VSRS Sodba II Ips 300/2015

Jedro

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta v konkretnem primeru sodišči v premajhni meri upoštevali predvsem dejstvo, da ima tožeča stranka oslabljenost, skorajda ohromelost desne strani telesa ter da bo prizadetost kognitivnih funkcij in duševnega stanja poleg motoričnih deficitov postala še bolj izražena. Z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako nista pravilno izpolnili pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi delno ugodi tudi za znesek 15.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tako, da se sodba sodišča prve stopnje po spremembi glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.748,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 274,07 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se v preostalem nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 701,85 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.667,76 EUR revizijskih stroškov v roku 15 dni, ki začne teči po vročitvi te revizijske odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.762,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska 35.750,93 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 450,25 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo na 4.348,39 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 118/2015 z dne 2. 7. 2015 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja pravilnosti pravnomočne odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Tožeča stranka v pravočasni dopuščeni reviziji izraža nestrinjanje z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Meni, da gre pri njej za katastrofalno škodo, zato je odškodnina prenizka, saj v takih primerih sodna praksa prisoja bistveno višje odškodnine. Meni, da je sodišče odstopilo od sodne prakse revizijskega sodišča (II Ips 351/2003 z 20. 5. 2014, II Ips 587/2008 z 20. 11. 2008, II Ips 1166/2008 z 19. 4. 2012 in II Ips 106/2012 z 2. 10. 2014) in pritožbenih sodišč (II Cp 3550/2011 z 18. 7. 2012) ter da ji zato pripada še razlika do zahtevane odškodnine. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 22.000,00 EUR ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila tožeča stranka ob škodnem dogodku stara 7 let in utrpela je udarnine možganov, oteklino možganov, raztrganino v področju desnega komolca in ohromelost desne strani telesa. Nezgoda ji je pustila hude trajne posledice, ki se kažejo predvsem na funkcionalnem področju, saj možgani zaradi njihove delne uničenosti ne morejo več opravljati svoje funkcije v celoti, kar se kaže kot nevrološke motnje. Zelo prizadete so njene kognitivne funkcije (motnje spomina, govora, branja, pisanja, pozornosti, sposobnosti načrtovanja, predvidevanje in presoje), prisotne so tudi duševne motnje, čustvene težave in motorične motnje (oslabljenost, skorajda ohromelost desne strani telesa). Z aktivacijo druge strani telesa je uspela dokaj uspešno nadomestiti vsaj osnovne funkcije, tako da je v precejšnji meri sposobna samostojnega opravljanja osnovnih življenjskih aktivnosti (hranjenje, pisanje, risanje, tipkanje - z levo roko, čeprav je bila desničarka). Vendar zaradi trajne prizadetosti na motoričnem področju na desni strani, kjer je prisotna zelo slaba moč in motenost predvsem v delovanju desne roke, ni sposobna za vsa opravila (tudi pridobitna), ki zahtevajo soročnost, koordinirane gibe s povratno zanko sporočil in dejavnosti iz obeh okončin. Desno roko lahko uporablja zgolj za enostavna dela v smislu začasne asistence in fiksiranja predmetov, ki jih sicer v desni roki ne more zadržati. Zaradi prizadetosti desne spodnje okončine lahko s posebno opornico in z veliko treninga sicer hodi, vendar ni sposobna za motorične (gibalne) aktivnosti, ki zahtevajo hitro premikanje in koordinacijo desne spodnje okončine, tako ni sposobna teka, skokov, odrivov z desno nogo, plezanja po lestvah, tudi pri hoji po stopnicah navzgor potrebuje drugačno tehniko in pomoč leve zgornje okončine, pri čemer mora biti zaradi zvračanja kolena (hiperekstenzije) posebej pazljiva tudi pri hoji navzdol, po neravnem, neznanem terenu ali v temi. Sicer lahko sodeluje pri določenih športnih aktivnostih, vendar je prikrajšana pri večini teh aktivnostih oziroma igrah, ki so prisotne pri otrocih in mladostnikih. Dokončno stanje bo razvidno po končanem duševnem in telesnem razvoju. Kljub določeni možnosti izboljšanja stanja na nekaterih področjih bo lahko prizadetost kognitivnih funkcij in duševnega stanja poleg motoričnih deficitov postala še bolj izražena in bo lahko tožeči stranki povzročala še več duševnega neravnovesja.

8. Tožeča stranka se v reviziji sklicuje na judikaturo revizijskega sodišča, vendar pa pregled predložene sodne prakse pokaže, da gre tam za primere katastrofalne škode, ki niso povsem primerljivi konkretnemu primeru, pri katerem je obseg škode sicer zelo velik, ni pa katastrofalen, v primerjavi z oškodovanci, katerih življenje je zgolj ohranjanje vegetativnih funkcij. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je tožeča stranka v dokajšnji meri sposobna samostojnega opravljanja osnovnih življenjskih aktivnosti, zato predmetna zadeva ne dosega obsega primerov katastrofalne škode, posledično pa so zato predložene sodne odločbe tudi neustrezne za primerjalno analizo s sporno zadevo. Vendar pa druge primerljive odločbe Vrhovnega sodišča kažejo na neustreznost izpodbijane odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

9. Revizijsko sodišče tako pritrjuje revizijskemu očitku, da je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka, ker ne individualizira ustrezno zahtevane odškodnine, upoštevane pa torej tudi niso odmere v primerljivih zadevah. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta temeljni načeli - načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa je treba upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Upoštevati je torej treba tudi objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih.

10. V obravnavanem primeru je skupni prisojeni znesek za utrpelo nepremoženjsko škodo, upoštevaje razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, znašal takratnih 114,17 povprečnih neto mesečnih plač. Od tega sta sodišči prve in druge stopnje odmerili 70.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je 69,50 takratnih povprečnih neto mesečnih plač. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta v konkretnem primeru sodišči v premajhni meri upoštevali predvsem dejstvo, da ima tožeča stranka oslabljenost, skorajda ohromelost desne strani telesa ter da bo prizadetost kognitivnih funkcij in duševnega stanja poleg motoričnih deficitov postala še bolj izražena. Prav tako odmerjena odškodnina iz tega naslova ni primerljiva z odškodninami za škodo v podobnih primerih¹ in ne ustreza načelu objektivne pogojenosti, ki ga morajo sodišča zasledovati pri odmerjanju odškodnine. Sodišči prve in druge stopnje tako z odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nista pravilno izpolnili pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter je zato odmera odškodnine za to obliko nepremoženjske škode materialnopravno zmotna, saj ni v skladu z navedenimi merili in kriteriji iz 179. člena OZ.

11. Po presoji revizijskega sodišča je primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 92.000,00 EUR (to je 91,34 povprečnih neto mesečnih plač), zato je reviziji v celoti ugodilo za znesek 22.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30-odstotnega soprispevka tožeče stranke pa mora tožena stranka plačati tožeči stranki še 15.400,00 EUR višji znesek od že pravnomočno prisojenega zneska 4.348,39 EUR. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji v celoti ugodilo in sodbo sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki v plačilo naložilo znesek 19.748,39 EUR.

12. Ker je bilo reviziji v celoti ugodeno, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku od vtoževanih 109.321,20 EUR uspela z zneskom 54.998,39 EUR, kar pomeni, da znaša njen uspeh 50,31 %, posledično je uspeh tožene stranke 49,69 %. Pred sodiščem prve stopnje odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 2.735,85 EUR, stroški tožene stranke pa 2.218,43 EUR. Upoštevaje uspeh tožeče stranke ji mora tožena stranka povrniti 1.376,41 EUR, tožeča stranka pa toženi stranki 1.102,34 EUR prvostopnih stroškov, in se po pobotanju navedenih zneskov izkaže, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 274,07 EUR prvostopnih stroškov. Glede pritožbenega uspeha je od v pritožbi spornih 30.400,00 EUR² tožeča stranka uspela z zneskom 19.748,39 EUR, kar pomeni, da znaša njen pritožbeni uspeh 64,96 % in je tako od odmerjenih 1.080,43 EUR pritožbenih stroškov ((revizijsko sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) na priglašenih 865,60 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR administrativnih stroškov in obračunalo DDV)) upravičena do plačila zneska 701,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka je z revizijo v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne revizijske stroške. Revizijsko sodišče jih je v skladu z ZOdvT odmerilo v višini 838,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo, 20,00 EUR administrativnih stroškov in obračunalo DDV ter priznalo strošek sodne takse v višini 621,00 EUR. Tožena stranka je tožeči stranki tako dolžna povrniti 1.667,76 EUR revizijskih stroškov.

-------------------------------
¹ Prim.: sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2003 z dne 1. 4. 2004, kjer je za manjši obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti devetletne deklice bilo prisojenih približno 116 povprečnih neto plač, saj je prišlo do hemipareze desne roke ter je bila ugotovljena zmožnost opravljanja občasnih domačih opravil, medtem ko ima tožeča stranka oslabljeno desno stran telesa, zato je sposobna le opravljanja osnovnih življenjskih aktivnosti z levo roko; sodbo II Ips 517/2004 z dne 22. 6. 2006, kjer je bila za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti dosojena odškodnina v višini 61,23 povprečnih neto plač, ki ni dosti manjša v primerjavi z obravnavanim primerom, glede na to, da gre za dosti manjšo posledico; sklep II DoR 326/2012 z dne 12. 12. 2012, kjer je oškodovanka utrpela centralno prehodno delno ohromelost le desne zgornje okončine, zato je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 77,8 povprečnih neto plač dosti višja glede na manjše posledice in višjo starost oškodovanke.
² Tožeča stranka je v pritožbi kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 30.400,00 EUR s pripadki.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 587/2014
• VSL Sodba I Cp 477/2022
• Sodba in sklep II Ips 594/2008