VSRS Sodba II Ips 39/2017

Jedro

Onemogočena uporaba lastne nepremičnine, ki se ni odrazila na tožnikovem premoženjskem položaju (ta je ostal enak, kot je bil pred kršitvijo toženkinih pogodbenih obveznosti), ne omogoča pravnega zaključka o že nastali pravno priznani premoženjske škodi.

Izrek

I. Reviziji prve toženke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

"Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 98.208,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne."

II. Tožnikova revizija se zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 13.688,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

O zadevi

1. Tožnik je pri prvi toženki naročil ogrevalni sistem novozgrajene stanovanjske hiše za ceno 56.294,63 EUR. Ogrevalni sistem je bil izveden le delno in z napakami. Sprva je od tožencev zahteval solidarno plačilo 45.640,34 EUR, od tega 34.640,34 EUR kot znižanje kupnine (za stroške sanacije) in po 1.000,00 EUR mesečno škode zaradi tega, ker objekta ne more uporabljati. Tožbo je večkrat spremenil, med postopkom napake tudi sam saniral, na koncu pa zahteval solidarno plačilo tožencev v višini 115.356,11 EUR, od tega 17.147,99 EUR za stroške opravljene sanacije, ostalo na račun škode zaradi nezmožnosti uporabe objekta do sanacije v višini hipotetične najemnine, ki bi jo lahko dosegel z oddajo svoje nepremičnine (od 3.537,70 EUR do 4.274,72 EUR mesečno).

O dosedanjem poteku postopka

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju prvi toženki naložilo plačilo 115.356,11 EUR, od tega 17.147,99 EUR za stroške opravljene sanacije, ostalo na račun škode zaradi nezmožnosti uporabe objekta, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje. V presežku je glede obresti tožbeni zahtevek zoper njo zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in pobotni ugovor tožene stranke.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je bila prva toženka dolžna tožniku plačati le še 17.147,99 EUR (stroški sanacije ogrevalnega sistema), za razliko do prej prisojenega zneska je njegov tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo. Ocenilo je, da bi moral tožnik objekt uporabljati kljub napakam ogrevalnega sistema, nato pa zahtevati povračilo stroškov plačane električne energije, in da je škoda zaradi njegove neuporabe posledica njegove odločitve. V preostalem delu (stroški sanacije) je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 42/2014 z dne 5. 11. 2015 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, v katerem je to toženkini pritožbi ugodilo in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da bi opravilo celosten pritožbeni preizkus. Ocenilo je, da tožniku ni mogoče naložiti uporabe objekta z ogrevanjem, ki deluje le na rezervne električne grelce in ne na primarni sistem zemlja - sonce, kar prinese dobrih 1.600,00 EUR stroškov električne energije več na (zimski) mesec. Ne gre za obdobje enega meseca, v katerem bi prva toženka odpravila napako, pač pa celo za več kot dveletno obdobje (od grajanja v januarju 2010 do vključno marca 2012 v času, ko je bilo potrebno objekt ogrevati), v katerem bi ti stroški bistveno, in ne le nekaj več, kot prikazuje toženka v odgovoru na revizijo, obremenili tožnika. Oškodovancu mora storiti vse, da bi se škoda zmanjšala, vendar po oceni revizijskega sodišča to breme ne seže tako daleč. Izpolnitev s takšnimi napakami ima za tožnika namreč enako vrednost, kot če bi bila toženka v zamudi s svojo izpolnitvijo: tožnik stvari ne more uporabljati na običajen način. Vrhovno sodišče je obrazložilo še, da škoda, ki je (če je) tožniku nastala zaradi nezmožnosti uporabe njegove nepremičnine, sodi v sfero toženkine odgovornosti, ki bi se ji lahko izognila ali jo zmanjšala tako, da bi stvarne napake svoje izpolnitve odpravila.

