VSRS Sodba I Ips 20837/2010

Jedro

Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po dodatnem zaslišanju izvedencev Inštituta za raziskavo prometnih nezgod, ki so sodelovali pri izdelavi mnenja C. ali z zavrnitvijo izvedenca cestnoprometne stroke iz tujine, ni kršilo obdolžencu ne pravice do obrambe in tudi ne 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, katera so tista dejstva in dokazi, na katerih temelji izrek obsodilne sodbe, pojasnilo pa je tudi, da so izvedenska mnenja tako izvedencev medicinske stroke kakor tudi prometne stroke o tem, kje je kdo sedel pred trkom, bolj ali manj verjeten približek resnici, ter zato navedeno dodatno dokazovanje položaja oseb v vozilu (z izvedenci) ni potrebno. To pomeni, da je sodišče po tem, ko je angažiralo izvedence medicinske in cestnoprometne stroke, prebralo njihova mnenja in izvedence in strokovnjake zaslišalo, presodilo, da predvsem glede na dejstvo, da nihče v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom ter upoštevaje nekontrolirano rotiranje avtomobila in to zunaj cestišča po neravnem terenu, dodatno zaslišanje izvedenca ali angažiranje tujega izvedenca ni primerno sredstvo za ugotavljanje dejstva, kdo je bil voznik avtomobila v kritičnem času, ali vsaj ni tisto sredstvo, ki bi z gotovostjo lahko ovrglo ali potrdilo očitek v obtožbi. Navedeno tudi pomeni, da ima sodba razloge o zavrnitvi dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, je bil D. C. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Na podlagi 50. in 51. člena KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 18 mesecev zapora s preizkusno dobo 5 let. Sodišče mu je na podlagi 34. člena istega zakona izreklo še prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili obsojenčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede v zahtevi uveljavljanih kršitev materialnega zakona, bodisi ni izpolnjen pogoj tako imenovanega materialnega izčrpanja pravnega sredstva, bodisi vložnik kršitve ne obrazloži, temveč v zvezi s tem uvodnim očitkom uveljavlja le razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Neutemeljen pa je tudi očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče vsebinsko povzelo vse obremenilne dokaze in na njihovi podlagi izoblikovalo zaključek o obsojenčevem kaznivem ravnanju in prepričljivo zavrnilo njegov zagovor o tem, da osebnega vozila v kritičnem trenutku ni upravljal. Tako tudi ne drži očitek vložnika, da je prvostopenjsko sodišče v 27. točki obrazložitve sodbe zgolj selektivno povzelo rezultat analize bioloških sledi z volanskega obroča in zaslišanje priče M. J. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v prej navedeni točki obrazložitve navedlo, poleg tega, da je povzelo analizo bioloških sledi z volanskega obroča in zaslišanje priče J., poudarilo, da tudi rezultati ostalih preiskav zavarovanih sledi pričajo o tem, da je na voznikovem sedežu sedel ravno obsojenec, slednje pa je zatem tudi obrazložilo. Prav tako ne drži očitek vložnika, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do okoliščin, ki jih je obsojenec izpostavil v pritožbi. Sodišče druge stopnje se je v sodbi do le-teh opredelilo v točki 6. obrazložitve. Sicer pa v zvezi s pričo M. J. vložnik podaja svojo lastno dokazno oceno njene izpovedbe, kar pa pomeni uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedba sodišča, da se je obsojenec zagovarjal z molkom, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj to kršitev zagreši sodišče tedaj, če se ne opredeli do odločilnih, torej pravno relevantnih dejstev. Ne drži tudi nadaljnji očitek, da naj bi drugostopenjsko sodišče samo ugotavljalo dejstva, saj iz točke 5. obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča glede presoje, kje je v času nesreče sedel Ž. in njegovem poznavanju podrobnosti, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča. V nadaljevanju pa vložniki podajajo svojo lastno oceno dokazov. Nadalje po stališču vrhovnega državnega tožilca sodišče obsojencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo pravice do obrambe. Ne drži namreč očitek, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga obrambe glede zaslišanja strokovnjaka iz Inštituta za raziskavo prometnih nesreč, ki so sodelovali pri pripravi mnenja dr. C., saj je ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče v 25. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je zavrnilo dokazni predlog za dodatno angažiranje izvedencev medicinske stroke in ne prometne stroke, kar pa je šteti zgolj kot pisno pomoto, ki jo je mogoče sanirati s popravnim sklepom. Tudi sicer ne gre za absolutno kršitev določb kazenskega postopka. Ugotoviti je, da je sodišče v tej točki obrazložitve vsebinsko pravilno obrazlagalo zavrnitev dokaznih predlogov za dodatno angažiranje izvedencev prometne stroke. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 1. 2016 izhaja, da je obramba vztrajala pri podanem dokaznem predlogu iz njene vloge z dne 21. 10. 2015 in z dne 14. 12. 2015, torej pri zaslišanju strokovnjakov Inštituta za raziskavo prometnih nesreč, ki so sodelovali pri pripravi mnenja dr. C. in pri postavitvi novega izvedenca cestnoprometne stroke in torej ne pri angažiranju novega izvedenca medicinske stroke. Utemeljeno je tako sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložilo, da je prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno in z zadovoljivo artikulacijo zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju izvedene priče Inštituta za raziskavo prometnih nesreč oziroma po angažiranju novega tujega izvedenca ali inštituta z ustrezno opremo. Pisna pomota na navedeno pravilno odločitev ne more vplivati, gre za očiten, vendar pravno nepomemben lapsus pri izražanju. Pa tudi sicer sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V skladu z ustaljeno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretni primer pravno relevantna dejstva. Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe je obrazložena in pojasnjena tako v sodbi sodišča prve stopnje (25. točka obrazložitve), kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje (7. točka obrazložitve), zato glede na prej navedeno določbo 18. člena ZKP ni podana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe.

4. V odgovoru, ki so ga podali obsojenčevi zagovorniki, slednji vztrajajo na navedbah v zahtevi in izražajo svoje nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti se sme po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na to, da že iz navedenega izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena vsebuje še izrecno takšno prepoved. Na kršitve iz prvega ostavka tega člena pa se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Bistveni očitek vložnikov v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona v zahtevi je očitek kršitve 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje kot se očita obsojencu v izreku ni konkretizirano. Po stališču vložnikov manjka popolna navedba blanketnih določb, ki so del opisa dejanja. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita namreč tisto pravno celoto, ki jo sodišče uporabi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Obtožba in prvostopenjska sodba obsojenemu C. očitata kršitev drugega in prvega odstavka 30. člena in prvega odstavka 129. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), ko naj bi neprevidno in prehitro glede na vožnjo ponoči ter pod vplivom alkohola z najmanj 1,29 grama etanola na kilogram krvi, vozil osebni avtomobil, zaradi česar naj bi bil nesposoben za vožnjo, pri čemer pa sodišče del opisa dejanja, torej določbe drugega in prvega odstavka 30. člena in prvega odstavka 129. člena ZVCP-1, v abstraktni del opisa dejanja sploh ne povzame. Res je sicer, da abstraktni del opisa dejanja ni nujna sestavina izreka sodbe, vendar pa mora biti dopolnilna norma, če le ta nadomešča del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti, v opisu dejanja jasno označena.

