VSRS Sklep II Ips 9/2017

Jedro

ZVKSES ne določba roka za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po ZVKSES, zato je treba uporabiti splošni predpis, torej OZ, ki v prvem odstavku 480. člena OZ za sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za stvarne napake določa enoletni prekluzivni rok.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora prvemu tožencu plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.820,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo z dne 14. 7. 2011, modificirano dne 29. 5. 2013, zavrglo v delu, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno s sklepom in delno sodbo z dne 10. 2. 2014. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke glede odločitve o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka v pravočasni reviziji zoper sklep sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da pride v tu obravnavanem primeru, ker ima Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (v nadaljevanju ZVKSES) pravno praznino glede roka za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, v poštev Obligacijski zakonik (ki v 480. členu določa enoletni prekluzivni rok) in ne Zakon o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju ZVPot (ki določa dvoletni rok). Izrecno ne sprejema "dodatnega" argumenta pritožbenega sodišča za uporabo OZ, da se, ker so nepremičnine vrednejše kot premičnine, tudi od kupcev pričakuje, da bo njihovo ravnanje skrbnejše. Poudarja, da je namen ZVKSES v zaščiti kupcev pred tveganjem neizpolnitve obveznosti investitorja oziroma vmesnega kupca kot prodajalca po prodajni pogodbi (prvi odstavek 1. člena ZVKSES), in dvomi, da je imel zakonodajalec res v mislih, da imajo kupci po ZVKSES dolžnost skrbnejšega ravnanja kot kupci, ki jih varuje ZVPot. Meni, da se drugi odstavek 1. člena OZ nanaša samo na splošni del OZ ne pa tudi na posebni del OZ, v katerem je urejen sporni rok, in da le-ta za potrošniške prodaje ne velja. Ne strinja se tudi s stališčem, da se ZVPot uporablja samo za prodajo premičnin in storitev, ne pa tudi za prodajo nepremičnin, ter zaključi, da je pravno nevzdržna izločitev ZVKSES (ki varuje potrošnika!) iz potrošniške zakonodaje, ki potrošnikom podeljuje večje varstvo kot OZ. Zatrjuje tudi kršitev 14. in 22. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena obema tožencema in intervenientu. Prvi toženec in intervenient sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev oziroma zavrženje.

5. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

6. V tu obravnavani zadevi tožeča stranka primarno zahteva odpravo napak na stavbi, podrejeno pa plačilo denarnega zneska. To pomeni, da je tožeča stranka primarno postavila nedenarni zahtevek, podrejeno pa denarni zahtevek. Vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka je tožeča stranka v tožbi ocenila na 100.000,00 EUR in ga v nadaljevanju postopka ne more poljubno določati/spreminjati¹ . Iz sodnega spisa sicer izhaja, da je bila za odpravo napak na stavbi s strani tožeče stranke unovčena bančna garancija za znesek 36.297,76 EUR, tako da je upoštevajoč unovčeno bančno garancijo vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe eventualno 63.702,24 EUR² , kar pa presega revizijski prag 40.000,00 EUR za dovoljeno revizijo (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je, kljub pomislekom intervenienta v odgovoru na revizijo, revizija tožeče stranke dovoljena.

Glede neutemeljenosti revizije

7. Uvodoma Vrhovno sodišče pritrjuje revidentki, da ZVKSES (izrecno) ne določa roka za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov iz naslova prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake na nepremičninah (oziroma stanovanjih).

8. Za razlago zakonov so v pravni državi pristojna (primarno redna) sodišča. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Vezanost sodnika na Ustavo najprej zahteva, da sodnik pri sprejemanju konkretnih odločitev zakone razlaga tako, da je njihova uporaba v okoliščinah konkretnega primera skladna z Ustavo. Pri iskanju ustavnoskladne razlage upoštevnih zakonskih določb oziroma pri iskanju ustavnoskladne rešitve določenega pravnega problema se (načeloma) lahko sodišče opre na vse splošno sprejete metode pravne razlage. Med več mogočimi razlagami pa mora nato pri odločanju uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo.

9. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec v splošnem zakonu, t. j. Obligacijskem zakoniku - OZ, ki vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, določil, da se tudi za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni (torej tudi ZVKSES) uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. To pomeni, da je zakonodajalec že v OZ določil tehniko zapolnjevanja specialnih zakonov (kot je ZVKSES) s subsidiarno uporabo pravnih določil iz OZ glede na neposredno neurejeno področje. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da OZ ne govori o smiselni uporabi, temveč zelo jasno določa, da se uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v specialnem zakonu. To pomeni, da je razlagalni krog zelo zaprt, in da se je strinjati s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je treba v obravnavanem primeru, ko ZVKSES ne določa roka za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po ZVKSES, uporabiti splošni predpis, torej OZ (ki v prvem odstavku 480. člena OZ za sodno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za stvarne napake določa enoletni prekluzivni rok).

10. Upoštevajoč zgoraj navedeno se Vrhovno sodišče ne more strinjati z revidentkino tezo, da bi moralo sodišče glede roka za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov uporabiti specialno določbo ZVPot. Vrhovno sodišče je namreč že v zadevi II Ips 68/2012 zavzelo stališče, da ZVPot pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah ne ureja in da je treba uporabiti OZ, in ne vidi razloga, da bi od navedenega stališča v tu obravnavanem primeru, ko gre tudi za prodajne pogodbe glede nepremičnin, odstopilo (glede rokov za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov). Ob tem velja revidentki še pojasniti, da bi do zatrjevane kršitve pravice iz 14. in 22. člena Ustave lahko prišlo, če bi sodišče z izpodbijano odločitvijo odločilo napačno in drugače, kot sicer v podobnih ali enakih primerih. Za to pa v tu obravnavanem primeru ne gre, saj sta že sodišči prve in druge stopnje v svojih odločbah smiselno sledili stališču, zavzetemu v zadevi II Ips 68/2012.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora prvemu tožencu povrniti njegove stroške, ki jih je imel zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. Stroški intervenientovega odgovora na revizijo pa niso bili potrebni, ker v njem intervenient problematizira samo dovoljenost revizije in predlaga njeno zavrženje, revizijsko sodišče pa je revizijo vsebinsko obravnavalo in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Zato mora intervenient te stroške v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP kriti sam.

-------------------------------
¹ V tu obravnavani zadevi, ker ne gre za deleže, izražene v ulomku ali odstotkih od ocenjene vrednosti spornega predmeta, namreč Pravno mnenje, sprejeto dne 12. 12. 2002 na občni seji VS RS, ki se nanaša na vrednost izpodbijanega dela tožbenega zahtevka v premoženjskem sporu z nedenarnim zahtevkom, ne pride v poštev.
² Razlika med ocenjeno vrednostjo spornega predmeta na 100.000,00 EUR in unovčeno bančno garancijo za znesek 36.297,76 EUR je znesek 63.702,24 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 76/2009
• Sklep II Ips 820/2005
• Sklep II Ips 472/2009