5. V ponovnem sojenju je sodišče druge stopnje toženkini pritožbi v še odprtem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, saj je ocenilo, da je dobljeno izvedensko mnenje o višini škode - hipotetične najemnine nejasno, nepopolno in samo seboj v nasprotju, zato naj sodišče prve stopnje to odpravi. To je dopolnilo izvedensko mnenje in odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 98.208,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje (poleg že v prvem sojenju pravnomočnih 17.147,99 EUR za stroške opravljene sanacije), v presežku glede obresti pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločbi sledilo revizijskemu stališču, da se tožnik v mrzlo hišo ni bil dolžan vseliti, prav tako pa ne hiše ogrevati na alternativni vir - elektriko. Ocenilo pa je, da kljub izračunani hipotetični najemnini tožnik ni upravičen do odškodnine v dosojeni višini. Tožnik namreč ni uveljavljal škode zaradi izgubljenega dobička (da bi torej nameraval svojo hišo oddajati v najem), pač pa navadno škodo (zmanjšanje premoženja). Ta ne more biti višja od škode, ki bi jo imel, če bi v hiši živel in se ogreval na elektriko. Omejilo je tudi čas, za katerega je tožniku odškodnino priznalo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je dosojen znesek znižalo na 17.220,00 EUR, za razliko od prej dosojenega pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo. Poseglo je tudi v odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

O navedbah v revizijskem postopku

7. Tožnik in prva toženka vlagata reviziji.

8. Tožnik zoper odločitev sodišča druge stopnje v delu, s katerim je to spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožba prve toženke zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka. Povzema ugotovljeno dejansko stanje in opozarja na delno pravnomočnost odločitve, predvsem pa na časovni vidik odmerjene odškodnine, izpostavlja dobljeno izvedensko mnenje v tem pravdnem postopku, in sicer po postopku zavarovanja dokazov. Ocenjuje, da je upravičen do odškodnine od februarja 2010 do vključno marca 2012, torej tudi za poletne mesece, v katerih je potrebno ogrevati vsaj sanitarno vodo in vodo v notranjem bazenu. Nasprotuje tudi izračunanemu mesečnemu znesku povračila, saj ta predpostavlja ravno uporabo hiše kljub nedelujočemu ogrevalnemu sistemu. To pa je po njegovi oceni v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča. Opozarja, da je uporaba objekta brez uporabnega dovoljenja izrecno prepovedana, in se sklicuje na določbe veljavne zakonodaje. Izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti.

9. Tožena stranka je na vročeno tožnikovo revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora.

10. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 400/2016, s katerim je bila revizija dopuščena v smeri preizkusa procesnopravne pravilnosti odločitve sodišča druge stopnje, da tožeči stranki kot odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine prisodi razliko med stroški za električno energijo, ki bi ji nastali z uporabo ogrevalnega sistema z ugotovljenimi stvarnimi napakami, in stroški zanjo, če ta teh ne bi imel, prva toženka vlaga tudi revizijo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe. Nasprotuje ugotovljenemu, da stroški ogrevanja z vklopljenim sistemom znašajo 1.700,00 EUR in brez le 60,00 EUR. Opozarja, da je sodišče druge stopnje brez ustrezne dejanske podlage tožbenega zahtevka tožniku pripisalo razliko v porabljeni električni energije, do katere tudi ni prišlo. Ocenjuje, da je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, in Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev ter zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

11. Tožnik na vročeno toženkino revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrženje, sicer pa njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora. Ocenjuje, da ni popolna, ker ji nista priložena sklep in predlog za dopustitev v zadosti izvodih, kar podkrepi z zapisom na reviziji "v originalu" in dohodno štampiljko. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 91/2014. Opozarja, da mu je bila takšna tudi vročena, kar dokazujeta povratnica, na kateri ni zapisa "s prilogami", in teža dobljene pošiljke. Podaja pojasnilo, da so v spisu sicer fotokopije prilog, ki pa so bile narejene s strani sodišča. Opozarja tudi, da predložen predlog za dopustitev nima niti štampiljke niti podpisa predlagatelja, kar ne omogoča zaključka, da je to njegov predlog. Zato meni, da se s predlogom ni mogel ustrezno seznaniti in nanj vsebinsko odgovoriti. V nadaljevanju podaja tudi razloge, zaradi katerih po njegovi oceni revizija ni utemeljena. Predvsem oceno, da prva toženka nedopustno širi ugotovljeno dejansko stanje.

