VSRS Sklep II Ips 30/2016

Jedro

ZPP v drugem odstavku 182. člena, določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba na podlagi te določbe v primeru, ko se razveljavi odločitev o primarnem zahtevku, razveljaviti tudi odločitev o podrednih zahtevkih: o njih je mogoče odločiti le, če je prej pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek ali če je tožba o njem zavržena.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sklepa in sodba ter sklepa in sodba sodišča prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dejansko ozadje spora

1. Tožnik je oče mladoletnih tožencev. V tožbi je trdil, da jima je pred letom 2008 iz svojega posebnega premoženja kupil investicijske kupone sklada Raiffeisen - Osteuropa - Aktien (sinu za 129,223 točk in hčeri za 140,52 točk) in Raiffeisen - Euroasien - Aktien (sinu za 363,115 točk in hčeri za 312,281 točk), kar je bilo vpisano v njuno korist. Nato je 21. 1. 2008 pridobil dva bančna kredita ter z vsemi sredstvi iz ene kreditne pogodbe kupil za sina še investicijske bone v rednosti 354,340 točk za 73.000 EUR in iz druge kreditne pogodbe za hčer še investicijske bone v vrednosti 330,040 točk za 68.000 EUR. Otroka sta ob odobritvi pristojnega CSD ... za vračilo kredita zastavila investicijske kupone, in sicer tako tiste, ki sta jih imela že pred sklenitvijo kreditne pogodbe, kot tudi tiste, ki so bili kupljeni s sredstvi iz kreditov. CSD ... je ob sklepanju kreditnih in zastavnih pogodb soglašal, da se za poplačilo kreditnih obveznosti proda toliko investicijskih kuponov vsakega toženca, kot bo potrebno za poplačilo kredita za njihov nakup. Tožnik je predvideval, da bo rast vrednosti investicijskih kuponov večja od stroškov financiranja kreditov - da bo torej nastala pozitivna tečajna razlika, ki bo otrokoma prinesla premoženjsko korist.

2. Ta pričakovanja se niso uresničila: vrednost s kreditoma kupljenih investicijskih kuponov je bila ob zapadlosti kreditov 21. 1. 2010 nižja od obveznosti iz kreditnih pogodb. Ker tečajna razlika ni bila pozitivna, pač pa negativna, CSD ... ni dal soglasja za prodajo investicijskih kuponov tožencev zaradi poplačila obveznosti iz kreditnih pogodb z dne 21. 1. 2008. Zato je tožnik za poplačilo najel drug kredit in ga nato 2. 2. 2012 poplačal iz svojih sredstev. Za to je izdal 191.271,67 EUR, od česar odpade 98.097,50 EUR na obveznosti iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je pridobil sredstva za nakup investicijskih kuponov za ml. A. A., 93.174,17 EUR pa na obveznosti iz kreditne pogodbe, na podlagi katere je pridobil sredstva za nakup investicijskih kuponov za ml. B. A..

Zahtevki tožeče stranke

3. Tožnik je zoper toženca uveljavljal tri zahtevke:

- s primarnim zahtevkom predlagal sodišču, naj zaveže toženca, da mu morata dovoliti prodati toliko točk iz svojih investicijskih skladov, kolikor je potrebno za povrnitev v prejšnji točki navedenih zneskov ter zakonskih zamudnih obresti od 3. 2. 2012 do prodaje in da mu morata dovoliti zadržati kupnino v tej višini;

- s prvim podrednim zahtevkom zahteval ugotovitev, da ima pravico sam prodati točke investicijskih skladov tožencev v enakem obsegu;

- z drugim podrednim zahtevkom zahteval, da mu morata plačati ml. A. A. 98.097,50 EUR in ml. B. A. 93.174,17 EUR, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer primarno zato, ker naj bi bila to njuna pogodbena obveznost, podredno pa na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila, o ravnanju v skrajni sili in na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

4. Sodišče prve stopnje je tožbo s primarnim in prvim podrednim zahtevkom zavrglo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožnika zavrnilo in sklep o zavrženju tožbe v navedenem obsegu potrdilo. Njuno stališče je bilo, da tožba s tema zahtevkoma ne spada v sodno, pač pa v upravno pristojnost: soglasje za odtujitev premoženja mladoletnih oseb, mlajših od 15 let, namreč lahko po določbah ZZZDR poda le pristojni CSD (in ta ga je v konkretnem primeru, ko se je izkazalo, da pozitivne tečajne razlike ni in da bi bilo treba točke tožencev iz investicijskih prodati zaradi pokritja izgube, zavrnil).

