<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 301/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.301.2016
Evidenčna številka:VS00000635
Datum odločbe:06.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 1192/2015
Datum odločbe II.stopnje:23.06.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delavca - protipravnost ravnanja

Jedro

Zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka uveljavlja predvsem v zvezi z zaključkom, da je šlo pri obeh spornih kreditih za obnovo že prej odobrenih in porabljenih kreditov in ne za samostojna pravna posla. To bi lahko bilo odločilno vprašanje v tem sporu, če bi izpodbijana sodba v resnici temeljila na stališču, da pri odločanju o obnovi kreditov ni treba upoštevati enakih pravil kot sicer veljajo za odločanje o kreditih. Vendar pa izpodbijana sodba ne temelji na takšnem zaključku, saj sodišče izrecno ugotavlja, da tožencem ni mogoče očitati, da niso upoštevali določb splošnih aktov tožeče stranke, na katere se je ta sklicevala pri utemeljevanju protipravnosti njihovega ravnanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugo toženi, tretje toženi, četrto toženi, peto toženi in šesto toženi stranki ter prvemu in drugemu stranskemu intervenientu njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 11.919,40 EUR vsaki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek, da se tožencem naloži, da tožeči stranki plačajo znesek 11,459.031,37 EUR, in sicer vsak po enakih delih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od vsakega toženca zahtevala plačilo zneska 1,909.838,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Vtoževani znesek predstavlja škodo, ki naj bi jo toženci povzročili z odobritvijo oziroma obnovo kreditov družbam A., d. o. o., in B., d. o. o.. Zahtevek je zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja tožencev. Presodilo je, da tožencem ni mogoče očitati naklepnega ali malomarnega ravnanja pri delu in tudi ne namena škodovati tožeči stranki. Ugotovilo je tudi, da so prvi, drugi, tretji in četrti toženec utemeljeno ugovarjali zastaranju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v zvezi z odobritvijo kredita družbi B., d. o. o..

2. Sodišče druge stopnje je glede stroškov postopka delno ugodilo pritožbi tožeče stranke, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede odločitve o glavni stvari je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, tožencem ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti). Zato ni bistveno, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da so prvi štirje toženci utemeljeno ugovarjali zastaranju terjatve v zvezi s škodo, ki naj bi nastala zaradi odobritve oziroma obnove kredita družbi B., d. o. o..

