VSRS Sodba I Ips 4557/2015

Jedro

Po KZ-1 je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja podano tudi v primeru, če storilec neupravičeno uporabi tuje premične stvari, ki so mu zaupane pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec neupravičeno uporabil tujo premično stvar pri opravljanju gospodarske (avtoprevozniške) dejavnosti, pri čemer neupravičenost izhaja iz kršitev sklenjenega dogovora med pogodbenima strankama, kot je opredeljena v 4. členu najemne pogodbe, sklenjene 5. 3. 2013 in nato po enem mesecu podaljšane za še en mesec.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 350,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja po petem in prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v štirih mesecih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu Ž. K. 8.000,00 EUR. Oškodovancu je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v enakem znesku. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo (dotlej znane) stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke 92. člena ZKP v višini 332,33 EUR, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca in stroške oškodovanca ter plačilo sodne takse v višini 200,00 EUR. Odločilo je tudi, da bo o ostalih stroških izdalo poseben sklep, takoj ko bodo ti priglašeni. Višje sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 240,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, ki da jo je sodišče storilo z zavrnitvijo odločilnih dokazov, ki ju je predlagal obsojenec, s tem pa huje kršilo obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe in poštenega sojenja. Poudarja, da je izpodbijana pravnomočna sodba arbitrarna, zaključki sodišča "protispisni" in v izrecnem nasprotju s podatki v spisu in zbranim procesnim gradivom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 423. člena ZKP, izpostavlja, da zagovornik v izrednem pravnem sredstvu ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Na vsebinsko enake očitke obrambe, ki jih je uveljavljala že v pritožbi, je obrazloženo odgovorilo že sodišče druge stopnje; tako glede izpolnitve zakonitih znakov kaznivega dejanja kot tudi zatrjevanih procesnih kršitev. Poudarja, da vložnik v obsežnih navedbah polemizira z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi, in podaja lastno dokazno oceno, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Meni, da je zahteva neutemeljena.

4. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke obsojenčev zagovornik vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

5. Vložnik v zahtevi po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, s tem, da navaja, da opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj gre za tipično civilnopravno razmerje. Izpostavlja, da je pravna dobrina, ki jo varuje kaznivo dejanje po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, tudi po spremembi zakonodaje neko notranje razmerje med subjektom kot nosilcem določene gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti in osebo, ki na kakršnikoli podlagi sodeluje pri opravljanju te dejavnosti in ji je pri tem stvar zaupana, za kar pa v konkretnem primeru ne gre in bi bilo že iz tega razloga po vložnikovem mnenju treba izreči oprostilno sodbo.

6. Takšno vložnikovo razlago je zavrnilo že višje sodišče (točka 5) z razumno utemeljitvijo, da pri poslovnem odnosu med obsojencem in oškodovanim Ž. K. ne gre zgolj za najemno pogodbo med dvema pogodbenima strankama, ki po svojih značilnostih sodi med tipična civilnopravna razmerja. Pri tem je poudarilo, da je obsojenčev zagovornik spregledal, da je dikcija kaznivega dejanja neupravičene uporabe po petem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 bistveno drugačna od zakonskega besedila, ki je določalo kaznivo dejanje neupravičene uporabe po 246. členu KZ. V prejšnji določbi je bilo predpisano, da stori kaznivo dejanje tisti, ki neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, storilec tega kaznivega dejanja pa je lahko bil vsakdo, ki je delal pri gospodarski družbi ali drugi pravni osebi, ki je opravljala gospodarsko dejavnost¹ . Po KZ-1 je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja podano tudi v primeru, če storilec neupravičeno uporabi tuje premične stvari, ki so mu zaupane pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec pri sklepanju pogodbe z dne 5. 3. 2013 z Ž. K. nastopal kot podjetnik - s. p., ki se ukvarja z avtoprevozniško dejavnostjo, kar je razvidno iz navedbe matične številke podjetja na pogodbi, pa tudi, da je pogodbo z A. L. o podnajemu priklopnika za obdobje od 5. 3. do 5. 9. 2013 sklenil kot samostojni podjetnik in ob podpisu uporabil tudi svoj poslovni žig. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec neupravičeno uporabil tujo premično stvar pri opravljanju gospodarske (avtoprevozniške) dejavnosti, pri čemer neupravičenost izhaja iz kršitev sklenjenega dogovora med pogodbenima strankama, kot je opredeljena v 4. členu najemne pogodbe, sklenjene 5. 3. 2013 in nato po enem mesecu podaljšane za še en mesec. Zato vložnik nima prav, ko trdi, da bi morali sodišči prve in druge stopnje, glede na to, da obsojenčevo ravnanje nima zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, izreči oprostilno sodbo.