Drugi podredni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo po vseh podlagah, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Iz nobene pogodbe ne izhaja, da bi se toženca zavezala poplačati kredita iz leta 2008 (bila sta le zastavitelja, ne pa tudi dolžnika) ali kredit, ki ga je tožnik najel leta 2011. Vse te kredite je najel tožnik, zato so predstavljali njegove posle, ne tujih, in se ne more opirati na določbe o poslovodstvu brez naročila ali o neupravičeni pridobitvi ali o njegovem ravnanju v skrajni sili.

Revizija tožnika

5. Tožnik je zoper sklepa o zavrženju tožbe in zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Sodbo izpodbija iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava, sklepa pa zaradi kršitve pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa in sodbo sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Uvodoma tožnik trdi, da je s sklenitvijo kreditnih pogodb in zastavnih pogodb v zvezi z nakupom investicijskih kuponov in z odobritvijo pogodb s strani pristojnega CSD med njim in tožencema nastalo dvostransko vzajemno razmerje, ki ne ustreza zakonskemu pojmu darila. Toženca sta se s kreditno in zastavno pogodbo zavezala da bosta na tožnika prenesla točke investicijskih skladov, vsak v vrednosti kredita, najetega leta 2008 za njihov nakup in sicer najpozneje do 22. 1. 2010 na način, da bosta točke navedene vrednosti prodala in tožniku izročila denar. Poudarja, da je CSD ... z odločbo z dne 30. 1. 2008 s tem soglašal. Meni, da kreditne in zastavne pogodbe skupaj z navedeno odločbo CSD ... predstavljajo pravni posel, katerega namen je bil povečati premoženje tožencev s pričakovano tečajno razliko tako, da bi bil tožnik po zaključku posla razrešen vseh obveznosti in da bi bili poravnani vsi stroški posla. Tak posel je bil tvegan in vse koristi ali izguba so šli na račun tožencev do višine vrednosti točk investicijskih skladov tožencev, v presežku pa je šlo za tožnikov rizik. Tak opis potrjuje, da ni šlo za darilo: tožnik se ni obvezal na toženca prenesti lastninske pravice neodplačno, saj se je zavezal nanju prenesti le točke investicijskih skladov v vrednosti kreditov, za katera sta kot solidarna poroka jamčila toženca. V bistvenem bi lahko šlo za posojilno pogodbo med tožnikom in tožencema, pri čemer je tožnik prevzel riziko, da bo poplačan le iz vrednosti tožencev v investicijskih skladih. Ker ni šlo za darilo in je materialno pravo uporabljeno napačno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnikova obveznost je bila kredita vrniti, obveznost tožencev pa je bila povrniti mu to vrednost. Toženca tega nista storila, zato sta okoriščena, tožnik, ki je kredita vrnil, pa prikrajšan. S tem, ko je tožnik poplačal kredita, najeta za nakup investicijskih kuponov za toženca, obveznost tožencev do njega ni prenehala, ker sta bila njegova solidarna poroka; s poplačilom kreditov je prenehala le njuna obveznost do banke. Tožnik je kredita vrnil tako, da je najel nov kredit; ker je šlo med pravdnimi strankami še vedno za isti posel, pomeni sklenitev nove kreditne pogodbe le novacijo prejšnjih kreditnih pogodb. Sklicuje se na določbo 323. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in naslednje. Ker obveznost tožencev tožniku povrniti sredstva za vračilo kreditov s prodajo ustreznega dela investicijskih kuponov ni prenehala, sta tožnikova primarni in prvi podredni zahtevek materialnopravno utemeljena in nista manever za obid določbe 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), kot sta zmotno odločili sodišči. Toženca je treba k izpolnitvi obveznosti prisiliti, zato ima pravni interes za primarni in prvi podredni zahtevek, nasprotno stališče pa je v nasprotju z določbo 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Z zavrženjem primarnega tožbenega zahtevka je sodišče zagrešilo postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1., 32. in 46. členom istega zakona. Tožnik namreč od sodišča ni zahteval odobritve pravnega posla, pač pa izpolnitev pogodbenih obveznosti. CSD ima zakonsko določeno vlogo pri sklepanju pravnih poslov, ne pa pri njihovi realizaciji. V pravdi, v kateri se zahteva izpolnitev obveznosti, CSD ni pasivno legitimiran. O primarnem zahtevku bi moralo sodišče odločiti meritorno. Tožnik revizijo zaključi z grajo stališča v zvezi s poslovodstvom brez naročila. Poudarja, da sta toženca pridobila korist že v letu 2008, sam pa je s sklenitvijo (nove) kreditne pogodbe in poplačilom kreditov v letu 2011 preprečil, da bi jima nastala škoda v višini več deset tisoč EUR. Od CSD je zahteval soglasje za prodajo ustreznega dela investicijskih kuponov tožencev konec leta 2010 oziroma januarja 2011, ko so bile točke na višji vrednosti. Zahteva le povrnitev stroškov, ne pa plačila za svoj trud, zato bi moralo sodišče uporabiti določbo 202. člena OZ in ne določbe 204. člena istega zakona.