Odločitev Vrhovnega sodišča

12. Toženkina revizija je utemeljena, tožnikova revizija pa ni utemeljena.

O dovoljenosti revizij

13. Vrhovno sodišče nima pomislekov v dovoljenost obeh revizij. Na nedovoljenost tožnikove revizije tožena stranka v odgovoru nanjo tudi ne opozarja. Tožnik pa dovoljenosti revizije prve toženke izrecno nasprotuje. A po oceni Vrhovnega sodišča neutemeljeno, čeprav mu sicer pritrjuje, da je prva toženka predlog za dopustitev in sklep o dopustitvi revizije vloženi reviziji verjetno priložila le v enem izvodu. Na to kaže tako zapis v dohodni štampiljki sodišča (v treh izvodih s tremi prilogami) kot zapis v reviziji, da prilaga predlog za dopustitev in sklep o dopustitvi v originalu.

14. Revizija (tudi dopuščena) se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, v primeru vložitve revizije zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena tega zakona pa tudi za Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (prvi odstavek 373. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). To velja tudi za revizijske priloge.¹ Revizija, ki ji ni priloženo dovolj izvodov vloge in/ali prilog se zavrže.²

15. Prav tako se zavrže dopuščena revizija, ki ji nista priložena predlog za dopustitev in sklep o njeni dopustitvi. Njuno priložitev zakon izrecno zahteva.³ Uvrstitev obeh citiranih določb v isti člen omogoča razlago, za katero se zavzema tožnik: da morata biti tudi predlog za dopustitev in sklep o dopustitvi revizije reviziji priložena v toliko izvodih, da je dovolj za sodišče in nasprotno stranko, po potrebi pa tudi še za Državno tožilstvo, čeprav zakon tega izrecno ne zahteva. Ob tem se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 91/2014, s katerim je Vrhovno sodišče revizijo, ki sta ji bila priložena le po en izvod vsakega, zavrglo. Posredno takšna zahteva izhaja tudi iz obrazložitve nekaterih drugih odločb Vrhovnega sodišča.⁴ Ker pa je bil v njih osrednji razlog za zavrženje vložene revizije nepriložen predlog ali/in sklep, po oceni revizijskega sodišča o ustaljeni sodni praksi v tej smeri še ne moremo govoriti. Zato je navedeno stališče preverilo še na okoliščinah konkretnega primera.

16. Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. Stranka mora najprej vložiti predlog za dopustitev revizije. V prvi fazi postopka odloča Vrhovno sodišče le na podlagi strankinega predloga in njemu priloženih listin, nasprotna stranka pa z njim ni seznanjena. Če Vrhovno sodišče revizijo dopusti, ima nato predlagatelj dodaten rok 15 dni za vložitev revizije pri sodišču prve stopnje. Kontradiktornost postopka šele tedaj vzpostavi sodišče prve stopnje, ko nasprotni stranki vroči revizijo, ki ji morata biti priložena predlog za dopustitev in sklep o dopustitvi. To zakon izrecno zahteva.⁵ Tedaj ima nasprotna stranka možnost, da preveri, ali je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede v predlogu navedenih vprašanj in ali je predlagatelj vložil revizijo prav glede tistih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, in o tem poda ustrezne navedbe v odgovoru na revizijo. Zato mora revident dopuščeni reviziji priložiti toliko izvodov sklepa in predloga, da je dovolj za nasprotno stranko. Vrhovno sodišče, ki bo odločalo o reviziji, namreč izvod obeh že ima. Navedeni zahtevi je vlagateljica vsekakor zadostila: na tožeči strani namreč nastopa zgolj tožnik. Zato je Vrhovno sodišče njeno revizijo štelo kot dovoljeno in ni nadalje ugotavljalo, od kod dodatni izvodi prilog v spisu.

