VSRS Sodba I Ips 61408/2012

Jedro

Po določbi četrtega odstavka 364. člena ZKP mora izrek sodbe, če je obtoženec oproščen obtožbe, obsegati opis dejanja, katerega je bil obtožen ter odločbo o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, če je bil podan. Deveti odstavek 364. člena pa določa, da je treba v obrazložitvi sodbe, če se obtoženec oprosti obtožbe, navesti zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se oprošča. To pa ne pomeni, da mora biti v obrazložitvi sodbe citirana tudi točka iz 358. člena ZKP, ampak da mora iz obrazložitve oprostilne sodbe izhajati, kateri izmed treh zakonskih razlogov iz 358. člena ZKP je bil podlaga za sprejem sodbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo I K 61408/2012 z dne 2. 3. 2015 obdolženega R. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi istega zakonitega določila izreklo kazen deset mesecev zapora. Odločilo je, da se pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočnima sodbama Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 55618/2012 z dne 14. 11. 2012 in Okrajnega sodišča v Žalcu I K 22880/2013 z dne 28. 5. 2014, ne prekličeta. Obdolžencu je naložilo v plačilo znesek 135,51 EUR, kar ustreza pridobljeni premoženjski koristi s kaznivim dejanjem. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka ter sodno takso. Oškodovanca je na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 15.000,00 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženega R. T. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi določbe prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice proračun.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 211. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP in v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen prvi odstavek 211. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter da je bila storjena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. O zahtevi državnega tožilca sta se pisno izjavila obdolženec in njegova zagovornica odvetnica A. A. iz Žalca.

4. Državni tožilec v zahtevi uveljavlja, da je iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje v točki 6 mogoče povzeti, da sodišče šteje, da v opisu kaznivega dejanja niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Ocenjuje, da je stališče pritožbenega sodišča zmotno, da gre za takoimenovano procesno goljufijo in da pri takšni obliki goljufije storilec z lažnivim prikazovanjem neresničnih dejstev spravi v zmoto sodišče in ga s tem zapelje, da ravna v škodo premoženja tretje osebe (nasprotne stranke v postopku). Trdi, da se je v obravnavani zadevi obdolženec nedvomno zavedal, da ne sme vložiti predloga za izvršbo na podlagi neobstoječega računa, kar dokazuje, da je vede in hote navajal neresnična dejstva in uveljavljal lažno trditveno podlago po podaji predloga za izvršbo. Slednje pa je imelo za posledico, da je sodišče v škodo tujega premoženja izdalo sklep o izvršbi. Po mnenju državnega tožilca je pritožbeno sodišče zaradi napačne razlage načina izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, ko je v delu obrazložitve v točki 6 navedlo, da kaznivega dejanja na način "kot je zapisano v izreku prvostopenjske sodbe" sploh ni mogoče storiti, z izdajo oprostilne sodbe zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali gre za kaznivo dejanje. Zato meni, da je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

5. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana takrat, kadar sodišče prekrši kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Državni tožilec v zahtevi zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev kazenskega zakona, kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP ne uveljavlja. Državni tožilec govori o dejstvih, o tem, da naj bi obdolženec ravnal naklepno, kar dokazuje, da je védé in hoté navajal neresnična dejstva in trdi, da je mogoče storiti kaznivo dejanje goljufije tudi s tem, da storilec spravi v zmoto sodišče in da gre za procesno goljufijo ter izpostavlja del obrazložitve sodbe višjega sodišča v točki 6. V obrazložitvi pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov za oprostitev obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP (dejanje, katerega je obdolženec obdolžen, po zakonu ni kaznivo dejanje), ampak je na podlagi presoje, na kakšen način se vloži predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ocenilo, da dejanja na način, kot je opisan v izreku prvostopenjske sodbe, ni mogoče storiti. Sodišče druge stopnje je v točki 6 navedlo razloge o tem, da obdolžencu dejanje ni dokazano, kar Vrhovno sodišče pojasnjuje v točki 7 obrazložitve. V razlogih sodbe ni obrazložilo, da dejanje v opisu dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Iz besedne zveze, da "da dejanja na način, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe ni mogoče storiti", ni mogoče sklepati, da je sodišče druge stopnje presodilo, da v dejanju, opisanem v izreku sodbe, niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije. Da je sodišče druge stopnje presojalo, ali je dejanje obdolžencu dokazano, izhaja tudi iz točke 7 obrazložitve, v kateri je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obdolžencu ni dokazan goljufivi namen ter v zaključku te točke navedlo, da pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolžencu goljufivega namena ni mogoče dokazati in s tem tudi ne subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Državni tožilec pa tudi z navedbami, s katerimi se sklicuje na dejanske okoliščine in na ravnanje obdolženca ter meni, da je obdolženec ravnal naklepno, in da se je zavedal, da uveljavlja neresnična dejstva, kot je bilo že poudarjeno, ne utemeljuje kršitve kazenskega zakona, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da sodišče druge stopnje v sodbi odločilnih dejstev, pomembnih za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje goljufije, ni pravilno ugotovilo.

