VSRS Sodba VIII Ips 6/2017

Jedro

Tožnik nima priznane časovne omejitve in glede tega elementa konkurira pri iskanju zaposlitve vsem drugim iskalcem zaposlitve. Če se zaradi različnih razlogov zaposli za krajši delovni čas (situacije na trgu dela, starševskega varstva ali drugih osebnih razlogov), to ne pomeni, da ne dela skladno s priznano invalidnostjo, ki se nanaša le na fizične razbremenitve

Dejstvo, da invalid brez priznane časovne razbremenitve, dela krajši delovni čas od polnega, vpliva na odmero nadomestila, ne pa na samo pravico. Ker tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje nadomestila za invalidnost, mu je bila pravica utemeljeno priznana. Izplačevanje nadomestila v teh primerih je urejeno v 124. členu v zvezi s 121. členom ZPIZ-2. Ta pa ne določa, da so podani razlogi za izgubo pravice, če se zavarovanec zaposli za krajši delovni čas od polnega.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 302 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. 9.688.814 z dne 16. 6. 2014 in 17. 4. 2014. Tožniku je za čas od 30. 12. 2013 do 31. 12. 2014 priznalo pravico do denarnega nadomestila za invalidnost, tožencu pa naložilo izdajo odločbe o njegovi višini. Razsodilo je, da ima tožnik kljub opravljanju dela v skrajšanem delovnem času pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. Zahtevek za nadomestilo za invalidnost za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2015 in njegovo izplačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo. Strinjalo se je, da je podlaga za odločitev podana v 4. alineji 85. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)¹ ter da do očitanih kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje ni prišlo.

3. Toženec vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena in iz 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)² pred sodiščem prve in druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je prvo kršitev storilo, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je v zvezi s pojmom drugega ustreznega dela in se zato ne more preizkusiti. Enako kršitev je zagrešilo sodišče druge stopnje, saj se pritožbeni razlog nanaša na odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, ne pa na nerazčiščeno dejansko stanje. Ne strinja se z ugotovitvijo prekluzije glede pritožbenega razloga o zmotnem oziroma nepopolnem dejanskem stanju o ustreznosti drugega dela. Zato je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 337. členom in 286. členom ZPP. Toženec uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožniku je bila na podlagi preostale delovne zmožnosti priznana pravica do drugega dela v polnem delovnem času, delo pa je opravljal v skrajšanem delovnem času. Tožnik se ni zaposlil na drugem delu v skladu s priznanimi omejitvami v invalidskem postopku. Delo v trajanju 20 ur ne predstavlja dela, ki bi ustrezalo preostali delovni zmožnosti tožnika. 85. člen ZPIZ-2 ne ureja sorazmerne odmere nadomestila, 124. člen pa ureja pravice na podlagi preostale dela zmožnosti, vendar le za delo s polnim delovnim časom, kar pa ni tožnikov primer. Zato ne gre za podobno situacijo, kot jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 262/2015, ko je bil polni čas izpolnjen na podlagi pravic iz starševskega varstva.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP poslana v odgovor tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev. Meni, da do očitanih kršitev določb pravdnega postopka ni prišlo, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. V postopku je bilo sporno, ali ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost, ker ne dela polni delovni čas, ne pa tudi, ali je delo ustrezno glede na stvarne razbremenitve. Toženec tega ni navajal v postopku pred sodiščema nižje stopnje in tudi ne navaja, zakaj tega ni mogel zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma njenega zaključka. Priglasil je stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb odločilnega pomena, tako glede bistvenih kršitev določb postopka kot glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter pravilne uporabe materialnega prava. Svojo odločitev je tudi jasno in razumljivo obrazložilo. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

8. Revizija uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 337. in četrtim odstavkom 286. člena ZPP glede odločilnega dejstva o ustreznosti dela. Tožniku je bila z odločbo organa prve stopnje zavrnjena pravica do nadomestila za invalidnost iz razloga, ker ne dela polni delovni čas. Enako stališče je zavzel tudi organ druge stopnje. V postopku odločanja pri tožencu je bilo sporno torej le, ali tožniku v primeru, ko dela krajši delovni čas, pripada denarno nadomestilo za invalidnost. Toženec je šele v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje izpostavil, da ni jasno, ali tožnik dela na ustreznem delovnem mestu. Že sodišče mu je odgovorilo, da je navedba oziroma trditev dana prepozno, saj tega ni zatrjeval ali navajal do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ni pa navedel razlogov, zakaj tega ni storil pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

10. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo toženca z dne 11. 6. 2013 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 6. 5. 2013 dalje. Priznane so mu bile fizične razbremenitve in pravica do premestitve na drugo delovno mesto v polnem delovnem času. Tožniku je iz poslovnega razloga 29. 6. 2013 prenehalo delovno razmerje. Uveljavil je pravice iz naslova brezposelnosti od 1. 10. 2013 do 29. 11. 2013 v trajanju 20 ur na teden. V preostalem času je bil v navedenem obdobju zaposlen za 20 ur na teden. Tudi od 30. 12. 2013 je bil zaposlen za krajši delovni čas od polnega, to je 20 ur na teden. Po prenehanju prejemanja nadomestila za brezposelnost, ki mu ga je pristojni zavod za zaposlovanje priznal v sorazmernem delu glede na zaposlitev, je pri tožencu uveljavljal pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. Organ prve stopnje je njegovo zahtevo z odločbo z dne 17. 4. 2014 zavrnil, ker glede na preostalo delovno zmožnost ni zaposlen s polnim delovnim časom. Odločitev je potrdil organ druge stopnje z odločbo z dne 16. 6. 2014.