17. Vrhovno sodišče pritrjuje tožniku tudi v tem, da mu predlog za dopustitev in sklep o dopustitvi sicer nista bila vročena. To izkazujeta povratnica v spisu z oznako "revizija" in ne z oznako "revizija s prilogami" ter okoliščina, da se sklep v originalu, ki je bil priložen reviziji, nahaja v spisu. A ravnanje sodišča prve stopnje, ki je napačno ocenilo, da sklep in predlog potrebuje samo, in je nasprotni stranki vročilo izvod revizije brez njiju, revidenta ne more bremeniti. Ravnalo je sicer napačno, kar bi narekovalo ponovno postopanje z revizijo (enako, kot če sodišče nasprotni stranki ne bi vročilo same revizije). Vendar tožnik sam priznava, da se je s predlogom in sklepom seznanil, ko je pogledal spis pri sodišču prve stopnje. Celo to, da je predlog njegov pooblaščenec fotografiral.⁶ Če ga morebiti ni uspel fotografirati ali prebrati v celoti, bi lahko zaprosil za fotokopijo. Ali pa zahteval ponovno vročitev revizije skupaj s sklepom in predlogom, kar bi zadoščalo za zakonsko zahtevo po takojšnjem grajanju postopkovnih kršitev.⁷ Z nasprotnim pristopom je na takšno vročitev pristal. Njegovo revizijsko grajanje te kršitve, če jo ima v mislih, pa je prepozno.

18. Drži sicer tudi, da morajo biti vloge, ki se naslovijo na sodišče, opremljene z žigom in podpisom pooblaščenega odvetnika.⁸ Priložen predlog za dopustitev pa v tem primeru ne služi kot vloga sodišču (o njem, torej tudi o njegovi popolnosti je Vrhovno sodišče že odločilo, ko je dopustilo revizijo), pač pa zahtevi po poštenem sojenju. Kako naj bi na tožnikovo pravico do poštenega sojenja vplivalo dejstvo, da priložen predlog za dopustitev revizije ni podpisan in je brez žiga, Vrhovno sodišče ni uvidelo. Če tožnik meni, da je dobil oziroma videl ponarejen izvod, bi lahko to preveril s pogledom v spis, ki ga v zvezi s predlogom za dopustitev revizije vodi Vrhovno sodišče. Avtentičnosti pa tako ali tako podpis ali žig ne more spremeniti (podpisati in ožigosati je mogoče tudi naknaden in/ali prirejen izvod).

19. Po oceni Vrhovnega sodišča je bila tožniku kljub napačnemu ravnanju sodišča prve stopnje omogočena pravica do poštenega sojenja. Nasprotna ocena bi zgolj po nepotrebnem podaljševala postopek. Kot vsakdo, mora namreč tudi tožnik pošteno uporabljati svoje pravice, ki mu jih daje zakon (9. člen ZPP).

O utemeljenosti revizij

20. Tožnik in prva toženka sta v medsebojnem podjemnem razmerju, v katerem se je prva toženka zavezala izvesti ogrevalni sistem na tožnikovi hiši (619. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Podjemnikova izpolnitev ni pravilna, če ima delo, ki se ga je podjemnik zavezal opraviti, napako. Naročnik ima tedaj na voljo jamčevalne zahtevke (prvi odstavek 637. člena OZ), če napaka opravljenega posla v naročnikovi sferi poleg škode, ki jo pomeni napaka sama, povzroči tudi nadaljnje negativne posledice, pa tudi pravico zahtevati povračilo takšne škode (drugi odstavek 637. člena OZ).

21. Tožnikova zahteva po povračilu škode temelji na že v prvem sojenju ugotovljenih stvarnih napakah opravljenega dela. Za njihovo odpravo je bila potrebna sanacija poddimenzioniranega ogrevalnega sistema, ki jo je v času postopka opravil tožnik. Do sanacije bi hišo lahko uporabljal le tako, da bi celotno hišo, okolico, sanitarno vodo in bazen ogreval z električnimi grelci kot rezervnim virom ogrevanja, ki se vključi, če ne deluje glavni vir ogrevanja zemlja - sonce, in plačeval račun za električno energijo približno 1.700,00 EUR na (zimski) mesec, zato ga ni uporabljal.

22. Dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato na tovrstne toženkine očitke (predvsem o višini stroškov za porabljeno električno energijo) revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Da za stvarne napake na ogrevalnem sistemu odgovarja prva toženka, pa je revizijsko sodišče pojasnilo že v prvotnem razveljavitvenem sklepu. Pri tej oceni vztraja, saj uporaba hiše s toliko višjimi mesečnimi ogrevalnimi stroški (če je bil ogrevalni sistem ugasnjen, so ti znašali približno 60,00 EUR mesečno) ni uporaba na običajen način. Revizijsko sodišče bo odgovorilo še na stališča obeh pravdnih strank in sodišč o nastali škodi. V zvezi s tem povzema nadaljnje ugotovljeno odločilno dejansko stanje:

- tožnik ni najel druge hiše in s tem ni imel stroškov;

- živel je pri starših v neposredni bližini;

- ni imel namena svoje hiše oddajati v najem.

23. Držijo tožnikovi pomisleki o tem, da mu je z izpodbijano odločitvijo pritožbeno sodišče pravzaprav naložilo uporabo nepremičnine z napakami, kar je v nasprotju z že zavzetim stališčem Vrhovnega sodišča, da tožnik objekta s takšnimi napakami ni mogel uporabljati na običajen način in ga zato tudi ni bil dolžan. Njegov položaj je primerljiv položaju, ki bi nastal, če bi toženka zamujala s svojo izpolnitvijo. Zato mu gre povračilo škode, ki mu (če mu) je nastala zaradi neuporabe objekta, in ne zaradi oziroma do višine višjih stroškov njegove uporabe, kot jo je omejilo pritožbeno sodišče. Stališče pritožbenega sodišča je tako že v izhodišču zmotno. Zato ni več pomembno, ali je pri tem pritožbeno sodišče zagrešilo tudi kakšno postopkovno kršitev, ki jih izpostavlja tožnik.

24. A zmotnost njegovega stališča je lahko odločilna le, če držijo preostali tožnikovi revizijski razlogi, in sicer, da mu pripada povračilo škode po metodi (neto) najemnine za tovrsten objekt. Gotovo je nezmožnost uporabe stvari poseg v njegovo lastninsko pravico.⁹ Vsaka njena kršitev pa se še ne odrazi kot pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje (132. člen OZ in 243. člen OZ).¹⁰ Škoda, ki se ob kršitvi pogodbenih obveznosti lahko odrazi kot zmanjšanje premoženja, so npr. nastali stroški, če bi jih tožnik imel z najemom stanovanja, v katerem je tisti čas živel, plačilo pogodbene kazni, če bi zamujal z izročitvijo svoje prodane nepremičnine, ali morebiti katero drugo zmanjšanje. O tem tožnikova trditvena podlaga ne govori. Škoda, ki nastane kot preprečitev povečanja premoženja, pa je praviloma izgubljeni dobiček, če bi tožnik hišo imel namen oddajati (ali pa jo morebiti prodati) in bi tudi izkazal, da je imel že zagotovljeno neko gotovo bodoče pogodbeno (najemno ali prodajno) razmerje.¹¹ To pa je pravzaprav tisto, kar zahteva, a brez nameravane oddaje v najem in pri njej nadejane cene, kar narekuje zaključek, da se takšna manjvrednost tudi ni mogla odraziti na njegovem premoženju kot izgubljeni dobiček.

25. Škoda, ki je tožniku morebiti nastala, se je sicer lahko odrazila v nepremoženjski sferi. Uporaba objekta za lasten namen ima gotovo veliko subjektivno vrednost, vendar po oceni Vrhovnega sodišča ne avtomatično izenačeno z zneskom, ki ga trg določa kot odmeno oziroma najemnino za uporabo tuje nepremičnine. Že zato ne, ker uporabnina oz. najemnina ni gola odmena za uporabo tuje stvari, pač pa nekaj več, tudi dobiček tistega, ki stvar da v najem. Pa tudi ne zato, ker je vrednost, ki jo posamezniku nudi uporaba lastne nepremičnine, odvisna predvsem od njega samega, od njegovega položaja (koliko nepremičnin ima, koliko odrekanja je terjala njihova pridobitev in podobno). Subjektivna vrednost uporabe lastne nepremičnine po oceni Vrhovnega sodišča ne raste (vedno) premosorazmerno z njeno vrednostjo, do česar pripelje uporaba hipotetične najemnine (več je vredna nepremičnina, večja je praviloma najemnina). Lahko namreč raste tudi v obratnem sorazmerju: uporaba manjše, cenejše nepremičnine ima za posameznika lahko veliko večjo subjektivno vrednost kot uporaba večje in dražje za drugega. Temeljno načelo pogodbene odškodninske odgovornosti je v vzpostavitvi enakega položaja, kot bi ga nasprotna stranka imela, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Od njega bi se izenačitev škode s hipotetično najemnino oddaljevala in ne približevala.