7. S tem očitki vložniki ne morejo uspeti, saj jih v pritožbi niso uveljavljali. Z novelo procesnega zakona ZKP-K z začetkom veljave 15. 5. 2012, je bilo namreč med drugim uzakonjeno tudi, da mora biti glede vsake vložene zahteve za varstvo zakonitosti izpolnjen še poseben pogoj, tako imenovano predhodno izčrpanje pravnih sredstev. Novela se nanaša le na zahtevo obsojenca in zagovornika, namen navedene spremembe pa ni samo v zožitvi dosedanjega širokega dostopa do Vrhovnega sodišča, temveč predvsem v zagotovitvi učinkovitejšega sodnega varstva. Učinkovito sodno varstvo se ne dosega, če se udeležencu postopka omogoča, da kršitev zakona prvič uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, temveč z zahtevo, da te kršitve uveljavi takoj, da jih lahko upošteva bodisi že sodišče prve ali druge stopnje. Glede zatrjevanja vložnikov v zahtevi, da je bila v pritožbi uveljavljana tudi kršitev materialnega zakona, pa je potrebno pojasniti, da zahteva po predhodnem izčrpanju pravnih sredstev pomeni, da mora biti izčrpanje vsebinsko in ne le formalno. Zato ne zadošča, da se stranka v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, ampak da je vsaka uveljavljana kršitev konkretizirana in tudi ustrezno obrazložena. Kot je razvidno iz pritožbe v konkretni kazenski zadevi, je vse kar bi se lahko nanašalo na uveljavljanje kršitve materialnega zakona navedba pritožnika, da se pritožuje iz "vseh pritožbenih razlogov." Navedeno pa po presoji Vrhovnega sodišča nikakor ne zadošča kriteriju vsebinskega izčrpanja pravnega sredstva v zvezi z v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljano kršitvijo materialnega zakona. Določba petega odstavka glede izčrpanja pravnih sredstev tudi ne dela razlike med kršitvami materialnega zakona in med procesnimi kršitvami, na katere je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti in ostalimi kršitvami, saj se v nasprotnem ta določba v primeru kršitve kazenskega zakona na škodo obtoženca (372. člen ZKP) nikoli ne bi prišla v poštev. Takšna razlaga pa bi bila v nasprotju z zakonsko določbo. V petem odstavku 420. člena ZKP je jasno navedeno, da se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena (torej kršitve kazenskega zakona, absolutne bistvene kršitve in tako imenovane relativne kršitve procesnega zakona) sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker torej v zvezi s tem očitkom ni predhodnega izčrpanja pravnega sredstva, ga Vrhovno sodišče ni presojalo.

8. Kršitev pravice do obrambe in v zvezi s tem tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidijo vložniki v tem, da sodišče ni zaslišalo izvedencev Inštituta za raziskavo prometnih nezgod, ki so sodelovali pri izdelavi mnenja C. (ali angažiralo drugega izvedenca iz Gradca, ki razpolaga z ustrezno programsko opremo), ni zaslišalo drugih prič, ki bi lahko sodišču dali informacije, pomembne za popolno ugotovitev dejanskega stanja kritičnega dne (gostje gostilne "XY", tamkajšnje zaposlene in drugo), kakor tudi ni zaslišalo obsojenčeve mame v zvezi z navedbo, da naj bi policist F. rekel, da njen sin ni bil voznik v nesreči udeleženega vozila. S tem je po stališču vložnikov sodišče kršilo obsoječevo pravico iz 29. člena Ustave, ki je povzeta tudi v 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki sta izpeljanki načela anglosaškega dokaznega prava "the right to examine and cross-examine your witness", ki obsojencu zagotavljata, da mu mora sodišče ob popolni enakopravnosti zagotoviti izvajanje dokazov v njegovo korist in je v skladu z določbo 17. člena ZKP dolžno za to skrbeti tudi po uradni dolžnosti. Pri tem pa se sodišče do zaslišanja izvedencev sploh ni opredelilo, temveč se je opredelilo le do dokaznega predloga obrambe za dodatno angažiranje izvedenca medicinske stroke, ne pa glede zaslišanj strokovnjakov, ki so sodelovali pri pripravi mnenja dr. C. (točka 25 obrazložitve prvostopenjske