<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba in sklep II Ips 305/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.305.2015
Evidenčna številka:VS00000103
Datum odločbe:08.05.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 592/2014
Datum odločbe II.stopnje:01.10.2014
Senat:Anton Frantar (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, mag. Rudi Štravs
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:revizija - razlogi za revizijo - izpodbijanje dokazne ocene v reviziji - pritožbena obravnava - nagrada in stroški odvetnika - stroški postopka - odgovor na revizijo - odvetniška tarifa - načelo sorazmernosti - protiustavnost zakona - presoja ustavnosti - prekinitev postopka

Jedro

Če sodba sodišča prve stopnje vsebuje dokazno oceno, ki ustreza standardu iz 8. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa to dokazno oceno sprejme, mu zaradi vsebinskega odgovora na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni treba opraviti pritožbene obravnave, marveč lahko odloči na seji senata.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Postopek odločanja o stroških revizijskega postopka se prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za presojo ustavnosti 12. člena Zakona o odvetniški tarifi.

Obrazložitev

1. Predmet spora in odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč:

Pravdni stranki sta bili pogodbeni partnerici, saj sta 28. 6. 2006 sklenili splošno pogodbo o opravljanju storitev v zvezi z vrednostnimi papirji. Tožnica je zatrjevala, da je toženka kršila svoje pogodbene obveznosti, zaradi česar v tej pravdi zoper njo uveljavlja plačilo odškodnine.

Tožnica s svojimi očitki o kršitvi pogodbenih obveznosti ni uspela. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (pritožbeno sodišče pa je takšni dokazni oceni pritrdilo), da tožnica v novembru 2007 toženki ni podala naročila za prodajo spornih delnic. Prav tako je ugotovilo, da pravdni stranki nista imeli sklenjene pogodbe, v skladu s katero bi morala toženka upravljati z vrednostnimi papirji tožnice (jih torej sama prodati glede na tržne razmere).

Za zmanjšanje vrednosti tožničinega premoženja, ki je posledica strmega padca njenih vrednostnih papirjev, toženki po presoji nižjih sodišč torej ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti. Toženka namreč ni opustila kakšnega dolžnega ravnanja (prodaje vrednostnih papirjev tožnice), s katero bi preprečila nastanek škode zaradi padanja vrednosti tožničinih vrednostnih papirjev. Tako je zato, ker je k takšnemu ravnanju niso zavezovale ne splošne pogodbene določbe in ne konkretno naročilo tožnice.

2. Odločitev nižjih sodišč

Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek za plačilo 11.271.918,12 EUR zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

3. Revizija tožnice

Tožnica vlaga revizijo, pri čemer se sklicuje na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Zmotno uporabo materialnega prava revidentka utemeljuje tako, da se opira na izpovedbo svojega pooblaščenca A.A. ter borznega mešetarja (brokerja) B.B., ki naj bi potrdila, da je bilo v novembru 2007 podano naročilo za prodajo vseh vrednostnih papirjev tožnice.

Revizijski razlog obsoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revidentka utemeljuje s tem, da se odločbi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča v presoji dejanskega stanja med seboj razlikujeta. Trdi, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je priča B. potrdil trditev tožnice glede naročila za prodajo vseh delnic. S tem, ko se je sodišče nato sklicevalo na občutek, da ni mogoče slediti B., se je po tožničini presoji izognilo dejanski presoji najbolj relevantnih navedb. Pritožbeno sodišče naj bi po stališču revidentke občutek prvostopenjskega sodišča nadgradilo v dejanski očitek neverodostojnosti. Ker pa pritožbeno sodišče ni neposredno izvajalo dokazov, je podana procesna kršitev. Če je pritožbeno sodišče iz kateregakoli razloga menilo, da je smotrno, da dejansko stanje samo ugotavlja, bi moralo opraviti obravnavo z izvedbo dokazov. V nadaljevanju utemeljuje svoje prepričanje, zakaj bi morali nižji sodišči izhajati iz izpovedb prič A. in B.. Nižjima sodiščema v zvezi s tem očita pomanjkljivo argumentacijo.