11. Med strankama je sporno, ali ima tožnik od 30. 12. 2013 do 31. 12. 2014, ko je bil zaposlen za 20 ur na teden, pravico do nadomestila za invalidnost za preostalih 20 ur na teden.

12. Pravna podlaga za odločitev je podana v 4. alineji prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 . Ta določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost med drugim tudi zavarovanec III. kategorije invalidnosti, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen in se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Na podlagi tretjega odstavka 124. člena ZPIZ-2 se tem zavarovancem nadomestilo za invalidnost izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Po prvem odstavku 126. člena ZPIZ-2 pravice, pridobljene na podlagi invalidnosti trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom.

13. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1)³ določa, da se delovno razmerje praviloma sklepa za polni delovni čas. V 65. členu ZDR-1 je urejena možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega. Tožnik nima priznane časovne omejitve in glede tega elementa konkurira pri iskanju zaposlitve vsem drugim iskalcem zaposlitve. Če se zaradi različnih razlogov zaposli za krajši delovni čas (situacije na trgu dela, starševskega varstva ali drugih osebnih razlogov), to ne pomeni, da ne dela skladno s priznano invalidnostjo, ki se nanaša le na fizične razbremenitve⁴ . Zapis v odločbi, da je invalid zmožen za delo v polnem delovnem času, pomeni le to, da mu ni priznana časovna razbremenitev, ne pa da mora zaradi priznanih fizičnih razbremenitev delati polni delovni čas. Zato je navajanje v odločbi toženca, da je nekdo zmožen za delo polni delovni čas, nepotrebno in nima nobenih posledic. Le pri tistih delovnih invalidih, ki zaradi zdravstvenih omejitev dela ne zmorejo polni delovni čas, je treba zapisati časovno omejitev, torej mejo, do katere še lahko delajo, da zaradi dela ne pride do poslabšanja zdravstvenega stanja.

14. Namen varstva invalidov je, da se jih preusmeri od pasivnosti k aktivnosti in se jih vzpodbuja k čim večji aktivni udeležbi na trgu dela in povečevanju zaposljivosti. Temu je namenjena tudi pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki delovnemu invalidu zagotavlja ohranitev zaposlitve ali novo zaposlitev, ustrezno njegovi preostali delovni zmožnosti, če glede na ugotovljeno invalidnost nima več delovne zmožnosti za opravljanje dela na dosedanjem delovnem mestu.

15. Stališče toženca, da zato, ker je tožniku z odločbo priznana le fizična razbremenitev, in ker ne dela 8 ur, nima pravic iz invalidskega zavarovanja, je zmotno. V času dela na drugem delovnem mestu ima delovni invalid poleg plače po dejansko opravljenem delu sočasno pravico do nadomestila za invalidnost. Dejstvo, da invalid brez priznane časovne razbremenitve, dela krajši delovni čas od polnega, vpliva na odmero nadomestila, ne pa na samo pravico. Ker tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje nadomestila za invalidnost, mu je bila pravica utemeljeno priznana. Izplačevanje nadomestila v teh primerih je urejeno v 124. členu v zvezi s 121. členom ZPIZ-2. Ta pa ne določa, da so podani razlogi za izgubo pravice, če se zavarovanec zaposli za krajši delovni čas od polnega.

16. Revizija navaja, da je odmera sorazmernega dela nadomestila za invalidnost, urejena v 126. členu ZPIZ-2, možna le za brezposelne osebe, ki so že uživalci nadomestila za invalidnost in se zaposlijo za krajši delovni čas, vendar neutemeljeno. Ta določba je namenjena stimulaciji brezposelnih invalidov, da se vsaj delno zaposlijo in se jim nadomestilo za invalidnost v času dela s krajšim delovnim časom zniža, s tem pa se zniža tudi obveznost toženca. Po razlagi toženca bi bili invalidi, ki se takoj po prenehanju prejemanja nadomestila za brezposelnost zaposlijo za krajši delovni čas, v manj ugodnem položaju kot invalidi, ki so dalj časa brezposelni in so ves čas prejemniki nadomestila za invalidnost v polnem obsegu, za kar pa ni razumnega razloga. Položaj invalidov, ki se zaposlijo takoj po prenehanju prejemanja nadomestila za brezposelnost, urejajo že citirane določbe ZPIZ-2.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da razlogi, na katerih temelji revizija, niso podani. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožniku se na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi⁵ , priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 302 EUR, od tega 282,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3300 in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami.
⁴ Glej sodbi VS RS VIII Ips 262/2015 z dne 11. 1. 2016 in VIII Ips 173/2016 z dne 12. 11. 2016.
⁵ Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 5/2022
• VDSS sodba Psp 79/2011
• VDSS sodba Psp 117/2010