6. Državni tožilec tudi meni, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Po oceni vložnika ni mogoče brez dvoma razbrati, ali je podlaga oprostilne sodbe ugotovitev, da po opisu ne gre za kaznivo dejanje (točka 6 obrazložitve), ali da to dejanje ni dokazano (točka 7 obrazložitve), ali pa kar oboje. Državni tožilec tudi meni, da sklicevanje pritožbenega sodišča na prvi odstavek 394. člena ZKP kaže na nepravilno uporabo materialnega zakona. Navaja, da pritožbeno sodišče niti v izreku, niti v obrazložitvi sodbe ni natančno opredelilo razloga za oprostitev iz 358. člena ZKP, ki predstavlja nujno sestavino obrazložitve oprostilne sodbe po devetem odstavku 364. člena ZKP. Sodba tako nima pravno opredeljenih razlogov o odločilnem dejstvu, to je razlogu za oprostitev. Na podlagi navedenega meni, da gre tudi za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Po določbi četrtega odstavka 364. člena ZKP mora izrek sodbe, če je obtoženec oproščen obtožbe, obsegati opis dejanja, katerega je bil obtožen ter odločbo o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku, če je bil podan. Deveti odstavek 364. člena pa določa, da je treba v obrazložitvi sodbe, če se obtoženec oprosti obtožbe, navesti zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se oprošča. To pa ne pomeni, da mora biti v obrazložitvi sodbe citirana tudi točka iz 358. člena ZKP, ampak da mora iz obrazložitve oprostilne sodbe izhajati, kateri izmed treh zakonskih razlogov iz 358. člena ZKP je bil podlaga za sprejem sodbe. V izpodbijani sodbi je jasno in konkretno navedeno, da obdolžencu dejanje ni dokazano, kar je mogoče povzeti tako iz 6. točke obrazložitve v kateri drugostopenjsko sodišče navaja ne le, da dejanja ni mogoče storiti na tak način kot je opisan v sodbi, ampak povzema izpovedbo priče A. R. o tem, kako poteka sprejem predlogov za izdajo sklepa o izvršbi, navaja, da poteka vse povsem avtomatizirano, zato ni mogoče očitati obdolžencu, da je spravil v zmoto referentko, saj referenti na oddelku za verodostojno listino ničesar ne preverjajo, pri čemer se drugostopenjsko sodišče sklicuje na izpovedbo navedene priče in na podlagi njegove izpovedbe ugotavlja, da to dejstvo ni dokazano in nadaljuje, da tudi na podlagi nadaljnje izpovedbe priče R. ni mogoče trditi, da je v opisu kaznivega dejanja referentka K. B. bila s predlogom za izvršbo sploh seznanjena in imela z njim karkoli opraviti. Da gre za razlog za oprostitev po 3. točki 358. člena pa izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve, da je na dejstvo, da obdolženec ni mogel in tudi ni ničesar lažnega prikazoval, moč sklepati na podlagi tistega dela izpovedbe priče A. R., ko je ta po vpogledu v izvršilni spis dejal, da iz spisa niso razvidne nikakršne zlorabe, kolikor pa bi do takih zlorab prišlo, pa jih je mogoče uveljavljati z rednim ali izrednim pravnimi sredstvom v izvršilnem postopku. V točki 6 obrazložitve je utemeljen razlog za oprostitev po 3. točki 358. člena, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen. Tudi državni tožilec ugotavlja, da je v točki 7 obrazložen razlog za oprostitev iz 3. točke. V sodbi je obrazloženo iz katerega zakonskega razloga iz 358. člena je bil obdolženec oproščen. Ni moč pritrditi državnemu tožilcu, da so razlogi za oprostitev sami s seboj v nasprotju.

8. Neutemeljene pa so tudi vložnikove navedbe, da sklicevanje pritožbenega sodišča na prvi odstavek 394. člena ZKP kaže, da je sodišče izreklo oprostilno sodbo iz razloga, da dejanje, za katerega je obdolženec obtožen, ni kaznivo dejanje. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je bila vložena tudi iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi tega pritožbenega razloga je pritožbeno sodišče opravilo preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Očitno je, da je bila podlaga za spremembo sodbe peti odstavek 392. člena ZKP, po katerem sme pritožbeno sodišče v primeru, če je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodbo spremeniti. Določba petega odstavka 392. člena govori ravno o uporabi prvega odstavka 394. člena ZKP, to je, da sodišče ravna po prvem odstavku 394. člena ZKP. Zato uporaba določbe prvega odstavka 394. člena ZKP ne pomeni, da je bil materialni zakon nepravilno uporabljen, kot zatrjuje državni tožilec.

9. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevanih kršitev kazenskega in procesnega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in po 11. točki 371. člena ZKP sodišče druge stopnje ni storilo, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 2/2005
• VSL Sodba in sklep II Kp 36587/2015
• Sodba I Ips 47/95