VSRS Sodba in sklep II Ips 32/2016

Jedro

Da bi graditelj v primeru skupne gradnje pridobil (so)lastninsko pravico na nepremičnini, je bistven element dogovor, ki ustvarja spremembo (so)lastninske pravice, pri čemer ni nujno, da bi bila v primeru dogovora o solastnini z dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev. Ker takega dogovora med pravdnimi strankami in zapustnico po ugotovitvah nižjih sodišč ni bilo, je pravilen materialnopravni sklep, da ni bilo sporazuma o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje. To pa ne pomeni, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče uporabiti pravila o gradnji na tuji stvari iz 25. člena ZTLR. Utrjeno stališče novejše sodne prakse je, da dogovor o gradnji, in še toliko bolj sodelovanje tretjega pri vlaganjih oziroma gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice.

Izrek

I. Revizija glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku se zavrže.

II. Sicer se revizija (glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku) zavrne.

III. Tožnica mora drugemu tožencu v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti revizijske stroške v znesku 2.607,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica utemeljevala s 25. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), in sicer za ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada nepremičnina parc. št. 771/5 k.o. .., ker je to premoženje last tožnice do 1/1; in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini na tožnico. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da se iz zapuščinskega premoženja po pokojni A. A. izloči alikvotni del 1/2 v korist tožnice. Odločilo je še o pravdnih stroških. Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je pojasnilo, da tožnica ob zgornjih dejanskih ugotovitvah ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb o gradnji na tujem svetu. Ta pravna podlaga pride namreč v poštev le, kadar gre za gradnjo brez soglasja lastnika zemljišča in se lastninska pravica pridobi brez njegove volje. Ker je zapustnica z gradnjo soglašala in pri njej celo aktivno sodelovala, bi po mnenju sodišča lahko šlo le za skupno gradnjo, ki je samostojni temelj za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice. Tožnica ni trdila, da je zapustnica soglašala s prenosom lastninske pravice na tožnico, zato dogovor ne more imeti stvarnopravnih učinkov.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi drugega toženca in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbo tožnice pa je zavrnilo in zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je oceni sodišča prve stopnje, da ni šlo za gradnjo brez pravnega temelja, temveč za skupno gradnjo na podlagi dogovora med tožnico, njenim možem in zapustnico. Dogovor o skupni gradnji pa je lahko le podlaga za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Zgolj materino soglasje za gradnjo in realizacija dovoljene gradnje za pridobitev lastninske pravice po mnenju sodišča druge stopnje ne zadoščata. Zapustnica bi morala soglašati s prenosom lastninske pravice na tožnico. Tega odločilnega dejstva pa tožnica ni navedla. Dodalo je, da je sodišče prve stopnje ne glede na to ugotovilo, da naj bi hiša pripadla tožnici, vendar šele po materini smrti, medtem ko naj bi drugi toženec v zameno za pomoč pri gradnji dedoval materin vinograd, kar implicira sklep, da je lastnica hiše po končani gradnji ostala zapustnica.

