VSRS Sklep II Ips 325/2016

Jedro

Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelja radijskih in televizijskih programov iz 2007 ne more ustrezati pojmu skupnega sporazuma. Lahko pa vendarle predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se sodbi sodišča prve in druge stopnje v zavrnilnem delu razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. V pravdi tožnica od toženca kot radiodifuzne organizacije zahteva plačilo nadomestila iz naslova neupravičene uporabe varovanih avtorskih glasbenih del v letih 2008 in 2009.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo ter toženko zavezalo k plačilu 11.322,12 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo uporabo Tarife Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelja radijskih in televizijskih programov (Uradni list RS, št. 3/2007; v nadaljevanju Tarifa 2007). Smiselno je ugotovilo obstoj pravne praznine glede meril za določitev višine avtorskega nadomestila ter navedeno pravno praznino zapolnilo z merili, vsebovanimi v zadnji med strankama veljavno sklenjeni pogodbi.

3. Pritožbeno sodišče je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, ju zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. S sklepom II DoR 103/2016 z dne 9. 6. 2016 je bila revizija dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti pravnomočne odločitve o podlagi za določitev nadomestila za pravico radiodifuznega oddajanja in njegovi višini.

5. Na podlagi sklepa o dopustitvi revizije je tožnica vložila revizijo. Opozarja, da je sprejem splošnih tarif hkrati pravica in dolžnost kolektivne organizacije, ki jo je tožnica uresničila s Tarifo 2007. S to tarifo je bil na konkreten način določen pravičnejši delež pri dohodku avtorja. Višina nadomestil je bila določena v skladu z določbami novele Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP-B). Sprejeta je bila še v času veljavnosti določb novele ZASP-B in ne v času veljavnosti novele ZASP-D, ki je stopila v veljavo 13. 1. 2007. Tarifa 2007 je bila sprejeta zaradi razveljavitve prvega odstavka drugega dela tarife iz Pravilnika 1998 s strani Ustavnega sodišča in na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZASP. Nižji sodišči sta z odklonitvijo uporabe Tarife 2007 zmotno uporabili materialni predpis. Pomembno je, da je bila s to tarifo zapolnjena tarifna praznina. Z njo pa je bil tudi upoštevan očitek Ustavnega sodišča o presplošni navedbi meril v Pravilniku 1998.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru med drugim problematizira merila, vsebovana v Tarifi 2007. Ta naj bi predvsem s prepovedanim določanjem fiksnega zneska nasprotovala pravu EU.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vprašanje tega revizijskega postopka je, ali sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko sta zavrnili uporabo Tarife 2007 iz razloga, ker ni bila sprejeta v postopku, predvidenem z ZASP-B.

9. Odgovor Vrhovnega sodišča je, da so razlogi nižjih sodišč, s katerimi sta zavrnili uporabo meril iz Tarife 2007, napačni.

10. Tožnica uveljavlja plačilo nadomestila za uporabo malih avtorskih pravic za javno radiodifuzijo za obdobje v letih 2008 in 2009. V tem obdobju stranki nista imeli sklenjene pogodbe o uporabi glasbenih del v programu komercialne radijske postaje tožene stranke.

11. Nesporno normativno stanje v tem obdobju je naslednje. V tem obdobju strank ni zavezoval veljavno sklenjen skupni sporazum (156. člen ZASP-B), ki bi vseboval tudi tarifo (157. člen ZASP-B) za uporabo avtorskih del. Po prehodni določbi četrtega odstavka 26. člena ZASP-B¹ bi imela veljavo takšnega skupnega sporazuma lahko tarifa kolektivne organizacije, ki je veljala na dan uveljavitve ZASP-B. Takšna tarifa je bila vsebovana v Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS, št. 29/98; v nadaljevanju Pravilnik-98). Ta tarifa se je zato tudi obravnavala kot veljaven skupni sporazum² , a s pomembno in za ta postopek odločilno izjemo.

