VSRS Sklep II Ips 209/2016

Jedro

Oporoka je nična v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo tako, da bi bila zaščitena kmetija po njeni smrti v solasti sorojencev, saj takšnega z oporoko vzpostavljenega solastninskega stanja ZDKG ne določa kot dovoljenega.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom o dedovanju poleg obsega zapuščine ugotovilo, da je zapustnica z oporoko določila kot edino dedinjo hčerko A. A., kar naj bi bilo v skladu z 21. členom Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG), zato kriterijev iz 7. do 12. člena istega zakona, ki urejajo zakonito dedovanje, ni mogoče uporabiti. Odločitev o pravici zapustničinega sina B. A. do nujnega deleža in njegovi višini si je pridržalo za končni sklep o dedovanju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo dediča B. A. zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je oporoka veljavna, ker jo je pritožnik neuspešno izpodbijal v pravdnem postopku ter ker je zapustnica v oporoki kot dediča določila le eno osebo, kar je skladno z 21. členom ZDKG. Da bo del nepremičnin, ki tvorijo zaščiteno kmetijo, še naprej v solasti dveh oseb, ki sta si v sorodstvenem razmerju tete in nečaka, je zgolj posledica prejšnjega solastninskega stanja (mati - sin), pri čemer stopnja sorodstvenega razmerja ni bistvena in sploh ni zakonski pogoj, ki bi omejeval oporočno dedovanje.

3. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili 21. člen ZDKG v zvezi z določbami 1., 2., 3. in 5. člena ZDKG in posledično nista uporabili 9. člena ZDKG, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obravnavanem primeru je zapustnica v oporoki določila hčerko A. A. kot edino dedinjo njenega premoženja, pri čemer sta sodišči obeh stopenj spregledali, da je s tem oporočno razpolagala le s svojim solastninskim deležem na zaščiteni kmetiji. Drugi odstavek 21. člena ZDKG pa ne ureja oporočnega razpolaganja s solastninskim deležem zaščitene kmetije, temveč oporočno naklonitev zaščitene kmetije kot celote. Zaščitene kmetije tudi ne moreta dedovati dve osebi, ki sta v razmerju brat in sestra, zato bi bilo treba uporabiti 9. člen ZDKG, ki ureja dedovanje zaščitene kmetije na podlagi zakona. Ker pa sodišče v izpodbijanih sklepih ni ugotavljalo dejstev, ki so odločilna za odločitev po 9. členu ZDKG, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Dedinja A. A. na vročeno ji zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Lastnik zaščitene kmetije pri oporočnem razpolaganju po ZDKG ni več omejen s pogoji, ki veljajo za izbiro dediča pri zakonitem dedovanju, vendar je pri izbiri oporočnega dediča, če gre za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, bistveno, da takšno razpolaganje vzpostavlja lastniški režim, ki je skladen z določbami ZDKG, zlasti pa z določbami prvega odstavka 2. člena, 5. člena in drugega odstavka 21. člena ZDKG. Gre namreč za to, da je zaščitena kmetija lahko v lasti ene fizične osebe, v lasti dveh oseb pa le, če sta si ti dve med seboj v točno določenem razmerju (zakonski par ali osebi, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali eden od staršev z otrokom ali posvojencem oziroma njegovim potomcem). Zakon s tem zasleduje cilj ohranjanja enotnosti zaščitene kmetije, določen v 1. členu oziroma prvem odstavku 2. člena in 5. členu ZDKG. Promet zaščitenih kmetij je zato omejen po dveh kriterijih, in sicer glede na premoženje (tako, da dovoljuje fizično delitev v obliki odtujitve določene nepremičnine iz zaščitene kmetije, če ta postane del druge zaščitene kmetije ali kmetije oziroma kmetijskega zemljišča v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika, če se odtujijo stavbna zemljišča ali zemljišča, ki jih je po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev dovoljeno nakloniti z oporoko) in glede na pridobitelja, pri čemer velja še dodatna omejitev, da mora zaščitena kmetija po razpolaganju še nadalje izpolnjevati pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev (prvi odstavek 18. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih). Ti so določeni v prvem odstavku 2. člena ZDKG, in sicer pogoj velikosti (najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive površine) in pogoj lastništva (biti mora v lasti ene fizične osebe, v lasti dveh oseb pa le, če sta si ti dve med seboj v točno določenem razmerju).¹

7. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je možno oporočno razpolagati le s celotno zaščiteno kmetijo, ne držijo. Solastniški del zaščitene kmetije je po pokojnem očetu podedoval že B. A., in je bila torej zaščitene kmetija v solasti enega od staršev in otroka. Tudi zapustnica je z oporoko lahko razpolagala s svojim deležem na zaščiteni kmetiji, vendar je bila pri tem omejena s tem, da je kot dediča lahko določila le osebe, določene z zakonom in s tem, da bi tudi po razpolaganju bil še nadalje izpolnjen pogoj lastništva, česar oporočiteljica ni upoštevala, čeprav je bilo možno predvideti, da bo po njeni smrti s takšnim oporočnim razpolaganjem prišlo do nedovoljenega solastninskega stanja.

8. Z oporoko bi torej zapustničin del zaščitene kmetije podedovala A. A., s tem pa bi bila zaščitena kmetija po zapustničini smrti v solasti sorojencev (brata in sestre).² Tak z oporoko vzpostavljen lastninski režim na zaščiteni kmetiji je v nasprotju s kogentnimi določbami ZDKG, zato je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve in druge stopnje, da je sporna oporoka v delu, v katerem je oporočiteljica razpolagala s svojimi nepremičninami, ki sodijo v zaščiteno kmetijo, veljavna. Oporoka je namreč v tem delu nična ter skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZDKG posledično pride do dedovanja na podlagi zakona.

9. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku). Sodišče prve stopnje bo moralo o dedovanju zapustničinega premoženja v novem postopku odločiti po dveh pravnih podlagah, in sicer o zakonitem dedovanju njenega deleža na zaščiteni kmetiji po ZDKG in o oporočnem dedovanju ostalega dela zapuščine po Zakonu o dedovanju.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 90/2015 z 8. septembra 2016.
² Op.: Ob zapustničini smrti bi bilo na zaščiteni kmetiji vzpostavljeno nedovoljeno solastništvo sorojencev. Z navedbami pritožbenega sodišča o solastninskem stanju dveh oseb, ki sta si v sorodstvenem razmerju teta - nečaka, je mišljeno solastninsko stanje ob izdaji vmesnega sklepa o dedovanju, saj je B. A. solastne nepremičnine po smrti zapustnice prenesel na sina C. A. mlajšega.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba U 1117/92-9
• VSL sklep II Cp 1636/2012
• VSC Sklep Cp 442/2018