4. Morebitni dogovor o gradnji ne izključuje možnosti izvirne pridobitve lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji objekt. Kot rečeno, dogovora o skupni gradnji med tožnico, zapustnico in drugim tožencem ni bilo. Edini dogovor, ki ga je tožnica imela z zapustnico, je bil dogovor o tem, da bo lahko zapustnica brezplačno prebivala v stanovanjski hiši, ki jo je zgradila tožnica in ki stoji na sporni nepremičnini, na kateri je tožnica pridobila lastninsko pravico na izviren način. Nepravilno je razlogovanje drugostopenjskega sodišča v 10. točki obrazložitve, češ da dogovor implicira sporazum o tem, da bo na hiši po končani gradnji pridobila lastninsko pravico zapustnica, ker naj v nasprotnem primeru ne bi bil smiseln dogovor, da bo šele po njeni smrti hiša pripadla tožnici. Nesporno je, da je bila tožnica z zapustnico dogovorjena, da bo ta lahko brezplačno prebivala v stanovanjski hiši na sporni nepremičnini. Zakaj bi tisti, ki se šteje za lastnika, sploh potreboval kakršnokoli dovoljenje za prebivanje v sebi lastni nepremičnini? Mati pri gradnji ni sodelovala. Pomoč, ki jo je nudila tožnici, je bila minimalna in je ni mogoče šteti kot sodelovanje pri gradnji, še manj pa za dogovor o skupni gradnji. Poleg navedenega je dogovor o skupni gradnji pravni posel, na podlagi katerega je mogoče zahtevati vknjižbo in tako pridobiti lastninsko pravico, tožnica pa ni postavila dajatvenega, ampak ugotovitveni zahtevek. Tudi če bi kakršenkoli ustni dogovor o skupni gradnji obstajal, ta nikakor ne more izključiti načina pridobitve lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu po 25. členu ZTLR. Sodišče namreč na pravno podlago, navedeno s strani pravdnih strank, ni vezano in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Za nastanek oziroma prenos lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji sta potrebna dva pogoja, in sicer obstoj dogovora o skupni gradnji in dogovor o prenosu lastninske pravice na sograditelja, ki ni lastnik nepremičnine, na kateri se gradi. Glede na to, da sta nižji sodišči ugotovili, da naj bi med tožnico, zapustnico in drugim tožencem obstajal dogovor o skupni gradnji, da pa ni bilo trditev o prenosu lastninske pravice na tožnico, ni mogoče zaključiti drugega, kot da dogovora o skupni gradnji ni bilo. Dano je bilo le soglasje s strani zapustnice, ki pa ni bilo v pisni obliki, kar je v nasprotju s 455. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnica je v postopku ves čas zatrjevala, da je stanovanjsko hišo na parceli matere zgradila kot svojo; zmotna je zato ugotovitev sodišč, da iz navedb ne izhaja, kakšen naj bi bil njen solastninski delež. Nelogično in neživljenjsko bi bilo, da bi se eden od graditeljev, ki bi prispeval zemljišče in sodeloval pri gradnji, odrekel lastninski pravici na svoji nepremičnini v celoti. Na podlagi dogovora o skupni gradnji ne more nastati izključno lastnina graditelja, ampak le solastnina med graditeljem in lastnikom nepremičnine. Ker dogovor o skupni gradnji, in sicer 1) dogovor o skupni gradnji in 2) dogovor o prenosu solastninske pravice na graditelja ni bil zatrjevan niti ugotovljen, bi sodišče moralo ugotavljati, ali so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po 25. členu ZTLR. Opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 155/2013, II Ips 188/2010, II Ips 118/2014, II Ips 1059/2007, II Ips 1060/2007, II Ips 249/2009, II Ips 111/2004, II Ips 39/2010 in II Ips 246/2005 ter sodno prakso višjih sodišč VSM I Cp 1054/2009, VSM I Cp 1064/2011, VSL I Cp 895/2001, VSL I Cp 2604/2012, VSL II Cp 2874/2011, VSK I Cp 214/2004, VSL I Cp 1669/2012, VSL II Cp 1973/2013 in VSL I Cp 1662/2012. Meni, da iz navedene sodne prakse izhaja, da dogovor o skupni gradnji ne obstaja, če med skupnimi graditelji ni dogovorjena skupna gradnja in če ni hkrati dogovorjen prenos solastninske pravice na graditelja, ki ni lastnik nepremičnine, na kateri se gradi, in da soglasje, vedenje in morebitno sodelovanje lastnika nepremičnine pri gradnji ne pomeni dogovora o skupni gradnji, ampak pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR. Glede na navedeno sodno prakso odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, o pravnih vprašanjih, glede katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, pa sodna praksa višjih sodišč ni enotna. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da ne prvostopenjsko sodišče ne drugi toženec tožnice nista opozorila na morebitno nesklepčnost primarnega ali podrednega tožbenega zahtevka. O nesklepčnosti ni bilo govora, ampak jo je prvič omenilo drugostopenjsko sodišče. Prav tako je prvostopenjsko sodišče šele z izdajo prvostopenjske sodbe razkrilo svoje pravno naziranje o primarnem tožbenem zahtevku, češ naj bi šlo za dogovor o skupni gradnji in da zato ni moglo uporabiti 25. člena ZTLR. Če gre za odpravljivo nesklepčnost, je dolžnost sodišča, da tožečo stranko pozove na dopolnitev njenih trditev. V konkretnem primeru ne sodišče prve stopnje ne sodišče druge stopnje nista opravila svoje dolžnosti materialnega procesnega vodstva in tožnice nista pozvala, naj dopolni pomanjkljive trditve. Posledično sta obe sodišči prekršili 285. člen ZPP, 23. in 25. člen Ustave RS. V zvezi s primarnim tožbenem zahtevkom je drugostopenjsko sodišče procesno kršitev prvostopenjskega sodišča ponovilo in jo razširilo še ne podredni tožbeni zahtevek. Če je menilo, da je treba za pravilno ali za popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, bi moralo dopolniti postopek oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odločiti o zadevi. Prav tako tožnice ni pozvalo, naj odpravi morebitno nesklepčnost glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Opozarja na sodno prakso v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 2862/2012, VSL II Cp 3160/2009 in VSL III Cp 975/2015. Drugostopenjske sodbe se ne da preizkusiti, saj so njeni razlogi sami s seboj v nasprotju, obrazložitev je protispisna, zaključki sodišč pa zunaj trditvene podlage strank. Ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista zadostili merilu ustrezne obrazloženosti odločbe v skladu s prakso Ustavnega sodišča.