Odgovor tožencev na revizijo

7. Toženca sta na revizijo obrazloženo odgovorila. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj jo zavrne.

Revizija je utemeljena.

8. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval, da mu mora vsak od tožencev dovoliti prodati toliko točk točno določenih vzajemnega in investicijskih skladov, da bo kupnina dosegla znesek, ki je bil potreben za vrnitev kredita z dne 12. 2. 2011 (s katerim je poplačal kredita iz leta 2008), od česar odpade na ml. A. A. 98.097,50 EUR in na ml. B. A. 93.174,17 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da sta mu dolžna dovoliti kupnino zadržati. Zahtevek je utemeljeval s stališčem, da sta toženca k temu zavezana pogodbeno (zavezuje ju, meni, kreditna pogodba z dne 12. 2. 2011, ki jo je resda kot kreditojemalec sklenil on sam, in sicer zato, da je poravnal obveznosti tožencev iz kreditnih in zastavnih pogodb iz leta 2008, ki jih je odobril CSD ...), pa tudi na podlagi zakona (ker je kredit najel zaradi varstva koristi tožencev, je njegovo ravnanje šteti kot ravnanje v sili; pri tem je utrpel škodo, ki sta mu jo toženca dolžna povrniti, na njegovo škodo pa sta bila tudi neupravičeno obogatena).

9. Cilj vseh treh tožnikovih zahtevkov je doseči poplačilo svoje na več pravnih podlagah utemeljevane terjatve do tožencev, ki po višini ustreza za zamudne obresti povečanemu znesku, ki ga je potrošil za poplačilo kredita, ki ga je najel leta 2011 zato, da je poplačal kredita, ki ju je v letu 2008 najel za nakup točk vzajemnega in investicijskih skladov za toženca. S primarnim zahtevkom je tožnik sicer res zahteval, da mu morata toženca dovoliti prodati točke, ki jih imata v vzajemnem in investicijskih skladih in zadržati kupnino do višine terjatve, opisane v prejšnji točki obrazložitve. Vendar je glede na tožnikovo trditveno podlago jasno, da sta prodaja točk in zadržanje ustreznega dela kupnine od njihove prodaje uveljavljana "le" kot način realizacije terjatve. Spor, ali terjatev obstoji, kar toženca zanikata, in če obstoji, ali sta jo toženca dolžna poplačati prav na s primarnim zahtevkom uveljavljan način, pa je po presoji Vrhovnega sodišča premoženjskopravni spor, za katerega je podana sodna pristojnost (1. člen ZPP).

10. Odločitev o zavrženju tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom z argumentom pomanjkanja sodne pristojnosti je procesno napačna.

11. Ker je revizija zoper sklep o zavrženju tožbe s primarnim tožbenim zahtevkom utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

12. Tožnik je svoje zahtevke do tožencev formuliral kot en primarni in dva podredna zahtevka. Eventualno kumulacijo ureja ZPP v drugem odstavku 182. člena, ki določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Po stališču Vrhovnega sodišča je treba na podlagi te določbe v primeru, ko se razveljavi odločitev o primarnem zahtevku, razveljaviti tudi odločitev o podrednih zahtevkih: o njih je mogoče odločiti le, če je prej pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek ali če je tožba o njem zavržena. In v konkretnem primeru o primarnem zahtevku še ni odločeno. Tak procesni položaj je narekoval tudi razveljavitev sodbe o drugem podrednem zahtevku (prvi odstavek 379. člena ZPP) in sklepa o prvem podrednem zahtevku sodišč prve in druge stopnje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 383. členom ZPP) in vrnitev zadeve tudi v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 491/93, II Ips 492/93
• Sklep II Ips 145/2001
• Sklep II Ips 536/2001, enako tudi sklep II Ips 348/2001