sodbe in točka 7 obrazložitve drugostopenjske sodbe), s čimer pa je zagrešilo tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Kršitev pravice do obrambe se vedno presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje. V konkretni kazenski zadevi se sodišče glede presoje dejstva ali je obsojenec kritičnega dne vozil avto, s katerim je prišlo do prometne nesreče, ni oprlo samo na dejstvo, da je bil avto last obsojenčeve matere, kot tudi ne samo na izpovedbo kot priče zaslišanega K. Ž., ki jo je ocenilo kot prepričljivo, temveč predvsem na analizo las s sprednjih levih vrat vozila, analizo krvi na armaturi, analizo mikrosledov s sedežev v nesreči udeleženega vozila, analizo sledov vlaken v zatalini v spodnjem delu armature ter na DNK analizo biološke sledi iz brisa volanskega obroča, za kar vse je bilo ugotovljeno, da pripada obsojencu. Sodišče je v zvezi z ugotovitvami preiskave v nesreči zavarovanih dokazov, predvsem glede na rezultat DNK analize bioloških sledi z volanskega obroča zaslišalo izvedenko M. J., ki je pri NFL opravila DNK analizo in dodatno v svoji izpovedbi izrecno, skoraj z gotovostjo izključila možnost, da bi biološka sled voznika, ki bi v času prometne nesreče vozil v nesreči udeleženo vozilo, izginila. Že navedeno okoliščino, torej zgolj obsojenčevo biološko sled na volanskem obroču, sodišče ocenjuje kot odločilno dejstvo, da je bil v času prometne nesreče ravno obsojenec tisti, ki je vozil osebno vozilo. Res je sicer zatem sodišče angažiralo še izvedence medicinske stroke in izvedence cestnoprometne stroke, vendar pa je predvsem glede izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke zaključilo (pri čemer se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenca dr. T. Z.), da je zanesljivost presoje dejstva, na katerem sedežu so sedele osebe v vozilu pred trkom glede na zadobljene poškodbe bolj ali manj verjetna, ne pa absolutna. Prav tako sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedbe izvedenca B. P., ki je navedel, da so vsa tovrstna izvedenska mnenja boljši ali slabši približek resnici ter na strokovno mnenje dr. V. S., da ni moč z gotovostjo ugotoviti kje je sedel D. C. v času prometne nesreče, še posebej ob upoštevanju nepripetosti voznika in potnikov v avtomobilu z varnostnimi pasovi in upoštevanju nekontroliranega gibanja in rotiranja vozila. Zatem sodišče nadaljuje, da iz tega razloga, ter ob upoštevanju dejstva, da tudi z angažiranjem treh strokovnjakov, ni bilo mogoče ugotoviti enotnega stališča glede položaja oseb v vozilu, temveč gre v vseh tovrstnih izvedenskih mnenjih za večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti oziroma približevanja resnici, je zavrnilo dokazni predlog za dodatno angažiranje izvedencev medicinske stroke in zaključilo, da dodatno dokazovanje položaja oseb v vozilu ni niti potrebno (točka 25). Sodišče je presodilo še, da je iz vseh pridobljenih izvedenskih in strokovnih mnenj mogoče povzeti le, da nobeno od njih z gotovostjo ne more določiti lokacije udeležencev (točka 24 sodbe). Pritožbeno sodišče je podobne navedbe v pritožbi, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, zavrnilo kot neutemeljene in pojasnilo, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in z zadovoljivo artikulacijo zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju izvedene priče Inštituta za raziskavo prometnih nesreč oziroma po angažiranju novega tujega izvedenca ali inštituta z ustrezno opremo. Ocenilo je tudi, da ne držijo pritožbene navedbe, da se o tem dokaznem predlogu sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Dejansko stanje je bilo namreč v trenutku sprejetja procesnega sklepa po oceni pritožbenega sodišča dovolj razjasnjeno, saj so do tedaj zbrani dokazi z gotovostjo potrjevali, da je v kritičnem času na voznikovem sedežu sedel obdolženec, ki je upravljal z vozilom (točka 7 sodbe pritožbenega sodišča).

