VSRS Sodba II Ips 33/2017

Jedro

Revident s trditvami o tem, da pogodba ne more imeti učinkov med pogodbenima strankama zaradi razlogov iz 50. člena OZ, ne more uspeti. Vsaj toženec je namreč hotel prav takšne pogodbene učinke, kot so bili zapisani dne 19. 1. 2006.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. V predmetnem postopku je tožnik s tožbo uveljavljal s prodajno pogodbo z dne 19. 1. 2006 dogovorjeno odkupno pravico in s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval, da toženec z njim sklene prodajno pogodbo za nedograjeno stanovanjsko hišo na parc. št. 323/3, k. o. ..., za kupnino 50.000,00 EUR. Kasneje je v postopku uveljavljal še dva podredna tožbena zahtevka in sicer je s prvim podrednim tožbenim zahtevkom zahteval, da se ugotovi ničnost sklenjene kupoprodajne pogodbe zaradi oderuštva (119. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), z drugim podrednim zahtevkom pa ničnost zaradi navideznosti prodajne pogodbe in prikrivanja posojilne pogodbe (50. člen OZ). V tem sojenju je bil predmet odločanja le drugi podredni zahtevek. Primarni in prvi podredni zahtevek sta bila v prejšnjih sojenjih že pravnomočno zavrnjena.

2. Tožnik je bil v letu 2005 v hudih finančnih težavah in je zoper njega pred Okrajnim sodiščem v Radovljici tekel izvršilni postopek In 2004/00123. V izvršilnem postopku so upniki predlagali izvršbo na nepremičnino parc. št. 323/3, k.o. ..., na kateri se je nahajala nedograjena stanovanjska hiša. Izvedenec cenilec je vrednost nepremičnine ocenil na 23.978.000,00 SIT. Na prvi javni dražbi ni bilo zanimanja za nakup te nepremičnine. Izklicna prodajna cena nepremičnine se je za drugo javno dražbo za dne 8. 11. 2005 znižala za 1/2 ocenjene vrednosti na 50.000,00 EUR oziroma 11.988.000,00 SIT, določeno pa je bilo tudi, da se pod to ceno nepremičnina ne bo prodajala. Skupen znesek dolgov tožnika je znašal 11.807.453,00 SIT in tožnik je za poplačilo dolgov našel toženca. Sklenila sta prodajno pogodbo z dne 19. 1. 2006, s katero je tožnik prodal tožencu sporno nepremičnino za kupnino v višini 11.807.453,00 SIT, ki se natančno ujema z zgoraj navedenim zneskom dolga tožnika. S prejeto kupnino je tožnik poravnal vse dolgove, ki jih je imel. S prodajno pogodbo je bila dogovorjena tudi odkupna pravica v korist tožnika in prepoved odtujitve in obremenitve v tožnikovo korist. Istočasno je toženec s tožnikom sklenil najemno pogodbo za isto nepremičnino. Tožnik je trdil, da sta s tožencem sklenila posojilno pogodbo, da je hiša predstavljala garancijo in da tožencu dolguje znesek, ki izhaja iz prodajne pogodbe, to je 11.807.453,00 SIT. Zato kupoprodajna pogodba z dne 19. 1. 2006 ni prava in pristna volja pogodbenih strank, pač pa gre za navidezno pogodbo, ki prikriva posojilno pogodbo.

3. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo), da se tožnik zaveže vrniti tožencu posojilo v znesku 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje. S sodbo je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 19. 1. 2006 navidezna in nima pravnega učinka, saj prikriva posojilno pogodbo (III. točka izreka), nadalje je odločilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženca in da se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se v zemljiški knjigi izbriše vknjižena lastninska pravica na toženca in se vpiše lastninska pravica na tožnika (IV. točka izreka), zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več (glede navideznosti vknjižbenega dovolila z dne 20. 1. 2010 - V. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da obe pogodbeni stranki nista hoteli izpolnitve takšne pogodbe, kot ta jo zapisali. Prenos lastninske pravice je služil zgolj kot garancija, zavarovanje posojila v višini kupnine.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v III. in IV. točki izreka tožbeni zahtevek zavrnilo, v VI. točki pa tako, da je tožniku naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka. Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil. Po oceni pritožbenega sodišča ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje in njeni zaključki (tudi če bi bili pravilni) zadoščajo kvečjemu za zaključek o miselnem pridržku tožnika, ne nudijo pa podlage za zaključek, da volja toženca ni bila usmerjena v sklenitev kupoprodajne pogodbe. Tožnik bi moral ponuditi razloge, da je tudi toženec želel nekaj drugega od tistega, navedenega v pogodbi. Takih razlogov pa sodba ne ugotavlja, pa tudi tožnik jih ni ponudil. Mišljenje oziroma prepričanje tožnika, da sklepa posojilno pogodbo in da hiša predstavlja garancijo ter da s plačilom najemnine delno vrača dolg, ne pomeni, da je bila (tudi) volja toženca le sklenitev posojilne pogodbe. Sicer pa dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je tožnik primarni tožbeni zahtevek temeljil na kupoprodajni pogodbi, kaže na to, da je tožnik sam sprejemal dejstvo, da je sklenil kupoprodajno pogodbo. Za kasneje očitno spremenjeno stališče (drugi podredni zahtevek, s katerim je zatrjeval navideznost take pogodbe) pa tožnik niti ni ponudil razlogov. Pritožbeno sodišče je zato zaključilo, da na podlagi dejanskih ugotovitev ni pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je kupoprodajna pogodba z dne 19. 1. 2006 navidezna in da prikriva posojilno pogodbo. Posledično je nepravilna tudi odločitev o vzpostavitvi v prejšnje stanje in ponovnem vpisu lastninske pravice na tožnika.