26. Tožnik sicer vleče tudi vzporednico z odmeno za neuporabo stvari, ki jo sodišča priznavajo denacionalizacijskim upravičencem. Vendar je po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče potegniti. Omenjeno nadomestilo, do katerega po ustaljeni sodni praksi vodi argument nasprotnega razlogovanja drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen),¹² predstavlja nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino, glede katere je obstajala dolžnost vrnitve, dobil že ob uveljavitvi ZDen. Zakonodajalec se namreč ni odločil za vračilo lastninske pravice že z uveljavitvijo zakona. To nadomestilo naj tako izravna tisto vrednostno nesorazmerje, ki je upravičencu nastalo od tedaj, ko se je zakonodajalec odločil popraviti prizadejano krivico (leto 1991), do njene resnične poprave (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe), in s tem vrednostno izenači premoženje vseh denacionalizacijskih upravičencev (na leto 1991), ki so nepremičnine prejeli v različnih časovnih trenutkih. Hkrati naj zavezance stimulira za čimprejšnjo vrnitev. To torej ni povračilo škode v smislu odškodninskega prava (čeprav zakon govori o odškodninskih zahtevkih), saj ne terja protipravnega ravnanja odgovorne osebe, niti ni klasični obogatitveni zahtevek v smislu pravil o neupravičeni pridobitvi. O slednjem tudi v konkretnem primeru ne gre razpravljati, saj toženka tožnikove nepremičnine ni uporabljala¹³ niti se ni kakorkoli drugače okoristila na tožnikov račun.¹⁴

27. Onemogočena uporaba lastne nepremičnine se po povedanem ni mogla odraziti na tožnikovem premoženjskem položaju. Ta je ostal enak, kot je bil pred kršitvijo toženkinih pogodbenih obveznosti. Pravni zaključek sodišča prve stopnje o že nastali pravno priznani premoženjski škodi tako po oceni Vrhovnega sodišča ne drži.¹⁵ Delna zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, ki jo je napravilo sodišče druge stopnje, pa je posledično pravilna.

28. Ne zgolj materialno, temveč tudi procesno napačno pa je njegovo ravnanje pri odločitvi, da tožniku kot odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine pripada razlika med stroški za električno energijo, ki bi mu nastali z uporabo ogrevalnega sistema z ugotovljenimi stvarnimi napakami, in stroški zanjo, če ta teh ne bi imel. Kot utemeljeno opozarja prva toženka, tožnik takšnih trditev ni postavil. Ker je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo pravzaprav izključno na nezatrjevana dejstva in s tem prekoračilo meje razpravnega načela, je storilo tudi bistveno kršitev pravdnega postopka, ki je odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe.

29. To bi revizijskemu sodišču načeloma narekovalo razveljavitev izpodbijane odločbe in ponovno pritožbeno sojenje v tem delu. Revizijsko sodišče pa ocenjuje, da mu tožnikove trditve in ugotovljena dejstva omogočajo spremembo. Osredotočil se je namreč le na premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala v višini izgubljene najemnine kot odmene za neuporabo svoje stvari. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, mu ta ne gre. Povračila škode zaradi morebitnega drugega prikrajšanja (v nepremoženjski sferi) tožnik ne zahteva. To poudarja tudi v reviziji.