12. Ta izjema se nanaša na določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - Tarife za javno priobčitev glasbenih del Pravilnika o javnih priobčitvi glasbenih del. Razveljavitev je začela učinkovati po poteku šestih mesecev od objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije. Navedeno pravno podlago je Ustavno sodišče razveljavilo zato, ker so bila v njej opredeljena merila presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za radiodifuzijo. Presplošnost meril je Ustavno sodišče utemeljilo s tremi razlogi. Prvič, v pravilniku ni bilo določb o tem, kateri prihodki se upoštevajo kot osnova za izračun avtorskega honorarja. Drugič, ni bilo določeno, kako se določa delež varovanih del v programu in tretjič, ni bilo določeno, kako se upošteva ta delež varovanih del v programu in pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika. Začetek učinkovanja razveljavitve izpodbijane določbe pravilnika za čas šestih mesecev, je Ustavno sodišče obrazložilo tako, da je dalo s tem Združenju SAZAS možnost, da način in kriterije za določanje višine nadomestila uredi na ustavno skladen način.

13. V Uradnem listu RS, št. 3/2007 z dne 12. 1. 2007 je bila objavljena Tarifa 2007. V 6. členu je določala, da začne veljati z dnem objave (torej 12. 1. 2007). V 2. členu je ta tarifa določala, kateri prihodki izdajatelja se upoštevajo pri obračunu nadomestila, v 1. in 3. členu pa je določala, v kakšnih odstotkih se odmerja nadomestilo. Hkrati je določala tudi obveznost uporabnika, naj za vsak mesec posreduje podatke o obsegu uporabe avtorskih glasbenih del v svojih programih glede na skupni oddajni čas posameznega programa.

14. Nižji sodišči sta veljavnost tega podzakonskega akta zavrnili, češ da ni bil sprejet v postopku, kakršen je bil uzakonjen z novelo ZASP-B. Tožeča stranka ga je namreč sprejela enostransko, brez sodelovanja reprezentativnega združenja uporabnikov avtorskih del, torej v nasprotju s 157. členom ZASP-B.

15. Drži, da Tarifa 2007 ni bila sklenjena kot skupni sporazum. Zato je tudi res, da ne more imeti veljave skupnega sporazuma. A prav tako je res, da je bila spričo zgoraj povzetega normativnega stanja v spornem obdobju podana pravna praznina. A tisto, česar nižji sodišči ob tem nista upoštevali, je to, da je že zakonodajalec sam v četrtem odstavku 157. člena ZASP-B³ predvidel način, s katerim se takšna pravna praznina lahko zapolni. Tarifa 2007 torej res ne more ustrezati pojmu skupnega sporazuma. Lahko pa vendarle predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. Na takšno ureditev je tožečo stranko navsezadnje napotovalo tudi Ustavno sodišče v 14. točki razlogov odločbe U-I-165/03.

16. Nobenega ustavnega ali zakonskega zadržka ni, da bi merila, na katerih temelji vsakokratna zahteva kolektivne organizacije, ne mogla biti predvidena že s splošnim aktom, kakršen je Tarifa 2007. Na ta način sta celo v večji meri spoštovani načeli pravne predvidljivosti in pravne enakosti, kakor bi bili v primeru, ko bi kolektivna organizacija takšna (ali vsakokratna) merila obrazložila šele v konkretno podani zahtevi za plačilo nadomestila.

17. Apriorna zavrnitev zahtevka tožeče stranke po merilih, podanih v Tarifi 2007, je bila zato napačna. Nižji sodišči bi tožbeni zahtevek tožeče stranke torej morali obravnavati na podlagi meril, vzpostavljenih na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZASP-B. To bo moralo storiti sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo vsebino meril problematizirala z vidika uporabe 4. člena Tarife, ki določa fiksno minimalno nadomestilo, kar naj bi nasprotovalo pravu EU. A ti ugovori so že predmet vsebinske obravnave meril, po katerih je tožnica zahtevala nadomestilo, in v doslejšnjem postopku zaradi apriorne zavrnitve uporabe meril iz Tarife 2007 še niso bili predmet obravnave.

18. Ker je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku reviziji ugodilo ter sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu (to je v zavrnilnem delu) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločitev na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, se obravnavajo kot veljavni skupni sporazum o tarifi po določbah tega zakona.
² Glej sodbo VS RS II Ips 160/2011 z dne 15. 9. 2011.
³ Ta določba se glasi: Do podpisa sporazuma kolektivne organizacije lahko zahtevajo nadomestilo, ki jih same določijo ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka prejšnjega člena. Zahteva mora biti obrazložena.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2912/2017
• VSRS Sklep II DoR 103/2016
• VSL sodba in sklep I Cp 3674/2010