VSRS Sklep VIII Ips 298/2016

Jedro

Isti znesek istočasno ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbo sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 6. 7. 2012 in 12. 12. 2013 in za priznanje pravice do varstvenega dodatka od 28. 12. 2011 dalje. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka z dne 28. 12. 2011 v skladu z določbami Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji) in Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji). Tožnik je mesečno prejemal invalidsko pokojnino v višini 283,84 EUR in imel na bančnem računu 1.725,27 EUR denarnih sredstev. Ker dohodek (pokojnina) skupaj s tretjino premoženja (denarna sredstva) presega višino upoštevnega minimalnega dohodka (449,80 EUR), tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in ji zadevo vrnilo v nov upravni postopek. Obrazložilo je, da je bilo tožniku pred vložitvijo zahteve za priznanje varstvenega dodatka nakazano 2.621 EUR iz naslova naknadnega izplačila varstvenih dodatkov za daljše časovno obdobje za nazaj. Gre za občasni in neperiodični dohodek, ki se mora glede na določbo 23. člena ZSVarPre upoštevati le v višini 743,67 EUR. Ta znesek predstavlja premoženje, ki je nižje od prihrankov v višini treh minimalnih dohodkov po določbi 52. člena ZSVarPre (780 EUR), zato tožnik pravno upoštevnega premoženja nima.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka pri svojem odločanju upoštevala tožnikove dohodke v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo njegove vloge. Ti so znašali mesečno 283,84 EUR iz naslova prejemanja pokojnine. Tožnik je imel na bančnem računu prihranke v višini 1.725,27 EUR, kar je predstavljalo njegovo premoženje. Tretjina tega premoženja po določbi 31. člena ZSVarPre skupaj z mesečnim dohodkom presega minimalni dohodek (449,80 EUR), zato tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka. Zneska 2.621 EUR pri svojem odločanju nista upoštevala niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tožnikova denarna sredstva pravilno štela za premoženje po določbah ZUPJS in Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 8/2012). Tožena stranka bi lahko kvečjemu upoštevala 2.621 EUR le kot dohodek, vendar bi ta po povprečenju skupaj s pokojnino presegal cenzus. Sodišče druge stopnje tega zneska ne bi smelo upoštevati istočasno kot dohodek in premoženje, zato je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija izpodbijani sodbi utemeljeno očita bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka za priznanje pravice do varstvenega dodatka med drugim oprlo na dejstvo, da je imel tožnik prihranek v višini 1.725,27 EUR. Sodišče druge stopnje je sicer najprej povzelo ta podatek, potem pa je na podlagi prejemka v višini 2.621 EUR z dne 20. 9. 2011 (varstvenega dodatka izplačanega za nazaj za daljše časovno obdobje), najprej zaključilo, da gre za občasni, neperiodični dohodek, potem pa upoštevalo, da gre pri tem neperiodičnem dohodku za premoženje. Isti znesek istočasno ne more predstavljati dohodka in premoženja pri preverjanju cenzusa za pridobitev pravice, ampak je lahko le eno ali drugo. Odnos med zneskoma 1.725,27 EUR, ki predstavlja premoženje tožnika v določenem trenutku, in 2.621 EUR, ki predstavlja konkretiziran prejemek znotraj določenega obdobja, v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni z ničemer pojasnjen. Sodišče druge stopnje je povprečilo dohodek 2.621 EUR z upoštevanjem minimalnega dohodka in prišlo do zneska 743,67 EUR, ki ga je štelo za premoženje, kljub temu da ga je prehodno štelo za občasni, neperiodični dohodek. Pravnega odnosa tega (sicer pravno zmotnega ugotavljanja višine premoženja, kot bo pojasnilo Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve) do ugotovitve sodišča prve stopnje (in pred tem tožene stranke) o prihranku v višini 1.725,27 EUR zato v sodbi sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti.

8. Tožena stranka mora upoštevati pri ugotavljanju dohodkovnih in premoženjskih pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka prejemek tožnika z dne 20. 9. 2011 kot pravno relevantni dohodek ali znotraj pravno relevantnega premoženja, ne pa kot eno in drugo. Tako 6. točka prvega odstavka 17. člena ZUPJS celo izrecno določa, da se denarna sredstva, ki so na transakcijskem ali drugem računu ne upoštevajo kot premoženje, če so bila (že) upoštevana kot relevanten dohodek po določbi prvega odstavka 12. člena ZUPJS.

9. V skladu z določbo prvega odstavka 20. člena ZSVarPre se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Po določbi prvega odstavka 23. člena ZSVarPre se občasni, neperiodični dohodki povprečijo ob upoštevanju minimalnega dohodka za relevantno obdobje iz prvega odstavka 20. člena, če so prejeti znotraj tega obdobja. Če so prejeti pred tem obdobjem, se upoštevajo v okviru ugotavljanja premoženja (tretji odstavek 23. člena ZSVarPre). Tudi pri ugotavljanju premoženja je časovno odločilen trenutek vložitve vloge za priznanje pravice do varstvenega dodatka (19. člen ZUPJS). Ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do varstvenega dodatka 28. 12. 2011, bi se moral prejemek z dne 20. 9. 2011 kvečjemu povprečiti v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZSVarPre in upoštevati kot tožnikov povprečni lastni dohodek znotraj treh mesecev (in ne kot premoženje, kot je utemeljevalo sodišče druge stopnje). Tega pa niti sodišče prve stopnje niti tožena stranka nista storili (glede na dejanske ugotovitve bi šlo to tožniku še bolj v škodo kot uporabljen način preverjanja izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice sodišča prve stopnje in tožene stranke).

10. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ni upoštevala dohodka z naslova enkratnega plačila varstvenega dodatka za nazaj kot lastni dohodek oziroma v ugotovljenem premoženju tožnika ni bil zajet, sodišče druge stopnje pa ustreznega preizkusa teh ugotovitev še ni opravilo.

11. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo ob navedenem materialnopravnem izhodišču revizijskega sodišča presoditi dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v luči tožnikove pritožbe.

12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 73/2010
• Sodba VIII Ips 431/2006
• VDSS sodba Psp 419/2015