7. Vložnik v zahtevi navaja, da so dejanski sklepi prvostopenjskega in tudi pritožbenega sodišča protispisni, napačni in nesprejemljivi. Izpostavlja, da med obsojencem in Ž. K. nikoli ni bilo govora, kaj šele, da bi bilo dogovorjeno, da obsojenec brez soglasja K. priklopnika ne sme oddati v podnajem. Navaja tudi, da ne drži, da je bila prvotna pogodba z dne 5. 3. 2013 nato podaljšana 5. 4. 2013, pri čemer opozarja, da tudi ni točno, da bi bila ta druga istovrstna pogodba sklenjena do 5. 5. 2015. Poudarja, da je bil oškodovanec v svoji izpovedbi neverodostojen, ko je neresnično zatrjeval, da je imel to drugo pogodbo A. L. s seboj v Grčiji, sodišče pa mu je kljub temu verjelo. Navaja tudi, da sta obsojenec in oškodovanec glede priklopnika sklenila še najemno pogodbo za čas trajanja od 5. 3. 2013 do 5. 3. 2014, ki je veljala v času oddaje priklopnika v podnajem A. L. in v kateri ni zapisa, da obsojenec kot najemnik priklopnika ne bi smel oddati v podnajem, ne da bi predhodno pridobil izrecno soglasje najemodajalca. Zato obsojenec, s tem, da je priklopnik oddal v podnajem A. L., ni kršil nobenega dogovora z oškodovancem. Kar pa zadeva pogodbo z dne 5. 3. 2013, je šlo za tipiziran in vnaprej pripravljen obrazec, ki sta ga pogodbeni stranki uporabili le kot podlago za sklenitev pogodbe. O pogodbenem določilu iz 4. člena pogodbe o prepovedi podnajema pa med pogodbenima strankama nikoli ni bilo govora. Gre preprosto za tipizirano pogodbo, vsebovano na vnaprej pripravljenem tipskem obrazcu, ki sta ga obsojenec in oškodovanec uporabila kot podlago za sklenitev pogodbe. Po stališču vložnika je bilo ravnanje sodišča napačno, tudi ker ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank.

8. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da sta 5. 3. 2013 obsojenec, kot samostojni podjetnik, ki se ukvarja s prevozništvom, in oškodovanec sklenila najemno pogodbo, s katero je obsojenec najel oškodovančev priklopnik znamke Schwarzmüller, reg. št. XY. V 4. členu, ki sodi med jedrna določila pogodbe, je zapisana prepoved najemojemalcu, da brez pisnega soglasja najemodajalca (oškodovanca) priklopnika ne sme oddati v podnajem in da je bila takšna tudi pogodbeno izražena volja strank. Ta pogodba je bila po ugotovitvah sodišča dne 5. 4. 2013 podaljšana še za en mesec. Pri tem se je sodišče oprlo na oškodovančeve navedbe, da je prvotni pogodbi sledila še ena istovrstna, le da z datumom od izteka navedene do 5. 5. 2015 (pri navedbi letnice gre v sodbi za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti s sklepom o popravku po 365. členu ZKP, saj gre očitno za leto 2013). Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno tudi, da je obsojenec nato sklenil pogodbo z A. L., iz katere je razvidno, da tovornjak, ki je obsojenčeva last, in oškodovančev priklopnik, obsojenec daje v podnajem L. za obdobje šestih mesecev, to je od 5. 3. 2013 do 5. 9. 2013. Sodišče je tudi ugotovilo, da je L. skupaj z obsojencem prišel po priklopnik k oškodovancu že na dan sklenitve pogodbe 5. 3. 2013 in odpeljal tovorno vozilo, obsojenec pa se je odpeljal z osebnim avtomobilom. Glede navedb obsojenca in L., da je bila pogodba med njima sklenjena v mesecu maju za nazaj in da je bil dejanski namen skleniti jo za štiri mesece, pa je sodišče ocenilo, da gre za manipulacijo s pogodbenimi, najemnimi razmerji, ravno za potrebe tihotapskega posla v mesecu maju, ki je imel za posledico zaseg tovornega vozila in priklopnika 19. 5. 2013 v Grčiji. Ko je sodišče ocenjevalo verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, se je oprlo tudi na listinske dokaze, predvsem na polico na list. št. 3 za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki se nanaša na sklenjeno zavarovanje priklopnika dne 4. 3. 2013 (v prvostopenjski sodbi je tudi v tem primeru pri navedbi letnice očitna pisna pomota, ki jo je ponovilo tudi višje sodišče, in jo je treba popraviti s sklepom o popravku, saj je napačno navedeno leto 2015). Sodišče je v pravnomočni sodbi tudi pojasnilo, da pogodba med obsojencem in oškodovancem, ki je prav tako datirana z dnem 5. 3. 2013 (priloga B 2), in naj bi veljala do 5. 3. 2014, v času pogodbe o podnajemu z A. L. še ni obstajala, saj je bila na upravni enoti overjena šele 6. 5. 2014, sklenjena pa je bila z namenom pri grških organih doseči vrnitev oškodovančevega zaseženega priklopnika. Vložnik, ki se z dejanskimi zaključki sodišča ne strinja in ponuja drugačno dokazno oceno odločilnih dejstev, kot je razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 420. členu ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni pomembno, ali je obsojenec oškodovančev priklopnik oddal A. L. v podnajem v mesecu maju in že po izteku pogodbe, sklenjene med obsojencem in oškodovancem dne 5. 4. 2013, saj je odločilno le to, da bi glede na določila pogodbe, brez oškodovančevega izrecnega soglasja, tega ne smel storiti.

10. Vložnik v zahtevi tudi navaja, da je bil postopek nepošten, ker je sodišče prve stopnje, s tem, da je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanji prič A. in S. K., ki sta bili navzoči ob sklepanju pogodbe 5. 3. 2013, pri čemer je S. K. pogodbo celo izpolnjevala, in tako kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in storilo bistveno kršitev določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga za zaslišanje navedenih prič zavrnilo z utemeljitvijo, da obstoj najemnega razmerja med obsojencem in oškodovancem ni sporen in da je podana pravna domneva, da sta s podpisom pogodbe sprejela tudi pogodbena določila in kar je, kot je zapisalo višje sodišče, to izrecno potrdil tudi oškodovanec, ko je bil zaslišan kot priča. Takšne razloge je treba presojati v luči vseh relevantnih dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo v pravnomočni sodbi in jih je Vrhovno sodišče povzelo v 8. toči obrazložitve. V tej luči pa se celovito gledano postopek pokaže kot pošten, zavrnitev dokaznih predlogov pa kot procesno korekten, s tem pa tudi, da zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana.

11. Obsojenčev zagovornik poudarja, pa pri tem ne pove katero kršitev zakona uveljavlja, da je popolnoma nesprejemljiva odločitev v pravnomočni sodbi v delu, v katerem je sodišče obsojencu kot poseben pogoj naložilo, da oškodovancu plača 8.000,00 EUR. Zadeva se v Grčiji še vedno ureja in obstaja velika verjetnost, da bo dobil oškodovanec priklopnik vrnjen, ob tem pa sodišče po višini premoženjskopravnega zahtevka sploh ni preizkusilo in je o njem odločilo brez kakršnekoli osnove.

12. Tudi v tem delu obsojenčev zagovornik po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, saj se je sodišče pri ugotavljanju vrednosti priklopnika oprlo na oškodovančeve navedbe, koliko je plačal za priklopnik, navedlo pa je tudi, da obsojenec temu ni oporekal. Takemu stališču je pritrdilo tudi višje sodišče, ko je zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo oškodovančevim navedbam o vrednosti priklopnika in njegov premoženjskopravni zahtevek pravilno umestilo v izrek posebnega pogoja. Tako presojo sprejema tudi Vrhovno sodišče in ugotavlja, da je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

C.

13. Kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenega J. L., niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Odločitev o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena ZKP, sodna taksa v znesku 350,00 EUR pa je bila določena v skladu s taksno tarifo (7112, 71113, 7152 in 7301).

-------------------------------
¹ Deisinger, Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 530.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1490/99
• VSL sklep I Cp 498/2000
• VSK sodba II Kp 11454/2014