6. S tem, ko je drugostopenjsko sodišče sprejelo stališče, da sta tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek nesklepčna, ne da bi tožnico pozvalo k odpravi nesklepčnosti, je kršilo tožničino pravico do materialnega procesnega vodstva v pravdnem postopku, ki je na ustavni ravni varovana v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Kršena je bila tudi pravica tožnice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj zaradi ravnanja drugostopenjskega sodišča in posledičnega nastopa učinka pravnomočnosti ne bo več mogla doseči vsebinskega obravnavanja istega tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče se pri presoji višine prispevka tožnice pri izgradnji hiše sploh ni opredelilo do izpovedb s strani tožnice predlaganih prič, temveč jih je pri dokazni oceni prezrlo.

7. Revizija je bila vročena toženi stranki. Drugi toženec v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo, kolikor se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku zavrže, sicer pa zavrne. Priglaša tudi stroške.

8. Revizija glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

9. Tožnica je s tožbo uveljavljala primarni tožbeni zahtevek, ki ga je utemeljevala s 25. členom ZTLR, in podredni tožbeni zahtevek na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo s sklepom II DoR 240/2015 z dne 19. 11. 2015 glede vprašanja, ali konkretni dogovor o gradnji objekta izključuje možnost izvirne pridobitve lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji objekt (25. člen ZTLR). Ker je bila revizija dopuščena le glede odločitve glede primarnega tožbenega zahtevka, ne pa glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku, revizija v delu, v katerem ni bila dopuščena, ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je zato glede podrednega tožbenega zahevka zavrglo (377. člen ZPP).

10. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo glede pravnih vprašanj glede katerih je bila revizija dopuščena, in v mejah razlogov, ki se nanjo nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP). Vrhovno sodišče zato ne bo odgovarjalo na obsežne navedbe revidentke, ki so zunaj okvira dopuščene revizije (npr. glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka).

11. Pravdne stranke so zakoniti dediči (hčerka in sinova) 15. 6. 2010 umrle A. A. Zapuščinsko sodišče je tožnico, ki je iz zapuščine izločala nepremičnino parc. št. 771/5 k.o. ..., s sklepom D 320/2010 z dne 29. 9. 2010 napotilo na pravdo. V obravnavani zadevi je sporno, kakšen pravni pomen imajo odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči v zvezi z gradnjo hiše na zemljišču matere pravdnih strank v obdobju 1995-1999, in sicer, da je bila hiša zgrajena na podlagi skupnega dogovora ter s skupnim prizadevanjem in finančnimi prispevki tožnice, njenega moža in zapustnice, medtem ko je drugi toženec prispeval le svoje delo. Dogovorjeno je bilo še, da bo tožnica po smrti materi postala lastnica hiše, drugi toženec pa vinograda. Revizijske trditve, ki od navedenih ugotovitev kakorkoli izstopajo ali jih spreminjajo, so nedopustne (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

12. Dejstvo, da so pravdne stranke in zapustnica skupaj gradili hišo na zemljišču zapustnice nedvomno predpostavlja njihov dogovor o tem. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi izvedba del v takšnem obsegu, da je nastal nov objekt, pri njej pa je tako z delom kot finančno aktivno sodelovala zapustnica, potekala brez skupnega dogovora.¹ Njegov obstoj tožnica zato neutemeljeno zanika.

13. Dogovori, ki jih sklepajo udeleženi pri gradnji, zidavi ali izboljšavi zgradbe (npr. solastniki ali ((so)lastniki in graditelji), so raznoliki in pogojeni s pestrostjo življenjskih primerov. Revidentka ima prav toliko, da dogovor, kot je bil sklenjen v konkretnem primeru, ne ustreza pojmu pravnega posla iz 33. člena ZTLR. Da bi graditelj v primeru skupne gradnje pridobil (so)lastninsko pravico na nepremičnini, je bistven element dogovor, ki ustvarja spremembo (so)lastninske pravice, pri čemer ni nujno, da bi bila v primeru dogovora o solastnini z dogovorom določena tudi že višina novih solastninskih deležev.² Ker takega dogovora med pravdnimi strankami in zapustnico po ugotovitvah nižjih sodišč ni bilo, je pravilen materialnopravni sklep, da ni bilo sporazuma o stvarnopravnih učinkih skupne gradnje.