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga po dodatnem zaslišanju izvedencev Inštituta za raziskavo prometnih nezgod, ki so sodelovali pri izdelavi mnenja C. ali z zavrnitvijo izvedenca cestnoprometne stroke iz tujine, ni kršil obdolžencu ne pravice do obrambe in tudi ne 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prepričljivo obrazložilo, katera so tista dejstva in dokazi, na katerih temelji izrek obsodilne sodbe, pojasnilo pa je tudi, da so izvedenska mnenja tako izvedencev medicinske stroke kakor tudi prometne stroke o tem, kje je kdo sedel pred trkom, bolj ali manj verjeten približek resnici, ter zato navedeno dodatno dokazovanje položaja oseb v vozilu (z izvedenci) ni potrebno. To pomeni, da je sodišče po tem, ko je angažiralo izvedence medicinske in cestnoprometne stroke, prebralo njihova mnenja in izvedence in strokovnjake zaslišalo, presodilo, da predvsem glede na dejstvo, da nihče v avtomobilu ni bil pripet z varnostnim pasom ter upoštevaje nekontrolirano rotiranje avtomobila in to zunaj cestišča po neravnem terenu, dodatno zaslišanje izvedenca ali angažiranje tujega izvedenca ni primerno sredstvo za ugotavljanje dejstva, kdo je bil voznik avtomobila v kritičnem času, ali vsaj ni tisto sredstvo, ki bi z gotovostjo lahko ovrglo ali potrdilo očitek v obtožbi. Navedeno tudi pomeni, da ima sodba razloge o zavrnitvi dokazov. Res je sicer, da je v sodbi sodišča prve stopnje v 25. točki med drugim navedeno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za dodatno angažiranje izvedencev medicinske stroke, vendar pa iz celotne obrazložitve jasno izhaja, da se to nanaša na izvedence cestnoprometne stroke (dokazni predlog je bil podan za dodatno angažiranje teh izvedencev, ne pa izvedencev medicinske stroke), očitek, da sodišče ni zaslišalo matere obsojenca in ne gostov oziroma osebja lokala, od katerega so se odpeljali, pa ni materialno izčrpan. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče naveden očitek kršitve procesnega zakona zavrnilo.

11. Nadaljno kršitev procesnega zakona, in sicer kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidijo vložniki v tem, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je prvostopenjsko sodišče v 27. točki obrazložitve sodbe zgolj selektivno povzelo rezultate analize bioloških sledi z volanskega obroča in določene navedbe priče M. J., ne da bi naredilo "razumni zaključek" ali dokazno oceno. Navedeni očitki niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče namreč ni le naštevalo ključnih obremenilnih dokazov, ki kažejo na to, da je v kritičnem času vozilo upravljal obsojenec, temveč jih je tudi vsebinsko povzelo, na njihovi podlagi pa izoblikovalo razumen zaključek o obsojenčevem kaznivem ravnanju. 27. točka sodbe pa se nanaša samo na analizo bioloških sledi z volanske obroča, v zvezi s katero se sodišče sklicuje na izpovedbo izvedenke M. J., pri čemer je rezultat, do katerega je prišla izvedenka, potrjen tudi z ostalimi izvedenimi dokazi (najdena sled krvi na sprednjem levem delu armature, torej najbližje voznikovemu sedežu, lasje, najdeni na okvirju levih sprednjih vrat vozila, torej najbližje voznikovemu, vse pa pripada obdolžencu). Nestrinjanje s temi zaključki ne pomeni očitka kršitve procesnega zakona, temveč uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma tako imenovano protispisnost vidijo vložniki v tem, da je sodišče druge stopnje spregledalo in zmotno štelo, da se obsojenec ni zagovarjal oziroma da naj bi se zagovarjal z molkom, da na vprašanja ni odgovarjal in da je bil njegov zagovor neprepričljiv, s čimer je potrdilo kršitev, ki jo je pred tem storilo že sodišče prve stopnje, pri čemer so razlogi sodbe že sami s seboj v nasprotju (če se je obsojenec zagovarjal z molkom, ne more biti njegov zagovor neprepričljiv). Te očitke je zavrnilo pritožbeno sodišče, ki je navedlo, da se je sodišče prve stopnje le opredelilo do zagovora obsojenca, ki ga je podal v fazi preiskovalnih dejanj in jasno navedlo zakaj in glede katerih dejstev mu ne verjame oziroma zakaj šteje njegov zagovor za neprepričljiv.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta očitek ni utemeljen. Res je sicer, kot na to opozarjajo zagovorniki v zahtevi, da je obsojenec 1. 9. 2010 na glavni obravnavi izjavil, da v celoti vztraja pri zagovoru ki ga je že podal, zatem pa je odgovoril na vprašanja svojega zagovornika na podlagi česa je ugotovil, da sam ni vozil avtomobila, (obsojenec je odgovoril, da je prišel k njim domov policist F. in rekel, da on ni vozil avtomobila, navedeno pa da naj bi potrdila tudi priča J. F.). Vendar pa samo dejstvo da je sodišče pomotoma navedlo, da se obsojenec na glavni obravnavi ni zagovarjal in da ni odgovarjal na vprašanja, ne pomeni očitane kršitve postopka. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana samo, če se nanaša na odločilna dejstva. Podatek na katerem naroku je obsojenec podal zagovor, pa v konkretnem primeru tega dejstva ne predstavlja. Pomembno je, da je sodišče o njegovih navedbah zavzelo stališče in zagovor v zvezi s tem zavrnilo kot neutemeljen. Pojasnilo je namreč, da dejstev na katere se sklicuje obsojenec ni mogla potrditi ne zdravnica J. F. kakor tudi ne priča policist D. F. (točka 29 sodbe sodišča prve stopnje).

14. Nadaljnji očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa naj bi bil v tem, da je sodišče upoštevalo kot dokaz dejstvo, da je na armaturi vozila bila najdena sled obsojenčeve krvi, čeprav obsojenec ni utrpel nobene zunanje rane in tako ni jasno, od kje bi se lahko tam znašla kapljica njegove krvi, predvsem pa ostane trditev neobrazložena oziroma je izpodbijana sodba v tem delu protispisna in nepreverljiva. Tudi ta očitek ni utemeljen. V točki 17 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer je sodišče zavrnilo zagovor obsojenca, da ni bil on voznik v nesreči udeleženega vozila in povzemalo mnenja izvedencev, je med drugim navedeno, da je razpočna ranica na bradi lahko nastala ob sunkovitem gibanju glave naprej in zadetju brade ob prsni koš ter nategu kože ali udarcu ob prevračanju ob del svojega ali tujega telesa, manj verjetno ob udarcu v del vozila. Pritožbeno sodišče pa je v zvezi s tem zavrnilo pritožbo in navedlo, da se "...v zvezi z najdenimi kapljicami krvi s skrajnega levega roba armature in črne plastike ne gre strinjati s pritožbenimi navedbami, da obdolženec ni bil ranjen tako, da bi krvavel, da bi krvne kapljice lahko ob prevračanju na mestu najdbe priletele od drugod ter da bi se najdena DNK lahko na tem mestu nahajala že pred prometno nesrečo, saj je utrpel razpočno rano brade, iz katere je krvavel, najdene kapljice pa se nahajajo na tako specifičnem mesu, da je po oceni pritožbenega sodišča skorajda neverjetno, da bi ob prevračanju, še posebej zaradi višine armaturne plošče, lahko pristale tam, kjer so bile najdene, če bi obdolženec sedel drugje, kot pa na voznikovem položaju..." (točka 6, stran 4 in 5 sodbe pritožbenega sodišča). Sodišči sta se torej o izvoru krvi in o dokazni vrednosti tega dokaza opredelili, zaradi česar kot rečeno očitana kršitev procesnega zakona ni podana.

15. Očitki v zahtevi, da je sodišče kršilo načelo in dubio pro reo, izražanje dvoma v verodostojnosti izpovedb M. J., K. Ž., opozarjanje na dejstvo da je bila pod sovoznikovim sedežem najdena usnjena denarnica, ki je bila last slednjega, kar po presoji vložnikov nakazuje na možnost, da je prav on sedel na mestu voznika, navedbe da je glede na ugotovitev dokaznega postopka mogoče zaključiti, da je tudi sopotnik na desnem sprednjem sedežu iz vozila izpadel skozi levo razbito steklo, da pri preiskavi vlaken ni bila opravljena primerjava rdečih vlaken, čeprav iz poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah Policijske uprave Nove mesto izhaja, da so bila na zatalini na desni strani armature najdena poleg modrih tudi rdeča vlakna, ipd, pa ne predstavljajo očitka kršitev določb ZKP, temveč zgolj lastno videnje poteka dogodkov, oziroma izražanje dvoma v dejansko stanje, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodni odločbi. Iz tega razloga pa kot je bilo že navedeno, zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

16. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da niso podane kršitve procesnega ali materialnega zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, zahteva pa je precejšnem delu podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Odločitev o stroških temelji na določilu 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je sodišče pri določitvi višine sodne takse upoštevalo poleg obsojenčevih premoženjskih razmer in zapletenosti kazenske zadeve še tarifo, določeno v Zakonu o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 11356/2014
• VSRS Sodba I Ips 8821/2015
• VSC Sodba II Kp 69329/2020