3. Zoper tisti del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o samostojnosti kreditnih poslov. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se je pritožbeno sodišče oprlo na (za konkretni primer napačno) izpovedbo prič C. C. in D. D. o tem, da je prednost "obnove kredita" v tem, da se ohrani vrstni red zavarovanj. Pri tem je sodišče prezrlo, da so bile vse pogodbe o ustanovitvi zavarovanja sklenjene na novo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi v zvezi z nepojasnjenim zaključkom sodišča druge stopnje, da je bila odobritev obnove kredita povsem dopustna rešitev za poplačilo obstoječih kreditov. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je potrdilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi pri obeh v tem postopku obravnavanih kreditih šlo za tako imenovani institut obnove kredita. Sklenitev nove kreditne pogodbe predstavlja samostojen in ločen pravni posel, katerega kavza pa je lahko v poplačilu prejšnjega kredita. Samostojnost in neodvisnost vsake pogodbe določa 177. člen Zakona o bankah (v nadaljevanju ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/2006 s spremembami). Sklenitev takšne nove kreditne pogodbe, katere kavza je v morebitnem poplačilu že izplačanega kredita, v ničemer ne razbremeni članov Kreditnega odbora banke (v nadaljevanju KOB) glede zahteve po temeljiti oceni ustreznosti zavarovanj v zvezi z novim nastankom izpostavljenosti banke. Toženci bi se morali držati pravil o odobritvi novih kreditov, ne pa si izmišljati pravil in institutov, ki pri tožeči stranki sploh niso obstajali. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 177. člena ZBan-1 o tem, da mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. Notranji akti tožeče stranke so povsem jasno določali pravila za odobravanje kreditov, tožeča stranka pa je dokazala, katere kršitve internih aktov so bile storjene. Zato je protispisna ugotovitev pritožbenega sodišča, da notranji akti niso bili ustrezni in da posledično toženci ne morejo biti odgovorni. Zgolj tehtanje "dveh slabih možnosti" ne zadosti standardu dobrega bančnika. V primeru obstoja "dveh slabih možnosti" 177. člen ZBan-1 določa, da je treba oceniti dolžnikovo sposobnost vračanja kredita in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu zavarovanja. Bistveno je, ali so toženci v času sprejemanja spornih poslovnih odločitev resnično delovali s skrbnostjo dobrega bančnika. Na podlagi druge alineje točke 7.2.1. Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom je bila v konkretnem primeru nujna pridobitev mnenja Sektorja za upravljanje s tveganji (v nadaljevanju SES). V okviru presoje meril skrbnega bančnika so prav tako pomembni očitki, da faktorji pokritosti pri spornih kreditih niso bili ustrezni (točka 5.3. Navodil za zavarovanje naložb). Prav tako ni bilo upoštevano pravilo iz člena 3.1.2. Politike zavarovanj, po katerem mora strokovna služba pridobiti ustrezen sklep uprave banke, če predlog strokovne službe, ki predlaga naložbo, odstopa od priporočil glede ustreznosti zavarovanj. Odobritev kreditov vezanih na visoke denarne zneske ob zgolj 100 % oziroma 49 % pokritosti zavarovanj že sama po sebi odkazuje na evidentno kršitev standarda dobrega bančnika ter s tem ustreza očitku o malomarnem ravnanju članov KOB.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o samostojnosti kreditnih poslov. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zlasti še, če nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. To kar revizija očita sodišču druge stopnje, je po vsebini uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa se je sodišče druge stopnje v 14. in naslednjih točkah obrazložitve opredelilo glede vprašanja, ali je šlo pri obeh spornih kreditih za samostojna pravna posla, neodvisna od predhodnih kreditnih pogodb, s čemer je odgovorilo na drugačna pritožbena naziranja.

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi nepojasnjenega zaključka sodišča druge stopnje, da je bila odobritev obnove kredita povsem dopustna rešitev za poplačilo obstoječih kreditov. Navedeni del obrazložitve drugostopenjske sodbe ni takšen, da bi onemogočal njen preizkus. Sodišče druge stopnje je v 16. točki obrazložitve povsem ustrezno pojasnilo, da takšen zaključek temelji na izpovedbi prič C. C. in D. D., določbah splošnih navodil za obravnavanje naložb gospodarskim subjektom in ZBan-1. Zato izpodbijani sodbi ni možno očitati neobrazloženosti.

8. Revizija zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revizija takšnega nasprotja niti ne zatrjuje, temveč sodišču očita, da je pri tem, ko se je oprlo na napačno izpoved prič C. C. in D. D. o prednosti obnove kredita, prezrlo navedbe in dokaze, da so bile vse pogodbe o ustanovitvi zavarovanj sklenjene na novo. To pomeni, da tožeča stranka ob formalnem sklicevanju na bistveno kršitev določb pravdnega postopka dejansko uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje te pa so predvsem naslednje:

- prvi, drugi, tretji in četrti toženec so bili člani KOB tožeče stranke, ki je na 35. redni seji dne 11. 5. 2011 družbi A., d. o. o., odobril kredit v višini 6,285.503,34 EUR, družbi B., d. d., pa na 35. korespondenčni seji dne 28. 5. 2009 v višini 6,500.000,00 EUR, peta in šesta toženka pa sta bili podpisnici predlog za odobritev navadnih kreditov,

- oba sporna kredita sta bila odobrena zaradi plačila predhodno odobrenih kreditov, brez dodatnih izplačil denarnih sredstev,

- pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj, pri čemer prejšnja zavarovanja niso prenehala in je z njimi banka ohranila vrstni red zavarovanj,

- iz predlogov za odobritev naložb izhaja, da je bila v primeru družbe A., d. o. o. pridobljena ocena tveganja SES, v primeru družbe B., d. d., pa ni bila potrebna, saj ocena tveganja naložbe pregledno in jasno izhaja iz ocene bonitetne razvrstitve z dne 11. 3. 2009,

- v obeh primerih je bila vsa potrebna dokumentacija predložena v odločanje KOB,

- člani KOB so bili pri odločanju seznanjeni z informacijami o poslovanju kreditojemalk, njihovi aktualni boniteti in tveganosti naložb.

10. Zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka uveljavlja predvsem v zvezi z zaključkom, da je šlo pri obeh spornih kreditih za obnovo že prej odobrenih in porabljenih kreditov in ne za samostojna pravna posla. To bi lahko bilo odločilno vprašanje v tem sporu, če bi izpodbijana sodba v resnici temeljila na stališču, da pri odločanju o obnovi kreditov ni treba upoštevati enakih pravil kot sicer veljajo za odločanje o kreditih. Vendar pa izpodbijana sodba ne temelji na takšnem zaključku, saj sodišče izrecno ugotavlja, da tožencem ni mogoče očitati, da niso upoštevali določb splošnih aktov tožeče stranke, na katere se je ta sklicevala pri utemeljevanju protipravnosti njihovega ravnanja. Ti akti ne urejajo posebej obnove kreditov, temveč določajo le pogoje in postopke za odobritev naložb. Zaradi navedenega zaključek sodišča, da je pri obeh spornih kreditih šlo za obnovo prejšnjega kredita (v smislu, da je bila z novim kreditom poplačana obveznosti iz predhodnega kredita) ne pomeni neupoštevanja splošnih aktov in določbe četrtega odstavka 177. člena ZBan-1, kot uveljavlja revizija. V skladu z navedeno določba mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke (torej tudi v primeru obnove kredita), oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu zavarovanja. Način uresničevanja te obveznosti je razdelan v notranjih aktih tožeče stranke, na katere se je ta sklicevala v tem sporu, in glede katerih se je sodišče tudi opredelilo, zakaj šteje, da toženci niso ravnali v nasprotju z njimi. Sodišče se tako ni postavilo na stališče, da se ti akti v primeru obnove kredita sploh ne uporabljajo, kar je bistvo revizijske graje, in si tudi ni izmišljalo nekih novih pravil za primer obnove kredita, kot to neutemeljeno očita revizija.

11. Sicer pa je tožena stranka pred nastankom spora za oba kredita tudi sama večkrat uporabila izraz obnova kredita. Tako je v dokumentu "Kratka predstavitev družbe in naložbe ter ocena predlagatelja in ocena SES", ki je bil pripravljen za 71. sejo KOB na kateri se je odločalo o spremembi spornega dolgoročnega kredita za družbo A., d. o. o., navedla, da je bil tej družbi odobren dolgoročni kredit v višini 6,285.503,34 EUR (obnova kratkoročnega kredita, ki je zapadel 16. 2. 2011). Tudi v zapisniku 35. redne seje KOB z dne 11. 5. 2011 je navedeno, da se do podpisa pogodbe oziroma obnove družbi A., d. o. o., odobri dolgoročni kredit v znesku največ 6,300.000,00 EUR oziroma v znesku, ki je enak glavnici in nateklim obrestim po pogodbeni obrestni meri. Razen tega sta tako sodišče kot tožeča stranka vsebino obeh spornih kreditov opredelila enako - kredita se uporabita za poplačilo že prej odobrenih, zapadlih kreditov, le da sodišče to vsebino opredeli kot obnovo kredita, tožeča stranka pa kot povsem nov, samostojen pravni posel.

