VSRS Sklep II Ips 340/2015

Jedro

Nujna pot se ne pridobi po samem zakonu (ex lege), temveč šele na predlog lastnika zemljišča s prisilno pravnomočno sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, ki ima pravno naravo konstitutivne odločbe . Toženec bi se tako lahko skliceval, da je upravičen do uporabe sporne trase, če bi bila na njej na podlagi ustreznega predloga podanega v nepravdnem postopku že ustanovljena nujna pot na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. O revizijskih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov in sicer: da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v njuno lastninsko pravico na parc. št. 363/1, 358/6, 362/1, 364/2, 371/1 in 370, vse k. o. ..., še posebej vožnjo z osebnim avtomobilom, traktorjem in ostalo kmetijsko mehanizacijo; da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico prvega tožnika na parc. št. 359/7 k. o. ..., še posebej vožnjo z osebnim avtomobilom, traktorjem in ostalo kmetijsko mehanizacijo. Zavrnilo je tudi stroškovni tožbeni zahtevek tožnikov in jima naložilo, da plačata tožencu stroške pravdnega postopka v znesku 703,08 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

3. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 136/2015 z dne 3. 9. 2015, in sicer v smeri preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi presoje o obstoju nujne poti.

4. Zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje vlagata dopuščeno revizijo tožnika. Predlagata, naj se reviziji ugodi in spremeni izpodbijana sodba tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži tožencu plačilo njunih pravdnih stroškov, ki zajemajo tudi pritožbene stroške in stroške v zvezi z revizijo. Podrejeno predlagata, naj se reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje. Poudarjata da, ker ni bila izdana odločba pristojnega sodišča o določitvi nujne poti, sodišče ne bi smelo brez ustreznega tožbenega zahtevka, zgolj na podlagi toženčevih navedb, odločiti, da obstoji nujna pot. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer 88. in 89. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Grobo je poseženo v njuno pravico do zasebne lastnine, ki je ustavno pravno varovana kategorija in gre zato tudi za kršitev njunih ustavnih pravic. Z izpodbijano sodbo se dopušča nedovoljeno poseganje v njuno lastninsko pravico, pri čemer pa ni natančno določen obseg dovoljenih posegov v lastninsko pravico v smislu uporabe nujne poti s strani toženca, saj ni določen niti natančen potek niti način uporabe nujne poti in tudi ne višina denarnega nadomestila. Zato obstaja nevarnost, da posegi v lastninsko pravico v prihodnje ne bodo z ničemer omejeni, zaradi česar jima že nastaja nepopravljiva škoda. Sklicujeta se tudi na teorijo, po kateri je prav tako pogoj za obstoj oziroma nastanek nujne poti pravnomočna odločba pristojnega sodišča, katera mora obsegati natančen potek nujne poti, način uporabe nujne poti ter višino nadomestila (glej Andrej Berden et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, stran 468). Tudi toženec ni zatrjeval, da obstoji odločba o določitvi nujne poti pristojnega sodišča. Sodišče bi o obstoju nujne poti lahko odločalo zgolj na podlagi ustreznega tožbenega zahtevka upravičenega tožnika. Ne zadošča zgolj ugovor, temveč bi toženec moral vložiti nasprotno tožbo, s katero bi zahteval dovolitev in določitev nujne poti. Ker niso določeni natančen potek in način uporabe nujne poti ter višina nadomestila, tudi ni ugotovljeno, ali morebiti nujna pot ne omogoča ali znatno ovira uporabo nepremičnin, po katerih bi naj potekala, ali čim manj obremenjuje tuje nepremičnine, kakor tudi, ali bi se lahko ustanovila pot do javne ceste, ki ne bi posegala v tuje nepremičnine.

5. Toženec je odgovoril na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo z obrazložitvijo, da toženec tožnikov ni protipravno vznemirjal niti z načinom vožnje niti s posegom v sporno traso (ni izvedel zemeljskih del na tej poti, ki bi pomenila nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnikov, pri čemer je šlo le za en poseg), prav tako sama vožnja po sporni poti ne pomeni protipravnega ravnanja, saj je ta pot edini dostop do toženčeve nepremičnine (nujna pot). Sodišče druge stopnje je izpodbijano odločitev torej prvenstveno oprlo na obstoj nujne poti, ki naj bi potekala po spornih zemljiščih tožnikov. Zato zaključuje, da je vožnja po sporni poti na zemljišču tožnikov dopustna in da ne gre za poseg v njuno lastninsko pravico. Revizija pa ima prav, ko poudarja, da sta bili z izpodbijano pravnomočno odločitvijo zmotno uporabljeni določbi 88. in 89. člen SPZ, ki določata tudi pogoje in merila za določitev nujne poti. Sam postopek za določitev nujne poti pa je opisan v določbah 141.,142.,145. in 147. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Sodišče druge stopnje torej ni upoštevalo, da se nujna pot ne pridobi po samem zakonu (ex lege), temveč šele na predlog lastnika zemljišča s prisilno pravnomočno sodno odločbo, izdano v nepravdnem postopku, ki ima pravno naravo konstitutivne odločbe¹ . Toženec bi se tako lahko skliceval, da je upravičen do uporabe sporne trase, če bi bila na njej na podlagi ustreznega predloga podanega v nepravdnem postopku že ustanovljena nujna pot na podlagi pravnomočne sodne odločbe. V tej pravdi pa je bila nujna pot "ustanovljena" kar z razlogi izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku in na tej podlagi tožnikoma nedopustno odtegnjeno stvarnopravno varstvo njune lastninske pravice v smislu določbe 99. člena SPZ.

8. Sodba II Ips 343/2010 z dne 9. 6. 2011, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, za sporni primer ni uporabljiva, saj se je tam Vrhovno sodišče ukvarjalo zgolj s presojo časovne komponente vznemirjanja lastninske pravice in ne z nujno potjo, kot podlago za dopustnost posega v lastninsko pravico drugega.

9. Ob povedanem je revizijsko sodišče reviziji ugodilo iz dopuščenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Zaradi opisane zmotne pravne presoje namreč ni v celoti odgovorilo na še druge pritožbene očitke, in sicer predvsem na tiste, usmerjene proti razlogom sodbe sodišča prve stopnje, da je toženec uporabljal sporno pot v skladu z odlokom Občine Majšperk, po katerem je ta kategorizirana kot javna pot, občina pa je že sprožila postopek za razlastitev zemljišč, po katerih pot poteka. To pa pomeni, da pritožbeni preizkus ni bil v celoti izčrpan, ker pred sodiščem druge stopnje niso bile v celoti presojane tudi vse dejanske okoliščine, izpostavljene v pritožbenih očitkih, na katere revizijsko sodišče ne sme odgovoriti namesto pritožbenega sodišča.

10. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej v teoriji: M. Juhart: "Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem", GV, Ljubljana 2004, str. 892 in naslednje, ter tam citirana literatura; enako tudi R. Vrenčur: "Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem", Uradni list RS, Ljubljana 2016, strani 525, 526 in 527.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 540/2010
• Sodba II Ips 865/93
• Sodba II Ips 178/94