPIZ-1, ZVZD, OZ). Ureditev, kot jo vsebuje naša delovnopravna zakonodaja, je skladna z ureditvijo in usmeritvami v mednarodnih aktih. Mednarodna organizacija dela (MOD) je leta 2006 sprejela Priporočilo št. 198 o delovnem razmerju, v katerem poudarja pomen delovnega razmerja kot izhodišča za delovnopravno varstvo. Iz Priporočila pa nadalje izhaja tudi to, da naj bodo nacionalne politike usmerjene v boj proti prikritim razmerjem (4. b točka), to je razmerjem, ki so na videz drugačna, kot delovna in ki prikrivajo dejanski pravni status oziroma razmerjem, v katerih delodajalci posameznika ne obravnavajo kot delavca, zato da bi se prikril njegov pravi pravni status in zaradi česar delavec ostane brez pravnega varstva, ki bi ga moral imeti v delovnem razmerju. Tudi sodna praksa Sodišča EU poudarja, da je treba pojem "delavca" razlagati avtonomno in enotno v pravnem redu Unije ter ga opredeliti glede na objektivna merila, ki so značilna za delovno razmerje, ob upoštevanju medsebojnih pravic in dolžnosti. Bistvena značilnost delovnega razmerja je, da oseba določen čas v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo, za katero prejema plačilo.2 Posamezna oseba se šteje za delavca v delovnem razmerju, če obstajajo elementi tega razmerja, ne glede na dejansko pravno opredelitev tega razmerja.3

20. Zakon o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 19/94 in naslednji) v drugem odstavku 113. člena predvideva prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja, kadar je odločba Vrhovnega sodišča ali odločba drugega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti. Glede na obrazložitev v prejšnji točki Vrhovno sodišče ne zaznava potrebe po postavitvi predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU.

21. Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Prepoved prisilnega dela iz četrtega odstavka 49. člena Ustave RS je namenjena zaščiti posameznika (delavca) in ne pravne osebe (delodajalca). Že zato sklicevanje na kršitev te ustavne določbe ni utemeljeno.

22. Neutemeljen je tudi očitek kršenja pravice do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Nedvomno delovnopravna zakonodaja (tudi s prepovedjo iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1, to je opravljanja dela na podlagi pogodb civilnega prava, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja) posega v svobodno gospodarsko pobudo, ki je pomembna ustavnopravna kategorija. Vprašanje je, ali gre res za poseg, ki je nesorazmeren oziroma prekomeren, kot navaja revizija. S prepovedjo iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 se zagotavlja varstvo delavcev, torej se svobodna gospodarska pobuda omejuje z ustavno kategorijo varstva dela, z njo se zagotavlja pravica do socialne varnosti in socialna funkcija lastnine ter spoštuje načelo socialne države.4 Takšna omejitev pa ni nesorazmerna ali prekomerna.

23. Očitek v zvezi z uporabo določb KPPN glede regresa za letni dopust je nerazumljiv, saj sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na te določbe. Tožnik se je pri višini zahtevanih zneskov res skliceval na KPPN, vendar pa je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je bilo zahtevku ugodeno na podlagi navedb tožene stranke, da je delavcem izplačala višji regres od minimalne plače, ni pa pojasnila, kako je določila višino oziroma zakaj bi morala biti ta nižja od zahtevane (v pritožbi je namreč trdila, da bi mu pripadal regres le v višini minimalne plače). Na podlagi pravila o dokaznem bremenu je sodišče zato upravičeno sledilo zahtevku, kot ga je postavil tožnik.

24. Nerazumljiv je očitek o zmotni uporabi 118. člena ZDR-1, saj niti iz sodbe sodišča prve stopnje niti iz sodbe sodišča druge stopnje ne izhaja, da bi se v postopku sploh izpostavilo vprašanje uporabe te določbe.

25. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

-------------------------------
1 Prim. sodbo VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011.
2 Zadeva Balkaya, C-229/14 z dne 9. 7. 2015, Zadeva Komisija proti Italiji, C-596/12.
3 Zadeva Lawrie.Blum, C-66/85 z dne 3. 7. 1986.
4 Glej Tičar: Nove oblike dela, Ljubljana, Pravna fakulteta, 2012 (LSM. Zbirka Manet) str. 140 - 142.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 4, 13, 18, 22, 84, 200
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 215
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 274, 339, 339/1, 339/2
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 49,74

-
-
-
-
-
-
-
-

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5Mjc3