12. Kot protipravno ravnanje je tožeča stranka prvim štirim tožencem očitala, da so kot člani KOB odobrili kredit družbama A., d. o. o. in B., d. d., čeprav pred tem s strani SES ni bilo pridobljena ocena tveganja, protipravno ravnanje pete in šeste toženke pa naj bi bila v tem, da sta za KOB pripravili predloge za odobritev navedenih kreditov, ne da bi od SES pridobili navedeno oceno tveganja. S takšnim ravnanjem naj bi toženci kršili določbo druge alineje točke 7.2.1. Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom, ki določa, da je s strani SES potrebno obvezno pridobiti oceno tveganja v primeru dolgoročne naložbe, če je predračunska vrednost naložbe več kot 1,000.000,00 EUR. Ta očitek je glede kredita, odobrenega družbi A., d. o. o., neutemeljen, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila v zvezi s to družbo pridobljena ocena tveganja s strani SES. Navedeno izhaja iz predloga za odobritev dolgoročnega kredita v znesku 6,300.000,00 EUR, ki je bil pripravljen za 35. sejo KOB ter iz predloga za podaljšanje plačila zapadle glavnice, ki je bil pripravljen za 71. sejo kreditnega odbora tožene stranke. Obema predlogoma je bila tudi priložena ocena tveganja SES dne 26. 8. 2010 oziroma 21. 6. 2011, kar je bilo ustrezno označeno tudi na samem predlogu.

13. Ob dejanski ugotoviti sodišča prve stopnje, da iz ocene bonitetne razvrstitve za družbo B., d. o. o., ki je bila pripravljena 11. 3. 2009, to je dobra dva meseca pred odločanjem KOB o odobritvi spornega kredita pregledno in jasno izhaja ocena tveganja naložbe, ter drugi podatki za preveritev stanja bonitete in tveganja naložbe, tožencem ni mogoče očitati protipravnega ravnanja zaradi neupoštevanja določbe točke 7.2.1. splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom. Navedena ugotovitev namreč pomeni, da so člani KOB pri odločanju o spornem kreditu dejansko imeli na voljo oceno SES o tveganju, zato tožencem s tem v zvezi ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

14. Nadaljnjo protipravnost ravnanja tožencev tožeča stranka uveljavlja zaradi neupoštevanja priporočenih kriterijev za zavarovanje naložb glede na vrsto zavarovanja, kot so določeni v točki 5 Navodil za zavarovanje naložb. Tako je v točki 5.3. teh navodil določeno, da priporočeni faktor zavarovanja v primeru zastave vrednostnih papirjev, s katerimi se ne trguje znaša 2,5 do 3, v primeru zastave vrednostnih papirjev, s katerimi se trguje na prostem trgu pa 1,4, dejanski faktor zavarovanja pri obeh spornih kreditih pa so bili nižji. Vendar je sodišče utemeljeno upoštevalo tudi določbo zadnjega odstavka točke 5.4. Navodil za zavarovanje naložb o tem, da o odstopanju od priporočenih faktorjev odloči organ, pristojen za odločanje o naložbah. Navedeno pomeni, da je bil KOB pooblaščen, da odloči o odstopanju od priporočenih faktorjev zavarovanja, kar je tudi storil s tem, da je oba kredita (pa tudi podaljšanje plačila zapadle glavnice pri dolgoročnem kreditu za družbo A., d. o. o.) odobril ob upoštevanju odstotkov pokritosti naložb, kakršni so navedeni v sklepih o odobritvi kreditov in so nižji od priporočenih faktorjev. Kadar je organ, ki je pristojen za odločanje o odobritvi naložbe, obenem tudi pristojen za odstop od priporočenih faktorjev zavarovanja, potem članom tega organa ni možno očitati protipravnega ravnanja, ker so uporabili pooblastilo, ki jim ga izrecno daje splošni akt, ki ga morajo upoštevati.