4. Odgovor na revizijo

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča glede (ne)utemeljenosti revizije

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz uvodoma povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica ni dokazala dejstev, na katera je navezovala trditev o toženkinem protipravnem ravnanju. Pritožbeno sodišče je dokazni oceni pritrdilo. V pretežnem delu revizije tožnica vsebinsko zgolj napada takšne dejanske ugotovitve ter izpeljuje materialnopravni sklep iz drugačnih, nedokazanih in pred nižjimi sodišči neugotovljenih dejstev.

7. Ker gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - nadaljevanju ZPP), revizijsko sodišče na revizijske navedbe tudi ne bo vsebinsko odgovarjalo.

8. Revidentka sicer trdi, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, a kar je v reviziji materialnopravnih navedb, so to le sklepi, ki so subsumirani pod neugotovljeno (neobstoječo) dejansko podlago.

9. Revidentka prav tako uveljavlja procesne kršitve. A tudi te so po vsebini le krinka za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene.

10. To v bistvu velja tudi za očitek pritožbenemu sodišču, da je ugotavljalo drugačna dejstva od sodišča prve stopnje, čeprav ni opravilo za tak poseg obvezne pritožbene obravnave.

11. Tudi ta očitek ni utemeljen, ker pritožbeno sodišče preprosto ni spreminjalo pravno relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, marveč je dejansko podlago potrdilo. To pa je storilo tako, da je pritožničin pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja vsebinsko obravnavalo, na pritožbene navedbe odgovarjalo in jih zavrnilo. Bistveno je, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu izhodišču iz 8. člena ZPP, ter je takšne ni napravilo šele pritožbeno sodišče. Za takšno procesno ravnanje pritožbenega sodišča pa ni potrebno izvesti pritožbene obravnave (primerjaj položaje iz 347. člena ZPP). Drugačno stališče bi pomenilo, da pritožbeno sodišče konkretizirano uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja - ker mora nanj pač konkretizirano (vsebinsko) odgovarjati - nikoli ne more obravnavati na pritožbeni seji.

12. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ter njeni pritrditvi na pritožbeni stopnji sojenja tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti ali pomanjkljivosti v smislu določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razloge, zakaj sodišče ni verjelo priči B. B., je namreč sodišče prve stopnje zgoščeno podalo na straneh 17 do 19 obrazložitve, pritožbeno sodišče pa jim je pritrdilo na šesti in sedmi strani sodbe.

13. Prav tako ni mogoče govoriti o nespornih dejstvih, saj tožena stranka v svoji trditveni podlagi ne le da ni pritrdila dejanski tezi tožnice, marveč ji je argumentirano nasprotovala. To, da je uslužbenec toženke (broker) v svoji izpovedbi pritrdil tožničini dejanski tezi, pa ne more voditi k sklepu o nespornih dejstvih. Gre za vsebino izvedenega dokaza, ki ga je treba dokazno oceniti in to je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi tudi storilo.

14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP zavrnilo.

Glede sklepa o prekinitvi postopka odločanja o stroških revizijskega postopka

15. Ker tožnica z revizijo ni uspela, bi morala na podlagi prvega odstavka 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te stroške predstavljajo stroški odgovora na revizijo in DDV.

16. Odmero višine stroškov ureja Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Osnovo za odmero nagrade določa 12. člen ZOdvT. Ker ta, drugače kot Odvetniška tarifa (Ur. list RS, št. 67/2003), ki je veljala pred navedenim zakonom, in drugače, kot Odvetniška tarifa (Ur. list RS, št. 2/2015), ki velja sedaj, ne predvideva najvišje zgornje meje nagrade, je ta torej lahko neomejena.

17. V konkretnem primeru to pomeni, da bi toženki poleg nagrade za postopek pred nižjimi sodišči (70.775,76 EUR in 46.018,40 EUR) v skladu s tarifo pripadalo še uveljavljanih 57.523,00 EUR za stroške odgovora na revizijo.

18. Vendar je po prepričanju Vrhovnega sodišča ureditev 12. člena ZOdvT, ki ne predvideva najvišje zgornje meje nagrade, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave).

19. Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Iz navedenega razloga je Vrhovno sodišče postopek odločanja o stroških revizijskega postopka prekinilo ter vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZOdvT. Postopek odločanja o stroških revizijskega postopka se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 165, 370, 370/3, 347
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 156
Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - člen 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTg2