VSRS Sodba II Ips 317/2015

Jedro

Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi. Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 2.691,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala plačilo 160.000,00 EUR, ki se jih je toženec zavezal povrniti kot povračilo povzročene premoženjske škode, za poplačilo svojega dolga pa izdal tudi menico.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženec tožnici dolžan plačati navedeni znesek. Zavrnilo je namreč njegove ugovore, da je zavezo podpisal v zmoti in/ali pod prisilo ter da ni vedel, da podpisuje menico. Tožničino utesnitev tožbenega zahtevka pa je štelo kot odpoved tožbenemu zahtevku, ki jo je tožnica še pred izdajo sodbe preklicala.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo. Menilo je, da bi moral procesne kršitve uveljavljati že ob zavrnitvi predlaganih dokazov, in pritrdilo oceni, da zaslišanje prič ni bilo potrebno, kar je utemeljilo tudi s sklicevanjem na trditve, za katere je toženec menil, da bi jih te priče potrdile. Te so bile po oceni pritožbenega sodišča preveč splošne, tudi v pritožbi pa toženec ni pojasnil, kako bi njihovo zaslišanje vplivalo na ugotovljeno relevantno dejansko stanje. O zmoti in prisili se ni izrekalo, saj toženec ni zahteval razveljavitve pogodbe.

4. Toženec zoper takšno odločitev vlaga revizijo. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in ponovno sojenje ter zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka. Nasprotuje stališču, da bi moral zavrnitev dokaznih predlogov grajati, in oceni, da je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo njegove dokazne predloge. Podano pojasnilo po njegovi oceni ne zadošča. Ocenjuje, da je v razmerju do preostalih dolžnikov nujni in enotni sospornik, zato bi tožnica morala vse zajeti z eno tožbo, od njih pa terjati enako visok znesek. Ob tem izpostavlja izdano sodbo zoper drugega dolžnika, ki je dolžan plačati manj. O višini preostalega dolga pa bi po njegovi oceni lahko izpovedale tudi priče, katerih zaslišanja je predlagal. Vztraja, da je mogoče pogodbi odreči veljavo tudi zgolj na podlagi podanega ugovora in da tožbe ni bil dolžan vložiti. Izpodbija tudi dokazno oceno, saj naj sodišči nižjih stopenj ne bi sledili metodološkemu napotku o njeni skrbnosti in celovitosti. Ocenjuje, da bi morala tožnica neplačano realizacijo izterjati od strank. Nasprotuje še oceni o delni odpovedi tožbenemu zahtevku, ki je po njegovi oceni delni umik tožbe, ter dosojeni višini, saj je tožnici škoda lahko nastala le v višini nabavnih cen, ker ni zahtevala izgubljenega dobička. Opozarja, da sodišče ni ugotovilo, v kakšnem svojstvu je njegov podpis na menici, in kako je brez grafologa to ugotovilo. Ob tem opozarja tudi na pomanjkljivo materialno procesno vodstvo.

5. Tožeča družba na vročeno revizijo odgovarja. Nasprotuje stališču o nujnem in enotnem sosporništvu in pojasnjuje, da je v izvršilnem postopku zahtevala le izterjavo nižjega zneska, saj je del dolga plačal toženčev sodolžnik. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in je zato lahko uperjena le zoper razloge, navedene v njej, ter da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov revizijsko sodišče tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

8. Za potrebe revizijskega preizkusa v tem okviru revizijsko sodišče povzema po njegovi oceni odločilno dejansko stanje:

- tožeča družba je ob inventurnem pregledu v letu 2011 ugotovila primanjkljaj blaga v skupni višini 190.880,34 EUR, ovrednoteno po maloprodajnih cenah, oziroma v višini 116.282,22 EUR, ovrednoteno po nabavnih cenah;

- pravdni stranki sta 4. 1. 2012 sklenili Sporazum o pripoznavi in odplačilu dolga, s katerim se je toženec tožnici solidarno z drugimi dolžniki zavezal k povračilu povzročene protipravno pridobljene premoženjske koristi v višini 160.000,00 EUR (v nadaljevanju Sporazum) do 31. 8. 2012;

- za poplačilo dolga v tej višini je toženec tožeči družbi izročil bianco menico.

9. Med revizijskimi ugovori toženec podaja tudi navedbe v smeri izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, na katere revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Pritrjuje pa njegovemu stališču, da mu odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovih dokaznih predlogov predhodno (pred vloženo pritožbo) ni bilo treba grajati. Pa ne zato, ker je tovrstna kršitev absolutne narave, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Izjema grajanja, določena v drugem odstavku 286.b člena ZPP, se namreč nanaša zgolj na tovrstne kršitve. Pač pa zato, ker stranka pred seznanitvijo z razlogi, s katerimi sodišče njen dokazni predlog zavrne, nima možnosti, da bi grajo vsebinsko utemeljila. Predhodna graja bi bila tako le vsebinsko votla in zgolj sama sebi namen.¹

10. Pritožbeno sodišče pa je tudi vsebinsko odgovorilo na pritožnikovo grajo neizvedenih dokazov: pritrdilo je oceni, da predlagana zaslišanja prič niso bila potrebna, in jo utemeljilo s podrobnimi razlogi, med katerimi je na prvem mestu tožnikova (pre)splošna trditev o okoliščinah poslovanja in okoliščinah podpisa Sporazuma, ki naj bi jo dokazi potrdili, na odločitev pa ne more vplivati. Odločilno namreč ni, kaj toženec v reviziji meni, da bi znale priče pojasniti (tudi o višini presotalega dolga, na kar opozarja), temveč tisto, v zvezi s čimer je predlagal njihovo zaslišanje. Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora namreč poprej navesti, o čem naj ta priča (236. člen ZPP). V reviziji toženec ne izpodbija vsebinskih odgovorov sodišča druge stopnje o presplošnih in neodločilnih trditvah, pač pa meni, da sodišče prve stopnje zavrnitve njegovih dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo, s čimer naj bi prekršilo njegovo pravico do obravnavanja. To bi moral uveljavljati že v pritožbi, saj širši razlogi v reviziji predstavljajo preskakovanje pravnih sredstev, ki ni dovoljeno.² Ker tovrstne graje revizijsko sodišče iz pritožbenih navedb ni razbralo (sam pa je tudi ne izpostavlja), s tovrstnimi ugovori ne more uspeti.

11. Enako velja tudi za očitek kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ob katerem toženec meni, da sodišče (najprej prve stopnje, nato pa še pritožbeno) ni ustrezno obrazložilo, "zakaj ni sprejelo njegove izjave in izpovedbe, da je bil to ustaljen način poslovanja in da je šlo za neplačano realizacijo in ne inventurni manjko". Pa tudi za očitek napačne ocene "utesnitve tožbenega zahtevka", ki ga je podala tožnica. Predvsem pa tudi za vse njegove revizijske razloge v zvezi z njegovim podpisom na menici, za katerega naj sodišče ne bi pojasnilo, kateri je in kako je to dejstvo brez grafologa ugotovilo, ter njegovo posledično grajo neoprave potrebnega materialno procesnega vodstva. Teh pomanjkljivosti v pritožbi prav tako ni uveljavljal. Brez ustrezne pritožbene graje pa s tovrstnimi revizijskimi razlogi ne more uspeti. Kot posledično tudi ne s sklicevanjem na kršitev z ustavo in zakonom zavarovanih pravic.

12. Tožeča družba svoj tožbeni zahtevek opira na izpolnjeno menico, katere podlaga je pogodbeno pravo, natančneje sklenjeni Sporazum. Tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljena vsebina Sporazuma ni zgolj "pripoznava dolga", pač pa toženčeva (kakor tudi sopodpisnikova) samostojna pogodbena zaveza, ki je nastala s soglasjem volj podpisnikov. Sklenitev, prenehanje, učinke in razlago pogodb urejajo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljno načelo pogodbenega prava je prosto urejanje pogodbenih razmerij, ki udeležencem v okviru ustave, prisilnih predpisov in moralnih načel pušča proste roke pri določitvi njihovih pravic in obveznosti. Te so udeleženci dolžni izpolniti, razen če ugasnejo z njihovo soglasno voljo ali na podlagi zakona (15. člen v zvezi s 3. in 9. členom OZ).

13. Toženec pri poizkusu doseči ugasnitev obveznosti ni uspel. Zmota, prevara in grožnja, ki jih lahko revizijsko sodišče razbere iz njegovih navedb, so napake volje, zaradi katerih je pogodba izpodbojna (94. člen OZ). Pogodbenik, v čigar interesu je določena izpodbojnost, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 95. člena OZ). Jezikovna razlaga navedene norme ne pušča dvoma: gre za tožbeno oblikovalno pravico. Stranka lahko razveljavitev pogodbe od sodišča le zahteva (s tožbo), ne more pa je doseči sama (z ugovorom ali drugo izjavo).³ Revizijsko sodišče tako pritrjuje pritožbenemu, da toženčeva pogodbena zaveza tožnici plačati 160.000 EUR velja. Zato ne morejo biti utemeljeni niti njegovi nadaljnji revizijski očitki, ki se nanašajo na višino škode, ki naj bi tožeči družbi nastala. Pa tudi ne očitki glede njenega ravnanja, s katerim bi jo lahko zmanjšala. Kot tudi ne revizijski razlogi, s katerimi prikazuje napačno uperjeno tožbo. Solidarni pogodbeni dolžniki namreč niso enotni sosporniki, ki bi morali biti skupaj toženi.⁴ V višini od kateregakoli solidarnega dolžnika naknadno plačanega dolga pa se bo toženec lahko uspešno uprl svojemu plačilu (izvršitvi pravnomočne sodbe), kakor opozarja tudi tožeča družba v odgovoru.

14. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče toženčevo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Tožeči družbi pa mora povrniti njene stroške postopka. Revizijsko sodišče ji je priznalo 2.691,32 EUR (2.186,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če toženec stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ O naravi zahteve po takojšnjem grajanju se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo. Primerjaj odločbe II Ips 425/2011, III Ips 19/2014, III Ips 84/2015 ter mnoge druge.
² Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 5/2016 in v njej citirane odločbe.
³ Primerjaj Galič v Znižanje pogodbene cene - z nasprotno tožbo ali z ugovorom?, Pravna praksa, številka 8, leto 2014, in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 358/1995 z dne 23. 1. 1997.
⁴ Primerjaj N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 260.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 982/2007
• VSL sodba II Cp 805/2010
• VSL sodba II Cp 2796/2010