5. Revizijo vlaga tožnik, kot navaja uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo toženca zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in naloži tožencu v plačilo vse tožnikove stroške pravdnega postopka, vključno z revizijskimi. Revizijski razlogi bodo povzeti v odgovoru nanje.

6. Na revizijo je odgovoril toženec, ki predlaga njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katere revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je tudi v tem, da revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na tiste kršitve, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. Kršitev določb pravdnega postopka revident v reviziji niti z besedico ne konkretizira, zato revizijsko sodišče presoje utemeljenosti tega očitka ni moglo opraviti.

9. Bistvo ostalih revizijskih očitkov pa predstavlja nestrinjanje tožnika s stališčem sodišča druge stopnje, da prodajna pogodba, ki sta jo dne 19. 1. 2006 sklenili pravdni stranki, ni navidezna pogodba in da ne prikriva posojilne pogodbe. Tožnik ponavlja svoje razloge za stališče, da je prodajna pogodba navidezna, pa tudi oderuška pogodba. Po njegovem mnenju iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je dejansko šlo za posojilo, zato je bilo tudi dogovorjeno, da bo toženec opravil prepis lastništva nepremičnine nazaj na tožnika, ko mu bo ta plačal 50.000,00 EUR. Pravi tudi, da je bil takrat prepričan, da je sklenil posojilno pogodbo in ne prodajne pogodbe, sploh ob dejstvu, da je bil tožnik prava neuka stranka in je bil na podlagi dikcije člena o odkupni pravici v zmoti oziroma zaveden. Po prodajni pogodbi tudi ni prejel nobene kupnine, kar potrjuje dejstvo, da je to le navidezna pogodba, ki prikriva posojilno pogodbo, saj je toženec na podlagi te posojilne pogodbe le poplačal dolgove za tožnika, s prodajno pogodbo pa si je hotel le zavarovati posojilo, kar bi lahko storil tudi z vpisom hipoteke v zemljiško knjigo. Pogodba je navidezna tudi iz razloga, ker prikriva kreditno pogodbo z dne 13. 2. 2012, iz katere izhaja, da je šlo za posojilo v znesku 11.807.453,00 SIT. Opisuje še dejanske okoliščine v obdobju sklenitve prodajne pogodbe, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da gre tudi za oderuško pogodbo.

10. Bistveno za navidezno pogodbo je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti, kar pomeni, da obstaja zavestno razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah. Sodišče druge stopnje je presodilo, da ugotovljeno dejansko stanje ne nudi podlage za zaključek, da tudi volja toženca ni bila usmerjena v sklenitev prodajne pogodbe. Revident v reviziji tej presoji niti ne oporeka, temveč ponavlja, da je bil tožnik prepričan, da sklepa posojilno pogodbo in da je bil na podlagi dogovorjene odkupne pravice v zmoti oziroma zaveden. V tem pogledu je povsem jasno, da je vsaj toženec hotel prav takšne pogodbene učinke, kot so bili zapisani dne 19. 1. 2006. Revident zato s trditvami o tem, da pogodba ne more imeti učinkov med pogodbenima strankama zaradi razlogov iz 50. člena OZ, tudi po presoji revizijskega sodišča ne more uspeti. Revidentove trditve o tem, da je bil v zmoti oziroma zaveden in da je bil prepričan, da je sklenil posojilno pogodbo, bi bile lahko pravno relevantne v primeru, če bi izpodbijal pogodbo zaradi napak volje, česar pa ni storil.

11. Očitkov o tem, da je prodajna pogodba tudi oderuška pogodba, revizijsko sodišče ni presojalo, ker odločitev o prvem podrednem tožbenem zahtevku ni več predmet obravnavane zadeve.

12. Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije obsega tudi stroškovni del (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 713/2017
• VSL Sodba I Cpg 86/2018
• VSRS Sklep II DoR 569/2019