15. Glede na to, da je bil KOB pristojen za odločanje o odstopu od priporočenih faktorjev zavarovanj, je sodišče ravnanje tožencev, vsaj v tem delu, utemeljeno presojalo tudi v okviru pravila podjetniške presoje (bussines judgement rule). Pri tem se je utemeljeno oprlo na specifičnosti tega primera (odobrena sredstva so bila v celoti uporabljena za poplačilo prejetih kreditov; izpostavljenost tožeče stranke do komitentov se ni povečala, pač pa je banka pridobila dodatna zavarovanja, ki jih prej ni imela; člani KOB so imeli na voljo dve (slabi) možnosti - odobriti obnovo kredita ali pa odpovedati pogodbo in začeti postopke prisilne izterjave naložb z blokado transakcijskih računov komitentov.

16. Ni možno upoštevati revizijske navedbe o kršitvi določbe točke 3.1.2. (pravilno točke 4.) Politike zavarovanj. Ta sicer res določa, da mora strokovna služba pridobiti ustrezen sklep uprave banke v primeru, ko predlog strokovne službe, ki predlaga naložbo v odobritev, odstopa od priporočil glede ustreznosti zavarovanja (kot npr.: odstotek pokritosti naložbe z zavarovanjem je nižji od priporočene minimalne stopnje). Presoja ali so toženci ravnali protipravno zaradi neupoštevanja te določbe, pa je vendarle vezana na predhodno navajanje dejstva, da ustrezen sklep uprave tožeče stranke ni bil pridobljen, čeprav bi moral biti. Tožeča stranka je te navedbe prvič podala šele v pritožbi, ne da je pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Odsotnosti pravočasnih navedb dejstev tožeča stranka ne more sanirati zgolj s sklicevanjem na to, da sodišče ni upoštevalo navedene določbe Politike zavarovanj.

17. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče pri presoji protipravnosti ravnanja tožencev ni upoštevalo standarda dobrega strokovnjaka oziroma dobrega bančnika. Sodišče druge stopnje se v 18. točki obrazložitve v zvezi s presojo skrbnosti tožencev, kot merila protipravnosti njihovega ravnanja, izrecno sklicuje na določbo drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 23/2001). Ta določa, da morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Navedeno pomeni, da je sodišče ravnanje tožencev ocenilo s stališča skrbnosti, ki se pričakuje od bančnega delavca. Takšno merilo pa izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 167. člena ZDR o tem, da je delavec dolžan povrniti škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom namenoma ali s hude malomarnosti povzroči delodajalcu. O hudi malomarnosti govorimo takrat, ko delavec zanemari tisto pazljivost in skrb, ki se pričakuje od vsakega delavca, ki opravlja takšno delo. V konkretnem primeru to pomeni pazljivost in skrb, ki se pričakuje od bančnega delavca.

18. Pravilno je stališče sodišča, da tožencem ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti, če so napravili napačno oceno glede vprašanja, ali bo komitent kasneje zaradi slabega gospodarjenja, nastopa insolventnosti ali gospodarske krize še lahko vrnil kredit. Drugačno gledanje bi pomenilo, da toženci kot pripravljavci gradiva oziroma člani KOB objektivno odgovarjajo za škodo, ki banki nastane, ker komitent ne vrne posojila.

19. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženci v zvezi z obema spornima kreditoma ravnali protipravno. Tožeča stranka od tožencev vtožuje povrnitev škode, ki naj bi jo ti povzročili z opustitvijo dolžnega ravnanja pri odobritvi kreditov družbama A., d. o. o. in B., d. d.. V skladu s tretjim odstavkom 177. člena ZDR-1 je delavec dolžan povrniti škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročil delodajalcu. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta; obstoj škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. Za zavrnitev odškodninskega zahtevka zadošča, da sodišče ugotovi, da ni podan eden od navedenih elementov. Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženci ravnali protipravno, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali so podani preostali trije elementi odškodninskega delikta, temveč je zahtevek utemeljeno zavrnilo že na podlagi te ugotovitve.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

21. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato je tožencem dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 117, 117/3
Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 117, 117/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MjMz