14. To pa ne pomeni, da bi bilo v obravnavani zadevi mogoče uporabiti pravila o gradnji na tuji stvari iz 25. člena ZTLR. Utrjeno stališče novejše sodne prakse je, da dogovor o gradnji, in še toliko bolj sodelovanje tretjega pri vlaganjih oziroma gradnji izključuje uporabo določb o izvirni pridobitvi lastninske pravice.³ V tem primeru lahko govorimo le o skupni gradnji, ki že pojmovno izključuje možnost nastanka lastninske pravice zaradi gradnje na tujem zemljišču, in je mogoče (so)lastninsko pravico pridobiti le na pravnoposlovni podlagi s predvidenimi stvarnopravnimi učinki skupne gradnje.⁴

15. Revidentka se v reviziji v podkrepitev svojih stališč sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, ki je nastala na podlagi načelnega pravnega mnenja, da je mogoče določbe o gradnji na tujem svetu uporabiti tudi v primeru, če je lastnik zemljišča za gradnjo vedel in z njo soglašal. Morebitno soglasje (dovoljenje za gradnjo) je skladno z mnenjem treba upoštevati v okviru presoje upravičenj lastnika do porušenja zgrajenega gradbenega objekta (drugi odstavek 25. člena ZTLR). Dejansko stanje v reviziji citiranih zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 118/2014, II Ips 1059/2007 in II Ips 1060/2007 ni bistveno istovrstno kot v obravnavani zadevi, od katere se razlikuje v bistveni okoliščini - v nobeni od njih ni šlo za skupno gradnjo in sodelovanje lastnika zemljišča pri gradnji, ampak je graditelj ob vedenju (so)lastnikov zemljišča ali njihovem soglasju sam z gradnjo ustvaril novo stvar.

16. Sodna praksa je pomemben pravi vir, vendar vsa pravna stališča, ki jih zavzame sodišče v sodbi, nimajo enakega učinka. Treba je razlikovati med pravnimi stališči, ki so za odločitev o zadevi neposredno odločilna (ratio decidendi), in pravnimi stališči, ki jih je sodišče v sodbi sicer izreklo, toda za odločitev v predmetni zadevi niso bila bistvena (obiter dictum). Neposredno odločilen razlog za odločitev v zadevi II Ips 249/2009 je bilo dejstvo, da tožnika nista zatrjevala, da je bila z vlaganji spremenjena identiteta zgradbe, zato tožnica s sklicevanjem na to odločbo ne more utemeljevati odstopa od sodne prakse.

17. Citirana zadeva II Ips 155/2013 ne pomeni odstopa od sodne prakse. Sodišče je zahtevek kljub ugotovitvam, da so gradnjo na nepremičnini v njihovi lasti v veliki meri financirali toženčevi starši, ki so se celo strinjali, da se lastninska pravica na zemljišču prenese na toženca, sicer res presojalo po 25. členu ZTLR. Vendar pa je bilo Vrhovno sodišče, ki na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti, v zadevi omejeno s skopimi revizijskimi trditvami toženca.

18. V zvezi s citirano sodno prakso višjih sodišč Vrhovno sodišče poudarja, da kot nadrejeno sodišče ni vezano na prakso nižjih sodišč. Glede na razmere hierarhičnosti med sodišči, upoštevaje njihovo stvarno in funkcionalno pristojnost, revidentka ne more uspeti z argumentom, da sodba Vrhovnega sodišča odstopa od prakse, kakršna se je uveljavila pred višjimi sodišči.

19. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, v katerem je bila dopuščena, zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

20. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora drugemu tožencu povrniti njegove revizijske stroške, ki obsegajo nagrado za odgovor na revizijo 1.382,00 EUR, sodno takso v znesku 735,00 EUR in pavšalne stroške 20,00 EUR, skupaj (upoštevaje 22% DDV) 2.607,14 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005.
² Primerjaj sodbo II Ips 188/2010 z dne 17. 10. 2013.
³ Glej npr. sodbe II Ips 39/2010 z dne 13. 10. 2011, II Ips 188/2010 z dne 17. 10. 2013, II Ips 733/2009 z dne 4. 4. 2011, II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005, II Ips 111/2004 z dne 26. 5. 2005, II Ips 175/2000 z dne 31. 1. 2001 in II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016.
⁴ Primerjaj sodbo II Ips 111/2004 z dne 26. 5. 2005.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 240/2015
• VSL sodba I Cp 2041/2011
• Sodba II Ips 730/2004