30. Zato je Vrhovno sodišče reviziji prve toženke ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki mu je nastala zaradi neuporabe stvari, v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker ob zavrnitvi celotnega zahtevka razpravljanje o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti ni več smiselno, teh tožnikovih očitkov ni presojalo. Ker tudi drugim tožnikovim revizijskim razlogom ni pritrdilo, pa je njegovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

31. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo še o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pravdnih strank tako, da je tožnik uspel s približno 15 % (od skupaj zahtevanih 115.356,11 EUR je dobil 17.147,99 EUR), tožena stranka pa s preostalimi 85 %. Zato ji mora tožnik povrniti 85 % stroškov od skupne višine 10.075,46 (2.840,00 EUR, 3.744,80 EUR in 3.490,66 EUR), torej 8.564,14 EUR, tožena stranka pa njemu 15 % od skupne višine 12.895,31 EUR (6.938,33 EUR in 5.956,98 EUR), torej 1.934,30 EUR, kar po medsebojnem pobotu pripelje do tožnikovega plačila na račun stroškov, nastalih do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v višini 6.629,84 EUR.¹⁶

32. Tožnik ji mora povrniti tudi stroške, nastale v tokratnem pritožbenem in revizijskem postopku. Za postopek s pritožbo ji je pritožbeno sodišče odmerilo 3.628,33 EUR, ki jih mora tožnik v celoti povrniti. Enako revizijske stroške, na račun katerih Vrhovno sodišče dodaja 1.361,32 EUR za vloženo revizijo (378,00 EUR sodne takse, 786,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007, vse Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)) in 2.069,12 EUR za odgovor na revizijo (1.676,00 EUR za sestavo odgovora po tarifi št. 3300, 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007). Sam pa mora kriti tudi svoje stroške vložene revizije in odgovora na toženkino revizijo, saj z njima ni uspel. Prav tako stroške vpogleda v spis, saj mu ti niso nastali po krivdi tožene stranke. Pač pa zaradi ravnanja sodišča. Ker zakon ne določa posebnega pravila za povračilo tovrstnih stroškov, velja tudi zanje temeljno načelo, načelo (ne)uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP).

33. Skupaj mora tožnik na račun stroškov toženi stranki povrniti 13.688,61 EUR. Če jih ne bo povrnil v roku 15 dni, pa bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ To zahtevajo že splošne določbe zakona. Vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se morajo namreč izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in nasprotno stranko, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči, kar velja tudi za priloge (prvi odstavek 106. člena ZPP).
² V revizijskem postopku se določbe o vračanju vlog v popravo in dopolnitev ne uporabljajo (336. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP).
³ V primeru dopuščene revizije (tretji odstavek 367. člena) mora biti reviziji priložen predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije (drugi odstavek 373. člena ZPP).
⁴ Primerjaj npr. odločbi II Ips 410/2010 in II Ips 81/2011.
⁵ Izvod revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom sodišča o dopustitvi revizije pošlje sodnik sodišča prve stopnje nasprotni stranki. Če je revizija vložena zoper sodno odločbo iz četrtega odstavka 385. člena tega zakona, se pošlje tudi državnemu tožilstvu skupaj s prepisom sodbe, zoper katero je revizija vložena (prvi odstavek 375. člena ZPP).
⁶ Navedbe na tretji strani odgovora.
⁷ Prvi odstavek 286.b člena ZPP zahteva, da stranka postopkovne kršitve graja takoj, ko je to mogoče.
⁸ Vložnik mora vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče (drugi odstavek 105. člena ZPP).
⁹ Lastninska pravica je pravica stvar imeti v posesti, jo uporabljati in uživati ter z njo razpolagati (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika).
¹⁰ Primerjaj tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 758 in naslednja, tudi strani od 944 - 948.
¹¹ To je dobiček, ki ga je mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ in 189. člena ZOR).
¹² Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.
¹³ Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen OZ).
¹⁴ Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ).
¹⁵ O razmejevanju med dejanskimi in pravnimi vprašanji pri ugotavljanju škode glej J. Zobec v Ugotavljanje (obsega) škode - pravno ali dejansko vprašanje, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, leto 2005, str. 98 in naslednja.
¹⁶ Vrhovno sodišče dodaja, da je uspeh ocenilo ponovno, pri tem, ker gre za oceno, ni izračunavalo uspeha do decimalke natančno in ga ni delilo po posameznih fazah postopka, saj je postopek (in nagrada zanj) pred sodiščem prve stopnje enoten, ter da je povzelo višino že priznanih stroškov po sodbi sodišča druge stopnje, saj njegovemu izračunu ni nihče oporekal.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 400/2016
• Sklep III Ips 80/2011
• Sklep III Ips 49/2011